Soba, avtor: Ingrid Brodnik, 15.01.2015

objavljeno: 14. jan. 2015 16:03 avtor: Spletni čas - Inovelmedia   [ posodobljeno 14. jan. 2015 16:14 ]
Soba 

Vsakdo ima svojo sobo, svoj kotiček, svoj prostor. Tako sem jo imel tudi sam, nekje je bila, a ne spomnim se več, kje. Moja soba je bila samo moja in ponosen sem bil nanjo, ponosen, da sem preživel toliko časa v njej, da sem jo začutil, opremil sem jo in ji dal dušo. Ne vem, kje je, vem samo, da je bila. In ubijal bi, če bi mi jo kdo želel vzeti. Dovoli, da ti povem kaj več o njej ...

V tej sobi mi je bilo lepo, bil je to samo moj svet, svet omame, nezainteresiranosti, včasih grobosti do sebe in tudi do drugih, kajti kdorkoli je želel vstopiti v mojo sobo, je moral spoštovati moja pravila oz. pravila moje sobe. Ko sem bil v njej, mi je bilo popolnoma vseeno, kaj se dogaja okrog mene, sam sem se počutil neizmerno srečnega, potešenega, samozadostnega. Soba mi je prinesla notranji mir, fizično umirjenost, predvsem pa popolni odklop iz zunanjega sveta, kadarkoli sem si to zaželel. Nihče ni mogel v ta moj svet, pa čeprav so želeli, neskončno so se trudili. A vstopnice niso imeli, nisem jim je dal. Trkali so po vratih. Včasih so tako močno udarjali po njih, da me je napadel neznosen glavobol. Niso razumeli, da jim nikoli ne bom odprl vrat. Moja vrata so bila kot Berlinski zid, neuničljiva, masivna, starinska in čarobna, večkrat dnevno so se spreminjali vzorci na njih. Enkrat me je iz teh vrat gledal mali mili obrazek moje ljube matere, me tolažil in me bodril, drugič pa sem se soočal s pogledom samega hudiča. Njegove pekoče rdeče oči so me hranile z neko grozo, čutil sem strah, nebogljenost. Bil sem kot mali otrok, ki se boji pošasti pod posteljo, a ta pošast pri meni je bila na mojih vratih in me nepremično gledala. Občasno sem slišal tudi njen rjoveči glas. Vem, da mi je želela nekaj povedati, a nisem razumel. To neprijetno prijateljevanje s hudičem se je največkrat končalo z mojim brutalnim kričanjem, groznim in še hujšim počutjem, tresel sem se, nisem zmogel vzravnane hoje, tudi soba se je premikala hkrati s pogledom tega satana. Pa to niso bili edini liki, ki so mi se prikazovali na vhodu sobe. Tu so bili škratje, vile, nedoločeni živalski liki, kače, pajki, gosenice, tudi dinozavre sem videl. Nekateri so bili prijazni do mene, drugi spet ne. Eni so se po vratih samo sprehajali, drugi metali svoje igle in sulice v moje oči, nekateri so grozeče renčali, sikali. Na vse sem se navadil, samo na neznosno trkanje, ne. To trkanje sem slišal zjutraj, opoldne, zvečer, moja ušesa so zaradi tega krvavela v potokih. Bilo je to trkanje s prsti ali s težkim kovinskim predmetom, najhujši ton je pa bilo jokanje ter tarnanje moje žene. Sam sem bil zleknjen na svoji postelji, že dolgo tega preoblečeni. Barva posteljnine je bila nedoločena. Ne vem, zakaj, vendar me je naenkrat zanimalo, kdaj in kdo je sploh dal to sivo-rjavo, s krvjo in z drugimi nedefiniranimi madeži, namaščeno posteljnino na mojo posteljo, v moji sobi. Le kdo, kdaj? Tudi, če je ne bi bilo, se v postelji počutim domače kot nerojen otrok v maternici. Razmišljam, a se ne spomnim tega dogodka. Tako zatopljen v odkrivanje čudežnih, meni nejasnih pojavov, zaslišim ponovno trkanje, stisk kljuke in ta zvok mi para še zadnje atome zavesti. S tresočimi rokami si zatiskam razbolena ušesa. Zaslišim ženski glas pred vrati, a je to moja žena? Naenkrat se zavem, da se ne spomnim več njenega obraza, ne barve njenih oči ne las. Na vratih vidim velike dlani, dolgi sivi prsti me želijo zvabiti bliže, vse do vrat. Pomislim, da bi se jim mogoče približal, a neustavljiva žeja me zadrži na robu postelje. Še enkrat pogledam proti iztegnjenim dlanem in odkimam: “Ne, ne boste me zvabile k sebi …” in počasi iztegnem svojo roko proti svoji zvesti prijateljici, ženin glas pa odmeva po mojem kraljestvu, jezi me.

“Kaj hočeš? Kaj kričiš? Krava zarukana!” pomislim. Ne dam se motiti in z vso ljubeznijo približam usta ljubice k svojim ustom, naredim globok požirek njene vroče vsebine, pogreje mi telo in zbistri um. Čudovit občutek. Zaželim si še več, a tudi ljubezen me tokrat zapusti in pusti nepotešenega. Njenega eliksirja mladosti ni več! Razjezim se in jo zalučam v velike dlani na vratih. Raztrešči se v milijon koščkov, glas na drugi strani vrat utihne. Kakšno olajšanje, kar dve muhi na en mah sem ubil. Zadovoljen se ponovno zleknem na posteljo in gledam v strop, tu se začne odvijati film. Vidim slike, ki se hitro spreminjajo glede na svetlobo, ki prodira skozi majhno umazano okno. Zaradi te umazanije na šipah ne potrebujem zaves, še dobro, da sploh kakšen žarek pogleda v sobo. Tako mi popestri dogajanje na stropu, sam se pa veselo na ves glas pogovarjam s filmskimi liki, tudi zapojem z njimi …

Moja postelja škripa ob vsakem mojem premiku, včasih se mi zazdi, da škripa že ob premiku mojih oči, a kaj, ko same bežijo zdaj levo zdaj desno, ne morem jih ustaviti. To škripanje mi najeda živce, čutim kako se mi krči želodec in me sili na kozlanje. Počasi se obrnem na bok in tipam z vlažnimi rokami okrog postelje, mogoče imam še kje kakšno skrito ljubico … Neverjetno srečen začutim njeno hladno telo pod prsti, zgrabim jo za vrat in ne morem verjeti svojim očem. V njej je ogromno zlate tekočine. V trenutku pozabim na vse mogoče zvoke, filme, slike, vse, kar potrebujem, je ta njena zlata kri. Nagnem steklenico, v trenutku se krčenje želodca ustavi, roke se nehajo tresti, glavobola ni več, samo zlata reka teče po mojem grlu. Oh, kakšno olajšanje! Nagnem še enkrat, da mi ne zmanjka moči, da mi slučajno tekočina ne izhlapi, božansko. Pomirjen, srečen, se zleknem na vzglavnik, moker, smrdeč, a me ne moti. Nič me več ne moti, utonem v svoje sanje.

Koliko časa sem tu? V tej sobi z malim oknom, umazano posteljnino in velikimi čudnimi vrati? Počasi premaknem glavo in skušam mirno pogledati slike na svojem zidu, z zanimanjem opazujem igro pajčevine. Za čudo ne slišim nobenega trkanja, nobenega stokanja, jokanja, moledovanja pred vrati, zagledam samo ogromnega pajka, ki leze iz svojega brloga. V strahu zakričim in se pokrijem čez glavo, ležišče se trese, v strahu pred padcem se zvalim na bok in trepetam, moji zobje škrepečejo. Kje sem? Kateri dan je danes? Kdo sem? Vprašanja, vprašanja kar lebdijo nad mano, a odgovorov ne poznam.

Težka mora mi ne da krepčilnega sna, zbudim se v še večji agoniji, spomin se počasi vrača, spomin na sanje.

Bežim pred nekom, a ga ne vidim. Čutim, da mi ne želi ničesar dobrega, zato hitim, bežim, hitro, hitreje. Tečem in pri tem padem v globoko jamo, črno, tesnobno. Visoko nad mano je majhna lina s svetlobo, nežno, a močno. Skušam se počasi prebiti do odprtine, vendar mi ne uspeva. Jama je polna razmočene zemlje, blato. Bolj, kot plezam in hlastam za zrakom, bolj se pogrezam nazaj v jamo. Strah, groza, smrt. Vsi ti občutki v stotinki sanj.

In zdaj zbujen, lepljiv od znoja, gledam okoli sebe in tudi tu v realnem svetu se počutim samega, zapuščenega, zanemarjenega. Le kaj se dogaja z mano? Zakaj sem tako utrujen, prestrašen, smrdljiv? Zakaj mi soba ne daje več tistega zadovoljstva, občutka sreče, samozadostnosti? Kje je moja žena? Kje so moji otroci?

Skušam se dvigniti, a ne gre. Skušam jih priklicati, a iz mojega grla ne prihaja glas. Sam sem.

Toliko o moji sobi, mojih prijateljih, mojih čudnih razmišljanjih. Danes vem, da si ne želim več take sobe, danes gradim drugačno sobo. V tem novem bivališču ni hudičev, pajkov, sivih dlani, ostal je samo sončni žarek, ki danes sveti cel dan in celo noč, to je ljubezen, spoštovanje, prilagajanje in predvsem ponos, s katerim zrem  v prihodnost,  s svojo družino, novimi prijatelji, novimi spoznanji.

Tako, povedal sem ti svojo zgodbo, odkrito, brez olepševanj, mogoče celo premalo grozljivo in dragi moj prijatelj, če bo treba, to zgodbo povem na ves glas in veš kaj? Briga me, kaj si misli ta ali oni. Srečen sem, da sem se rešil iz objema alkohola. Ni bila lahka - tale pot iz brezna, a se je splačala! Poskusi še sam, dragi prijatelj.