Nedokončano, avtor: Teodora Ghersini, 19.10.2014

objavljeno: 19. okt. 2014 12:05 avtor: Spletni čas - Inovelmedia   [ posodobljeno 20. okt. 2014 22:17 ]
Nedokončano
 
Bilo je še temno jutro in vrtinčaste meglice so se spuščale nad mestom.

Čutila je mehki zdrs avtomobilskih gum po cestišču, medtem ko se je ugrezala v svetleče črni sedež in opazovala kaplje na steklu. Bile so kot solze, pomnožene z rastočo bolečino. Pogled na cesto je bil onemogočen, zdelo se ji je, da plove skozi oblak nad morjem in da bo posrkala vase njegovo vlago. Obhajal jo je nenavaden občutek, da bi se nekaj moralo zgoditi, ali pa, da se je zgodilo preveč, da bi lahko obdelala informacije o dogodkih in dražljajih. Razpoloženje je bilo podobno solzam na šipi, ki so v spominu polagoma preraščale v zareze. V pekočo bolečino, ki si jo je zadala. Zatrgana koža in povsod po roki drobne kapljice. Morala je prilesti iz luže, v katero je zakorakala, nevede in skoraj naivno. V sobi je nad glavo visel zaprašeni lestenec, kot opomin. Mehka odeja in nepremičnost. Vedela je, da je globoko zašla v labirint, ki se mu iztekajo sekunde, preden postane brezizhoden. Premalo časa je imela na razpolago, da bi lahko še kaj popravila. Bilo je prepozno. Zleknila se je na trdi naslonjač ob mizici in prijela v roke skripte. Vselej sta jo preplavljali že znani občutji breizhodnosti in zamaknjenosti brez namena ali cilja, ki sta jo vklepali v dogajanje kot klešče. Možgani so bili na adrenalinskem potovanju v krajih suše, pomanjkanja in hrepenenja. Preveč je pričakovala. Njena neprikladnost za življenje je bila vsem očitna razen njej sami. Vedela je, da je edini izhod kri. Izhod, ki ga je uporabljala, da je druge prestrašila, sebe pa tolažila. Sčasoma je njena koža postajala trša, bolj groba in zverižena, brazgotinasta. Čutila je, da postaja lutka notranjih mehanizmov, ki so jo odvračali od težav. Ni se mogla soočiti s strahovi in pošastmi, ki jih je nosila v sebi in jih prekladala iz kota v kot kot medvedke. Stopila je na hodnik, se izmuznila mimo stenskega ogledala in navzdol čez stopnišče, do stranskega vhoda. Potrebovala je svobodo, ki jo je klub megli objela ob izhodu iz poslopja. Zajela je sapo skupaj z vlago v ozračju in se napotila po stezici, čez progo, mimo botaničnega vrta s klopmi in večjim rastjem, do prvih ulic tam čez. Tlak pod stopali jo je oviral pri hoji, da jih je nerodno obračala in lovila ravnotežje. Bila je še poltema. Hoja je bila hrana za počutje, mehanizem, ki jo je odvračal od vsega hudega. Opazovala je koničaste stolpe z visokimi okni v polkrogu, za katerimi ni bilo nikogar. Posebna arhitektura, ki je sprva ni poznala. Zavila je k reki, se sprehodila po mehki in še rosni travnati stezi. Tukaj se je počutila bliže sebi. Dan se je prevešal v običajno teksturo. Postajalo je torej svetlo in klopi ob vodi so bile prepredene s pajčevinami. Niže je bilo vlage več. Misli ji je polagoma začela zajemati panika. Ni več vedela, kako ravnati. Zatulila bi kot kojot, če se ne bi njen krik razlegal do zaspanih oken mesta. Kako prenehati z obrati po hodnikih labirinta, ko slepo slediš neki lažni intuiciji in vzvišenim občutjem, ki slepo odzvanjajo po votlih kotih obzidja. Vsak korak jo je pripeljal v zmoto. Ta čustva so jo izdajala na ključnih postajah. Še enkrat zazreti se v svojo zveriženost, neprimerno in odtujeno svetu, kot je pohojeni polž na gozdni poti, ki nima kam. Od prvega giba je bilo njeno hrepenenje napačno.

Ni več vedela, kam bi stopila.


Teodora Ghersini