MENU‎ > ‎Aktualno‎ > ‎

Objave-Aktualno

Ustvarjalni tečaji in delavnice - Lutkovno kulturno društvo Mari o Net.Te in Kulturno društvo VNL

objavljeno: 10. okt. 2018 06:45 avtor: Spletni čas - Inovelmedia   [ posodobljeno 10. okt. 2018 23:49 ]

Ustvarjalni tečaji in delavnice


V četrtek, 20. septembra, smo imeli informativni dan, na katerem smo dorekli kdaj bodo delavnice oz. tečaji. Razpisali smo več raznovrstnih ustvarjalnih tečajev in delavnic za otroke, mladostnike in odrasle, pa tudi individualne učne ure za otroke in mladostnike.

Vse aktivnosti potekajo v prostorih Ateljeja Mari o net.te, Gregorčičeva 21, Izola (Stara italijanska šola), v 2. nadstropju.


Za več informacij nam lahko pišete na info@inovelmedia.si




SPORED:

Torek

Spoznavajmo svet fantazijskega romana - za mlade


Delavnica je namenjena mladim navdušencem fantazijske književnosti starim od 16-30 let (lahko tudi več), ki se želijo preizkusiti z vihtenjem peresa v fantazijski literarni zvrsti.


Srečevali se bomo ob torkih, od 17-18:30h, začnemo pa 13. novembra.


Delavnice vodi Erika Gregorič, tel. 068 148 888. Cena delavnice je 35€/mesec.


Več o fantazijskem romanu si lahko preberete TU.



Sreda

Lutkovne delavnice - za najmlajše


Delavnica je namenjena najmlajšim nadobudnežem, ki jih zanima svet lutk in pravljic. Na delavnicah bodo spoznavali izdelovanje lutk, scenografije in besedila, gledališča kamišibaj, se pripravili na nastope in še marsikaj zanimivega.


Delavnice vodi Aljoša Križ, za uro pokličite na tel. 068 148 888. Cena delavnice je 35€/mesec.


Več o Lutkovnem kulturnem društvu Mari o Net.Te lahko preberete TU.



Četrtek

Likovni tečaj - za vse generacije



Na delavnicah bomo spoznavali likovne osnove in različne slikarske tehnike, namenjeno so vsem generacijam, otroci nad 5 let.


Srečevali se bomo ob četrtkih, od 18-20h, začnemo 8. novembra.


Delavnice vodi Nika Korsič, tel. 040 590 808. Cena delavnice je 35€/mesec.


Več o mentorici likovnega tečaja si lahko preberete TU.



Petek

Šola kreativnega pisanja - za odrasle


Na delavnicah bomo spoznavali različne zvrsti literature in preko pogovorov, vaj, branja ... postali mojstri pisanja. Program delavnic je razdeljen na trimesečne sklope.


Srečevali se bomo ob petkih, od 18-20h, začnemo 9. novembra.


Delavnice vodi Vanja Čibej, tel. 040 507 422. Cena delavnic je 35€/mesec.



Nedelja

Literarno-likovne delavnice - za otroke


Na delavnicah bomo spodbujali branje, pisanje, se igrali in risali z barvnimi svinčniki. Otroci bodo sami napisali zgodbico in izdelali knjigo z besedilom in ilustracijo.


Delavnica je namenjena otrokom, ki so starejši od 8 let. Srečevali se bomo ob nedeljah, od 11-13h, začnemo 11. novembra.


Delavnice vodi Vanja Čibej, tel. 040 507 422. Delavnice so brezplačne.



Drugo - vse dni v tednu

Učne ure - za osnovnošolce



Za vsakega osnovnošolca izdelamo osebni načrt in izvajamo učne ure čez vse šolsko leto.

Individualne ure vodijo člani društva. Učne ure pripravlja Vanja Čibej, tel. 040 507 422.


Več o učni pomoči za osnovnošolce si lahko preberete TU.


Internetni tečaj kreativnega pisanja - za odrasle


Tečaj se izvaja preko interneta. Skupaj s tečajnikom naredimo osebni načrt z vsebino in terminskim planom (glede na tečajnikove želje in pričakovanja).


Za vse ostale informacije smo na voljo na info@inovelmedia.si. Internetni tečaj kreativnega pisanja vodi Vanja Čibej, tel. 040 507 422. Cena delavnice je 60€/mesec.






https://sites.google.com/a/inovelmedia.si/i-novel-media/home/natecaji/objave---natecaji/natecajzakratkozgodbo

Navsezadnje o smislu OHO-ja, Iztok Geister

objavljeno: 28. avg. 2018 04:11 avtor: Spletni čas - Inovelmedia   [ posodobljeno 3. sep. 2018 00:21 ]

Ob zaprtju retrospektivne razstave Marka Pogačnika v organizaciji fundacije Galerija Prešernovih nagrajencev to poletje v Kranju seveda ni mogoče prezreti petdesete obletnice OHO-ja, saj je leta 1966 izdana publikacija OHO prav ob tej priložnosti po zaslugi vodje galerije Marka Arneža, doživela svoje ponovno faksimilirano rojstvo. Tako se mi zdi povsem upravičeno zastaviti si vprašanje o smislu ohojevske doktrine, ki sem jo sicer po mnogih letih nekoliko podrobneje, s poudarkom na interpretacijskih zablodah, ponovno pojasnil v svojem prispevku v razstavnem katologu.



Pričelo se je s pubertetno nelagodnostjo, se nadaljevalo z mladostnim zavračanjem družbeno uveljavljenega pogleda na svet, čemur je sledilo zavestno iskanje paradoksalne rešitve, ki sva jo z Markom našla v uzrtju nasprotnega pogleda. Ta pogled je prihajal od prezrtih stvari in strvaritev.Vse ustvarjeno, tako v profanem življenju kot v duhovni sferi, je bilo dotlej videno le kot nepotrebna ali celo duha obremenjujoča šara, ki opravičuje svoj obstoj le zaradi neizogibne obličnosti pojavnega sveta. Edini priznani smisel obstoja fizičnih stvari je bila njihova namembnost, razodevajoča se v njih uporabnosti, smisel metafizičnih stvaritev pa v njih pomenu. Po tem odrešujočem uzrtju smisla zunaj namembnosti, uporabnosti in pomenskosti so stvari in stvaritve končno zaživele kot samostojno in od obče priznanih čoveških atributov neodvisno življenje. S tem pa je naj bi bil v kali zatrt nepriznan naglavni greh, ki se imenuje antropocentrizem in ki ga ni mogoče razumeti drugače kot prezir vsega kar ni človek in kar tako ali drugače ne služi človeku.

Smisel ohojhevske doktrine, v šestdesetih letih prejšnega stoletja, ki je kot plamen vzniknila izpod pepela humanističnih vrednot, s katerim se je aktualna filozofska misel takrat spokorno posipavala, seveda ni bil v malikovanju reči, kot je to prometejsko doživljal Taras Kermavner, ki je karseda naklonjeno pojasnjeval svetovno nazorsko težko opredeljiv pojav OHO-ja, temveč v razbremenitvi človeka okovov lastne namišljene veličine. Z veliko naklonjenosti je literarno in likovno dogajanje spremljal tudi Dušan Pirjevec, ki je po samozaložniški fazi ohojevcem omogočil izdajanje publikacij pri založbi Obzorja. Oba, tako Taras kot Ahac, častno sedita nocoj med nami, prav tu ob Tomažu Brejcu, ki že pol stoletja kot likovni teoretik neumorno pojasnjuje ohojevske stvaritve. Od literarnih kritikov mi ostaja v dragem spominu predvsem Rastko Močnik, ki je takrat edini zmogel naravi stvari primerno razlago moje poezije. Ožji krog ohojevskega gibanja so zaznamovala imena pesnika Matjaža Hanžka, likovnikov Milenka Matanovića, Davida Neza in Andraža Šalamuna ter filmarja Naška Križnarja. Zgodovinski spomin mi prišepetava, naj se ob tej priložnosti ne pozabim zahvaliti tudi pokojnim sopotnikm in somišljenikom OHO-ja Alešu Kermavnerju, Vojinu Kovaču Chubbyju, Marku Švabiču, Franciju Zagoričniku in Tomaža Šalamunu.

Ohojevci smo tudi po razpadu gibanja v začetku sedemdesetih let še desetletja delovali in razmišljali v ohojevskem duhu, čeprav vsak na svojem čolnu sredi življenskih viharjev. Sicer obrabljena prispodoba se mi ne zdi neprimerna, saj iz svojih izkušenj lahko povem, da sem na življenjski poti prav zaradi vztrajanja pri ohojevski doktrini, nemalokrat naletel na nerazumevanje mojega sklicevanja na pogled z nasprotnega brega. Tudi v današjem z okoljskimi razmerami zaznamovanem ozračju, ko enoumju ponovno ni videti konca, se malodane osamljen prizadevam za ponovni premislek o bistvenih vzrokih in razlogih za nesporazume, ki zaznamujejo naš odnos do narave. Ampak hvalu bogu me ob tem ne preveva občutek zagrenjenosti, prav nasprotno vsako uzrtje pogleda stvari, rastline ali živali me ponovno navda s tolikšno odkritosrčnostjo, da vzkliknem, oho, saj to je vendar edino zveličavno. Naj na veke živi radost, spočeta skozi oko in uho!

Iztok Geister



Zaprtje retrospektivne razstave Marka Pogačnika:

Galerija Prešernovih nagrajencev vas v sredo, 29. avgusta 2018 vabi na zadnje vodenje po razstavi Tretja umetnost in Pogovorni večer o Marku Pogačniku in njegovem umetniškem ustvarjanju:

ob 17. uri: Vodenje po razstavi z Markom Pogačnikom,
ob 19. uri: Pogovorni večer o Marku Pogačniku in njegovem umetniškem ustvarjanju.

Pogovorni večer o Marku Pogačniku in njegovem umetniškem ustvarjanju
Sodelovali bodo: dr. Tomaž Brejc, dr. Miklavž Komelj, Iztok Geister in Marko Pogačnik, pogovor bo vodil Marko Arnež.
Lahko boste postavljali vprašanja in komentirali razstavo, pripovedovali o svojih izkušnjah sodelovanja pri spremljevalnem programu ali s publiko podelili spomine na Markove nastope v Kranju v začetku šestdesetih let prejšnjega stoletja.

Vabljeni.

VIR: Spletna stran Galerije Prešernovih nagrajencev



Preberite še: 


Lepi pot 2001 (Jurij Hudolin)





Lepi pot 2001, avtor: Jurij Hudolin

objavljeno: 27. jul. 2018 12:15 avtor: Spletni čas - Inovelmedia   [ posodobljeno 27. jul. 2018 12:32 ]


JURIJ HUDOLIN 

JESENI V MESTU 



5. odlomek 



(Leto 2001)    


OD TOPNIŠKE DO BEETHOVNOVE ULICE, PRAPROTNIKOVE ULICE IN TRGA MLADINSKIH DELOVNIH BRIGAD DO BREGA, LEPEGA POTA IN SLOMŠKOVE ULICE 

Težko razumem dejstvo, da me je že kot mladeniča in avtorja na začetku poti prijatelj Š. učil, da je bistvo velikega osebnega življenjskega uspeha, da znaš biti ponižen: on, meščan, megaloman, karierist; očitno je v dualizmu kleč, čeprav sem v življenju slišal največ očitkov drugih prav na ta rovaš; včeraj tako, danes drugače, nič ti ne moremo zaupati! To so mi govorili taki, ki niso umetniki in lepo vozijo svoje prilagodljivo življenje, nikoli nimajo težav z eksistenco, dobri hlapci so, ti pa so tudi najbolj kruti: kmet je veliko bolj krut od umetnika ali inženirja, ki dela po svoji glavi, zato Š. še danes ne razumem najbolj, razmišljam, ker sem se od njega naučil najbolj jasnih in estetsko dovršenih praks, čeprav se ni znal ozirati na dejstvo, da človeka vedno začne uničevati nekaj, kar ni ublisnjeno v sedanjost; zavedati se je treba, da okrog nas niso le dobri ljudje in če že vse staviš na karto ustvarjalnosti, ki si jo želiš nujno promovirati, potem je včasih potrebno prisluhniti tudi sovražniku, to pa je neskončno neprijetno, saj zahteva pohlevnost pred rabljem, hoditi kontra svoji viziji umetnosti in eksistencialne drže zaradi uspeha.

Leta 2001 se je začelo moje več kot enoletno pohajkovanje po različnih ljubljanskih stanovanjih in ulicah, večkrat sem bil tudi na cesti in sem šele zvečer urejal, kje bom prespal. Jebalo se mi je, to zagotovo, saj bi si brez težav lahko uredil redno službo, stanovanje in še kaj drugega, vendar sem bil trmast v nakani, da je življenje eno samo pohajkovanje po svetu književnosti in socialno mreženje med ljudmi iz krvi in mesa, ne pa valjanje med pisarniškim materialom. V najstniškim letih sem se okužil z dekadenco v literaturi kot načinom življenja, z Baudelairom, Rimbaudom, Millerjem, Bukowskim, Verlainom, Poejem in drugimi ahasverji, zdelo se mi je primerno tako živeti, tudi odgovorno, čeprav stoletje ali več kasneje, še vedno mislim, da je literatura poleg golega življenja največ vredna in tako sem mislil tudi takrat. Ne bi bil rad preveč patetičen, vendar mi je prav književnost večkrat rešila življenje, dajala mi je motiv zanj, motiv pa je tako ali tako najbolj pomemben in ga vse prepogosto zamenjujemo z ambicijo, sploh tisto bolestno, ki razsaja in zažiga po sodobnem svetu in s čimer je imel težave prej omenjeni Š. To je najtežje umetnikovo opravilo, vendar je pred vsakim resnim delom, ki bo človeku pobralo večino življenjskega časa, potrebno ozavestiti, da si sam, da si se sam rodil in da boš sam tudi umrl, kar je za močan ego, ki hlepi po družbeni inavguraciji težko, težko je igrati nekoga drugega in ne biti jaz, ki sem jaz, zato da bi ti ljudje kimali in te hvalili. Prav tako si ne predstavljam igralcev, vse življenje igrati nekoga drugega, hkrati pa so prav ti zaradi položaja v svojem poklicu najbolj podvrženi nadutosti. Ko si mlad, to še gre, kasneje pa si smešnica, pri izjemno inteligentnih ljudeh, ki so za nameček tudi dobri umetniki, pa se v nič pretopi preveč življenjske energije, ki nima nobene zveze z ustvarjalnim aktom.

Ko sem s tremi kovčki prišel na Topniško ulico, sem kot tridesetletnik začutil nemalo nelagodja, čeprav sem se imel za popotnika, boema, upornika in kar je še teh pritiklin, ki jih živelj večinoma povezuje z nemarščino in zavrženostjo. Študentje, ki so živeli v domu, desetletje mlajši ljudje, so mi uprizorili pravi divji ples, ponoči nisem mogel zatisniti očesa, le vikendi so bili mirni, skozi zgornja nadstropja so letele steklenice, kartoni, padla sta tudi televizija in hladilnik in nisem si mogel misliti drugega, kakor, kdo je tukaj boem, jaz ali ti divjaki, saj sem divjal na drugačen, bolj fin način, čeprav mi tepež tudi ni tuj, sploh kadar se ustrašim za svoje življenje. Zato sem bral ali pisal s čepki v ušesih, in je šlo, pisal bom, ker se blešči samo tam, sem si govoril, ne vem, kje sem to pobral in bil sem odločen izcediti svoj (ne)talent do konca, v tem sem videl smisel, podžigali in spodbujali pa so me D., Š. in naposled tudi Č. s katerim sva začela intenzivno prijateljevati ob koncu drugega tisočletja. Pisal sem seveda že od najstniških let naprej in že takrat sem se odločil, da je branje in pisanje edina pot, ki me pelje v zadovoljstvo, docela pa je to dozorelo šele nekaj pred tridesetim, zato pa sta trpela študij in še marsikaj drugega, saj je v takem samotnem početju vstop več pomembnim stvarem prepovedan, vsaj pri meni je tako, čeprav mi danes ni jasno, zakaj smo ljudje v nekaterih zadevah tako trmasti, bolj pametno je popustiti, večkrat popustiti, to je večje zagotovilo zadovoljstvu in tudi bolj pametno od trme ali maščevanja.

Č. je bil izjemno aktiven in je poleg pohajkovanja lahko delal še deset drugih stvari z neverjetno intenzivnostjo in koncentracijo, bil je veseljak in deloholik, takih srečaš malo, sploh s tako močno voljo priti prvi do zastavljenega cilja, bil je trdovraten in neusmiljen, hkrati pa empatičen in senzitiven človek. Večkrat me je povabil na kakšen literarni večer in tako je bilo tudi nekoč na prelomu tisočletja, ko sva obiskala neko slikarsko kolonijo v Kranjski gori, kjer naj bi prezentirala svoje delovanje. Sneg je naletaval v gostih kosmih, zdaj so vsi že vedeli, da prihajata Bolek in Lolek, tako so naju imenovali, kadar sva potovala v Zagreb in tega ni bilo malo, prej obratno, tega je bilo izjemno veliko in predvsem zahvaljujoč Č. večinoma vedno tudi profesionalno izpeljano, saj sem sam tak značaj, da če mi nekaj ne ustreza pustim, zavržem, odidem, ignoriram, nasvidenje v naslednji vojni. Kranjskogorski večer je bil eden takih, ko je bilo vse izpeljano, vendar tudi eden pogostih, ki se je že nekaj minut po koncu večera končal v sobi hotela z dekletom, s katero sva se potem kar nekaj časa srečevala. To omenjam zaradi tega, ker so se mi te zadeve pogosto dogajale prav na literarnih večerih, še pred petnajstimi, dvajsetimi leti je bil literat, umetnik, zgodbar, lahko tudi zvezda, ki se pojavlja povsod, od strokovnih revij do rumenega tiska in k temu spadajo tudi lepa dekleta. Danes, se mi zdi, ne samo, da literarni večeri niso več tako masovno obiskani, zdi se mi tudi, da vse skupaj postaja vse preveč zavrto in prestrašeno, če odštejem popolnoma alternativne nastope na Metelkovi ali v Rogu. Prav tako je bilo s honorarji, ki jih moraš danes malone prosjačiti, kakor da književnost ni nikakršno delo, temveč hobi in popoldanska obrt, vendar z denarjem v smislu, da bi bil lačen ali pa prosjak, nikoli ni bilo težav, to sem vedno znal dobiti, tudi če ni bilo iz kulturniških logov. Toda zgodovina se ponavlja in obnavlja in zato se ni bati, da bodo tudi književnosti spet namenjeni zlati, če ne pa vsaj pozlačeni časi, drevesa ne rastejo vedno zaradi tega, da bi iz njih izdelovali bergle in človek ne živi vse dni hudobnega časa in temnih ur, ki so popolnoma izkristalizirane v nesreči.

Č. je bil vnet organizator in ni bilo tedna, ko ne bi bilo literarnega večera, vse pa je bilo zasoljeno s spoznavanjem široke palete ljudi in večina znanstev je ostala še danes, literatura ni bohotno valovala le navznoter, temveč je notranje brbotanje dajala tudi navzven in sprožala več dimenzij artikulacij. Ko se zaradi književnosti pogledam v ogledalo, iz njega vedno zasije nekakšna nostalgija, spomin na različne knjige, na Faulknerja, Millerja, Remarqua, Malaparteja, Paveseja, Bernharda, Selimovića, Andrića, Pekića, Kiša, Frischa, Cankarja, Tolstoja, Dostojevskega, Dos Passosa, Handkeja, Camusa, na niz in še več: lahko bi si izbral le poklic pozornega bralca in bi bil verjetno zadovoljen, najbrž bi lahko tako živel, če me ne bi gnalo nekaj vročega in vulkanskega v meni, da si je poleg endemične skušnje, ki nam je položena v zibel, treba izvojevati tudi lasten slog, to pa zahteva trud in delo. Ljudje, ki ne marajo mojega poklica in mislijo, da je sposobnosti treba vlagati tudi drugam, ne le v umetnost, mi nemalo kratov govorijo, da je literatura v mojem primeru nenasitna zver, ki me že leta in leta izžema in uničuje in ničesar ne vrača, navajena, da se ji daje vse in imajo deloma prav, čeprav ga večjega zadovoljstva od ustvarjanja nisem spoznal.

V času bivakiranja na Topniški ulici sem se pogosto spraševal, zakaj mi nikakor ne uspe vzpostaviti normalnega in človeškega odnosa s starši, čeprav si tega verjetno nisem tako žareče želel, vsaj če vzamem v ozir lasten trud po izboljšavi komunikacije. Moja starša sta zapletena človeka, čeprav tudi dobra, vendar za starša nista narejena, vsaj v oziru velikega zadovoljstva do starševstva ne, verjetno sta bila žrtvi, kakor nemara veliko ljudi, odnosa družbe do konvencionalnega življenja, da je treba imeti družino in potomce, službo in stanovanje, vse to, kar država izkorišča, da bi ljudi naredila za sodobne sužnje. Šla sta v izdelavo družine, čeprav predvsem oče nikoli ni bil za to, bil je popoten človek, a je opravljal izjemno odgovorne službe in kakor sem kasneje pogosto slišal, tudi zelo dobro, ne samo z levo roko svoje iskrive inteligence, on je pač človek, ki je narejen za samotarja, po drugi strani pa veseljak in generator družbe, vesele in razigrane, ve kaj pomeni empatija, kako pa jo deli, je že drugo vprašanje, verjetno tudi preveč subjektivno.

Za starša se mi zdi predvsem pomembno, da zna otroku pokazati, da ga ima rad in prav prenašanje nežnosti in ljubezni je tisto osišče, ki ga moja starša nista znala pokazati, vsaj tako se meni zdi, čeprav nočem biti krivičen do ljudi, ki so mi dali življenje, verjetno je geneza tudi v njunih otroštvih, a jima je v življenju zmanjkalo časa, da bi se ukvarjala s tem, za presekanje tega vozla je namreč potrebno veliko dela in volje. Vendar če vzamem v ozir vse, sta dobra človeka in rad ju imam kakorkoli obrnem, čeprav je bila predvsem v tistih letih komunikacija nula, le tu in tam kakšna uporniška psovka. Mati je živela svoje življenje na Lepem potu in imela verjetno probleme z bivšim možem, ki ji je z grožnjo vzel otroka, mojega polbrata, ki ga po tistem, ko sta se razšla ni videla nikoli več, le enkrat, na moji poroki. Taka bolečina mater verjetno stre, čeprav moje matere ni, vsaj videti je tako ali pa o tem noče govoriti, posledice pač nosi vsak sam, poroka z mafijcem in nasilnežem nikoli ne prinese nič dobrega, a kaj vemo, ko se zaljubimo, ne vemo nič, kaj šele da bi opazovali človekov značaj, ki se v teku odnosa spreminja, no, spreminja se naš pogled nanj in vidimo stvari, ki jih prej nismo mogli ali pa nismo želeli videti. Na ražnju vseh teh okoliščin verjetno nista imela časa, da bi se ukvarjala še z mano, zdaj pa sploh ne, saj sem bil odrasel človek, s katerim pa zaradi načina življenja verjetno kot starša nista mogla biti zadovoljna, saj sta pričakovala poroko, družino, službo in stanovanje, meni pa se je za vse razen za književnost veselo žvižgalo, nikoli nisem bil kontaminiran z družbeno sprejemljivim in kompromisnim, je preveč dolgočasno, kompromis da, vendar do takih, ki tega ne jemljejo za pohlevnost in poraz, priklanjanje in petolizje.

Ko sem s Topniške spakiral sem dejansko živel na cesti. Spal sem večinoma pri K. na Beethovnovi ulici, včasih pa sem se zavlekel na Lepi pot, vendar sem vedno počakal, da je mati odšla v službo, saj z njo nisem komuniciral, popadla me je trma in ponos, ki prinaša človeku samo škodo in probleme. Takrat še nisem vedel, da je najbolj pametna poteza, da v napetem razmerju popustiš, kaj še, še bolj sem bil zagreto trmast, to sem vedel in imam za nekakšno železno pravilo, delal pa sem drugače, kakor da bi imel za orožje nečimrnost in neumnost človeka, ki zmago čuti le kadar stoji nad ruševinami.

Če živiš na ulici, bolj malo delaš, se ti pa izostri gon po ohranitvi golega življenja, tega sem precej izostril. Popival sem večinoma pri Z. na Prulah, imel je obdobja težke dipsomanije, vendar več kot nekaj dni ni bilo mogoče, saj je postajal neznosen in je za svoje stanje kazal s prstom na vse ostale in na prekleto zgodovino, tudi jaz sem prišel na vrsto in ne vem, zakaj mi je ves čas govoril, da ima temno slutnjo, da bom nekoč nekoga ubil. Najprej se mi je to zdelo smešno, kasneje, ko je mantro ponavljal, pa ne več, saj nisem mogel prenašati, da mi zaradi svoje nesreče skoraj vsiljuje naj koga ubijem. Ker sva po stari navadi steklenice in krožnike metala kar skozi okno, se je večkrat pojavila policija, da o sosedih ne govorim. Ker sva slutila, kdo kliče policijo, sva vedno, zvečer, ko sva odhajala v mesto, pustila zelo na glas eno in isto pesem na ponavljanje in ta se je običajno vrtela vso noč. Groza me je pomisliti, da bi bil jaz sosed takega norca. Tega tudi sam nisem zmogel več prenašati, saj so bili v tem popivanju sami problemi, čeprav mi je dekadenca od nekdaj všeč, dolga leta mi je bila narisana na čelu; šel sem k režiserju B. na Breg, streljaj stran od Križevniške ulice in tam bivakiral nekaj časa; B. se je ravno ločil in je prav tako pil, popadla ga je nostalgija po panku in je norel po mestu, da ga je bilo težko dohajati. Toda še vedno je imel kanec duhovitosti, zato sem nekaj časa le vzdržal, vendar ne dolgo, saj se mi je zdelo, da ga tako kakor njegovega očeta in mamo daje shizofrenija in samomorilni popadki, kar je leta kasneje tudi uresničil. Vendar ga imam tako kot Z. v zelo lepem spominu, čeprav je to pot, ki se je bom v prihodnjem življenju ognil, ker prinaša same probleme in na koncu tudi bolezen, čeprav nista edina mrtva iz tistih časov, pravzaprav je večina, kjer sem bivakiral, mrtva, mojih let ali starejši, vseeno je.

Že blizu tridesetega leta, tam okrog novega tisočletja sem začel opažati pri starejših prijateljih, starih tam okoli petdeset let, da jih nekaj tira v blaznost, da norijo, da so nezanesljivi, nestabilni in utrgani. Kar nekaj jih je umrlo v teh letih, veliko pa predvsem za posledicami samomora. Ne vem in ne morem vedeti, kaj naj bi tem fantom bilo, saj so bili vsi po vrsti na ošvrk uspešni in situirani ljudje, tudi z otroci, ločeni gor ali dol, vendar uspešni in varni v sedlu življenja. Prav pri pesniku in režiserju B. sem nenadoma opazil velike spremembe, iz urejenega in delovnega fanta, ki je opustil pankersko držo in se oprijel zanesljivega dela na Televiziji Slovenija, sem zaznal, da se mu blede, kakor da se vrača v najstniška leta, pil je šnops in požiral helexe, vse po vrsti iz gole objestnosti, o svojem preteklem delu pa je razmišljal kot o ničevem početju in izgubi časa, kot o potrati dni, mesecev in let. Nek drug prijatelj, ki je doktor filozofije in ugleden znanstvenik, se je ločil, nakar se mu je začelo slabšati, vendar ne zaradi ločitve, ki jo je doživljal kot olajšanje in katarzo; pri petdesetih se je začel zaljubljati v najstnice, jim težiti z ljubezenskimi pismi in jih skoraj zalezovati, vsaka pijača z njimi ga je vrgla v evforijo, posledično tudi v popivanje, sploh takrat, ko je začel dojemati, da je vizija nove ljubezenske storije zgolj iluzija v njegovi glavi. Ta se ni obesil, vsaj zaenkrat in hvala mu, da se ni, samoljubnost je še vedno močnejša od brezupa in depresije, čeprav še vedno ne verjame, da so v zgodovini človeštva večji pečat od modrih knjig pustile tiste, ki so nore, zato se zanj ljubezen vedno konča, še preden se je začela.




O avtorju

Jurij Hudolin se je rodil leta 1973 v Ljubljani, kjer tudi živi kot svobodni književnik, urednik, scenarist, novinar in prevajalec. Objavil je pesniške zbirke: Če je laž kralj (1991), Ajdbog in ptičvolkkača (1992), Bestije (1993), Divjanje (1994), Prividi nemirnega čudaka (1994), Govori ženska (2001), Ljubezni (2009), Žival in lakaj najdeta ljubezen (2009), Čakanje revolucije in modrosti (2013), Prištinski dnevnik (2015) in romane: Objestnost (2005), Pastorek (2008), Vrvohodec (2011), Ingrid Rosenfeld (2013), Osnove ljubezni in zla (2016), Trst via Ljubljana (2017), knjigo kratke proze Na kolodvorski ulici nič novega (2012) in knjigo izbranih kolumn Pusti ti to (2005). Iz hrvaškega, srbskega in bošnjaškega jezika je prevedel več kot trideset knjig proze, poezije in dramatike, uredil pa je tudi nekaj mednarodnih zbornikov in antologij iz več svetovnih jezikov. Bil je kolumnist vseh pomembnejših slovenskih časopisov in revij, kot scenarist pa se je podpisal pod štirinajst filmov, igranih in dokumentarnih. Njegove knjige so prevedene v angleški, češki, madžarski, hrvaški, albanski, srbski, bošnjaški in makedonski jezik, revijalno pa v trideset jezikov. Za svoje delo je prejel več domačih in tujih štipendij, nagrad in priznanj. 


                            Fotografija: osebni arhiv avtorja, Lepi pot 2001





Preberite še: 


Natečaj za kratko zgodbo

Jeseni v mestu (4. odlomek romana), Jurij Hudolin

objavljeno: 1. jul. 2018 00:04 avtor: Spletni čas - Inovelmedia   [ posodobljeno 1. jul. 2018 00:35 ]

JURIJ HUDOLIN 

JESENI V MESTU 



4. odlomek 



CESTA DVEH CESARJEV 


Ko sem z nekaj kovčki prišel v sicer lepo in urejeno P. – jevo hišo, sem slutil, da tudi tukaj ne bom ujel pristnosti doma, tega sem vse od Lepega pota vztrajno iskal, nikjer se nisem mogel umiriti, da bi resneje študiral ali delal, nisem pa emocionalno počil in zblaznel, čeprav sem ves čas plesal na robu počenega kroga. Večkrat sem pomislil, da sem mentalno bolan, vendar kdor je to pomislil, je redko zelo mentalno bolan, kaj šele moten, igramo, da nam je ciza zavesti zdrčala v nerazsodnost, v genezi pa se na vse kriplje oklepamo življenja, jaz zagotovo.

P. se je pred kratkim boleče ločil, kaj pomeni boleče, sem zvedel šele čez leta, ko sem se ločil jaz, zdaj pa se mi je to zdelo larifari, pustiš človeka, ga nemara zavržeš, moraš ga, pojdi kamor te vodi srce, s tem si ni treba pretirano beliti glave, vsaj tako sem mislil, juvenilen v tem smislu in brez izkušenj, ki bi jih tesala empirija, najhuje je soditi podkovan le z lastno vizijo in papirnatim naukom, sploh pa je hudo, če si nekoč in nekje postavljen pred dejstvo, da moraš soditi o nečem, pa se ne zavedaš, da s tem rineš v balado, ki sovraži vitalno življenjsko gibalo in seje krivico.

P. je bil mentalno precej na tleh, če ne bi bil tak strokovnjak na delovnem področju računalniškega programiranja, bi mu trda predla, že takrat sem spoznal – vsaj nekaj –, da je v delu rešitev za vse življenjske nadloge, sploh za psihične zmečkanine, razbitine in deviacije, ki jih prinaša poraz, ta pa se rodi zaradi vizije, ki smo si jo vtepli v glavo, ne da bi predvideli realne življenjske probleme (zaljubljenost). P. je bil tako na tleh, da čeprav je to vedel, ni zmogel moči, da bi to začel hoditi pokončno. Čeprav ni bil pijanec, sploh ne strokovnjak na tem področju, je skoraj vsak dan prišel pijan iz službe domov, zato mi ni preostalo drugega, kakor da se z njim pil naprej, dokler se ni zvrnil. In tako iz dneva v dan, vsaj pol leta, dokler ni P. dobil aritmije in je moral popolnoma prenehati z neurejenim načinom življenja, če je še hotel živeti. In je nehal in postal normalen v mesecu ali dveh, tudi zdrav, saj gre v prostem času za odličnega in neustrašnega turnega smučarja.

Človek se na človeka naveže. Človek ima svojega otroka rad. Človek ima pri ločitvi občutek, da je svojega otroka izgubil in ga podaril tujcem, zverem brez sočutja in empatije do nečesa, kar je del tebe, ki si tega človeka spravil na svet. Občutek je sprva podoben tistemu, kakor če bi te dali v možnar in te mečkali, najprej stopala, potem peto, goleni, kolena, jajca in vse do glave, nisem mogel razumeti kaj doživlja prijatelj P., ki pa je večinoma govoril o bivši ženi, o času, ko se je zaljubil vanjo in o lepih dogodbah in sličicah iz njune zdaj že končane skupne življenjske poti. Vse skupaj se mi je zdelo patetično in smešno, saj sem P. – ja poznal kot ponosnega človeka, ki da nekaj nase, zdaj pa se pred menoj razgalja kot šibak špargelj, ki ga zaniha vsak vetrc, skrušeno stoji pred mano in iz oči mu tečejo pijanske kajmanove solze. Kakor da bi na živelj gledal kot teliček, ko ga s korobačem priganjamo v klavnico. In tudi: ženske, sploh mame, večinoma veliko lažje prebolijo ločitve in razhode, pa naj gre stran še tako mišičast junak.

Jaz sem še vedno živel promiskuitetno življenje, kakor da so čustva zame španska vas, čeprav sem znal biti do sebe rahločuten, do tistih, ki pa so nežni in pozorni do mene pa nemalo kratov škrt z razdajanjem in razgaljanjem čustev, tega sem se dobro zavedal in bil odločen, da se bom popravil. V tistem času sem začel intenzivneje premišljati, da tako ne bom mogel več živeti, dela sem imel dovolj, da si najamem kakšno stanovanje in živim v svojem miru. Največ mi je pomagala hoja, pomagala mi je, da sem se streznil, dejansko in metaforično, odprla mi je oči, da sem lahko boljši in bolj odgovoren človek. Največ kratov sem šel iz Ceste dveh cesarjev po Opekarski ulici do Prul in potem na levo, do Karlovškega mostu, potem pa naravnost, mimo današnjega trgovinskega centra na Rudniku in po makadamski cesti mimo Lavrice naprej do Škofljice. Včasih sem šel naravnost, vse do Turjaka, včasih pa po vijugavi vzpetini vse do Šmarja Sap in še nekaj kilometrov skozi Hrastje do motela v Grosupljem in potem na desno, kjer sem v vrstnih hišah v Grosupljem obiskal teto. Tem hišam se še danes pravi Dachau. Po istih poteh sem se tudi vračal, taka tura mi je vzela ves dan, vendar sem bil zadovoljen, s seboj sem nosil notes in si zapisoval nekakšne dnevniške utrinke, verze, zabeležke, stavke s poti in o poti, misli, ki so se mi porajale med hojo. Veliko problemov sem razrešil in na tak način in dobil nešteto odgovorov na vprašanja, ki so me najedala in razžirala. Hodil sem pravzaprav v vse smeri, ki so peljale iz Ljubljane, včasih sem šel skozi vse mesto v smeri Šiške in potem v Vižmarjah na desno do Broda in k babici v Šmartno pod Šmarno goro, ko pa je umrla, sem tam obiskoval strica ali sestrični, pojedel kosilo in se vzpel še k bratrancu, ki ima še danes gostišče na Šmarni gori, se spustil do Pirnič in se vrnil čez Brod po isti poti domov. Šel sem tudi na viško stran, mimo Dolgega mostu do Gmajnic in zavetišča do živali, pa naprej do Brezovice in Vnanjih goric, kjer sem obrnil in sekal cesto, da sem prišel vse do Horjula in potem po drugi strani nazaj. Večkrat sem jo mahnil tudi v Savlje, kjer je na založbi urednikoval moj prijatelj Č., vendar sva se tam, na uredništvu, ob debati pogosto zapijala in sem nazaj hodil z mestnim avtobusom ali taksijem. Tako so minevali dnevi, če sem ves dan hodil, sem si to štel, kakor da sem bil v službi, če je dan vzela hoja od jutra do večera, potem je bilo to za mojo vest isto, kakor da sem garal v službi za svoje blagostanje. Tako mislim tudi danes in hoja me še vedno spremlja povsod in v vsaki državi, kjer se znajdem ali začasno bivam, vendar je Slovenija zelo lepa za pešibus, saj ponuja tako in drugačno, vsakršno izkušnjo hoje od manjših do večjih vzpetin, ravnine do pravih hribov, narave in pohajanja po pločnikih. Nikoli nisem maral kolesa, vedno samo peš. Tam nekje okrog novega tisočletja sem začel hrepeneti po resni zvezi, zdelo se mi je, da postajam bolj resen in odgovoren človek, vedel sem, da zdaj, pri skoraj tridesetih lahko zajadram v resno razmerje, rad bi bil ljubljen in tako se mi je vsaj zdelo, bil sem pripravljen to tudi vračati. Imel sem občutek, da sem postal odgovoren, tisti, ki so z mano delali, so vedno trdili tako in to mi je bilo v ponos, sploh ker je delo na časopisu dnevno in ne moreš skomizgniti z rameni, da boš jutri … Če mi nekaj ni dišalo več, sem pač dal odpoved, nikoli nisem delal in trpel, saj bi s tem trpinčil več ljudi, ne le samega sebe, mazohizem pa mi je tuj, tuj do skrajnosti.

Ženske imajo intuicijo, zdi se mi, bolje razvito od moških, za ljubezen, moški je lovec in rine, ženske pa čutijo, kdo ima dejansko nežno in prijateljsko energijo, pustimo manipuliranje ob strani, nemalo kratov ženske predobro vedo, da gre za manipulacijo, a jim dvorjenje godi, godi jim dajanje pozornosti in nežnosti, romantični sprehodi in nežne besede, v zavest sem si skušal zabiti, da bom tak, da je konec promiskuitetnega norenja, da hočem razmerje in redno delo, ne morem več živeti kot ahasver, čeprav se nisem bal, da bi se zapil ali začel drogirati, raje bi se ubil kakor pa prenašal te muke, to mi nikoli ni in ne bo uspelo, ne vem, kaj botruje temu, morebiti to, da imam preveč rad književnost in mi nihče ne more nadomestiti dopamina, ki mi ga daje, nobena droga in alkohol, kasneje se je izkazalo, da tudi nobeno človeško bitje ne more nadomestiti moje ljubezni do književnosti. Življenje imam rad, tudi ambiciozen sem, vendar se mi za komolčarjenje jebe, vseeno mi je, kaj si o meni mislijo drugi, tudi zato, ker takoj udarim nazaj, tako in drugače, če čutim, da sem ogrožen ali da se mi godi krivica, čeprav bi me prizadelo, če bi kdo izmed bližnjih rekel, da sem svinja, vendar navkljub za okolje nenavadnemu načinu življenja ne morem trditi, da bi si to resno zaslužil, da bi mi kdo rekel in povedal, zakaj naj bi bil kanalja in prasec, je pa res, da znam večkrat pripadati krdelu razburljivcev, ki zelo hitro zaduhajo barufo.

Šport me je naučil, da je znotraj tekmovalnosti med ljudmi silno pomembna korektna igra, kar pa sodobna družba, tudi na umetniškem področju ne pozna preveč dobro ali pa bolje, znotraj pritlehnega in požrešnega prerivanja noče poznati, med umetniki sem spoznal veliko pokvarjenih ljudi, kar je kajpak normalno, saj so pokvarjenci povsod, vendar pa se mi je vedno zdel smešen vzrok za pokvarjenost, ki je večinoma ego otroka iz peskovnika, največ kratov transformiran in manifestiran v protest, ki ima etiologijo v zavisti, fundamentalno zakoreninjeno in spremenjeno, devastirano in ruinirano v stopnjo hudobije, ki je ne moremo izkoreniniti, saj je ta hudobija že ugnezdena v tisto stopnjo zavesti, ki ji rečemo genetska, nemara pred rojstna, kar pozna dobro tudi zgodovina, ne samo mi danes, tukaj in zdaj. To dejstvo se mi kot odraslemu in zrelemu človeku zdi bedasto in skrajno minorno, da bi ga živel in občutil, saj je tekmovanje zdravo in rase le tako, da se učimo drug od drugega, vsaj jaz sem tako napredoval in mogoče zlezel predhodnikom, ki sem jih občudoval, vsaj do kolen, predvsem zaradi tega, ker sem se od njih učil in jim prisluhnil, kar v besu zavisti pač ne moreš početi. Vendar sem med umetniki, s katerimi sem se na začetku novega tisočletja tudi največ družil, spoznal tudi izvrstne, čudovite ljudi, človeške in fine gospe in gospode, liberalne v pravi meri in dozi, od takih sem se učil, predvsem od Š. – ja in Z. – ja, oba sta bila skregana z zavistjo, čeprav je Š. – ju veliko pomenilo, kdo kaj pomeni na svetovni literarni sceni, kdo je dobil kakšno nagrado in kdo je kje urednik, predvsem pa ga je tangiralo, kdo ima kje kakšen vpliv, da bi ga bilo treba spoznati in pridobiti na svojo stran, tak je bil Š., Z. – ju pa se je vehementno jebalo za vse skupaj, čeprav je znal zastriči z ušesi, ko je dobil kako nagrado, ki je prinašala tudi finančno injekcijo, zato je bil verjetno zaradi tega tudi najbolj vesel članstva v SAZU, ki prinaša apanažo, kar je Z. ju pri vseh otrocih in skromno penzijo knjižničarja še kako prišlo prav, ne vem pa in me ne zanima, kaj je je bilo njuno fundamentalno osišče in tega ne more vedeti nihče, saj se je treba naučiti železnega pravila, da nikoli nikomur nismo videli v glavo in nikoli posedovali njegovih misli.

V tistem času se je prvič pojavilo znamenje dipsomanije, ki naj bi se zalezla vame, čeprav si danes s tem še vedno nisem na jasnem, pa tudi zdravniki ne, vsaj kolikor sem se pogovarjal z njimi. Nekateri pravijo, da gre za mentalno motnjo, jaz da mogoče le delno, drugo gre pripisati konzervativcem, puristom in preveč strogim pogledom s farmacevtskim biznisom okužene medicine. Dipsomanija je večinoma povezana s pretiranim pitjem, ki je jemanje alkohola kakor vsako drugo, le da traja več dni zapored, lahko pa je tudi jemanje hrane, tablet ali kakršnakoli človeška lastnost, ki jo lahko označimo za požrešnost ali objestnost. Pri meni se je to dogajalo v obliki pretiranega pitja, mentalno si sicer toliko pri sebi, da veš kaj počneš in ne izgubljaš spomina, zato imam to bolj za nepotrebno uničevanje in turiranje telesa, zaradi katerega sem kasneje tudi zbolel za trebušno slinavko. Kot laični medicinski opazovalec fenomena človeškega telesa bom izrekel ofucano klišejsko pravilo, da vsako bolezen prinese demontirano in devastirano živčevje. Zraven lahko prištejemo še požrešnost, prvo in najbolj opazno značilnost človeka enaindvajsetega stoletja. Čeprav ne krivim nikogar, saj je nemara tudi moj oče klasičen dipsoman, pa živi življenje urejenega gospoda, ki lepo skrbi zase pri dvainosemdesetih, me je dipsomanija začela popadati, ko sem se začel družiti z D. – jem, takrat sem imel nepolnih dvajset let. Seveda s takim človekom, čeprav opravlja svoje dolžnosti in je še vedno zanesljiv, nihče noče imeti preveč opravka, vse družbe so ekstremno nagnjene k stigmatizaciji alkoholikov in narkomanov, verjetno je vse skupaj primerljivo s trajnostnim izločanjem iz družbe ljudi, ki so prestajali kakršnokoli zaporno kazen. Vendar je bila pri meni zadeva – in je verjetno še – z dipsomanijo sila nepredvidljiva, saj sem povsem običajen, deloven človek, ki lahko mesece živi normalno in urejeno življenje, ki ga iztiri dipsomanija, ki lahko traja en dan, lahko pa tudi en mesec, ko je nazadnje trajala več mesecev, sem moral v bolnišnico in komaj preživel. Čeprav sem bil vedno zdrav človek, kar sem še danes, tako mentalno kakor tudi po vseh zdravstvenih izvidih, pa je dipsomanija še vedno nekaj, čemur težko pridem do dna, čeprav sem v tej smeri veliko naredil in je končni korak k zmagi blizu, stigmatizacija pa me ne moti preveč, kakor me recimo ne moti človeško ogovarjanje, privoščljivost in hudobija. Moti me, to da, na kratek čas, vendar hitro odmislim in opsujem, če je treba.

Življenje na Cesti dveh cesarjev mi je povedalo še nekaj, človek vedno potrebuje človeka in njegovo bližino, zato me je bil tudi P. zelo vesel, saj je bil sam v stiski, meni pa se je veselo jebalo vse skupaj – samski, brez običajne, klasične službe in brez obveznosti v zvezi s potomci, kar je P. – ja pahnilo na rob prepada, da se je komaj zlizal in ostal živ. Rešil se je tako, da se je spet zaljubil in čeprav se je kasneje odločil za drugo dekle, s katero ima danes novega otroka, ga je prav to rešilo iz krempljev lastnega pogubljenja. P. je danes srečen in zadovoljen družinski človek, ki živi umirjeno in trezno in odgovorno življenje in sva še vedno prijatelja, čeprav se vidiva sila redko.

Jaz nisem bil te sreče, ali pa je enostavno nisem hotel zgrabiti, saj sem v tistem času, ko sem živel pri P. – ju na Cesti dveh cesarjev menjaval dekleta kakor po tekočem traku in se mi je to, z izjemo recimo temu enega desetletja odraslega življenja dogajalo ves čas, da sem iskal in iskal, vendar sem bil preveč nezaupljiv in trmast, da bi se predal ljubezni in jo znal uživati, kakor da bi mi otroštvo zasejalo zlo slutnjo nepredvidljivih in nemara večno praznih, hudobnih in izkoriščevalskih medčloveških odnosov. Ponujene ljubezni enostavno nisem hotel sprejeti, bolj me je ženska ljubila, bolj sem se jo začel ogibati, kakor da bi bila ljubezen strah in ne lepota in odrešitev, zato so razmerja, če se temu sploh lahko tako reče, pokala po šivih in razpadala, se včasih zdrobila do te mere, da se na ulici sploh nismo več pozdravljali in sploh ni bolelo, saj sem bil z mislimi nemalo kratov še vedno pri Ireni Pertot, ki sem jo ljubil, ker me je zapustila, ljubiti tistega, ki te zapusti in odrivati tistega, ki te ljubi, to je bil moj moto, zato sem hodil naokrog kakor klateško pseto, iščoč nekaj, česar ni, ljubezen v enosmerni ulici. Ne vem, zakaj sem bil tako neumen ali pa samoljuben, težko je reči, saj sem se veliko ukvarjal s sabo in sem to v mentalnih dimenzijah možganskega debla vedel, v praksi pa ignoriral. Želel sem si imeti nekoga, ki me ljubi in ki bi ga ljubil, vendar je bila to zaenkrat nemogoča misija, na vsak način sem hotel Ireno Pertot in me je zmrazilo, ko sem pomislil nanjo, to pa je bilo pogosto, včasih se mi je zdelo, da nanjo mislim ves čas in nepretrgoma. Irene sicer nisem več gnjavil po telefonu, vendar sem po mestu poizvedoval, če ima kakšnega fanta, s kom se druži in kod pohaja, ženska se me je definitivno bala, saj se je ogibala prostorov, kjer je slutila, da bi se bil lahko pojavil tudi jaz. Če sem jo srečal v družbi kakšnega fanta, se je začelo zmerjanje, ples žaljivk, večkrat je skoraj prišlo do pretepa, a so ljudje, ki so bili v bližini to preprečili, sama pa je vse skupaj podžigala s svojo kurtoazno držo in osladnim nasmihanjem. Danes ne vem vzroka za to vedenje, vendar sem na Ireno zapravil nekaj nesmiselnih let, ko se danes spomnim na vse te dogodbe me zmrazi od sramu in studa, vse skupaj je bila verjetno ena sama nadutost in ples ranjenega, infantilnega ega. Med leti 1999 – 2000 se je P. zaljubil v neko montažerko, ki je vedno več bivala na Cesti dveh cesarjev, zato me je vse skupaj navkljub P. – jevi in dekletovi ustrežljivosti in prijaznosti začelo motiti. Kakor da bi vedelo, mi je dekle ponudilo svoje stanovanje na Križevniški ulici v centru mesta, saj bi se ona preselila k P. – ju. Ponudbo sem seveda sprejel, nisem pa vedel, kako bom plačal najemnino za eno leto vnaprej, kakor je to zahtevala lastnica, ki je živela v Franciji, stanovanje pa je bilo dvosobno, zato sem začel razmišljati o sostanovalcu, kar pa mi kajpak ni preveč dišalo, a sem naposled ostal sam, kar je dobro in slabo: na nagovor ljubice V. sem nekaj kratov obiskal najbolj razvpitega slovenskega psihiatra, ker je ljubica trdila, da mi bo pomagal, sam pa nisem vedel, kaj mi je za pomagati. No, po treh seansah, sem dognal in spoznal, da ta gospoda, dušni lečniki, človeške napake ali posebnosti obravnavajo kot bolezen, ki jo je treba zdraviti s kemijo, ta pa dotolče vsakega konja, da je nesposoben kvalitetne, kaj šele odlične dejavnosti. Če je kaj, je žalostno, slabo, razočaranje nad mentalno medicino.

Dobro, da sem živel sam v tako velikem stanovanju je bilo to, da sem imel mir po lastni presoji in odločitvi za premišljevanje in ostalo je več stvari, najbolj pomembno iz tistega obdobja pa je zanesljivo dejstvo, ki je evociralo večno vprašanje, da kolikor je užitkov v ustvarjanju in pisanju in kako to delo na svetu malo spremeni, kaj, nič ne spremeni … kakor da bi bil ves trud in vzgib in naposled rezultat zgolj ustvarjalni užitek … in mir … je to dovolj, da si na svetu?

Je dovolj, da včasih, ko gol mesec sije za oknom skozi oblake, da cmokaš od ugodja v premišljevanju, kakor kak star brbljač, pesniška duša in si misliš, da so ti na duri zavesti naposled potrkali boljši dnevi?




O avtorju

Jurij Hudolin se je rodil leta 1973 v Ljubljani, kjer tudi živi kot svobodni književnik, urednik, scenarist, novinar in prevajalec. Objavil je pesniške zbirke: Če je laž kralj (1991), Ajdbog in ptičvolkkača (1992), Bestije (1993), Divjanje (1994), Prividi nemirnega čudaka (1994), Govori ženska (2001), Ljubezni (2009), Žival in lakaj najdeta ljubezen (2009), Čakanje revolucije in modrosti (2013), Prištinski dnevnik (2015) in romane: Objestnost (2005), Pastorek (2008), Vrvohodec (2011), Ingrid Rosenfeld (2013), Osnove ljubezni in zla (2016), Trst via Ljubljana (2017), knjigo kratke proze Na kolodvorski ulici nič novega (2012) in knjigo izbranih kolumn Pusti ti to (2005). Iz hrvaškega, srbskega in bošnjaškega jezika je prevedel več kot trideset knjig proze, poezije in dramatike, uredil pa je tudi nekaj mednarodnih zbornikov in antologij iz več svetovnih jezikov. Bil je kolumnist vseh pomembnejših slovenskih časopisov in revij, kot scenarist pa se je podpisal pod štirinajst filmov, igranih in dokumentarnih. Njegove knjige so prevedene v angleški, češki, madžarski, hrvaški, albanski, srbski, bošnjaški in makedonski jezik, revijalno pa v trideset jezikov. Za svoje delo je prejel več domačih in tujih štipendij, nagrad in priznanj. 


Preberite še Jurijev Portret in odlomka romana Trst via Ljubljana I in II.

Fotografija: osebni arhiv avtorja, 2018




Preberite še: 


Jeseni v mestu (3. odlomek romana), Jurij Hudolin

objavljeno: 11. jun. 2018 23:57 avtor: Spletni čas - Inovelmedia   [ posodobljeno 1. jul. 2018 00:04 ]

JURIJ HUDOLIN 

JESENI V MESTU 



3. odlomek 


VELEBITSKA ULICA 



Ahmed Šahpas se je rodil leta 1962 v Brčkem in je v Ljubljano po mojem mnenju prišel zaradi hudodelstev, ki jih je nakuhal v Bosni in Hercegovini, čeprav sem tudi prepričan, da ubijal ni, pa tudi to, da ljubil ni, bil je profil človeka, ki si je mislil, da te življenje nagradi samo od sebe, le državo je treba zamenjati, takrat se še ni zavedal, da je povsod po svetu isto; najhujše gorje se godi človeku, ki se ne more braniti pred lastno neumnostjo, takoj si smet časa.

Mali drobni mešetar s šaro, ki se je v boljših časih, ko je dal kaj nase, lahko preživljal z nabiranjem na kosovnem odpadu, s preprodajo torej, če ni šlo drugače, pa je na nek način beračil, saj se v oglasniku imel permanentno anonso, da pomaga pri različnih hišnih opravilih za simbolično nadomestilo, če pa je kak posel dobil, je verjetno po teh opravilih mimogrede tudi kaj ukradel, ali določil lokacijo in načrtoval krajo, ljubil je minorno prevaro, kakor se za izmečka tudi spodobi. Imel pa je tudi sobo na Velebitski ulici v Ljubljani, ki navkljub šari in neuporabnim predmetom, s katerimi je bila nastlana, ni sodila v rang navadnega svinjaka samskega moškega. Imela je veliko okno in bila je v navzven urejeni meščanski hiši.

Šahpas je bil čuden tič; čeprav se je klatil naokoli, ni bil videti klošar, bil je obrit in čist, tuš zanj ni bil prepovedana dežela, vendar je bil primitiven fant, z leti pa se je njegovo stanje vse bolj slabšalo, danes je res klošar in narkoman, če ga kje srečam, se mu ognem, tudi kovancev mu ne dajem več, če se mi res hudo ne zasmili, a to je silno na redke krate, saj bedaku ne moreš pomagati, on pa je tiste vrste bedak, ki si to misli za vsakega človeka, kateri mu nameni kovanec ali dva, ne da bi takemu vsaj malo osladno obliznil rektum in bil naslednjič spet nagrajen. No, takrat, na začetku devetdesetih, ko je bil verjetno v zenitu svoje življenjske forme, če je to sploh forma in ne zgolj pofukano in bedno in vegetirajoče, trdo kruhoborstvo, življenje iz rok v usta, ki ga zdržiš le nekaj let, dokler ne gre vse k hudiču, takrat, ko sva se spoznala, mi je še istega večera, ko sem mu omenil kakšno prosto sobo, omenil hišo na Velebitski ulici na Viču, kjer je stanoval sam in fukal zelo na redke krate. Tam naj bi bila bojda prosta neka soba, sicer kletna in taka, ki bi jo bilo treba predelati, saj je prostor gol, vendar je pozimi vsaj ogrevan in je v njem mir, če boš študiral. To študiral, je rekel skrajno zajedljivo in posmehljivo, žaljivo, kakor da sva oba narejena za večno klateštvo in ne za knjigo, ki naj bi omogočila službo in boljši jutri, kar je kajpak larifari, knjiga in študij danes ne prineseta več službe zaradi diplome, bolj se ti obeta nizanje prošenj, na katere nikoli ne dobiš odgovora, kakor da sploh ne obstajaš, ali pa obstajaš vsaj toliko, da ti odgovorijo, da so se odločili za drugega kandidata, ki ga poznajo. Kako ga poznajo, je lahko vsakomur jasno, korupcije in izvoli, ker si od strica, je največ v državnih službah, te so tudi najbolj iskane. Ko mi je povedal še ceno, sem pristal, sobo sem torej imel, glede na ceno, pa se mi je zdelo pametno, da jo plačam kar eno leto vnaprej, čeprav je še nisem videl, vendar me je stara že pošteno priganjala z Gradaške, saj je bila bojda hiša že prodana. V nekaj dneh je moje stvari zvozil z Gradaške na Velebitsko, ki je prečna ulica na koncu Gerbičeve, v sendviču med Splitsko in Šibeniško ulico, nostalgična ulica po vonju morja torej, a le po imenu, saj je blizu in v ščavju skrita Gradaščica, kakih štiristo metrov oddaljena od nekoč zloglasnega B51, beznice in luknje na turbo obrate in uredil sestanek z lastnico. B51 bi naj bil namenjen predvsem študentskim zabavam, saj je ugnezden nasproti Študentskim in dijaškim domovom, vendar je z leti postal nočno zbirališče čudnih tičev, ki so se radi spogledovali z jutranjo svetlobo in jih študij ni kaj prida mikal, bolj droga in klateštvo, drobne prevare in nasilje, boks, ko dva bolj mešata zrak, kakor pa da bi se fokusirala na kroše ali vsaj spodnji aperkat, tja, kjer so doma jetra.

Kakor je o najemodajalki govoril Ahmed in to sem kasneje spoznal tudi sam, jasno, tudi nekoliko drugače, je bila Ana Benedik, lastnica hiše, ženska pri štiridesetih in čez, zagrenjena ločenka, drobnjakarska in je hotela iztržiti čim več, oddajanje je pač posel in ne humanitarno delo, je rada govorila, najbrž jo je v nervozo tiral že zavožen zakonski odnos, imela je nesmiselna in neverjetna vprašanja podobna stari z Gradaške, če imam dekle ali ne, če imam morebiti kaj otrok, kaj študiram in koliko časa mislim študirati, kaj so starši po poklicu, kje živijo in zakaj ne stanujem z njimi, Šahpasa je dregala s kazalcem in govorila je, kakor da si želi, da bi se takoj pobral in odpeljal še svojo ropotijo in knjige, sploh knjige, čudilo jo je, zakaj ima študent toliko knjig, mar ni dovolj najlonska vrečka, čeprav je najprej hotela videti in vzeti denar, še preden sem si ogledal svoje novo prebivališče, so bile nemške marke že v njenem žepu, prek Šahpasa je, še preden me je videla, pogojevala, da brez mark ne bo nič, kakor da tolarji niso denar in kakor da smo še v časih hiperinflacije. Šahpas je bil torej mnenja, da si je moje podnajemniško razmerje krvavo izvojeval in pričakoval hvaležnost, vendar se mi je tudi zdelo, da je na nek način vesel, saj znancev in prijateljev ni imel.

Ko sva se ob prevzemu tudi resneje spoznala, je z brezbarvnim, osornim in ponižujočim glasom, kakor da sem poslednja smet, s prstom trkljala po mizi, da moram sobo paziti, da naj ne vlačim vsakršnih čudakov k sebi in naj ne prirejam zabav in piknikov, govorila je, kakor da je najmanj apartma v hotelu Hilton in se naposled le odločila, da mi ta čudež, to moje novo stanovanjce tudi pokaže in razkaže. Večje luknje v kateri naj bi prebivali ljudje še svoj živi dan nisem videl in spomnil sem se na Napoleona, ki je nekoč bojda dejal, da kdor ni bil nikoli v nevarnosti, ne more vedeti kako pogumen je. Ta svinjak je govoril o taki preizkušnji, nevarni kakor sam hudiman, greš v samico in to še plačaš, gre zagotovo za enega mojih večjih poslovnih podvigov.

Kako si tole sploh upa oddajati, svinjak, sam beton, klet brez okna, pobruhane stene, zraven pa pridiga o čistoči, o varnosti, o mirnem življenju na robu mesta, ki je namenjeno studiozni in nadarjeni mladeži, ki naj svoje zadovoljstvo realizira v teli luknji brez okna z eno samo ogolelo žarnico, ki visi iz stropa in se ti blešči v glavo kakor da si piščanec. Najprej sem se hotel kar obrniti, a se nisem in še danes ne poznam razloga, zakaj ne, saj sem bil tisto leto, kar sem to greznico plačeval, ves čas nekaj bolehal na dihalih, če ne drugega pa izkašljeval gost hrakelj, kakor ga je bojda moj ded, ki je umrl za rakom na pljučih. Mogoče pa ponudbe nisem zavrnil, ker sem se spomnil na Napoleona ali pa na trčenega Hölderlina, ki je živel od materinih bednih prihrankov in si je po vsem tem drznil celo zapisati, da tam, kjer je nevarnost, rase odrešilno. Bedak, vsaj kar se življenja in spoštovanja tiče.

Poleg kleti so bila še ena vrata, v kateri je bila kurilnica in se je peč avtomatsko vklapljala in izklapljala, večkrat na dan, najemodajalka pa je pozimi pogosto kar prišla in preverjala, če je vse v redu s pečjo, kaj pogosto, skoraj vsak dan je nadlegovala Šahpasa, če je vse v redu, saj je bila to velika investicija, kakor je rekla in požugala, kakor da me hoče opozoriti, naj ne naredim sranja in peč pokvarim, razbijem in uničim. Ker je za to veličastje hotela tudi pogodbo, sva se prestavila v zgornje nadstropje, kjer je imel sobo Šahpas, dnevna soba in kuhinja pa sta bili zaklenjeni in ju je uporabljala samo ona. Torej: nobenega kuhanja, razen, če si priskrbiš taborniški kuhalnik, nobene svetlobe razen ogolele žarnice, kakor da sem v Jati in me bodo zdaj zdaj oskubili in mi z obraza izbili naduto grimaso, ker sem se vselil v klavnico perjadi. Potem je začela govoriti o sebi, očitno je bila osamljena in študent v zgodnjih dvajsetih pravi poslušalec, saj je podnajemnik in bo že zdržal, če mu takole velikodušno oddamo sobo v lastni hiši, a je bila najemodajalka tako povprečna, enostavna in bedasta, da je bilo eno dopoldne povsem dovolj, da razkrije svoj profil. Niti zanemarjena niti fina dama, povprečen kruhoborski živelj pač, praznega in sumljivega človeškega značaja – to sem sklepal po skoposti in nečloveški luknji, ki si jo drzne oddajati, po pohlepu in otopelih prašičjih očeh, ki so migljale v duplinah glave, pogleda ni fokusirala nikamor in v nobeno točko, sploh pa ne v oči drugega človeka. Verjetno je res uničena od življenja in pričakovanj, ki jih je odnesla deroča reka odnosov, mogoče je zmedena in prizadeta, nemara stolčena in spraskana od vijuganja po blatnih kolovozih eksistence, sem si mislil, ko je natakala kavo. Pogodbo je še enkrat prebrala, jo dala v mapo in potem v predal. Njen del hiše, ta, pod ključem, je bil lep, urejen in svetel, z balkonom in skoraj novo kuhinjo, tip top, skoraj za prste obliznit in skočit v naročje hedonizma, a to se ne oddaja, to se varčuje za boljše čase. Potem je povedala vse, kar je bistvenega o njej, meni, mladeniču in neznancu, novemu najemniku, ki je plačal kar za leto vnaprej in si že grizljal ustnice, da ga je polomil, da bo to težko, da je to slabše od Gradaške brez obiskov, tako rekoč hospica, da sem zašel in da bo od tukaj, kjer so obiski dovoljeni pobegnila vsaka ženska, da bi od tukaj pobegnil tudi Gogoljev Čičikov ali sam Daniil Harms, vsak, ki da kaj nase, videl sem že film, v katerem se bom moral zadovoljiti le s candrami in pijanimi, drogiranimi ženskami lahke provenience, ki zlezejo pod ponjavo, da bi za hip pobegnile z utrujajoče in umazane ulice. Rekla je, da je ločena, da ima problematičnega sina edinca, ki še srednje šole ni končal, pa jih ima že sedemindvajset, zdaj bi moral že diplomirati na faksu, pa nima niti tretjega letnika srednje šole, da tole oddaja zaradi njega, da ima za žepnino in kino, ona pa da je tajnica v gradbenem podjetju SCT. Potem je nadaljevala proti moškim, da smo svinje in brezbrižneži, da naj bi vse viselo na ženskah, vzgoja otrok, kuhanje, pomivanje in kar je še gospodinjskih opravkov, da je njen mož odšel z drugo, mlajšo in da se ne briga več za sina, da ga še kliče ne, odkar je zasnoval novo družino in da je plačevanje alimentacije zanj iluzija, da ji ne prispeva niti tolarja in da ga bo tožila. Potem je razgrajevala svoje družinsko drevo, sestre, brate in celo sestrične in bratrance, da ne govori skoraj z nikomer, saj je bilo okrog te hiše, v kateri sediva zdaj, veliko vročega in v njej čuti slabo energijo, sploh po zapuščinski razpravi in tožbah, po izplačilih nujnih deležev, saj so ji oporoko, po kateri naj bi hiša pripadala le njej, spodbijali. Hiša je podedovana in na sodišču izvojevana, da sem lastnica zdaj le jaz, je bila za hip malo bolj dobre volje, a se je zdelo, da zdaj živi le še hiša, kakor pri ljudeh, ki so svoje življenje vtaknili v zidovje in zdaj to živi naprej namesto njih.

Mar je res tako življenje, tako kruto in neizprosno, sem pomislil, večina štirideset, petdeset letnikov, ki sem jih (s)poznal ima resne težave z iskanjem smisla, jaz pa sem si mislil, da smisel iščejo večinoma mladi in ko ga najdejo, ga živijo, takole pa je bilo videti, da naj bi bil jaz nekakšen dušni pastir, študent, ki ga zanima književnost in zabava, študij in to je več ali manj vse, če ne omenim vonja ženske kože, ki mi je spet silovito dišal, odkar sem se rešil bolečine imenovane Špela. Kakor da bi bil slutil, kako se ogniti poslušanju jamranja, sem začel govoriti o zbranih delih Daneta Zajca, ki so pred kratkim izšla v Ljubljani, zbranih delih v petih knjigah, kjer najdemo ves zaklad tega demoničnega, vendar tudi melodičnega in zanimivega poeta, ki že štiri desetletja bogati slovensko književnost in ji ga priporočil v branje, seveda, če ji je poezija ljuba. Ana je skomizgnila z rameni, vzela skodelice porisane z motivom planike in potem sva molčala. Nikoli še nisem slišala za tega Zajca, pisatelji me ne zanimajo, pesniki še manj, imam druge resne zadeve in skrbi in ne vem kako se boste najedli kruha, če boste študirali to, življenje je stvarno in boleče, Jezusov žolč, kristusove solze, to so nauki, tega danes naša mladina ne upošteva in zato smo tam, kjer smo, zato svet propada in zato so vojne povsod okrog nas, vero smo obrnili na glavo, je rekla Ana, najemodajalka, ki sem jo videl samo še enkrat, ko sem odhajal, čez eno leto, čeprav sem v tej luknji preživel bore malo časa, spal sem drugje, kjerkoli, samo da nisem videl ogolele žarnice in se počutil kakor piščanec v Jati. Z njo je komuniciral Šahpas, ki ji je plačeval tudi stroške, menjal žarnice, popravljal drobnarije in mi konec koncev za silo uredil tudi klet: položil je tepih, pripeljal je jogi, pisalno mizo in stol, to pa je bilo tudi vse, kar sem potreboval, čeprav mi je v teku enega meseca naredil tudi police za knjige, ki mi jih je pripeljal in znosil z Gradaške. Ker je bil brezposeln, vedno je bil brezposeln, je bil takega dela proti plačilu vesel, jaz pa zadovoljen, da mu lahko vrnem uslugo, čeprav se danes te luknje zelo nerad spominjam.

Ahmed Šahpas je propadel že na začetku novega tisočletja, najprej se je začel drogirati, potem drogo preprodajati, potem je šel v zapor, vse po pravilih in vse po klišejski poti običajnega, obrobnega narkomana. Ko se je vrnil iz zapora ni bil več normalen, sicer nikoli nisva bila kdo ve kakšna prijatelja, bolj znanca in se delam, da ga ne poznam, če je le mogoče, saj postanem paničen, ko se pred menoj pojavijo ljudje, ki so znoreli in mi je njegovo življenje dobro podkurilo pod nogami, da nič ne pride samo od sebe, ne glede na to, v kateri državi živiš. Vidim ga na vsakih nekaj let in samo čakam še, kdaj bo rekel, da piše pesmi, kakor mi reče veliko znancev, ki se jim je odpeljalo, v Polju pa piše pesmi skoraj vsak in včasih se vse skupaj zdi obrnjeno na glavo, neresnično in krivično do književnosti, saj sem med takimi, ki so res pisali dobre pesmi in romane imel nekaj dobrih, da ne rečem celo najboljših prijateljev. Ti so bili vsi po vrsti zgledni in urejeni ljudje, inteligentni, koristni družbi in sočloveku, empatični, odgovorni, prav nič zmešani, dobri očetje in dobri možje. Nekateri med njimi, recimo, Dane Zajc ali njegov sosed s Prul Ivan Minatti, so se tudi eno leto ukvarjali z eno pesmijo, v Polju, kjer sem kdaj pa kdaj obiskal kakšnega znanca, pa si na vsaki nočni mizici opazil notes, beležnico ali šop papirjev, pisalo se je na veliko in vnemar, ti ljudje so postajali vsa bolj nori in odpisani za ta svet, za pozorno poslušanje, postajali so zgolj breme družbi in govorili, da pišejo pesmi. Dvomim, da je danes, skoraj četrt stoletja kasneje, kaj drugače in čeprav nekaterim medikamenti nekoliko pomagajo, sem sam opazil več ali manj nasprotno, ljudje so postajali rastline, vendar še vedno pišejo pesmi: ne vem zakaj večinoma norci izbirajo pesmi, zakaj ne slikarstva, glasbe, kiparstva ali kakšne druge umetniške zvrsti, nemara romana? Je pisanje pesmi res najbolj primerna pot, po kateri naj bil človek našel samega sebe in se realno in odgovorno zazrl v svet? Večinoma bi ljudje rekli, da je pač najbolj enostavno prijeti svinčnik in papir, da s tem ni nobenih stroškov, da ima to vsak, mene pa je to na nek način bolelo, prizadelo me je, saj imam književnost najraje od vseh stvari na svetu, vendar je že samo branje ali pisanje o neki knjigi zame odgovorno delo, ki zahteva veliko koncentracije, miru in potrpežljivosti, ne pa koktelj tablet in beležnico. Vse skupaj se mi zdi podobno primitivni fami, ki ni samo slovenske provenience, da so pesniki in književniki nasploh pijanci, boemi in nemara celo kanalje, to kar vlečemo od Prešerna naprej in zvesto predajamo zanamcem, sloves pa je dodatno utrdil še sicer genialen avtor Cankar – zato se ni čuditi večinskemu življu, ki se nasmiha in maha z roko v smislu, saj, norci, pijanci in zgube, pesniki, kaj pa naj drugega. Seveda pa temu ni tako in čeprav so si privoščili kozarček ali več njih, recimo že omenjena Dane Zajc in Ivan Minatti, ali pa Andrej Inkret, nemara tudi Smiljan Rozman, če smo na Prulah, kjer so živeli, so opusi teh ljudi nič drugega kot dokaz trdega dela in koncentracije, negovanja teksta, ritma, verza, ali sintakse, dialoga, metafore ali študije, noben ni bil nor ali depresiven in senzibilen človek ni nujno nor, večinoma gre za neumnost, hudobijo in nemara celo zavist okolice, ob vprašanjih in detekcijah brez empatije – kaj je s temi ljudmi? Ti ljudje dobivajo denar od države, trošijo davkoplačevalske novce, da nekaj pišejo, larifari, mi smo brez služb in na robu preživetja, ljudje v Afriki umirajo od lakote, kaj v Afriki, sosedje se pobijajo z bajoneti in posiljujejo dojenčke, ki bi tako ali tako umrli od lakote, tile pa pišejo pesmice in hočejo še davkoplačevalska sredstva, da jim to natisnemo, da jih živimo, kakor da so pesmice več vredne od golega življenja. Kajpak pa, če bi človek s trezno glavo rezoniral, koliko sploh to dejansko stane neko državo, podpiranje tiste vrste umetnosti, ki na majhnem tržišču ne more sama sebe ali pa take, ki je dejansko namenjena ozkemu krogu publike in raziskovalcev, saj je prezahtevna za večino ljudi, pridemo do sklepa, da to nič ne pomeni, vsaj v primerjavi z nakupom brzostrelk in pušk in bomb, s katerim se ljudje pobijajo, sploh pa ne s pralnicami denarja, katere simbol je z leti postala naša največja banka. Kultura in literatura v naši mladi državi živita skromno in dejavno, niso umetniki krivi, če imajo jajca povedati naglas in se boriti za svoj prav, predvsem pa za svoj jezik, za svojo knjigo, a je še vedno paradoksalno kakšno slavo in primat ima književnost v norišnici. Še več sem o književnosti začel premišljevati leta 1995, ko sem nekega popoldneva pri pesniku in režiserju Branetu Bitencu spoznal Tomaža Šalamuna. Ta človek, literarni stroj, mi je kasneje v letih plodovitega druženja in izmenjave knjig pokazal, da poklic književnika, ki ima v Sloveniji trenutno naziv književnik s polnim delovnim časom, štirideset ur na teden, dela več in intenzivneje, da je nor le toliko, kolikor je nora umetnost sama, vendar je končni izdelek knjiga – vedno racionalno dejanje, čeprav je v njej zapakirana norost, nikoli ni samo norost in disperzija, vedno je tudi racionalno, premišljeno, mirno. Šalamun je imel na Dalmatinovi ulici, kjer je imel bazo, ogromno knjižnico, danes preseljeno na Štefanovo ulico v Center Tomaža Šalamuna, v kateri sem si izposojal knjige, goltal vse sorte, od Walterja Paterja do Johna Wiliamsa, sploh pa celo vrsto pesnikov, ki so me gledali s polic, zato sem spet začel zanemarjati študij. Prav tisto pomlad, ko sem začel prijateljevati s Tomažem, se je v Slovenijo iz Pulja vrnila moja mati, ki ji je propadel še drug zakon, preselila se je na Lepi pot, na Mirje, nekaj ulic stran od Velebitske, kamor sem se tisto leto redko zatekel. Mati me je takoj povabila, naj se preselim k njej, saj je kupila polovico hiše in je prostora več kot dovolj za dva, vendar sem vabilo zavrnil, predvsem zaradi jeze, da mi je naredila nekaj slabega in neodgovornega, da me je zapustila, najstnika ubogega, ki mu dejansko, odkar sem prišel v Ljubljano, ni bilo nič hudega, saj sem živel natanko tako, kakor sem hotel sam, kako modro pa se dvajsetletnik odloča o življenjskem redu in stanu in zadovoljstvu, pa nemara ve vsak, ki je roditelj, to ni kakšen dosežek modrosti, konvencionalnosti, reda in po pameti, čeprav mi je prav književnost preprečevala, da bi potrkal na vrata Polja. Mater je njen drugi mož precej uničil, vzel ji je tudi šestletnega otroka, ki ga od takrat ni videla nikoli več, zdi se mi, da se je možakarja tako bala, da se je odločila za svoje življenje in žrtvovala sina, kako to boli, vedo samo matere, njihova ljubezen je endemična. Vendar je bila in ostala tudi gospa, dobila si je službo, dobro službo, imela svoje stanovanje, ni pila, ni žrla tablet, služba, Rožnik, knjiga, da, tudi ona knjiga. Prav tistega leta, ko sem najel katakombo, sem začel tudi veliko hoditi, dolge razdalje, recimo Velebitska – Grosuplje, kjer je živela mamina sestra. To je kakih trideset kilometrov tja in nazaj, vzame ti ves dan, če prištejemo še kosilo, tuš in dve tri ure postanka na obisku. Na teh pešibus epopejah, sem doživljal prave mentalne preobrazbe, pridobival voljo do življenja, pozabljal defetizem in bes nekje ob cesti in se vse bolj zaljubljal v besedo, besede, to je bil pravi raj, ljubiti besedo, čeprav ona ne more ljubiti tebe, kakor da si res na nek način nor, hodiš in premišljuješ o knjigah, pa še to ne tistih za študijsko obveznost, imaš malo več kot dvajset let, opustil si treninge najljubšega športa, jemal si si čas le za knjige, še hodil si zaradi knjig, verjetno drugače ne bi: prav hoja mi je v teku let pomagala razjasniti najbolj zapletene literarne uganke, izkristalizirala mi je percepcijo določenih avtorjev in mi dala rešitev za veliko vprašanj, ki jih za mizo ali v postelji, na kavču ali stoje, v družbi, nisem mogel razvozlati in jim priti do dna. Prek dolgotrajne in vztrajne hoje sem prišel do spoznanj, ki jih verjetno nikoli ne bi dosegel ali pa vsaj tako hitro ne, kako pomembno je gojiti prijateljstvo, ki ga je prinesel trenutek kemije, saj so to redka, izjemno redka prijateljstva, kako pomembna je umetnost v človeškem življenju, koliko senzitivnega in globokega daje človeku, navsezadnje pa tudi veliko zabave in dobre volje, ne samo tavtološke turbulence, ki jih je včasih treba tudi pobiti, odzankati ali zlomiti, da ti razpadejo in se pred očmi zdrobijo v prah. To je veliko dela, več kot dovolj v enem življenju, sem si mislil, nisem pa se še zavedal, koliko drugih problemov ljudje pridobimo z leti, takih, ki se nam v nekem obdobju zdijo smešni in povsem nevažni, pa postanejo pomembni, bremenilni in zavezujoči, čeprav so se nam ali pa se še vedno zdijo trapasti in minorni, problemi, ki si jih je država ali nekdo, ki lahko vpliva na tvoje življenje izmislil, da bi nemara bril norca iz tebe, tako sem si meditiral, saj se nisem zavedal, da se norca lahko briješ le sam iz sebe, čeprav vse hitro mine in je treba priti do zrelosti, to je obveznost vsakega na tem svetu, kar je težko, saj jih veliko že prej zmečka realnost, Ahilova peta občutka prehitrega tiktakanja, mimobežnega in zapravljenega: toda tudi krutost ima svojo lepoto.

Knjige so mi pomenile vse več in več, poznali so me vsi knjigarnarji in tistih nekaj antikvarjev, preprodajalcev in izmenjevalcev knjig, poznal sem tudi sprotno produkcijo, spremljal vse literarne revije, tudi tiste obrobne, bral celo verski tisk in znanstvene razprave, kadar sem čumel na Velebitski ali pa pri kom bližje mestu, pri Branetu Bitencu na Krakovu ali pri Kristini Manner na Beethovnovi ulici, že zjutraj sem se odpravil v mesto in brskal po antikvariatu, veliko kratov kaj kupil, dokler nisem prišel na idejo, ki je v temelju izprijena, vendar sem jo nekako opravičil pred sabo, slaba vest me ni lomila niti takrat niti me danes, saj se je ekonomija za milimeter zavrtela, moja osebna tudi malenkost več, nekaj časa sem od tega preživel, ne morem reči živel, vendar nekaj dobil, da sem lahko hodil v trgovino in včasih s kakšno fino damo tudi na kosilo. V Zagorju ob Savi je živel nek gospod, diplomirani komparativist in slovenist, nekaj pred penzijo, lahko bi rekli tudi glavni kulturnik občine, ki niti ni tako majhna, vsaj za slovenske razmere ne. N. je vedno podpiral mojo ustvarjalnost, bral je moje članke in pesmi in tudi tistih nekaj knjižic, ki sem jih v tistem času na začetku devetdesetih izdal, je med drugim podprla tudi ta občina, ki mi je dala tudi občinsko nagrado Slavka Gruma in ta denar mi je dal vsaj eno leto življenja, če ne več, nisem skopuh in požrešnež, nimam osebne banke in stroškovnika v svojem Exelu, ne spravljam računov, še danes ne. No, za začetek sem v antikvariatu poceni kupoval dobre romane in pesniške zbirke, tiste najbolj ohranjene, če sem imel srečo, so bile tudi podpisane, seveda so bili avtorji večinoma slovenski, vendar sem se fokusiral na znane in klasike, kdaj pa kdaj pa sem ujel tudi kapitalca, kakšnega znanega tujca v rangu Nobelovcev in dvakrat tudi Nobelove nagrajence za književnost. Ne vem, kako in zakaj, vse te knjige sem našel med drugimi, običajnimi in povprečnimi izdajami, pri Cunjaku, kar me za knjižnega mešetarja najbolj čudi, celo zakopane med šundom in žanrsko literaturo, dr. romani in podobnim, kar gre sicer v antikvariatu najbolje v promet, toda našel sem in kupil, nikoli se nisem izdal, saj sem vedel, da prodajalec ne ve, kaj ima ali pa tega sploh ni jemal v ozir, bil je fokusiran le v tistih par fičnikov, pest drobiža, ki ga bo zaslužil z golo prodajo in s svojo prisotnostjo. Ko je bilo tega več, ko se je nabralo podpisanih raritet, sem redno odhajal k N., se prej najavil in mu prinašal knjige, ki mi jih je vse po vrsti, drugo za drugo plačal, vse iz lastnega žepa, imela sva pač tak dogovor. Kam je pozneje to šlo, ne vem, saj je N. že precej let pokojni. Med tem delom sem spoznal tudi popolne amaterje, drobne tatiče, ki so kradli po knjigarnah, saj takrat še ni bilo črtnih kod in drugih varoval – tudi ko so se pojavile, se jih je pač odstranilo – , ki so kradli po knjigarnah in to večinoma pretopili v pivo in cigarete. Taki me niso zanimali, saj knjig niso brali in so kradli tudi druge drobnarije, parfume, kozmetiko, dražje živilske artikle, bili so pač tatiči, odvisniki in brezdelneži, ki so kradli za preživetje, v njihovem primeru alkohol, drogo in tobak. V teku časa, vsaj v teh treh štirih letih – čeprav tudi danes sila rad zahajam v antikvariate –, sem se precej izmojstril, dobro mi je šlo in sem nemara nekaj časa celo premišljeval, da bi odprl lasten antikvariat, bukvarno, kaj podobnega, dokler me ni zaneslo in sem svoje početje opustil, takrat je obraz zalila rdečica sramu, ki sem si jo več kot zaslužil. Na Nazorjevi ulici, v kavi, pod Akademijo za Gledališče, radio, film in televizijo, kamor sem v devetdesetih redno zahajal, včasih tudi vsak dan, sem srečal Borisa Cavazzo, ki je bil vedno dobre volje, vsaj na tiste redke krate, ko sem ga srečal. Čestital mi je za zadnjo knjižico pesmi in vprašal sem ga, če jo ima. Rekel je , da ne, zato sem ga pobaral, naj za hip počaka. Ker knjižice, ki jo je takrat založilo Društvo slovenskih pisateljev, leta 1994, nisem imel pri sebi, sem stopil nekaj metrov po Nazorjevi ulici, kjer je danes Mohorjeva knjigarna. Vstopil sem in šel do police s pesniškimi zbirkami, ki se iz dneva v dan bolj širila in šibila, saj nikoli ni nihče nič kupil, izdajalo pa se je kar precej poezije, veliko v samozaložbah in knjigo meni nič tebi nič vzel s police in odkorakal nazaj v Kavo, kakor se je bar imenoval ter jo podpisano podaril Borisu. To sem naredil večkrat, dokler me niso v isti Mohorjevi dobili, saj sem bil nezbran in preveč samozavesten in mi je lastna zbirka padla izpod pazduhe na tla, ko sem odpiral izhodna vrata. Potem sem nehal in sem se komaj rešil, da niso poklicali policije, bil sem obdolžen tudi kraje nekih dragih faksimilinih izdaj in slovarjev, česar nisem vzel, a zato nisem imel dokazov. Rešila me je osebna izkaznica in čeprav so dokazovali, da so izginile že štiri pesniške knjižice, sem na sveto trdil, da je to moj, avtorski izvod in naj me pustijo na miru. Uspelo je, vendar sem nehal krasti svoje pesniške zbirke po knjigarnah, enostavno nisem narejen za to, po tistem zagotovo nisem šel več let v Mohorjevo, čeprav uradno nisem bil ničesar kriv. A to je bila ljubezen: če nisem prelagal knjig iz roke v roko, kupoval, preprodajal, bral in bral, nisem bil zadovoljen, nekaj mi je manjkalo in tako je nemara ostalo še naprej, le da človek z leti postane izbirčen in čeprav marsikdo misli, da se seznam prebranega manjša, osebno mislim, da se seznam neprebranega iz leta v leto veča. V katakombi sem se dejansko popolnoma obdal s knjigami, če ni bilo hladilnika, štedilnika, pravzaprav ničesar razen jogija in pisalne mize s pisalnim strojem, pa je bilo vse založeno s knjigami, ki so mi tako ali tako bile edina resna opora v tistem peklu kleti z ogolelo žarnico, ki je visela s stropa. Kakšnega resnega odnosa z dekletom nisem izgradil, niti sem se trudil za to, imel sem meseno poželenje in sem ga redno učlovečeval, vendar se resneje razmerje ni razvilo, bile so knjige in potepuško življenje. A nekaj je le bilo. Leta 1994 ali pa že 1995 sem na knjižnem sejmu spoznal neko dekle, ki je pokazala precejšen, vztrajen interes zame in sva se nekaj mesecev celo družila, dokler ni nekam izginila. Ko sem jo začel iskati in nazadnje potrkal na vrata njenih staršev, so mi rekli, da je na zaprtem oddelku psihiatrične bolnišnice v Polju. Ko sem jo naposled le srečal, sem pobegnil od nje, tega ni bilo možno prenašati. Vprašal sem se, če je z mano kaj narobe, da se mi to dogaja, sem ji storil kaj slabega, zakaj se ji je zmešalo? Zla slutnja, ki sem jo imel okrog A., s katero sva se videvala šest mesecev in se mi je zdela izjemno urejena in skoraj fina dama, se je uresničila na začetku tisočletja, ko sem jo zanemarjeno in pijano srečal v zloglasni ljubljanski beznici, ki se ji je reklo Vesolje in takrat mi je govorila same svinjarije brez repa in glave, žaljivke brez primere, ki so za vedno utihnile, saj si je leta 2001 ohomotala drat okrog vratu in je ni več. Pomislil sem že, da z ženskami ne bom imel sreče, a če sem preživel Špelo, lahko tudi kaj drugega, nisem se še zavedal, da se učim in da prave ljubezni in odnosa sploh še nisem doživel, najbolj pa so mi solili pamet taki, ki ga v svojem življenju sploh niso imeli in so moje promiskuitetno življenje imeli za razvrat in svinjanje, neresnost in nezrelost. Verjamem, da je človeku namenjeno tisto, s čemer naj bi bil zadovoljen in miren, ne glede na to, ali je v odnosu ali ne, ali ima družino ali ne, ali kaj. Ni vse za vsakogar, ne ve družba vsega o željah posameznika in posameznik ne o družbi, lahko pa posamič ve vsak o sebi, kaj ga zadovoljuje. Zdi se mi, da če najdeš to, ti je uspelo doseči stopnjo spoštljive odgovornosti do sebe in okolice, a je to spoznanje nemara vse preveč kratov zapisano le na papirju, kakor zasopel kliše, objokani sopuh nemoči in metanja peska v oči.

In še: vprašanja, ki zaposlujejo eno umetniško generacijo, izginejo že pri naslednji; vsakih, denimo, deset let se interes obrne na glavo in se čez desetletje spet vrne na isto, zato se najmanj razumeta ali nemara celo sovražita dve zaporedni generaciji, vendar v univerzalnem človeškem smislu, ne le v umetniškem. Pri vsem tem pa je vedno znova treba verjeti v čudež ljubezni, če ne si izgubljen, saj je le spolnost težko opravičilo za ves človeški napor po dosegi cilja, tako vedenje in zavedanje pa lahko združi vse generacije.




O avtorju

Jurij Hudolin se je rodil leta 1973 v Ljubljani, kjer tudi živi kot svobodni književnik, urednik, scenarist, novinar in prevajalec. Objavil je pesniške zbirke: Če je laž kralj (1991), Ajdbog in ptičvolkkača (1992), Bestije (1993), Divjanje (1994), Prividi nemirnega čudaka (1994), Govori ženska (2001), Ljubezni (2009), Žival in lakaj najdeta ljubezen (2009), Čakanje revolucije in modrosti (2013), Prištinski dnevnik (2015) in romane: Objestnost (2005), Pastorek (2008), Vrvohodec (2011), Ingrid Rosenfeld (2013), Osnove ljubezni in zla (2016), Trst via Ljubljana (2017), knjigo kratke proze Na kolodvorski ulici nič novega (2012) in knjigo izbranih kolumn Pusti ti to (2005). Iz hrvaškega, srbskega in bošnjaškega jezika je prevedel več kot trideset knjig proze, poezije in dramatike, uredil pa je tudi nekaj mednarodnih zbornikov in antologij iz več svetovnih jezikov. Bil je kolumnist vseh pomembnejših slovenskih časopisov in revij, kot scenarist pa se je podpisal pod štirinajst filmov, igranih in dokumentarnih. Njegove knjige so prevedene v angleški, češki, madžarski, hrvaški, albanski, srbski, bošnjaški in makedonski jezik, revijalno pa v trideset jezikov. Za svoje delo je prejel več domačih in tujih štipendij, nagrad in priznanj. 


Preberite še Jurijev Portret in odlomka romana Trst via Ljubljana I in II.


Fotografija: osebni arhiv avtorja, 2018


Jeseni v mestu (2. odlomek romana), Jurij Hudolin

objavljeno: 11. maj 2018 23:46 avtor: Spletni čas - Inovelmedia   [ posodobljeno 11. maj 2018 23:49 ]


JURIJ HUDOLIN 

JESENI V MESTU




2. odlomek 


LEPI POT 


Moja mati se je iz Pulja vrnila popolnoma mentalno razkoščičena, vendar še toliko pri močeh, da si je našla službo učiteljice po vatlu svoje izobrazbe in kmalu po čarovniških vragolijah in srečnih okoliščinah kupila stanovanje v hiši na Lepem potu na Mirju. Zdelo se mi je, da je zdaj najbrž že osvojila lekcijo, da se človek nikoli ne sme na sveto zaklinjati, da nikoli ne more biti slabše, saj je zdaj za seboj imela že dovolj izkušenj za dejstvo, da v duši ne smeš pustiti cveteti čudoviti češnji, ki te kasneje hrani s strupenimi plodovi.

Mirje je zagotovo eden lepših in mirnejših predelov Ljubljane, skoraj brez gostinskih objektov in beznic, trgovin in masovnih zbirališč, ki bi netila vik in krik in človeku drobila spanec in mečkala živčevje. Da je človek po ločitvi, sploh če so vmes otroci, tako uničen, si nisem mogel predstavljati, dokler se kasneje v življenju podobno ni dogajalo meni. Mati je bila namreč senca, še nikoli tako napihnjena, zabuhla, a mi je bilo kmalu jasno, da gre za koktelj tablet in alkohola, ki ga je v nekaj mesecih na Lepem potu premagala in ga do zadnje kapljice popila vse do današnjih dni. Otroka, mojega polbrata, je kasneje videla le še dvakrat v življenju, ostal je v Pulju z očetom in se kmalu, sploh v odraščajoči dobi začel delati tujca, kasneje pa le še prevaranta in izterjevalca denarja. Ko je dosegel tudi to, ko je bilo očitno, da ne more več izžemati, je mater odslovil. Danes živi v Moskvi in to je vse, kar vem jaz in kdor se dela, da take stvari ne bolijo, tudi če vlada med ljudmi popolna tujost, zagotovo laže. Za mater se je kasneje izkazalo, da je močnejša, veliko močnejša, kakor sem predvideval, saj je dejansko prišla iz popolnega dna in si izvojevala lepo starost, ki jo živi danes na Lepem potu, lahko rečemo, da celo zelo lagodno starost. V slabem letu po vselitvi je prišlo z materine strani vabilo, če se preselim v njeno stanovanje, saj bi imela skupaj več kot dovolj prostora, poletja pa ona tako ali tako preživlja na Debelem rtiču s socialno ogroženimi otroki, kar dela z veliko vneme in skoraj zastonj, to zelo spoštujem, sploh, ko sem nekoč na obisku videl, kakšne sirote so dejansko res nekateri otroci, ko ponoči lulajo od strahu v posteljo in imajo že pri desetih letih nepopravljive družinske travme, zaradi tega pa jih začnejo izločati tudi vrstniki in vemo, kako se to konča v odrasli dobi: ali v zaporu ali pa na pokopališki parceli. Nekateri ljudje so v resnici deviantne pošasti, zakaj delajo otroke in živijo v skupnostih, kjer se cedita kri in sovraštvo? Veliko jih je namreč takih, ki hodijo po zemlji, polni gneva in prezira do sebe in bližnjih, da si zaslužijo le poemo o deževnem pljusku, ki vse izbriše, saj bi včasih morali človeška življenja aktivneje zaščititi pred takimi, ki svoj čas na svetu preživljajo v hrepeneči molitvi po smrti drugega.

Vedel sem, da slabše, kakor na Velebitski ulici težko doleti človeka, zato sem po kratkem premisleku pristal, saj mi je mati obljubila veliko sobo, v kateri si lahko uredim tudi knjižnico in nemara je bilo prav to odločilno, soba je imela skoraj štirideset kvadratov in lahko bi jo spremenil v pravi knjižni raj. Poleti leta 1996 sem se torej iz Velebitske ulice preselil kak kilometer proti centru na Lepi pot, zagotovo eno bolj ljubkih ljubljanskih uličic, prav je, da se ta pot imenuje Lepi. In okno moje sobe je gledalo na vrt, kjer je potem nekaj poletij pred mojimi očmi cvetela češnja, čeprav sem bil iz Pulja navajen, da je cvetela že sredi marca in so se konec maja, nekje okrog mojega rojstnega dne, plodovi že topili v ustih, čeprav se tudi sam dolgo let nisem zavedal, da so lahko strupeni in da je drevo negovano s hudičevo roko.

Ker je bila mati ves dan zdoma zaradi službenih obveznosti pedagoške delavke, sem sprva živel v raju in se dejansko ukvarjal le s knjižnico. Na Lepi pot sem privlekel in znosil prav vse, od literarnih revij, fanzinov, biltenov, pa vse do zbirk klasikov, ki sem jih dotlej nabral več, od sto romanov, do rdeče zbirke izbranih del slovenske književnosti pa do srbskih, Nolitovih izdaj izbranih del svetovne književnosti, T. pa me je v nekaj letih založil s spodobno bero še neprevedenih, a nujno potrebnih del za vsako knjižnico, kakor je rad govoril in verjel sem mu, saj je imel eno največjih in najbolj urejenih zasebnih knjižnic v Ljubljani. Zlaganje, prelaganje, sortiranje in listanje knjig me je odvračalo od zmedenih in melanholičnih misli, hkrati pa me je odvračalo tudi od študija, čeprav me mati ni nikoli silila v študij kakor oče, za moje privatnosti in šolanje ji je bilo malo mar in tudi denar mi je dajala, ne da bi me vpraševala zakaj in kako, imela je neko zaupanje vame, da si bom sam lahko izbral pravo pot, vero, da sem jo sposoben najti brez oblanja v sistemskih primežih in prilagoditvah. V kratkem času sem na Lepem potu dejansko izgradil zavidanja vredno knjižnico z okrog dva tisoč petsto deli in ko je bila naposled zložena, pomislil, da je to morebiti celo moj smisel življenja. Knjiga. Knjiga. Knjiga. Ko sem delal knjižnico, mi nikoli ni padlo na pamet, da čas lahko vse uniči.

Čeprav se nisem veliko zmotil glede smisla svojega življenja pred dvajsetimi leti, no vsaj doslej si še nisem premislil, pa je ta smisel povsem drugih dimenzij, vrednot in fokusa, kakršen je moj odnos do knjige danes, ko se z njo preživljam. Kot ponosni lastnik zgledne knjižnice, ki sem jo že dal v nasledstvo sinu O., sem takrat knjige bral in jih gledal, težkal, njuhal, jih nemara celo objemal, s povsem drugačno strastjo in percepcijo, kakršna je to danes. Če smo ljudje že po naravi špiclji, sem bil jaz takrat na Lepem potu, s prvo svojo resno knjižnico dejansko špicelj in ovaduh med vsemi temi romani in pesniškimi zbirkami, besede so se iz ene prelivale v drugo in nazaj, vse se je gnetlo med seboj, branje je bilo brez vsakršne kritike, negativnosti, nobene jeze nad nesimpatičnostjo in drugačno vizijo, prepričanji, to je bilo goltanje vsega povprek in počez, prav vsaka knjiga me je na neki način zadovoljila, tako ali drugače in skoraj nobene nisem odložil pred zadnjo stranjo. Na Lepem potu sem postal strašen avtodidakt, začela se je fakulteta samoizobraževanja in tako sem vse preveč začel pozabljati na uradno fakulteto, čeprav ji nisem bil ničesar dolžan, ona meni pa še manj. V tistem času je osvojena lekcija, da je prava ljubezen vedno čista, globoka in jasna, in da lahko zdrži take in drugačne napore, prepreke in turbulence, krize in pogrome, knjige so bile tiste, ki so znale spregovoriti, kakor nemara v popolni tišini včasih spregovori morje, da ljubezen je.

Bila je pomlad 1998, ko sem nekoliko bolje spoznal Č., fanta, ki mi je bil po vedenjskih vzorcih pritaknjenih v razpuščenem otroštvu precej podoben in je študiral filmsko režijo na AGRFTV na Nazorjevi ulici, bolj v beznici Kava kakor pa v učilnicah vis – a – vis, pod njo. Beseda je dala besedo in v svoji objestnosti sva se hitro strinjala, da je treba podarjenemu konju nemudoma razbiti zobe, zato sva se maja, ko bi se morala pripravljati na izpite z dvesto nemškimi markami in kitaro odpravila na potep po Evropi. V kakem mesecu sva prekolovratila vso Nizozemsko in Belgijo, kjer sem prvič videl rojstni kraj svojega očeta Hasselt, majhno rudarsko ruino, kjer je ded dobil raka na pljučih in umrl, ko je imel oče štirinajst let. Preživljala sva se večinoma z majhnimi tatvinami, prosjačenjem, igranjem na ulici, spala po parkih in pod mostovi, na bencinskih črpalkah in mestnih klopeh. Č. je za razliko od mene veliko vedel o drogah in z njimi eksperimentiral, vendar ni bil džanki, pazil je, da ga ne potegne, čeprav vemo, kako je s tem in kako lahko človeka popade strast po razpadanju in uničenju, nemara celo radovednosti, da moramo hišo lastnega eksistencialnega bivanja podreti, če hočemo izvedeti karkoli o obstoju.

Po vrnitvi, ko so bili izpiti že mimo in sva jih mirno ignorirala, sva se naselila kar pri meni na Lepem potu, saj matere poletje v Ljubljani tudi zaradi delovnih obveznosti ni zanimalo, čeprav je Č. stanoval le nekaj ulic naprej na Teslovi ulici, vendar se z očetom nista kaj prida razumela, po samomoru Č. – jeve matere, sta si bila vedno bolj odtujena in z leti postala prava, resnična sovražnika, kakor lahko postanejo le sprti roditelji in njihovi potomci. Večino poletja sva brala in študirala, predvsem pa lamentirala o Sartru in Camusu, o gledališču Grotowskega in ruski gledališki šoli, kradla zelenjavo z vrtov in konzerve v trgovinah, za priboljšek pa sva šla do centra, kjer sva si s tatvino privoščila tudi kakšno knjigo in steklenico viskija. Občasno se je oglasil B., ljubljanski diler in nama podaril nekaj trave in drobiža za cigarete, čeprav je bil založen z vsemi mogočimi drogami in je nekaj let kasneje končal z debelo zaporno kaznijo na Dobu. Fantje smo se odločili, da bomo nekaj dni pred prihodom matere organizirali zaključno zabavo in nanjo povabili tudi dekleta lahke provenience, take, kakršne smo bili tudi sami, ki brez truda in osladnosti in prošenj same zlezejo pod ponjavo, kaj, še silijo te, da fukaš in to sva znala spoštovati, zato tisto lahke vzemimo, da brez stroškov in moledovanja in laži, zabava je bila, kot se šika ali pa tudi ne: alkohol, trava, glasba. Ko so se že začeli oglašati ptiči in so dekleta napol gola že spala po hiši, je B. potegnil folijo in vprašal, če bova. Potem je na mizo postavil še pribor, pogrel na žlički in si vbrizgal. Na tisti mizi je še danes ožganina vroče žličke, čeprav je v zavesti večine obiskovalcev zapisano, da je ožganina sled ogorka. Vbrizgal si je tudi Č., ki me je nagovoril, naj poizkusim, če sem že filozofsko tako zagrizen empirist, je treba pač probati vse. Č. mi je pritisnil iglo, heroin je šel v telo in nastal je mrk. Kaj se je dogajalo kasneje, mi je šele čez nekaj časa, ko je prišel k sebi od travme, pripovedoval prav Č., saj je bil edini, ki se je boril za moje življenje. Telo, ki je bilo prepojeno z alkoholom in travo ni vzdržalo in srce mi je nehalo biti. B. je zaradi strahu pred policijo pobegnil, Č. pa se je pogumno in brez klicanja rešilca lotil zadeve. Vrgel me je v kad in polival s hladno vodo, mi na izmenjaje dajal umetno dihanje in masažo srca, dokler nisem spet zahlastal za zrakom. Naslednji dan sem se zbudil v bruhanju in takoj stekel kozlat na stranišče. Svojo prvo in zaenkrat zadnjo smrt sem preživel in s heroinom opravil prvič in zadnjič: smrt je votla in strah pred njo prav tako. Nič ni. Tema. Mir, spokoj, vsaj tistih nekaj trenutkov, ko nisem dihal. Mogoče prav zaradi tega danes nisem prevejan paranoik ali mentalna razbitina, ki bi veliko časa namenjala nesmiselni kontemplaciji o smrti, to je nemara delo za neizkušene in duhovne raziskovalce začetnike, ni res?

Za Č. – ja sem vedel, da je dober prijatelj, vendar prijateljstvo v takih trenutkih ne pomaga, rešila me je predvsem njegova zbranost in pogum, sam ne vem, če bi bil tako iznajdljiv in bistroumen v takih trenutkih, poleg vsega pa je bil Č. tudi drogiran. Po tistem dogodku se je Č. vrnil nekaj ulic naprej k očetu na Teslovo in nekoliko sva se oddaljila. Pustil je AGRFTV in se vpisal na zagrebško akademijo, da bi študiral filmsko kamero. Študij je končal in je danes uspešen filmski snemalec, ki mi je rešil življenje, hkrati pa mi je to odprlo oči, zakaj empirizmu včasih reči ne in čeprav Č. – ja vidim le na nekaj debelih let, se ga vedno razveselim, kakor da vame zopet prihaja svež veter in nov zagon življenjske moči.

Jeseni sem začel vedno bolj veseljačiti in laziti po ljubljanskih lokalih, bil sem povsod: KUD France Prešern, Sax Pub, Trnovski zvon, Škuc, Nostalgija, Mestna galerija, Reformator in povsod drugje, kjer sem koga srečal ali ljudje mene. Na enem izmed takih popotovanj med vse daljšimi študijskimi premori sem v Arhivu na Žabjeku spoznal Ireno Pertot, študentko AGRFTV, tudi sicer sem se v tistem času družil večinoma s študenti te akademije, preživljal pa sem se z občasnim prevajanjem, na kar me je usmeril znani slovenski pesnik in radijski dramaturg Ervin F., ki je tudi sicer poln modrih nasvetov za mladega ustvarjalca, kako preživeti, da ne bi preveč prosjačil. Mati je bila na Lepem potu vse bolj nezadovoljna, saj nisem ničesar prispeval za stroške, kakor sem bil obljubil, domov nisem prihajal tudi po ves teden, če pa že, sem se prikolovratil v poznih nočnih urah in kalil nočni red in mir. Z Ireno Pertot sva se zaljubila in to precej strastno, šlo je recipročno in začela sva skupaj pohajati po Ljubljani, vendar je Irena za razliko od mene izvrševala študijske obveznosti, jaz pa sem v tem času veliko stavil na potikanje in bral in prevajal, saj mi je študij postajal vse bolj dolgočasen, prazen, nemara nesmiseln. Živela sva ali na Lepem potu ali pa pri njej na Rozmanovi ulici, povsod so bili ovira starši. Denarja za najem svojega stanovanja sva služila dovolj, vendar sva ga raje raztresla po poti.

Irena Pertot se je rodila leta 1973 v Ljubljani, njen oče je bil televizijski urednik, mati pa urednica na založbi, na ošvrk so bili zgledna meščanska družina, mirna in urejena, Irena pa edinka, ki je bila razvajena kakor sam hudič, vendar imajo razvajeni ljudje tudi prednosti, med njimi sem namreč spoznal same ekstremiste, Irena pa je sodila med bolj darežljive in prijetne ljudi, rada je imela družbo in vesele urice, vendar je bila pri obveznostih vestna, zanesljiva in natančna, nikakor ne taka, kakor sem bil jaz, ki sem videl in lovil le in samo tisto, kar bi me lahko zadovoljilo in osrečilo, kar je največ kratov posledica nezadovoljstva v otroštvu in prestroge vzgoje, bi pa sem preveč zelen in objesten, da še nisem mogel vedeti, da vsak ideal lahko čez noč postane bankrot.

Zdelo se mi je, da je privlačna črnolaska, z lepimi, hruškastimi joški in stilom, cepljenim med šminko in hipijado, prava izbira zame, saj sva se zelo dobro ujela, čeprav je bilo kasneje jasno, da se ni kaj ujeti, če ves čas visiš po žurkah in ljubljanskih beznicah, mlad si in ti je vseeno za vse obveznosti do drugih, ne plačuješ položnic, nimaš nobenih resnih skrbi, okolju se žvižga zate in tebi zanj, takrat se mi še ni dozdevalo, da bi lahko izgubil brezplačno streho nad glavo in poln hladilnik ob katerikoli uri dneva. Večino časa tistega pol leta, kolikor sem preživel z Ireno Pertot, je bilo lepo, več kot lepo v vseh ozirih, vendar pa se mi je takrat pojavila čudna bolezen, ki sem se je znebil šele čez dolga leta in ni povezana le z akutno fokusacijo v eno osebo, kakor sem mislil takrat, niti z jemanjem kakšnih poživil ne, gre za nekakšno psihično turbulenco, past, bedno trpljenje, zlo, ki prihaja od navznoter, nemara se vije iz samega srca zemlje in skozi podplate začne riti po človeku in ga nikakor ni mogoče izgnati iz sebe, kaj šele pozabiti ali ne misliti nanj. Res je, da sem bil med dvajsetim in tridesetim letom pogosto zaposlen z opusom nič, z brezbrižnostjo, vendar sem imel tudi dolga obdobja abstinence v smislu askeze in premišljevanja, ko sem garal in se ukvarjal s športom, ki mi je tako ali tako dal temeljno popotnico v otroštvu in adolescenci. Kadar sem bil totalno pod vplivom nihilizma, sem postajal bolestno ljubosumen, da se me je Irena bala, telefoniral sem znancem in neznancem, če so imeli kaj z njo, če so jo fukali, ji lizali pičko, joške, potem pa ne glede na večinoma negativen ali pa zgrožen odgovor, norel in ljudem grozil, da je konec, da bo šla glava, da zabeljenega vokabularja žaljivk sploh ne omenjam. Imel sem srečo, da me takrat ni nihče prijavil, saj se ne bi dobro končalo, predvsem zame ne. Najbolj žalostno in predvsem bedno se mi zdi to, da se nemalo kratov po tistem nisem spomnil ničesar izrečenega več, kakor da ni bilo nič in sem se začudeno oziral za starimi znanci, zakaj mi na cesti sploh ne odzdravijo več, bil sem jezen, kakor da bi bilo z njimi nekaj hudo narobe, ne pa z mano, ki sem bil edini razlog problemov, v že tako z malomestnim in trači obremenjenim mestom, kjer se poznamo večinoma vsi, ki so nas tangirala ista zanimanja. Zaradi enega izmed številnih takšnih incidentov me je Irena Pertot na začetku leta 1997 tudi zapustila, vendar so se eskapade takrat zares šele začele. Takrat sem resno zabredel v alkohol, počel sem le še to, nemalo kratov sem prespal kar na Prulah pri Z., ki je bil neizmerno bogato založen z buteljkami: v tistem stanovanju sva se spotikala ob prazne steklenice, kolikor jih je ostalo, saj sva popite redno metala skozi okno kar na cesto. Prihajali so O., Š., Đ., K., B., Z., O., R., S., K., S. R., M., Č., precej je že pokojnih in to je le peščica njih. Na Prulah sva imela bazo in v tem sicer Z. – jevem stanovanju tudi rekla kakšno pametno in predebatirala slovensko in svetovno književnost križem kražem, gor in dol, sem in tja, veliko pa tudi razpredala o književnikih in njihovih navadah. Če me je iskala mati, oče ali kdo, ki bi me nujno potreboval, je klical kar na Praprotnikovo ulico in me nemalo kratov res dobil, oče pa naju je večkrat tudi obiskal in prispeval kakšno svežo in polno steklenico. Koliko se mi danes vse skupaj ne zdi komično, je zagotovo tragično, saj kake velike sreče v najinem prijateljevanju z Z. – jem na Praprotnikovi ulici ni bilo, dva nesrečnika in stanovanje nastlano s praznimi steklenicami, policija redno na vratih, dekadenca, mrak, obup, žalost vriskaj. Manija, ki sem jo imel s telefonijado nikakor ni jenjala, telefoniral sem vsemu in vsakomur, najbolj pa je nastradala Irena Pertot, klical sem tudi po večkrat v minuti, dokler niso njeni starši ali ona odložili telefonske slušalke mimo vilic. Ireno sem moledoval, naj se vrne, da jo ljubim in v naslednjem klicu, da je končano, da je smet in kurba, da je njeno življenje drek, ki ga bom mečkal v možnarju, nihanja razpoloženja in naklonjenosti in sovraštva so postala velika ognjena krogla, ki je ni mogel ustaviti nihče, kaj šele jaz sam, Z. pa je večino časa le strmel v steno in si mrmral otožne napeve ter tu in tam zrecitiral kakšno svojo zgodnjo pesem. Počasi so me ljudje imeli dovolj, in ko sem se nekega večera priklatil domov in odprl hladilnik, mi je mati rekla, da si želi, da zapustim Lepi pot. Obdržal sem sicer sobo in knjižnico, kamor sem potem občasno prihajal, vendar si odsihmal nikoli več nisem delil strehe z materjo in verjetno sva prav zaradi tega ostala prijatelja, ne samo biološka mati in sin. Tisti čas me je naučil, da odnosi med ljudmi niso navaden mušičji ples, življenje pa velikokrat obrnjeno na glavo, da tam, kjer hudobna in ponorela vojska tepta siromašno zemljo, nemara prvič za vse veke nazaj trava ozeleni.



O avtorju

Jurij Hudolin se je rodil leta 1973 v Ljubljani, kjer tudi živi kot svobodni književnik, urednik, scenarist, novinar in prevajalec. Objavil je pesniške zbirke: Če je laž kralj (1991), Ajdbog in ptičvolkkača (1992), Bestije (1993), Divjanje (1994), Prividi nemirnega čudaka (1994), Govori ženska (2001), Ljubezni (2009), Žival in lakaj najdeta ljubezen (2009), Čakanje revolucije in modrosti (2013), Prištinski dnevnik (2015) in romane: Objestnost (2005), Pastorek (2008), Vrvohodec (2011), Ingrid Rosenfeld (2013), Osnove ljubezni in zla (2016), Trst via Ljubljana (2017), knjigo kratke proze Na kolodvorski ulici nič novega (2012) in knjigo izbranih kolumn Pusti ti to (2005). Iz hrvaškega, srbskega in bošnjaškega jezika je prevedel več kot trideset knjig proze, poezije in dramatike, uredil pa je tudi nekaj mednarodnih zbornikov in antologij iz več svetovnih jezikov. Bil je kolumnist vseh pomembnejših slovenskih časopisov in revij, kot scenarist pa se je podpisal pod štirinajst filmov, igranih in dokumentarnih. Njegove knjige so prevedene v angleški, češki, madžarski, hrvaški, albanski, srbski, bošnjaški in makedonski jezik, revijalno pa v trideset jezikov. Za svoje delo je prejel več domačih in tujih štipendij, nagrad in priznanj. 


Preberite še Jurijev Portret in odlomka romana Trst via Ljubljana I in II.


Fotografija: osebni arhiv avtorja, 2018




Izdelajmo si pravljico, Kulturno društvo VNL

objavljeno: 25. apr. 2018 03:30 avtor: Spletni čas - Inovelmedia   [ posodobljeno 25. apr. 2018 05:09 ]

V novem ateljeju Mari o net.te, so v mesecu marcu in aprilu potekale ustvarjalne delavnice, Izdelajmo si pravljico, na temo pravljice, ki jo je napisal Cristian Jolibojs, ilustriral pa Cristian Heinrich: Kokoška, ki je želela videti morje. Delavnice so se zvrstile v šestih zaporednih nedeljah.


Naslednje, zelo raznovrstne ustvarjalne delavnice, bodo v KD VNL in LKD Mari o net.te razpisali septembra 2018.



Utrinki iz delavnic 


Življenje je vrednota, napisala: Zarja Trkman, april 2018

objavljeno: 17. apr. 2018 18:58 avtor: Spletni čas - Inovelmedia   [ posodobljeno 25. apr. 2018 03:24 ]


 
Multimedijska plesna predstava 

Življenje je vrednota  


Mali vitezi so otroci, ki so zboleli za rakom, ki se borijo za življenje, da bi lahko še naprej bili del tega planeta. Katja Vidmar je s svojo plesno skupino ustvarila multimedijsko predstavo ŽIVLJENJE JE VREDNOTA. Z njo skuša pomagati otrokom obolelim za rakom in jim omogočiti kar najbolj uspešno zdravljenje, ki je običajno zelo drago in zahtevno. Prireja predstave širom po Sloveniji. Vse so dobrodelne. Pokroviteljica je varuhinja človekovih pravic. Dobrodelna plesna predstava se je 14. aprila 2018 odvila tudi v Novi Gorici v sodelovanju Katja Dance Company in Ustanove Zdenke Gustinčič, Fundacije za dobro ljudi in narave, pod pokroviteljstvom MONG. 

Predstava je navdušila ljudi, ki so se odločili za ogled in na ta način pripevali svoj »kamenček« v mozaik življenja. Ogledala sem si jo s prijateljico, ki se spopada z rakom. Bila mi je hvaležna, da sem jo povabila. Takoj na začetku je začela jokati, ko je fantič delil svojo zgodbo na platnu. Prijela sem prijateljico za roko, bila je topla. Razumela sem njeno stisko. Samo dotik, nič drugega, ki čudežno deluje, če je plod razumevanja in čiste duše.

Zgodba se je začela. Filmska in plesna. Kombinacija obojega.

Zdravnica se vsak dan odpravlja v UKC, zdravi otroke obolele za rakom. Sooča se z njihovimi strahovi, jim skuša pomagati najbolje kot zmore. Najhuje ji je, ko mora otroku povedati kruto novico, otroku in njegovim staršem. Po opravljenem delu se vrne v objem svojega ljubega, se z njim zlije v eno in poskuša pozabiti na Male viteze. Za trenutek ji uspeva. A naslednji dan spet podobna zgodba.

Plesalci so oblečeni v pisane barve, glavna plesalka in koreografinja pa v rdečo. Plešejo, odpravljajo se na delo, v trolejbusu se držijo za viseča držala. 



On v črnem, ona v belem. Zlitje njunih teles v eno. Simbolika? Najverjetneje. Pozaba? Ja, pozaba, treba je pozabiti vso težo življenja Malih vitezov. Uspešna pozaba? Najverjetneje le delno uspešna.



Po delu se prijatelji družijo, zabavajo in smejijo. Druži jih veselje do plesa. Plešejo, tokrat vsi oblečeni v črno. Le kaj napovedujejo? Bolezen ali nekaj drugega? Izkaže se, da bolezen.



Zdravnica, mlada, entuziastična, predana svojemu delu, zboli. Rak razjeda njeno telo, zažira se v vse zdrave celice in jih neusmiljeno razžira. Pojavi se strah, bolečina, zanikanje, samoobtoževanje, iskanje krivca. Zakaj se to dogaja ravno meni? Le zakaj?

Plesalci s svojimi gibi ustvarjajo pri občinstvu napetost. Kako se bo končalo. Zaljubljena v življenje se bori s svojimi demoni, s hudičem, ki jo žre od znotraj, s palicami ga preganjajo. Raka. Noče oditi, trdovraten je. Tudi on se bori za življenje, saj je tudi zanj življenje pomembno. Kdo bo zmagal? Ona ali on.


Zaključek predstave pusti prosto domišljijo vsem, ki si ples ogledajo. Samomor? Predaja? Življenje? Bogve kaj.

Stoječe ovacije, solze, objemi, druženje, pogovor ob kozarčku rujnega in slanih prigrizkih. Lepo je bilo. Navdihujoče, a obenem kruto in izzivajoče. Biti ali ne biti, tu je zdaj vprašanje. Živeti ali oditi. Stvar odločitve, stvar izbire, stvar usode, karme. Preseči karmični vzorec ali pač ne.

Mene so prepričali, plesalci, namen predstave je bil jasen: ŽIVLJENJE JE VREDNOTA. Življenje je darilo. Samoizpraševanje, odkrivanje svojih prepričanj, ki peljejo v bolezen ali ozdravljenje … temelji, ki so trdno na svojih majavih nogah. Nesmisel ali smisel? Smisel življenja je ležanje na travi, s čivavo … poje pesem. Pa je res to smisel življenja? Smisel je BITI, ŽIVETI, LJUBITI SE IN OBJEMATI, SO-ČUTITI …

Poklon!






Moj zapis v zgodnjih jutranjih urah, pred svitom:

Kako diši ljubezen, kakšne barve je?

Življenje je vrednota, je naslov multimedijske predstave, ki smo ji bili priča Novogoričani. Dobrodelna predstava za otroke obolele za rakom. Male viteze. Bilo jih je kar nekaj v dvorani, tako drugačnih, tako posebnih. Tistih, ki so v boju zmagali. Najbrž od tod ime. Mali vitezi, ki se borijo. Ali zmagajo ali ne, niti ni tako pomembno. Važno je, da skozi izkušnjo raka, pridejo do nekaterih spoznanj, ki jih bogatijo.

In tisti, ki so bili v dvorani, so nedvomno bogatejši. Bogatejši so za življenje, v katerem vidijo darilo, vidijo izziv. Izziv, da ga zaživijo, kar se le da bogato, doživeto in srčno.

Ker življenje je darilo, ki je vsakomur ponujeno v zibelko. Kaj bo z njim počel, je povsem stvar vsakega posameznika. Ali ga zavržeš, ali ga sprejmeš v vsej njegovi veličini, ali ga objemaš, ali ga sovražiš …

Važno je, da se z njim spopadeš, z vsem, kar ti ponudi. Nudi pa ogromno lepega, malo manj lepega, bogatega in revnega, pisanega in črnobelega. Mavričnega. In prav v tem je njegov čar. V barvah, v vonju. Diši? Ja, življenje diši. Diši tako, kot si ga Mali vitez predstavlja. Včasih diši po mami, drugič po očetu, tretjič spet po prijatelju. Po zdravnici, ki ga obišče vsak dan, ki je kdaj s soncem obsijan, spet drugič ga zagrnejo črni oblaki, ki se zgrnejo nad Malim princem, potočijo solze sreče ali ljubezni, srčnosti ali nesreče. Važno je le, da mali vitez ni sam v svoji stiski, v boju z demoni. Vedno je nekdo ob njem. Bodisi hudič ali angel. Ki ga vabita v svoje kraljestvo. Hudič v kraljestvo teme, angel v svetle dvorane nebes.

Življenje pa je rdeče barve, barve srca, barve krvi, ki se pretaka po telesu malega viteza. In ta barva, rdeča barva je tista, ki ga trenutno najbolj mika. Malega viteza. Njej sledi. Rdeči barvi in se bori, tako z angelom kot s hudičem.

Zmagovalna kombinacija: rdeča barva, ki se ji ŽIVLJENJE reče, prevlada. Angelska bela bo še počakala, hudičeva črna je pozabljena. Vsaj za nekaj časa. Koliko časa? Zavisi od malega viteza, od njegove odločitve. Če se odloči za ljubezen, ki je rdeča, je zmagal, sicer pa tudi. Saj zmaga ni vedno najslajša, včasih je tudi poraz sladak, morda še slajši. Odvisno od tega, kakšno lekcijo ponujata. Poraz in zmaga. Hudič in angel.

Ljubezen premaga vse, tako hudiča kot tudi angela. Ljubezen diši omamno. Naj bela in črna še malo počakata, na trenutek, ko bo mali vitez pripravljen. Dotlej pa naj v njegovo življenje vstopijo vsi odtenki vseh barv, ki jih riše življenje, ki tako BOŽANSKO diši.

Mali vitezi, hvala vam, da ste, da s svojim zgledom vlečete voz v najsvetlejšo temo. Bistroumni nesmisel!? NAJ BO!



Zapisala: Zarja Trkman, fotografije: David Verlič

Jeseni v mestu pod gradom (odlomek iz romana), Jurij Hudolin

objavljeno: 10. apr. 2018 04:24 avtor: Spletni čas - Inovelmedia   [ posodobljeno 10. apr. 2018 06:40 ]



JURIJ HUDOLIN

JESENI V MESTU POD GRADOM




1. odlomek

Ko gre zares za golo življenje, te nihče ne more več rešiti,
če se prej nisi rešil sam.



NAHTIGALOVA ULICA

Kadar si sam zase mislil, da je tvoje trpljenje plemenito, so drugi, ki so živeli s tabo, vse bolj dobivali občutek gnusa in sovraštva.

Bila je pozna pomlad, ki je že spolzela v junij in se preoblačila v kožo poletja; tiktakalo je leto 1989, ko sem se po sedmih letih iz Pulja vrnil v rojstno mesto. Najprej k babici v Šmartno pod Šmarno goro in kmalu potem k očetu na Nahtigalovo ulico v Zalogu. Ulica z montažnimi vrstnimi hišami in cvetličnimi gredicami, lahko bi rekli tipična ulica prebivalcev srednjega sloja, ki ga je stesal socialistični sistem in je danes po več desetletni epohi liberalnega kapitalizma skoraj izginil: V Sloveniji živijo reveži, bogataši in tisti, ki sestavljajo mesec z mesecem. V devetdesetih smo še poznali imovino, ki so si jo lahko pridelali višji uradniki, profesorji, majhni privatniki, danes ne več, danes je vprašanje skoraj metafizično, saj je verjetno, da je še bolj nevarno priti gol in bosopet pred nebeška vrata: zdi se, da se tudi tam išče le denarnica.

Mirna ulica oplojena z neprenehnim smradom perutninsko predelovalne industrije Jata, po smrti nekaterih narkomanov celo tako mirna, da se mi je ob sivih jesenskih jutrih celo zdelo, da je na Nahtigalovi ulici v Zalogu tudi usoda že davno zaprla svojo računsko knjigo. Čeprav je bilo v Pulju veliko heroinskih odvisnikov, sem prav na Nahtigalovi ulici za vedno osvojil lekcijo, kako prepoznati heroinskega zasvojenca in kako hitro te ta droga uniči.

Moj oče je boem. Ne morem reči, da je slab človek, da je neotesan nemarnež, da je hudobna kanalja, da je nesposoben in len siromak, nič od tega ne zdrži. Prej obratno. Vendar je boem in k temu pogosto spada tudi samoljubje, ki se ne briga za drugega človeka, kar po svoje ni nič narobe; če ne živiš s takimi, ki še sami ne morejo skrbeti zase. Taki ljudje niso narejeni za roditelje, zato je bil moj prihod v Ljubljano, kjer sem se rodil in naredil prve korake in od koder je moj rod po mamini strani več korakov nazaj, začetek samorastništva in življenja, v katerem sem bil sam svoj vzgojitelj. Seveda je boem hotel imeti prste vmes in jih je tudi imel, nemara pozitivno, čeprav vsak velik samoljubnež živi z željo, da bi druge tesal po sebi: zaradi njega sem končal srednjo šolo in se vpisal na fakulteto, zaradi njega sem nadaljeval s treniranjem rokoborbe, zaradi njega sem vzljubil knjige, skušal me je karseda najbolje integrirati med lojalne in poslušne državljane, vendar ni vedel ali pa ni hotel vedeti, da starši veliko več naredimo z zgledom in dejanji, kot pa z besedami, sploh takimi, ki pojejo na rovaš hvale lastnemu početju. Bil je tekavec in ga nikoli ni bilo doma, kadar pa je bil, ga je nosila lastna slaba vest, ki ga je tirala v nebrzdano moraliziranje. Kajpak je to za mladega človeka pravšnji teren, da se upre in počne prav tisto, kar se mu moralično prepoveduje. Za najstnika je velika slast biti sam, početi kar se ti zljubi, ne učiti se za šolo, temveč zase, delati kar ti pade na pamet, očim mi je že kot dvanajstletniku v Pulju govoril in še in še govoril, da sem rojen za to, da bi sviral kurcu od jutra do sutra. To je bila njegova edina popotnica, ko me je konec osemdesetih z brcami vrgel iz hiše. In tudi to mi je dal v možgansko malho za na dolgo pot domov: po starodavnem izročilu beseda mafija pomeni jok matere, ki so ji francoski vojaki v trinajstem stoletju pred očmi posilili hčerko, mia figlia, ma fia. Tako je jokala moja mati, ko je zaslišala njegov avtomobil, vendar ji hčerke, kolikor vem, ni posilil.

Kar se heroina tiče sem bil stabilen, nisem se drogiral, kakor moja soseda,čeprav sem bil labilen pubescent z na čelu komaj iztisnjenim gnezdom mozoljev: vrata vis –a – vis je živel Tiko, pravokotno na naša pa Čiko. Ker je bilo prostora v zgornjem nadstropju malo, mi je oče dovolil, da sem si polkletni prostor predelal v svojo garsonjero, kjer je to že uredil drogirani Čiko. Tako sva s Čikom postala soseda zgoraj in spodaj in čeprav nisva skoraj nikoli govorila, se mi je film o njegovem življenju v živo vrtel pred očmi. Od jutra do večera se je vse odvijalo okrog droge, če Čiko ni bil drogiran, je bil nervozen in je razbijal z vrati, kričal na mater, ki ga je preživljala, ko pa je dobil svoje, je smrčal v predelani kletni luknji. Tiko, ki je prav tako živel z materjo samohranilko, je bil večji gospod, on se mi je zdel priložnostni in rekreativni narkoman, saj je hodil tudi v službo v bližnje smrdišče, kjer so ubijali in predelovali piščance. Oba sta bila zanemarjena, če si ju srečal, je bilo takoj jasno; stara okrog petintrideset do štirideset let, v ponošenih oblekah, škrbasta, v svojem narkomanskem svetu iluzij, ki so se že zmehčale v deziluzijo; volje ni bilo kaj dosti in vizija je bila potešena le v opojnem svetu substanc, taki imajo svoj izgovor in eksistencialni moto, da čas tako ali tako vse uniči, zato nima smisla lamentirati o velikih filozofskih dognanjih. Časa za skupno molčanje nismo imeli kaj dosti, saj se je Čiko nekega poletnega dopoldneva predoziral v svoji kletni luknji in so ga s kleti odnesli, ko sem njegovo mater opozoril na smrad iz njegove katakombe. Če sem že sam bil v položaju, da se noben ni kaj preveč brigal zame, razen kadar sem bil v velikem dreku, potem si lahko zamislim Čika, saj ga niso iskali niti dilerji, kaj šele mater ali sosedje. Takrat sem prvič doživel občutek zadovoljstva, ko nekaj narediš tudi za drugega človeka, čeprav je bil ta že mrtev in si ga komaj poznal. Štiri dni je mrtev ležal v luknji in zdelo se mi je, da so si bližnji in sosedje oddahnili, ko so iz zanemarjenega bunkerja zvlekli njegovo razpadajoče truplo.

Tisti svinjak sem takrat videl prvič in zadnjič in prvenec je bil tudi to, da razpadajoče človeško truplo smrdi veliko bolj kakor pa smrad iz bližnje Jate, kjer so obdelovali mrtvo perjad. Od takrat pa vse do konca srednje šole, sem v kleti živel sam, vendar je vmes umrl tudi Tiko; zgoraj pri materi, se je nekega zimskega jutra leta 1991 razlegel krik. Tiko je legel k počitku okrog enajstih zvečer in se ni več prebudil, bojda mu je zastalo srce, saj on ni goltal uspavalnih tablet, temveč si je za brezbrižen dremež vbrizgal heroin. Tiko je zadnje jugoslovansko truplo, ki sem ga videl na lastne oči.


O avtorju

Jurij Hudolin se je rodil leta 1973 v Ljubljani, kjer tudi živi kot svobodni književnik, urednik, scenarist, novinar in prevajalec. Objavil je pesniške zbirke: Če je laž kralj (1991), Ajdbog in ptičvolkkača (1992), Bestije (1993), Divjanje (1994), Prividi nemirnega čudaka (1994), Govori ženska (2001), Ljubezni (2009), Žival in lakaj najdeta ljubezen (2009), Čakanje revolucije in modrosti (2013), Prištinski dnevnik (2015) in romane: Objestnost (2005), Pastorek (2008), Vrvohodec (2011), Ingrid Rosenfeld (2013), Osnove ljubezni in zla (2016), Trst via Ljubljana (2017), knjigo kratke proze Na kolodvorski ulici nič novega (2012) in knjigo izbranih kolumn Pusti ti to (2005). Iz hrvaškega, srbskega in bošnjaškega jezika je prevedel več kot trideset knjig proze, poezije in dramatike, uredil pa je tudi nekaj mednarodnih zbornikov in antologij iz več svetovnih jezikov. Bil je kolumnist vseh pomembnejših slovenskih časopisov in revij, kot scenarist pa se je podpisal pod štirinajst filmov, igranih in dokumentarnih. Njegove knjige so prevedene v angleški, češki, madžarski, hrvaški, albanski, srbski, bošnjaški in makedonski jezik, revijalno pa v trideset jezikov. Za svoje delo je prejel več domačih in tujih štipendij, nagrad in priznanj.


Preberite še Jurijev Portret in odlomka romana Trst via Ljubljana I in II.


Fotografija: Portret Jurija Hudolina, Milan Milenković iz Tednika Vreme




Preberite še: 




Ustvarjalne delavnice v Izoli, marec 2018

objavljeno: 11. mar. 2018 01:54 avtor: Spletni čas - Inovelmedia   [ posodobljeno 11. mar. 2018 03:20 ]

Izdelajmo si knjigo pravljice 


V jeseni leta 2017 je Kulturno društvo VNL, v sodelovanju z JSKD Izola in Lutkovnim društvom Mari o net.te organiziralo več različnih ustvarjalnih delavnic za otroke. Vsaka delavnica je bila povezana z več zvrsti umetnosti (likovno, glasbena, literarna, plesna).  

Marca 2018 pa bodo delavnice razširili in jih še bolj poglobili. Snovatelji delavnic se bodo posvetili otrokom, ki so takrat pokazali večji interes za sodelovanje in ustvarjalno izražanje. 


V Lutkovnem društvu Mari o net.te že potekajo vaje za lutkovno predstavo, ki jo bodo otroci tudi odigrali. 


Fotografija je iz delavnice AMBAM LUTKE 1, december 2017


Kulturno društvo VNL pa bodo začeli s pripravljalnimi delavnicami s poudarkom na literaturi. Delavnice se bodo vrstile v spomladanskem času, sedem nedelj zapored. Namenjene so otrokom starejšim od devetih let. 


V Kulturnem društvu VNL se bodo posvetili besednemu izražanju. Otroci bodo izdelali tudi svojo knjigo pravljice. 


Na pomladanskih delavnicah bodo brali izbrano pravljico, se pogovarjali o njej in jo priredili tako, da bo primerna tudi za zelo majhne otroke. Vsak otrok bo izdelal tudi svojo knjigo in jo ilustriral s pomočjo različnih likovnih tehnik. 

Fotografija je iz delavnice AMBAM LUTKE 2, december 2017


Izbrana pravljica je nekakšna rdeča nit in se bo povezovala in mrežila z lutkovno predstavo. 

Katera pravljica je aktualna pa naj zaenkrat ostane še skrivnost. 



Napisala: Vanja Čibej




1-10 of 40