Hodila sem po šolskih hodnikih, ki so se šele pričeli ogrevati. Moji koraki so se mešali s tistimi oddaljenimi koraki drugih ljudi in ko so postali glasnejši, sem avtomatično vedela,
kaj narediti.

Sklonila sem glavo v pozdrav in niti videla, kdo mi prihaja nasproti, ali učiteljica ali kakšen

zelenček iz prvega letnika. To ni bilo pomembno. Sklonjena glava je moj pozdrav, moja gesta

spoštovanja, manj kot priklon in več kot le goli očesni stik. Tako sem hodila gor, po stopnicah,

do učilnice, kjer sem vedela, kaj me čaka. Celo pot, cel čas, ko sem imela oči uprte v modri

laminat, sem vedela, kaj bom uzrla v nekaj trenutkih. Štiri sošolke ki vedno pridejo prezgodaj,

vse sedeč v sredinski vrsti, z glavami sklonjenimi skupaj v gmoto zlate, rjave in bakrene, ki jo

vedno dopolnjujejo še barve njihovih oblačil. Skozi medle korake in občutke mišic v nogi ter

naramnic na rami sem lahko že slišala njihove zaskrbljene glasove, mrmranje ter vzdihljaje med

zavzetim brskanjem in neskončnim brskanjem po knjigah in urejenih zapiskih.

Še nekaj korakov. Tam je učilnica. Prijela sem kljuko in si še enkrat orisala prizor, ki ga bom

videla. Tako, zdaj. Vstopila sem.

Ampak nobenih sklonjenih glav, odprtih zvezkov in iracionalno živčnega pogovora. V oči

mi je udarila živo rumena barva, ki je združevala velike stropne luči, svetel parket in bele

mizne površine. Nato pa blisk vijolične majice: »Pojdi po profesorico!« mi je naročila vijolična

majica. Medtem ko je en del možganov to procesiral, je drugi zapazil, kaj se je dogajalo. Na

tleh so ležale kavbojke, jopica in zaplata pšeničnih las. In med njimi oseba, ki se ni zdela

naravna. Morda zato, ker sta bila njen krhek, porcelanasto bel vrat in zaripel rdeč obraz v takem

kontrastu. Ali ker se je tresla bolj, kot se kakšen človek v svojem celem življenju. Z ustnicami

je oblikovala neme besede in hlipala. Je jokala? Morda je hotela kaj povedati, morda jo je kaj

bolelo.

Ne prostovoljno sem se obrnila in pred očmi mi je zabliskala tema neosvetljenega hodnika,

morala sem nekajkrat pomežikniti. Kaj že moram narediti? Saj sem vedela. Še malo prej sem

vedela. Nekoga moram najti. Kje? Zakaj ravno jaz? In ko sem hotela dvigniti svojo tisoč tonsko

nogo in izpolniti ukaz, sem za sabo slišala en sam globok izdih. Tako preprosto je bilo.

Maruška Slavec