Polet v prazno, avtor: Teodora Ghersini, 17.2.2015

objavljeno: 16. feb. 2015 22:41 avtor: Spletni čas - Inovelmedia   [ posodobljeno 16. feb. 2015 22:42 ]
Polet v prazno 

V misli prodirajo zvoki, nerazločne besede, vrvež ulic, vse prenapeto. Obraz se spači, obrv je zapotegnjena. Na tirnicah zmaličen vagon. Ne prenesem zgodb. 

Morda je trk tisti, ki mi briše misel. Sedim na peronu, ob meni belolasa gospa. Ko se vrnem, je še vedno tukaj, na klopci poleg jabolčnih zavitkov in rogljičev za pot. Jabolčni burek so umaknili iz prodaje. Nekaj je narobe z jabolki. Gospa strmo zre v mimoidoče, vseeno ji je za ta svet. Lahko bi jo zmerjali, ona bi kar zrla v telesa in obraze. Počuti se varno, na klopci. Koliko varno? Bolj kakor jaz sama? V tem trenutku sem precej ogrožena. Za vrat mi dihajo spomini. Vsak, ki vpraša za kovanec, je morebitni stresor. Razrešiti travmatične zasuke možganov. Vsak delček telesa se bojuje z napetostjo. Vzamem zalet in odkoracam po pločniku k avtobusni postaji, čez tlakovane prehode. Bi vzela taksi? Preveč razvajeno bi bilo videti. Med čakanjem se stisnem v kot, nekaj časa sedim na kovinski klopci, dokler me ne zazebe. Potem se razkoračim in se pokažem v vidnem polju. Kmalu se mi nos skrije za plakate. Počutim se bedno, a dajem vtis, da vem, kaj hočem. Pravzaprav mi ni nič jasno. Kaj počnem tukaj, v tej zatohlosti izpušnih plinov in meglenih sap? Sebe iščem, tisti trenutek, ko sem padla v sanjarije. Vsa sem se sesedla, ko so mi pokazali vrata. Ali pa sem besno odšla. Vsekakor je bil odhod nujen, a ne upravičen. Upravičeno je nikogaršnje bivanje, ki se sestopa po stezi k morju. V praznino brezdanjosti. V kraje, kjer veter prerešeta in prečisti vsako koščico telesa. Naj gre, naj gre zatohlost z mene. Naj zbledi bledica, se razlije po vodni gladini. Ne upam si reči nikoli. Ker se vselej zarečem. Avtobusi peljejo, mimoidoči s psi. Lutrije brusijo zobe in se kažejo na površini. Nevarno se približujem osrčju tega življenja. Prepotujem daljave v enem spominu. Svetloba me ne moti, saj je prijazna. Se mi dozdeva? Prijazna sem v sebi. Skala, katere odkrušek se odkotali v globine, še nekaj časa potrkava in končno štrbunkne v morje. Steklo, ki ni več v kosu. Ostanki nečesa. In tu, zdaj, kaj? Pripravljam se na sezono, ko se bodo vse sirene skrile in bo Odisej odprl oko. Čutim strah. Zato stopim korak nazaj, ga zadržim. Odločitev je posledica procesov, ki se nenehno stekajo skozi um. Dobro mi je, diham. Ne zadržujem diha. Ne umiram. Ne napenjam se več kakor struna, kakor lok pred izstrelom. Ne besnim v sebi, ne tlačim svoje jeze v občutke nemoči. Napenjam oči in ušesa. Strmim v kamero. Skrite so, a vendar so, nekatere. Nagnjene so vsakič v drugo smer, najraje tja, kjer ljudje postajajo. Ali počivajo, razvijajo bolj ali manj intenzivne pogovore. Čutim oko na sebi. Tam, z roba ulice, v koraku, ki mi gre naproti. Čutim, da ve. V nasmehu je toplina. Ali pa zamolklo bolščanje. Tudi mimo vedenja lahko odkoraka. Obsedeno stanje. Zasloni v umih. Nekje nekdo pač. Ta nenehna rutina, ko padaš v dan ves polit in greš iz njega težak. 

Draga Ms, ne povem, zakaj mi je nerodno. Zamolčana imena in pogledi. Ves čas kot neka brezoblična gmota. Ker moram. Jutri odpotuje vlak. Vlak s tiste postaje. V trku so bili poškodovani. Sesula sem se vase. Čakala sem in upala, da čim prej izginem iz vidnega kota. In tam stojim, kot kup nesreče se zvijam v dve gubi in upam, da srečam sebe nekje ob izložbenih oknih s povečanimi naslovi knjig. Plakati ob knjigah. Nazorjeva, Čopova, Union in Slon, začarani krog. Pošta in Nama, Bavarec in Drama. Bežigrad, Šiška, Vižmarje, Vič in Mestni log. Vračam se v tangenti in obidem središče. Vsekakor ne bom žurala v mestu. Strah čepi ob poti, sloni na postaji in preži. Pripravlja se na skok. In ko me zagleda, se mi zazre globoko v oči. Minil je čas, ko sem vzdržala njegov pogled. Umaknem ga. V spomin na hipnotična stanja. Na večere pod hladnimi oboki, ko nisem upala v ogrevano vežo. Obvladovati situacijo. Temni zenici, obkroženi z rjavimi mrežnicami, pod dolgimi trepalnicami. Telesa, ki se gibljejo plastično, elastično. Besede, težke, odmevne, njihov jek se odbija od starih zidov. Poskušam se obvladovati, a mi slabo uspeva. Zebe, z rokami v žepu in opasana, z visoko privzdignjenim ovratnikom, trepetam. Ko skušam pristopiti, me trepet zlomi. Rada bi se približala. A stojim kot mila Jera. Sklanjam glavo pred tujimi občutji in pokrajinami. Vselej isti refren. Pišem, kar živim. Ni pokrajin. Ni tujine. Ni ladje, ki bi odhajala. Odhaja življenje. Nevarno se približujem. Ladja je obtičala nekje na sipinah. Prečistiti dušo, oprati si vest. Vdihniti sapo. Vse je tam nekje obstalo. Zamolklost predihanega zraka. Stoječa voda. Mah in vlaga, tudi plesen. Skloniti se, da bi pil, ni priporočljivo. Ne iz tega tolmuna. Poskušam razumeti, spet in spet. Najti naklon, ki bi me odvedel navzdol ali pač nekam, na krov ladje. Preteklost zastaja na predpotopni stopnji, kjer se hranijo in tečejo neandertalci. Napenjam sluh. Še vedno ni dobro. Jama je poslikana s figurami in grafiti. Tam tečejo črte čez zapestje. Idealen prostor za smrt. Ampak nisi ti tista, ki tukaj umre. Umrejo spomini na otroštvo, umre vsaka navezava na rdeče obzorje. Kri se pretaka po žilah. In ti jih ne upaš streti, prebosti, suniti vanje. Presedam se in se ovijem v odejo. Ni kapljic. Samo zareze. Pekoče sledi. Še zdaj jih čutim. Stečem v sobo in se polijem z razkužilom. 

Zjutraj me predrami trkanje na vrata. Klic od doma, ampak sprejmem ga povsem nejevoljno. Pogovor in kazanje mišic, pardon, žil. Slab izgovor? In nekaj dni zatišja. Toliko, da spravim stvari na mesto. Belilo na modrih listih in tipkanje sredi noči, ko vsi spijo. Kopija boljša od izvirnika, po belini sodeč. Zakaj me vse spominja na koga (ali nekaj) drugega? Ne želim podleči nostalgiji po trenutkih, ki so bili pravzaprav težki. Na roki skoraj nevidna črta, kot sled Iana Curtisa in njegovega težkega glasu. Zdaj sem zelo blizu. Skoraj na mestu, kjer sedim. Ni javna klopca v parku ali na postaji. Sedim ob črni plastiki, zatopljena v skorajšnji odhod vsega lepega. Izguba. Izmaličeni obrazi in skope besede. Podrte sanje. Sedanji trenutek je pač tu in nevarnosti sem ušla, saj je prejšnji že minil. Prekleto, kako sama sem lahko, kako zamaknjena, da ne najdem govora. Kako skuštrani so moji lasje. Kako težka je roka. Kako me v hrbtu lomi. Vse se vrti v krogu in stoji na tem kraju, v stični točki in preseku množic, ki drvijo in tečejo kot nore. Steze se križajo, v križiščih spreletava srh ob bledi svetlobi. Nelagodje, ko si umaknjen v svojo kapsulo. In poletiš proti nebu. Sprva je sila gravitacije neusmiljena. Pare se dvigajo. Zatem si sam, popolnoma odmaknjen od vsega živega. In ti ni lepo. Nič posebnega ni, občutek samote kot vsak drugi, s povečano tesnobnostjo ob veličastju vesolja. Sam med nebesnimi telesi. Plastika, kovina, žice in vzvodi, zasloni in krivulje. 

Nadomestilo za zamujeno pristnost. Fortuna, ki je ušla z orbite. In kdo ve, ali ni pozabila tudi na akademske četrt ure in padla za nekaj svetlobnih let v vrtinec brez želja ali vednosti.


Teodora Ghersini