MENU‎ > ‎Aktualno‎ > ‎

Objave-Aktualno

Življenje je vrednota, napisala: Zarja Trkman, april 2018

objavljeno: 17. apr. 2018 18:58 avtor: Spletni čas - Inovelmedia   [ posodobljeno 17. apr. 2018 19:03 ]


 
Multimedijska plesna predstava 

Življenje je vrednota  


Mali vitezi so otroci, ki so zboleli za rakom, ki se borijo za življenje, da bi lahko še naprej bili del tega planeta. Katja Vidmar je s svojo plesno skupino ustvarila multimedijsko predstavo ŽIVLJENJE JE VREDNOTA. Z njo skuša pomagati otrokom obolelim za rakom in jim omogočiti kar najbolj uspešno zdravljenje, ki je običajno zelo drago in zahtevno. Prireja predstave širom po Sloveniji. Vse so dobrodelne. Pokroviteljica je varuhinja človekovih pravic. Dobrodelna plesna predstava se je 14. aprila 2018 odvila tudi v Novi Gorici v sodelovanju Katja Dance Company in Ustanove Zdenke Gustinčič, Fundacije za dobro ljudi in narave, pod pokroviteljstvom MONG. 

Predstava je navdušila ljudi, ki so se odločili za ogled in na ta način pripevali svoj »kamenček« v mozaik življenja. Ogledala sem si jo s prijateljico, ki se spopada z rakom. Bila mi je hvaležna, da sem jo povabila. Takoj na začetku je začela jokati, ko je fantič delil svojo zgodbo na platnu. Prijela sem prijateljico za roko, bila je topla. Razumela sem njeno stisko. Samo dotik, nič drugega, ki čudežno deluje, če je plod razumevanja in čiste duše.

Zgodba se je začela. Filmska in plesna. Kombinacija obojega.

Zdravnica se vsak dan odpravlja v UKC, zdravi otroke obolele za rakom. Sooča se z njihovimi strahovi, jim skuša pomagati najbolje kot zmore. Najhuje ji je, ko mora otroku povedati kruto novico, otroku in njegovim staršem. Po opravljenem delu se vrne v objem svojega ljubega, se z njim zlije v eno in poskuša pozabiti na Male viteze. Za trenutek ji uspeva. A naslednji dan spet podobna zgodba.

Plesalci so oblečeni v pisane barve, glavna plesalka in koreografinja pa v rdečo. Plešejo, odpravljajo se na delo, v trolejbusu se držijo za viseča držala. 



On v črnem, ona v belem. Zlitje njunih teles v eno. Simbolika? Najverjetneje. Pozaba? Ja, pozaba, treba je pozabiti vso težo življenja Malih vitezov. Uspešna pozaba? Najverjetneje le delno uspešna.



Po delu se prijatelji družijo, zabavajo in smejijo. Druži jih veselje do plesa. Plešejo, tokrat vsi oblečeni v črno. Le kaj napovedujejo? Bolezen ali nekaj drugega? Izkaže se, da bolezen.



Zdravnica, mlada, entuziastična, predana svojemu delu, zboli. Rak razjeda njeno telo, zažira se v vse zdrave celice in jih neusmiljeno razžira. Pojavi se strah, bolečina, zanikanje, samoobtoževanje, iskanje krivca. Zakaj se to dogaja ravno meni? Le zakaj?

Plesalci s svojimi gibi ustvarjajo pri občinstvu napetost. Kako se bo končalo. Zaljubljena v življenje se bori s svojimi demoni, s hudičem, ki jo žre od znotraj, s palicami ga preganjajo. Raka. Noče oditi, trdovraten je. Tudi on se bori za življenje, saj je tudi zanj življenje pomembno. Kdo bo zmagal? Ona ali on.


Zaključek predstave pusti prosto domišljijo vsem, ki si ples ogledajo. Samomor? Predaja? Življenje? Bogve kaj.

Stoječe ovacije, solze, objemi, druženje, pogovor ob kozarčku rujnega in slanih prigrizkih. Lepo je bilo. Navdihujoče, a obenem kruto in izzivajoče. Biti ali ne biti, tu je zdaj vprašanje. Živeti ali oditi. Stvar odločitve, stvar izbire, stvar usode, karme. Preseči karmični vzorec ali pač ne.

Mene so prepričali, plesalci, namen predstave je bil jasen: ŽIVLJENJE JE VREDNOTA. Življenje je darilo. Samoizpraševanje, odkrivanje svojih prepričanj, ki peljejo v bolezen ali ozdravljenje … temelji, ki so trdno na svojih majavih nogah. Nesmisel ali smisel? Smisel življenja je ležanje na travi, s čivavo … poje pesem. Pa je res to smisel življenja? Smisel je BITI, ŽIVETI, LJUBITI SE IN OBJEMATI, SO-ČUTITI …

Poklon!






Moj zapis v zgodnjih jutranjih urah, pred svitom:

Kako diši ljubezen, kakšne barve je?

Življenje je vrednota, je naslov multimedijske predstave, ki smo ji bili priča Novogoričani. Dobrodelna predstava za otroke obolele za rakom. Male viteze. Bilo jih je kar nekaj v dvorani, tako drugačnih, tako posebnih. Tistih, ki so v boju zmagali. Najbrž od tod ime. Mali vitezi, ki se borijo. Ali zmagajo ali ne, niti ni tako pomembno. Važno je, da skozi izkušnjo raka, pridejo do nekaterih spoznanj, ki jih bogatijo.

In tisti, ki so bili v dvorani, so nedvomno bogatejši. Bogatejši so za življenje, v katerem vidijo darilo, vidijo izziv. Izziv, da ga zaživijo, kar se le da bogato, doživeto in srčno.

Ker življenje je darilo, ki je vsakomur ponujeno v zibelko. Kaj bo z njim počel, je povsem stvar vsakega posameznika. Ali ga zavržeš, ali ga sprejmeš v vsej njegovi veličini, ali ga objemaš, ali ga sovražiš …

Važno je, da se z njim spopadeš, z vsem, kar ti ponudi. Nudi pa ogromno lepega, malo manj lepega, bogatega in revnega, pisanega in črnobelega. Mavričnega. In prav v tem je njegov čar. V barvah, v vonju. Diši? Ja, življenje diši. Diši tako, kot si ga Mali vitez predstavlja. Včasih diši po mami, drugič po očetu, tretjič spet po prijatelju. Po zdravnici, ki ga obišče vsak dan, ki je kdaj s soncem obsijan, spet drugič ga zagrnejo črni oblaki, ki se zgrnejo nad Malim princem, potočijo solze sreče ali ljubezni, srčnosti ali nesreče. Važno je le, da mali vitez ni sam v svoji stiski, v boju z demoni. Vedno je nekdo ob njem. Bodisi hudič ali angel. Ki ga vabita v svoje kraljestvo. Hudič v kraljestvo teme, angel v svetle dvorane nebes.

Življenje pa je rdeče barve, barve srca, barve krvi, ki se pretaka po telesu malega viteza. In ta barva, rdeča barva je tista, ki ga trenutno najbolj mika. Malega viteza. Njej sledi. Rdeči barvi in se bori, tako z angelom kot s hudičem.

Zmagovalna kombinacija: rdeča barva, ki se ji ŽIVLJENJE reče, prevlada. Angelska bela bo še počakala, hudičeva črna je pozabljena. Vsaj za nekaj časa. Koliko časa? Zavisi od malega viteza, od njegove odločitve. Če se odloči za ljubezen, ki je rdeča, je zmagal, sicer pa tudi. Saj zmaga ni vedno najslajša, včasih je tudi poraz sladak, morda še slajši. Odvisno od tega, kakšno lekcijo ponujata. Poraz in zmaga. Hudič in angel.

Ljubezen premaga vse, tako hudiča kot tudi angela. Ljubezen diši omamno. Naj bela in črna še malo počakata, na trenutek, ko bo mali vitez pripravljen. Dotlej pa naj v njegovo življenje vstopijo vsi odtenki vseh barv, ki jih riše življenje, ki tako BOŽANSKO diši.

Mali vitezi, hvala vam, da ste, da s svojim zgledom vlečete voz v najsvetlejšo temo. Bistroumni nesmisel!? NAJ BO!



Zapisala: Zarja Trkman, fotografije: David Verlič

Jeseni v mestu pod gradom (odlomek iz romana), Jurij Hudolin

objavljeno: 10. apr. 2018 04:24 avtor: Spletni čas - Inovelmedia   [ posodobljeno 10. apr. 2018 06:40 ]



JURIJ HUDOLIN

JESENI V MESTU POD GRADOM




1. odlomek

Ko gre zares za golo življenje, te nihče ne more več rešiti,
če se prej nisi rešil sam.



NAHTIGALOVA ULICA

Kadar si sam zase mislil, da je tvoje trpljenje plemenito, so drugi, ki so živeli s tabo, vse bolj dobivali občutek gnusa in sovraštva.

Bila je pozna pomlad, ki je že spolzela v junij in se preoblačila v kožo poletja; tiktakalo je leto 1989, ko sem se po sedmih letih iz Pulja vrnil v rojstno mesto. Najprej k babici v Šmartno pod Šmarno goro in kmalu potem k očetu na Nahtigalovo ulico v Zalogu. Ulica z montažnimi vrstnimi hišami in cvetličnimi gredicami, lahko bi rekli tipična ulica prebivalcev srednjega sloja, ki ga je stesal socialistični sistem in je danes po več desetletni epohi liberalnega kapitalizma skoraj izginil: V Sloveniji živijo reveži, bogataši in tisti, ki sestavljajo mesec z mesecem. V devetdesetih smo še poznali imovino, ki so si jo lahko pridelali višji uradniki, profesorji, majhni privatniki, danes ne več, danes je vprašanje skoraj metafizično, saj je verjetno, da je še bolj nevarno priti gol in bosopet pred nebeška vrata: zdi se, da se tudi tam išče le denarnica.

Mirna ulica oplojena z neprenehnim smradom perutninsko predelovalne industrije Jata, po smrti nekaterih narkomanov celo tako mirna, da se mi je ob sivih jesenskih jutrih celo zdelo, da je na Nahtigalovi ulici v Zalogu tudi usoda že davno zaprla svojo računsko knjigo. Čeprav je bilo v Pulju veliko heroinskih odvisnikov, sem prav na Nahtigalovi ulici za vedno osvojil lekcijo, kako prepoznati heroinskega zasvojenca in kako hitro te ta droga uniči.

Moj oče je boem. Ne morem reči, da je slab človek, da je neotesan nemarnež, da je hudobna kanalja, da je nesposoben in len siromak, nič od tega ne zdrži. Prej obratno. Vendar je boem in k temu pogosto spada tudi samoljubje, ki se ne briga za drugega človeka, kar po svoje ni nič narobe; če ne živiš s takimi, ki še sami ne morejo skrbeti zase. Taki ljudje niso narejeni za roditelje, zato je bil moj prihod v Ljubljano, kjer sem se rodil in naredil prve korake in od koder je moj rod po mamini strani več korakov nazaj, začetek samorastništva in življenja, v katerem sem bil sam svoj vzgojitelj. Seveda je boem hotel imeti prste vmes in jih je tudi imel, nemara pozitivno, čeprav vsak velik samoljubnež živi z željo, da bi druge tesal po sebi: zaradi njega sem končal srednjo šolo in se vpisal na fakulteto, zaradi njega sem nadaljeval s treniranjem rokoborbe, zaradi njega sem vzljubil knjige, skušal me je karseda najbolje integrirati med lojalne in poslušne državljane, vendar ni vedel ali pa ni hotel vedeti, da starši veliko več naredimo z zgledom in dejanji, kot pa z besedami, sploh takimi, ki pojejo na rovaš hvale lastnemu početju. Bil je tekavec in ga nikoli ni bilo doma, kadar pa je bil, ga je nosila lastna slaba vest, ki ga je tirala v nebrzdano moraliziranje. Kajpak je to za mladega človeka pravšnji teren, da se upre in počne prav tisto, kar se mu moralično prepoveduje. Za najstnika je velika slast biti sam, početi kar se ti zljubi, ne učiti se za šolo, temveč zase, delati kar ti pade na pamet, očim mi je že kot dvanajstletniku v Pulju govoril in še in še govoril, da sem rojen za to, da bi sviral kurcu od jutra do sutra. To je bila njegova edina popotnica, ko me je konec osemdesetih z brcami vrgel iz hiše. In tudi to mi je dal v možgansko malho za na dolgo pot domov: po starodavnem izročilu beseda mafija pomeni jok matere, ki so ji francoski vojaki v trinajstem stoletju pred očmi posilili hčerko, mia figlia, ma fia. Tako je jokala moja mati, ko je zaslišala njegov avtomobil, vendar ji hčerke, kolikor vem, ni posilil.

Kar se heroina tiče sem bil stabilen, nisem se drogiral, kakor moja soseda,čeprav sem bil labilen pubescent z na čelu komaj iztisnjenim gnezdom mozoljev: vrata vis –a – vis je živel Tiko, pravokotno na naša pa Čiko. Ker je bilo prostora v zgornjem nadstropju malo, mi je oče dovolil, da sem si polkletni prostor predelal v svojo garsonjero, kjer je to že uredil drogirani Čiko. Tako sva s Čikom postala soseda zgoraj in spodaj in čeprav nisva skoraj nikoli govorila, se mi je film o njegovem življenju v živo vrtel pred očmi. Od jutra do večera se je vse odvijalo okrog droge, če Čiko ni bil drogiran, je bil nervozen in je razbijal z vrati, kričal na mater, ki ga je preživljala, ko pa je dobil svoje, je smrčal v predelani kletni luknji. Tiko, ki je prav tako živel z materjo samohranilko, je bil večji gospod, on se mi je zdel priložnostni in rekreativni narkoman, saj je hodil tudi v službo v bližnje smrdišče, kjer so ubijali in predelovali piščance. Oba sta bila zanemarjena, če si ju srečal, je bilo takoj jasno; stara okrog petintrideset do štirideset let, v ponošenih oblekah, škrbasta, v svojem narkomanskem svetu iluzij, ki so se že zmehčale v deziluzijo; volje ni bilo kaj dosti in vizija je bila potešena le v opojnem svetu substanc, taki imajo svoj izgovor in eksistencialni moto, da čas tako ali tako vse uniči, zato nima smisla lamentirati o velikih filozofskih dognanjih. Časa za skupno molčanje nismo imeli kaj dosti, saj se je Čiko nekega poletnega dopoldneva predoziral v svoji kletni luknji in so ga s kleti odnesli, ko sem njegovo mater opozoril na smrad iz njegove katakombe. Če sem že sam bil v položaju, da se noben ni kaj preveč brigal zame, razen kadar sem bil v velikem dreku, potem si lahko zamislim Čika, saj ga niso iskali niti dilerji, kaj šele mater ali sosedje. Takrat sem prvič doživel občutek zadovoljstva, ko nekaj narediš tudi za drugega človeka, čeprav je bil ta že mrtev in si ga komaj poznal. Štiri dni je mrtev ležal v luknji in zdelo se mi je, da so si bližnji in sosedje oddahnili, ko so iz zanemarjenega bunkerja zvlekli njegovo razpadajoče truplo.

Tisti svinjak sem takrat videl prvič in zadnjič in prvenec je bil tudi to, da razpadajoče človeško truplo smrdi veliko bolj kakor pa smrad iz bližnje Jate, kjer so obdelovali mrtvo perjad. Od takrat pa vse do konca srednje šole, sem v kleti živel sam, vendar je vmes umrl tudi Tiko; zgoraj pri materi, se je nekega zimskega jutra leta 1991 razlegel krik. Tiko je legel k počitku okrog enajstih zvečer in se ni več prebudil, bojda mu je zastalo srce, saj on ni goltal uspavalnih tablet, temveč si je za brezbrižen dremež vbrizgal heroin. Tiko je zadnje jugoslovansko truplo, ki sem ga videl na lastne oči.


O avtorju

Jurij Hudolin se je rodil leta 1973 v Ljubljani, kjer tudi živi kot svobodni književnik, urednik, scenarist, novinar in prevajalec. Objavil je pesniške zbirke: Če je laž kralj (1991), Ajdbog in ptičvolkkača (1992), Bestije (1993), Divjanje (1994), Prividi nemirnega čudaka (1994), Govori ženska (2001), Ljubezni (2009), Žival in lakaj najdeta ljubezen (2009), Čakanje revolucije in modrosti (2013), Prištinski dnevnik (2015) in romane: Objestnost (2005), Pastorek (2008), Vrvohodec (2011), Ingrid Rosenfeld (2013), Osnove ljubezni in zla (2016), Trst via Ljubljana (2017), knjigo kratke proze Na kolodvorski ulici nič novega (2012) in knjigo izbranih kolumn Pusti ti to (2005). Iz hrvaškega, srbskega in bošnjaškega jezika je prevedel več kot trideset knjig proze, poezije in dramatike, uredil pa je tudi nekaj mednarodnih zbornikov in antologij iz več svetovnih jezikov. Bil je kolumnist vseh pomembnejših slovenskih časopisov in revij, kot scenarist pa se je podpisal pod štirinajst filmov, igranih in dokumentarnih. Njegove knjige so prevedene v angleški, češki, madžarski, hrvaški, albanski, srbski, bošnjaški in makedonski jezik, revijalno pa v trideset jezikov. Za svoje delo je prejel več domačih in tujih štipendij, nagrad in priznanj.


Preberite še Jurijev Portret in odlomka romana Trst via Ljubljana I in II.


Fotografija: Portret Jurija Hudolina, Milan Milenković iz Tednika Vreme




Preberite še: 




Ustvarjalne delavnice v Izoli, marec 2018

objavljeno: 11. mar. 2018 01:54 avtor: Spletni čas - Inovelmedia   [ posodobljeno 11. mar. 2018 03:20 ]

Izdelajmo si knjigo pravljice 


V jeseni leta 2017 je Kulturno društvo VNL, v sodelovanju z JSKD Izola in Lutkovnim društvom Mari o net.te organiziralo več različnih ustvarjalnih delavnic za otroke. Vsaka delavnica je bila povezana z več zvrsti umetnosti (likovno, glasbena, literarna, plesna).  

Marca 2018 pa bodo delavnice razširili in jih še bolj poglobili. Snovatelji delavnic se bodo posvetili otrokom, ki so takrat pokazali večji interes za sodelovanje in ustvarjalno izražanje. 


V Lutkovnem društvu Mari o net.te že potekajo vaje za lutkovno predstavo, ki jo bodo otroci tudi odigrali. 


Fotografija je iz delavnice AMBAM LUTKE 1, december 2017


Kulturno društvo VNL pa bodo začeli s pripravljalnimi delavnicami s poudarkom na literaturi. Delavnice se bodo vrstile v spomladanskem času, sedem nedelj zapored. Namenjene so otrokom starejšim od devetih let. 


V Kulturnem društvu VNL se bodo posvetili besednemu izražanju. Otroci bodo izdelali tudi svojo knjigo pravljice. 


Na pomladanskih delavnicah bodo brali izbrano pravljico, se pogovarjali o njej in jo priredili tako, da bo primerna tudi za zelo majhne otroke. Vsak otrok bo izdelal tudi svojo knjigo in jo ilustriral s pomočjo različnih likovnih tehnik. 

Fotografija je iz delavnice AMBAM LUTKE 2, december 2017


Izbrana pravljica je nekakšna rdeča nit in se bo povezovala in mrežila z lutkovno predstavo. 

Katera pravljica je aktualna pa naj zaenkrat ostane še skrivnost. 



Napisala: Vanja Čibej




Učna pomoč za osnovnošolce

objavljeno: 6. feb. 2018 07:54 avtor: Spletni čas - Inovelmedia   [ posodobljeno 2. mar. 2018 01:29 ]


Skozi igro in s pozornostjo do znanja 

Z letom 2018 smo v Kulturnem društvu VNL začeli izvajati učne ure za osnovnošolce. 

Delo z otroki nas navdušuje in menimo, da je eno izmed najbolj plemenitih del, kar jih obstaja. 

Pri nas ne opravljamo klasičnih inštrukcij za posamezne predmete, temveč pristopamo k otroku celostno. 

Mlajše otroke motiviramo skozi igro, skupaj pregledamo šolsko torbo in urnik, spomnimo jih na domačo nalogo, veliko beremo, mu kakšno snov razložimo in se z njimi pogovarjamo. 

Mladostnikom preko njim prirejenim pristopom razložimo snov enega ali več izbranih predmetov. Pripravimo jih na samostojno učenje, kako na čim krajši način obdelati snov in jo uporabiti. Poskrbimo, da odpravimo vrzeli v znanju, ki ga v preteklih letih niso osvojili ali pa pozabili. Veliko pozornosti namenjamo motivaciji, branju ter jih usmerjamo v kakovostno izrabo prostega časa.



Trudimo se, da se pri nas otroci in mladostniki počutijo dobro, varno in lepo. 


Učne ure dodatno popestrimo z ustvarjalnimi likovnimi, literarnimi in lutkovnimi delavnicami. Sodelujemo tudi z društvi v Izoli ter z drugimi institucijami.



Želite več informacij? Kliknite na logotip!

http://www.pisarnavnl.si/ucna-pomoc-za-osnovnosolce







Napovedujemo: Virtualna razstava - Nikolaj Vogel: Čas v prostoru

objavljeno: 5. dec. 2017 01:53 avtor: Spletni čas - Inovelmedia   [ posodobljeno 5. dec. 2017 02:31 ]

Virtualna razstava 

Nikolaj Vogel: Čas v prostoru

Nikolaj Vogel je diplomiral iz slikarstva na ALU v Ljubljani pod mentorstvom prof. Metke Krašovec in prof. Bojana Gorenca. Po diplomi je nadaljeval magistrski študij slikarstva pod mentorstvom prof. Bojana Gorenca in prof. Jožefa Muhoviča, leta 2003 je z zagovorom magistrskega dela zaključil. Imel je že 12 samostojnih razstav.

Kot pravi sam, je večni iskalec navdiha v naravi in njenega mehanizma ter spreminjanja.

Kakorkoli pristopi k sliki, ga vedno vznemirja ČAS v PROSTORU.

Vidi se kot del naravnega procesa, ki je v fazi duhovne zavesti, ki poteka z osnovnega nivoja na višje nivoje prebujanja zavesti in spoznanj.


Kmalu več v Virtualni galeriji in Portretu.


Nikolaj Vogel
Časovni zapis v pokrajini IV.
2016
60x75 cm
olje na platnu


Preobleke, zapis ob razstavi Matije Štravsa, napisal: Iztok Geister

objavljeno: 21. nov. 2017 00:28 avtor: Spletni čas - Inovelmedia   [ posodobljeno 27. nov. 2017 00:12 ]

PREOBLEKE 
Zapis ob razstavi Matije Štravsa 



https://sites.google.com/a/inovelmedia.si/i-novel-media/home/aktualno/objave-aktualno/_draft_post/11113160_897166880324620_8452466151920026593_n.jpgSlika: Matija Štravs 




V Mestni knjižnici Izola Matija Štravs razstavlja 28 slik v tehniki voščene barvice in 12 kolažev. Slike knjižnega formata presenečajo z variabilnostjo figurativne motivike, prevladujejo motivi ženskih teles tako v togo sakralnih kot gibko razpoloženjskih položajih, nekako med nebesi in peklom mitske tematike. Barvno prevladujeta komplementarni razmerji med rdečo in zeleno ter modro in rumeno, vendar daleč od kakršnekoli kričečnosti. Zaradi pridušene barvne skale so slike povzdignjene malodane do svetniške privlačnosti, tako prvinske so v svoji vabljivosti, ki pa niti na trenutke ni opolzka, kvečjemu tragična v ponujajoči se razuzdanosti. Po koloritu in hoteni naivnosti spominjajo na Chagalla, po figurativni drznosti na Schieleja, vendar sta takšni primerjavi odveč, saj slikarski opus Matije Štravsa utriplje z lastnimi žilami polnokrvne ustvarjalnosti. Za razliko od povsem konvencionalnih, tudi razstavljenih kolažev, gre pri slikah za uspešno nadgradnjo časopisne osnove, kjer se prebarvane figure povzdignejo v likovno govorico: telo je pobarvano, obraz pa ostaja črno bel. V pobarvankah avtor z ustvarjalno infantilnostjo presega predsodke odraslosti in tako prepričljivo odstira nemalokrat po nepotrebnem zastrti svet zrelosti. Preobleke, ki ne zastirajo pogleda, temveč ga poglabljajo. Amaterska razstava na akademskem nivoju, vredna ogleda. 

Iztok Geister 





Slika: Matija Štravs



Preberite še:

JSKD koledar kulturnih prireditev - November 2017


Te dni je drugače (Lidija Polak)



Izšel je nov roman, Tat not, avtor Blaž Gracar

objavljeno: 3. okt. 2017 00:47 avtor: Spletni čas - Inovelmedia   [ posodobljeno 3. okt. 2017 00:50 ]

https://blazh.bandcamp.com/merch/tat-not
Fotografija: arhiv avtorja


Izšel je nov roman, Blažev prvi roman, kot pravi sam, roman o glasbi, glasbi, glasbi, slavi, vojni, magiji, beguncih, Facebooku, drogah, Izoli, tudi nekaj malega o ljubezni in o Mozartu.

Roman ima 160 strani, izšel je v omejeni količini 100 izvodov, naknadno ga bo mogoče dobiti samo v pdf obliki. Cena je 10 EUR ali več, možno ga je naročiti tu. Založba: Vseočesje




Vabimo vas na predstavitev romana, ki bo 10. oktobra v Pritličju, Mestni trg 2, 1000 Ljubljana, Slovenja.

Več o dogodku, kjer bo Blaž predstavil svoj roman, lahko preberete tukaj.



Ekskluzivno objavljamo odlomek iz romana:


        Kitarist odigra zadnji harmonično neoporečen akord in Monkibros izginejo v backstageu. »Vso srečo, momci,« nam pomežikne organizator turneje. Na ramena mi nenadoma pade slon. Trema je tako ostra, da si ne upam narediti niti koraka.
        Ampak tako deluje oder. Najprej se mu približaš, potem stopiš nanj, potem si že na njem. Vse oči v dvorani zdaj vedo, kam gledati. Bobnar samozavestno zasede svoj stolček. Itak bo spet preveč mlatil po bateriji in pozabil, da publika sploh obstaja. John mi iz ozadja pokaže palec.
        Oder deluje tako, da začneš in potem ne moreš več pobegniti. Pritisnem na prve tipke. Že tretji ton zgrešim. Najbolje je odmisliti napake, četudi zaporedne, se čimprej sfokusirati na pozitiven spin. Nekako obrneš, malo v levo, malo v desno, da zacentriraš špuro, da zaigraš vsaj eno melodijo prav. To naredim. Doživljaj postaja znan.
        In potem – sem notri. Um se stanjša v črto. To znam na pamet, to sem storil že stokrat, občinstvo mi ne more nič. Set je odporen na metke. Preizkusili smo ga na odprtih, klubskih, nizkih, visokih, večinoma politih, neudobnih v majhnosti ali velikosti, skratka smrtonosnih površinah. Kar me ni ubilo, me je zadepresiralo za nekaj tednov in potem spet, še enkrat pred žaromete.
        Pri sedmem komadu vidim Matejo v četrti vrsti. To mi dolije olja. Pri osmem komadu vidim Matejo v tretji vrsti. Sner in tipka in svetlobni snop, naenkrat pulziramo, že se smodi. Pri devetem komadu vidim Matejo v drugi vrsti. Bobni in sintisajzer in luči zaplamtijo do stropa, ljudje kričijo od vročine. Mateja se preriva naprej. Deseti komad bo Id.
        Z bobnarjem in Johnom vzpostavimo trikotnik pogledov. Te pesmi ne smemo zajebati. Pavzo, skozi katero buči aplavz, razrešim s prvim akordom. Do potankosti sledim tonom, ki jih je že pred mesecem dni igral Mozart. Mozart. Kje je Mozart?
        Skoraj se zmotim, prsti se že prekrižajo v pentljo, pa jih hitro razvežem v vstop bobnov. Steče. Čarobnost Ida je evidentna, občinstvo nam sledi odprtih oči. Ko zavalovim z roko, me oponašajo, ko dvignemo do prvega refrena, ponorijo. Glavna melodija in klubski prostor prevzameta skupno obliko. »Ti so naši, ti so Slovenci!« iz daljave vzklika član Praznih flaš. Na smeh mi gre od enostavnosti. Kje je Mozart? Tukaj je, v pesmi.
        Kam pa je izginila Mateja? Občinstvo je zdaj viharno morje brez svetilnika.     Po Idu je zaključek nastopa brezskrben. Odžgemo še nekaj dobrih starih Growl uspešnic, ki jih seveda nihče ne pozna, vendar vedno delujejo. Poslednji ton odigram preznojen do te mere, da škropim z mežiki. Oder je zadovoljen, nocoj smo ga nahranili, folk kriči po bisu, ampak Mateje ni več na spregled, zato se samo zahvalim in se povlečem v backstage.



Preberite si še: Portret - Blaž Gracar





Luksuz. Prenovljen Blog Monike Kubelj, september 2017

objavljeno: 7. sep. 2017 03:09 avtor: Spletni čas - Inovelmedia   [ posodobljeno 7. sep. 2017 04:02 ]

Približno leto nazaj, smo pisali o Blogu, ki z vami deli osebne izkušnje.
Objavo si lahko preberete tukaj.

Želimo vas obvestiti, da je zdaj blog v prenovljeni, bogatejši obliki in z novo domeno:





LUKSUZ.

Pred leti je v svojem članku nekdo napisal: … Luksuz mora biti nedosegljiv, drag, prepovedan ali kako drugače odmaknjen, da si ga sploh želimo, predvsem pa je nujno, da si ga želijo drugi ljudje… Raziskovalec zgodovine luksuza James Twitchell poudarja, da so bile prvi javni primerki luksuza cerkvene relikvije. V srednjem veku, ko so se cerkve rade kitile z dragocenimi relikvijami, se ni oblikoval trg relikvij, ki bi cerkvam omogočal nakup želenih objektov ... Reveži, bogaboječi in v tistih časih neizobraženi so na eni strani zavidali premožni cerkvi, na drugi hrepeneli po relikvijah, ki so ponazarjale zgledno versko življenje. A luksuz v klasični obliki, kot si ga predstavlja večina ljudi, se je začel davno nazaj. V preteklosti, še v obdobju pred Kristusom, je bil luksuz rezerviran le za faraone kot vladarje sveta. V Egiptu na primer, je bilo razkošje vidno v faraonovih okrasih, nakitu, kvalitetnih materialih za oblačila in kroni. Prav tako so bile piramide dokaz luksuznega stila življenja. Življenje boga na zemlji, kot so verjeli podaniki in kot so verjeli faraoni sami. Bolj kot je faraon premožen, večja je piramida in bolj okrašena. Skozi stoletja je luksuz spremenil veliko oblik, a so vseeno nekatere stvari ostale enake. Tisti, ki živijo luksuzen način življenja, se luksuza sicer zavedajo, a ne nujno vedno cenijo in razumejo. Ker jim primanjkuje drugih reči. Pravih prijateljev morda, iskrene ljubezni, na vrtu utrganega paradižnika, povsem ekološko pridelanega … Luksuz ima danes mnogo obrazov. Jap.


MONIKA KUBELJ

Novinarka, žena, mati, večna optimistka in iskalka boljšega jutri.





TRST via LJUBLJANA (II. odlomek iz romana), avtor: Jurij Hudolin

objavljeno: 1. avg. 2017 00:08 avtor: Spletni čas - Inovelmedia   [ posodobljeno 1. avg. 2017 00:20 ]




JURIJ HUDOLIN 


TRST via LJUBLJANA 

(II. odlomek iz romana)



11.

»Ta moški se mi zdi, no, ko sem ga spoznala, se mi je zdelo, da ima avro izjemneža, čeprav je molčeč in ne razmetava z glasnim čustvovanjem in ropotanjem in namišljenim moškim barbarskim nagonom. Pri njem mi je bilo takoj všeč, da ne izigrava in se prenareja v kakšnega gizdalinskega opičjaka, poglej današnje moške; sami ubogi otroci, izgubljeni v sanjah,« je rekla Ankica, ki je že začela ošvrkovati moške, ki so hodili mimo najine mize tik ob vhodu v Stino, čeprav je vedela in to zelo dobro, da je najbolj zapeljiva in seksualna in erotična prav hladnokrvna čutnost.

»Joj, sva pustili Bertiju vodo in brikete?«

»Sem draga, Berti ne bo lačen in žejen. Sem ga malo posvojila, jaz tako ali tako še nikoli nisem skrbela za nikogar drugega kot le zase. Naj bo Berti ta čas, ko si pri meni, moj pastorek,« se je zasmejala Ankica.

»In naj se bori za resnico in naj se naje kruha kakor ti, virtuozna manipulantka in zmagovalka vsega sladkega v življenju, kar si zvlekla na svoj rovaš, mojstrica. Če bo postal tak kot ti, mi bo še pobegnil, se razpočil od samozavesti,« sem rekla prijateljici.

»Kaj če bi šli pogledat do Facesa?«

»Kaj pa je to?«

»Diskoteka Igorja Štimca, selektorja hrvaške nogometne reprezentance. Šminkerji in parfumi. Greva?«

»No, vsaj pogledat bi lahko šli,« sem rekla in bila z mislimi drugje. Ko sem gledala snobe, ki srkajo vinca, o katerih večinoma nimajo pojma in veliko kratov ne okusa, se mi je utrnilo, da moč res privlači večinoma slabe in nesamozavestne, vendar zna uničiti tudi dobre in ponosne.

12.

Počasi sem padal v povsem svoj svet, zdelo se mi je, da v službi delam kot robot, potem pa se spet prepuščam emocijam in valovom, ki so me senzibilno nosili po svetu ustvarjanja. Postajal sem čedalje bolj zadovoljen, vendar tudi zaprt in nedostopen, pisanje me je popolnoma prevzelo. O knjigi še nisem razmišljal, čeprav sem pisal kakor da bi bil na turbo friziran stroj. Kar bruhalo je. Včasih sem zelo veliko bral Rainerja Mario Rilkeja in opazil sem, da je v poeziji, ki sem jo pisal, veliko njegovih sledi in artikulacija večkrat spominja na mojstrovo. To me je motilo, a me je hkrati tudi tolažilo, da je Rilke skoraj dvajset let pisal povprečne pesmi, dokler se ni postavil na svoje noge in ga je nehala prevevati jalovina pesniške sugestivnosti. Verjetno je tudi pri književnosti, tako kot v vsakem drugem poslu, leta so potrebna do svojega jezika in izraza, tudi če ima avtor nič koliko snovi in idej, ki so lahko zanimive in izvirne, treba je biti vztrajen in potrpežljiv in se nikoli ne kaznovati za to, da si trenutno takšen, kakršen si ne želiš biti, saj nič ne pride takoj, sploh pa ne v literaturi, v kateri je obsedenost z močjo in slavo pogubna. Za razliko od proze, ki sem se je loteval koncizno in ekonomično, kakor da bi igral šah, z načrtom in vnaprej izdelano podlago v glavi, sem poeziji puščal, da je kar sama gomazela na papir, zato sem se večkrat počutil mesijansko, kar gorel in žarel sem, kakor da iz mene prihaja neka gosta, lepljiva snov, ki se jo je treba iznebiti, jo izkašljati in se očistiti. Pri pisanju poezije nikoli nisem imel zastavljene forme, delal sem povsem nasprotno prozi, poezija mora biti gmota, eksploziv in ne dopušča nikakršnega prostora za trezno okraševanje in nečimrnost, sploh če ta raste iz še ene nečimrnosti, saj potem vse hitro postane cenena bižuterija v dolini pobožnega leporečja. Forma se mi je v poeziji zdela povsem odveč, nikoli si ne bi dovolil kakršnekoli pesniške ujetosti, poezija in proza sta nekaj povsem drugega in govorita z drugačnimi jeziki, čeprav je velikokrat marsikateri pesnik kasneje postal tudi prozaist in je redko obratno. Tudi kot ljudje so se mi pesniki zdeli povsem drugačni od pisateljev, ne samo po biografijah ali avtobiografijah, pesniki so nekakšna zamaknjena bitja, ki lahko v samoti delovne sobe slišijo, kako so iz vejevja zafrfotali ptiči, ki nemalo kratov živijo v vzporednem svetu, ki ga tudi prozaisti ne poznajo, pesniki so res drugačni ob drugega življa, prozaisti pa bolj zemeljski in stvarni, kar se mi po svoje zdi logično, saj proza zahteva tudi ekonomičnost in veliko silo ustvarjalnega spomina, da roman ne postane zmešana čobodra netočnosti, netaktnosti in prozorne filozofaže, kar sodi v mozaik začetniških napak, čeprav imajo tudi skupno lastnost, da je treba delati zgolj po sebi in težiti k razburkanosti. In tudi: proza zahteva garanje, proza je tako rekoč uradniška služba, kakršno sem opravljal tudi sam in navkljub temu, da sem se ukvarjal z besedami, sem moral sedeti ure in ure in prežvekovati in obračati stavke, tako je tudi pri proznem pisanju, poezija pa je lahko, in večino kratov tudi je, eno samo zaklinjanje v inspiraciji, dih, trenutek in hip, utrinek in komet, ne zahteva sedenja in sestavljanja črepinj v dolge povedi, ki se sprijemajo v čedalje večjo gmoto besed, katere pa morajo imeti glavo in rep, nek smisel, kar pri hermetični metafori ne velja: vendar je jezik poezije lahko tudi zaprt in neprediren in popolnoma jasen samo avtorju, pa mu bo uspelo priti do redkih bralcev, ki jih poezija ima, večkrat sem pomislil, da nekateri prav obožujejo tak pesniški credo, ki ga ne razumejo povsem, ne vem zakaj in kaj temu botruje, mogoče pomanjkanje samozavesti ali pa podcenjevanje lastne percepcije, mogoče pa tudi barvno slepoto za šifriranje poezije. Zdaj sem se že večkrat zasačil, da sem začel ljudi ocenjevati in se hkrati tudi zanimati za njih le po tem, ko sem jih izpraševal katero knjigo berejo, kakšna književnost jih tangira. Kadar sem pisal prozo, kar sem večinoma počel doma za delovno mizo, sem si prej vedno pripravil zeleni čaj, vzel beležke in sedel, kakor da sedam za službeno mizo, s poezijo je bilo drugače, v žepu suknjiča sem imel pripravljeno manjšo karirasto beležnico in je največ pesmi nastalo na sprehodih ali v kavarni San Marco, s pesniško besedo sem lahko kupčeval tudi med ljudmi in jih takrat sploh nisem slišal ali zaznal, vendar to ne pomeni, da sem rinil v zmoto, da hočem biti po vsej sili drugačen od drugih, hotel sem le hoditi pot, ki me bo naredila stabilnega človeka. In poezija je navkljub norosti in odlepljenosti od realnega z menoj počela prav to, ko sem zapisal pesem ali zgolj verz, utrinek, sem se počutil skrajno racionalnega in odgovornega do sveta, dobro sem se zavedal, da popolnosti ni in ne more biti samoumevna, kakor marsikateri bralec ali delavec v kateremkoli poslu včasih pomisli. Pisanje in ustvarjanje je bilo zame nekaj povsem novega in drugačnega, osvežujočega, če hočete, in ne vem, komu naj se zahvalim za to, saj sem se po tistem, ko sem začel pisati, počutil veliko lažjega in trdnejšega, Adriana bi skočila v nebo, kaj, padla bi vznak od vzhičenosti, če bi vedela, da sem začel početi tisto, kar si je najbolj želela in me k temu spodbujala in nagovarjala, saj se ji je za razliko od mene vedno zdelo, da bi moral biti pisatelj, jaz pa sem to odklanjal in celo preziral, ker sem bil mnenja, da je bilo vse to že zdavnaj in neštetokrat na tem svetu, čemur je Adriana v smehu oponirala, razmišljala je, če ne celo sodila, da je vsak človek svet zase in endem in da nikoli ni bilo in da ne bo možno, da bi bilo karkoli od človeka dano že neštetokrat na tem svetu: da so samo bolj nadarjeni in bolj delovni in bolj izkoreninjeni ljudje od podrejenih, lenih in zavrtih, da človek že z rojstvom prinaša v svet samo njemu lasten značaj in odgovornost do sveta. Moja uresničitev naj bi bila po njenem pisanje knjig, vendar za časa najinega odnosa tega ni doživela, kaj še, doživela je zavračanje in mojo tezo o utrujenih in spranih klišejih v sodobni književnosti. Vendar sem se zmotil in zdaj sem postajal prav to, kar sem mislil, da nikoli ne bom, kar se človeku rado dogodi in je nemalo kratov še bolj zadovoljno razburjen, kot je bil prej goreče odklonilen. In bilo mi je žal, da sem ji enkrat nesramno rekel, da imovite dedinje, kakor je ona, nikoli ne morejo soditi o fundamentalnih turbulencah človeške nravi in sem zaradi tega lastnega nasilja začel na neki način človekožerstvo prezirati. Na to sem se spomnil nekega čarobnega večera, ko sem ležal v kadi, polni vroče vode in dišečih olj, in se mi je v kar naenkrat zazdelo, da v sopuhu vroče vode vidim bleda kolobarja dojk Adriane Okreše.

13.

Nisem kak velik privrženec zabav in klubov, še manj pa diskotek, zato se mi je ob pogledu na svetlečo žarečo kroglo, ki se je vrtela na stropu Facesa zazdelo, da sem v lunaparku in me je spomin začel tirati v slabost, saj sem kot otrok nekoč bruhala na vrtiljaku. Šla sem na toaleto in si oplaknila lice ter si izpod pipe prisvojila nekaj dolgih požirkov vode. Ura je bila blizu polnoči in diskoteka je bila na pol prazna; nekaj mladih deklet je na plesišču mešalo s hlebci ritnic, na točilniškem pultu pa je komolce gulilo nekaj prestrašenih jastrebov brez stila, ki jim stopnja poguma raste z okajenostjo in zapeljujejo smrklje s plačevanjem pijač in govejimi, otožnimi pogledi, ki so že zdavnaj oropani tudi poslednje lažnive superiornosti. Tudi beda mora imeti svojo birokracijo in če naročim še en Long Island, bom tudi sama tam, v vesolju, ki nima nobene kontrole nad razsodnostjo, kaj šele nad stilom, ki ne zahteva samo talenta, temveč tudi veliko mero minucioznosti v izvedbi. Vendar sva vseeno naročili in nekaj časa besedovali, v zdaj že dobro naphani diskoteki in ugotavljali, kako sva si različni, kar sva vedeli že kot cimri v Bologni: jaz zapečkar in ženska domačega praga, Ankica pa po poznanstvih in odprtosti povsod doma, v klubih, na plaži, na ulici, mreža je bila spletena prav povsod in raster znancev, od šoferjev in varnostnikov do največjih mafijcev, nogometnih selektorjev in predsednikov, imeli pa sva skupno lastnost, ki je bila obema zelo, če ne najbolj pomembna, da nikoli nisva imeli občutka, da bi se nama zaradi tega, ker sva se zavedali, kaj si želiva v življenju in vsaj približno vedeli, kdo sva, okrog glave bleščal svetniški sij. Potem sva nazdravili in to v žaru veselja, da nama je uspelo vsaj na svojo zaplato zemlje prirasti kakor korenina.

Mimo je prišel možicelj, droben kakor špargelj in visok kakih sto petinšestdeset, bil nama je do brade. Po razburkanosti snidenja, ki sta ga izkazala drug do drugega, je bilo za konstatirati, da se že dolgo poznata: najprej je iz notranjega žepa suknjiča potegnil bižuterijsko oblikovano cigaretnico in iz nje vzel tenko zvito cigareto ter jo z veliko strastjo in užitkom prižgal z žveplenko; potem se mi je predstavil in nekaj bziknil v polomljeni angleščini, potem pa sem slišala ali pa se mi je zaradi alkohola samo zdelo, da je iz njegovih ust prifrčal pijani dovtip o lepoticah ali pač nekaj, kar čestita času in prostoru primernega. Ampak stal je pokončno in samozavestno, kot da bi na plečih nosil vse nebo.

»To je Pierre Toromanoff,« je rekla Ankica, še preden je šparglju uspelo sestaviti ime in priimek, kakor da bi bil kak fašist, ki se nikoli ne žrtvuje, še zase ne.

»Spoznala sem ga lani v Torinu, ko je Taschen predstavljal foto monografijo Kate Moss. On je glavni vodja promocije Taschna za Evropo, na Bolu ima hišo in že deset let hodi sem, kadar ima čas in je na Balkanu. Mislim, da veliko dela tudi s Slovenci, tam ima Taschen svojo ekspozituro v okviru neke hrvaške založbe, ki ima predstavništvo v Sloveniji.«

»Mislim, da vem, za kaj gre,« sem rekla. Seveda sem poznala založbo Taschen, to večinoma pop-kič zbirko, recimo malo višjega ranga, vendar samo pogojno, saj so poleg lepih slik in kvalitetnega papirja teksti na ravni srednješolske izobrazbe prirejeni za masovni trg, čeprav se morebiti tudi motim, saj sem poznala samo nekaj njihovih izdaj in ne bi bila rada krivična do ljudi, sploh do tistih, ki kaj delajo in se trudijo. Nisem pa si mogla domisliti, zakaj bi mi bilo to tako domače, kakor da bi bila sem s tem nekoč povezana ali kaj. Bila sem okajena in zaspana in se verjetno nisem mogla domisliti ničesar več, že zdavnaj otrplo in globoko v notranjost možganske arhitekture zazankano meseno hrepenenje me je minilo, ki se pri nekaterih ljudeh, in danes sem zaznala, da tudi sama sodim v ta mozaik, pojavlja po stopnji zaužitega alkohola. Zaradi tega sem se skoraj zagnusila sama sebi, vendar sem to misel brž pregnala. Drugače: Ankica je šparglju in predstavniku dovolila, da jo je precej nediskretno grabil za ritna hlebca in se zraven krohotala storiji, ki ji jo je knjižni mešetar kakor navita lajna kihal na uho. Vendar je poznala moško nrav, tako zelo in na drobno, da tudi pretkani zapeljivci niso zlepa ugotovili, da ne potrebuje gospodarja in osladnega leporečenja, kaj šele kakega iz trte izvitega mojstra, temveč da se bo plesalo po njenem taktu. Špargelj z oslabelo hipofizo se je zdel primeren kandidat, da bi se mu ugreznilo na tenkem ledu zmote. Nekaj časa smo še plivkali ob zanemarjenem točilnem pultu Facesa, potem pa je Ankica predlagala, da bi se zapeljali do Pučišč, kjer lahko nadaljujemo zabavo, Pierre ji že nekaj časa obljublja, da jo bo obiskal in zdaj je pravi čas. Ko sem pripeljala pred Ankičino hišo, sem videla le še posteljo: šparglja in Tomičko sem pustila na verandi, govorila sta kakor pokvarjen tranzistor in se krohotala in razpravljala o politiki in pravičnosti in skušala karkoli skleniti in zakoličiti, a ni šlo: želo sna se je zabadalo v mojo glavo in preživet večer je bobnal kakor s kladivcem za čelom po zrklih in noč se je plazila v sobo z vonjem po rožmarinu.




O točnem datumu promocije boste obiskovalci še obveščeni v začeteku septembra.



O avtorju


Jurij Hudolin se je rodil leta 1973 v Ljubljani, kjer tudi živi kot svobodni književnik, urednik, scenarist, novinar in prevajalec. Objavil je pesniške zbirke: Če je laž kralj (1991), Ajdbog in ptičvolkkača (1992), Bestije (1993), Divjanje (1994), Prividi nemirnega čudaka (1994), Govori ženska (2001), Ljubezni (2009), Žival in lakaj najdeta ljubezen (2009), Čakanje revolucije in modrosti (2013), Prištinski dnevnik (2015) in romane: Objestnost (2005), Pastorek (2008), Vrvohodec (2011), Ingrid Rosenfeld (2013), Osnove ljubezni in zla (2016), Trst via Ljubljana (2017), knjigo kratke proze Na kolodvorski ulici nič novega (2012) in knjigo izbranih kolumn Pusti ti to (2005). Iz hrvaškega, srbskega in bošnjaškega jezika je prevedel več kot trideset knjig proze, poezije in dramatike, uredil pa je tudi nekaj mednarodnih zbornikov in antologij iz več svetovnih jezikov. Bil je kolumnist vseh pomembnejših slovenskih časopisov in revij, kot scenarist pa se je podpisal pod štirinajst filmov, igranih in dokumentarnih. Njegove knjige so prevedene v angleški, češki, madžarski, hrvaški, albanski, srbski, bošnjaški in makedonski jezik, revijalno pa v trideset jezikov. Za svoje delo je prejel več domačih in tujih štipendij, nagrad in priznanj.





Fotografija: Portret Jurija Hudolina, Milan Milenković iz Tednika Vreme



Preberite še Jurijev portret, KLIK!  Portret.




Preberite še:




Pogovor z ustvarjalcema »Dogodivščin Janeza Keka in prijateljev«, maj 2017

objavljeno: 15. maj 2017 00:22 avtor: Spletni čas - Inovelmedia   [ posodobljeno 23. maj 2017 00:50 ]


Pogovor z ustvarjalcema »Dogodivščin Janeza Keka in prijateljev«

V Spletnem času smo skoraj eno leto, vsak ponedeljek, objavljali zabavne in resnične zgodbe pod naslovom “Dogodivščine Janeza Keka in prijateljev”, ki jih je napisala Mojca Zelenko. Nabralo se jih je kar precej, okoli 50 kratkih zgodb, krepko začinjenih s humorjem, včasih nekoliko hudomušnih, včasih mladostno nagajivih, včasih neusmiljeno iskrenih. Mojco in Janeza smo povabili na pogovor.

Mojca Zelenko in Janez Kek, foto: Ciril Mlinar Cic, 2017


Predlagam, da obudimo spomin na sam začetek. Kaj je, pri tebi Mojca, sprožilo vzgib, da si začela pisati te zgodbe?

Mojca: 
Vzgib je povzročil Silvo Planinc iz Krkavč, ki je pred leti, ko se je v družbi nasmejal Janezovemu pripovedovanju dogodivščin, rekel: » Zakaj teh zgodb ne objaviš v knjigi?!« Njegova ideja in spodbuda sta mi dali misliti in kmalu zatem sem skoraj prisilila Janeza, da mi je pričel pripovedovati po spominu in zgodbe sem začela zapisovati.

Vlogi pri nastanku teh kratkih zgodbicah, sta bili porazdeljeni med teboj in Janezom. Janez jih je pripovedoval, ti si jih zapisovala. Kako je pravzaprav potekal ves ta proces pripovedovanja - pisanja?

Janez: 
Zgodbe sem pripovedoval » prosto po Prešernu«. Mojca je zgodbe zapisovala tako, kot sem jih pripovedoval, včasih pa je za določene stvari oziroma dogodke želela dodatno pojasnilo. Meni kot udeležencu dogodivščin so bile stvari jasne in same po sebi razumljive. Ona pa ni bila udeležena in je stvar videla drugače. Mojca ima ostro uho za logičen potek zgodbe. Pripovedovanje in zapisovanje je trajalo kar nekaj časa s presledki, seveda.

Mojca: 
Mnoge njegove zgodbe sem iz pripovedovanja že poznala. Vendar si človek običajno zapomni poanto, ne pa poteka dogodka. Janez mi je zgodbe potem še enkrat pripovedoval, včasih delno tudi narekoval in približno v dveh mesecih so bile na papirju. Zapisovala sem vsebino, predvsem pa dialoge. Janez ima neverjeten spomin za podrobnosti in vse, kar so junaki v zgodbah izgovorili, je bilo skoraj zagotovo tudi v resnici povedano tako. Potem so zgodbe skoraj leto dni ležale v predalu, dokler se nisva midve srečali in se pričeli pogovarjati o sodelovanju.
Prej me je bilo kar groza, ko sem pomislila, da bo treba zapise nekako urediti, predvsem pa napisati na berljiv način. Ko človek zgodbo pripoveduje v živo, si pomaga z gestikulacijo, intonacijo glasu in medmeti, da ustvari primerno razpoloženje med poslušalci in doseže želeni učinek. Če je dober pripovedovalec, kar Janez je, dela to spontano in nezavedno. Pa še družabno okolje, podprto s kakšnim kozarčkom vina, tudi doda svoje (smeh).

Da bo pa ta ista zgodba smešna in zanimiva za branje, pa se mi v začetku res ni zdelo preprosto. Dogovor s Spletnim časom, da objavimo po eno zgodbo na teden, mi je zelo pomagal, da sem lahko postopoma obdelovala zgodbe. Najprej sem izpeljala logičen potek zgodbe, skušala sem čim bolj ohraniti duha pripovedi, potem pa sem pilila in pilila … pa še bo treba marsikaj izboljšati (smeh). Seveda sem sama spisala tudi vse uvode in opombe, ki pomagajo pojasniti okoliščine in čas pripetljajev.


Ali se spominjaš, katero zgodbo si prvo zapisala?


Mojca: 
Ne spomnim se, katere sem se res prve lotila. Ko sem pričela pripravljati tematske sklope in neko smiselno zaporedje objav, sem se hkrati odločila tudi za približno kronologijo zgodb. Začela sem s študentskimi zgodbami, ampak se mi je zdelo potrebno napisati še uvod v serijo. In takrat mi je po glavi pričel rojiti pripetljaj, ki ga je pripovedovala Janezova mama iz njegovega zgodnjega otroštva. Oče je prišel zjutraj iz nočne izmene domov in zaspal na divanu v kuhinji. Janez se je igral s poleni in je hotel prebuditi očeta, ker mu je bilo dolgčas. In ga je s polenom mahnil po glavi. Tako pač, trije stavki. Ampak se mi je zdelo zelo značilno za Janezov karakter, kakšnih sredstev se zna domisliti za zbujanje pozornosti. Zato je v bistvu ta dogodek s polenom tudi moja prva zgodba, če naj tako rečem. Ko sem temu pripetljaju pričela izrisovati sceno in okoliščine, da bi si ga bralec lažje predstavljal, sem ujela nek ritem pripovedovanja še sama. In zdi se mi, da je ta zgodba določila tudi ostale. Čeprav pa moram poudariti, da imajo zgodbe po večini močan lasten naboj in scenarij in sem bolj pazila na to, da ne bi okrnila osnovnega duha pripovedi.

Zgodbe so iz meseca v mesec dosegale večjo branost. Sama sem jih z veseljem, in priznam, z radovednostjo prebirala. V čem je je trik, da so zgodbe, ki so pisane po resničnih dogodkih, tako priljubljene pri ljudeh? Ali sta pričakovala tako odzivnost?


Mojca:
Taka odzivnost me je res prijetno presenetila, nisem je pričakovala. Mislim, da ljudje dandanes še kako potrebujemo tudi dobro razvedrilno in lahkotno branje, kar te zgodbe nedvomno so. Dejstvo, da so resnične, pa najbrž tudi doda svojo vrednost. Vsakdo med nami ima na zalogi nekaj lastnih zabavnih dogodkov. Ljudje se radi primerjamo in morda je kdo od bralcev medtem že sam dobil idejo, da bi spisal kaj podobnega. No, morda pa se že kje ustvarja nova serija prigodnic in bo Spletni čas kmalu spet zapolnjeval ponedeljke … (smeh).

(No, to bi nas pa veselilo!)

Navdušili pa so me tudi odzivi tistih bralcev, ki so nekatere dogodke že poznali iz pripovedovanja znancev ali pa osebno poznajo v zgodbah omenjene akterje. Všeč mi je bilo, da so se oglasili in to povedali.

Janez: 
Neko odzivnost sem seveda pričakoval, ne pa tolikšne. Vzrok je gotovo humornost, pa tudi izvirnost dogodivščin. Nekatere so res posebne. Najpomembnejše pa je dejstvo, da je Mojca iz dogodivščine znala narediti berljivo zgodbo. Med opombe pa je poleg prevodov dodala tudi marsikateri zanimiv podatek. 

Resnične zgodbe so ljudem zanimive, pa vendar, ni vseeno, kako so zgodbe pripovedno napisane. Mojca, neka tvoja bralka je napisala, da se v zgodbah vedno nekaj dogaja in da iz običajnih dogodkov narediš zanimivost. Spet nekdo drug je napisal, da so tvoja besedila atraktivna in obenem lahkotna. Sama bi dodala, da so me največkrat nasmejale, včasih tudi tako, da sem se na glas zasmejala. Kdo ima pri vsem skupaj večjo zaslugo? Pripovedovalec Janez Kek ali šribarka Mojca Zelenko?

Mojca: 
To je zelo prijetno slišati (smeh). Ob neki priliki mi je nekdo rekel: »Pa ti narediš zgodbo iz nič!« (smeh). Vsekakor je to velik kompliment za pisanje.
Vendar ima zasluge za tak uspeh zgodb edinole Janez. Če ne bi na življenje ne gledal kot gleda, če bi ne imel tako vedrega značaja in pogleda na svet, potem se te zgodbe ne bi zgodile oziroma se ne bi na tak način kot so se. Če dobro pomisliš, marsikaterega od teh dogodkov bi se dalo dojemati tudi kot frustracijo in bi ga marsikdo opisal čisto drugače. Mislim, da je glavna srž uspeha teh zgodb v dojemanju življenja samega. Je pa res, da ptiči istega perja vkup letajo, zato je uspeh zgodb tudi zasluga njegove druščine prijateljev, ki so že s svojim obstojem pripomogli k zabavnim razpletom. In, kadar so dodali še svoje ad hoc domislice in razburljiv scenarij … (smeh)

Janez:
Z Mojco seveda nisva tekmovala, kdo bo imel večji prispevek. Menim, da brez tako dobre »šribarke« vse skupaj ne bi bilo tako zanimivo. Ob branju dogodivščin sem se potem še sam nasmejal. Moja edina vloga tu je bila, da sem se skušal čimbolj natančno spomniti dogodkov in udeležencev.

Omenila sem, da so nekatere zgodbe neusmiljeno iskrene. Običajno se ljudje izogibamo iskrenosti, ker ne želimo izpasti, bodisi naivni, neumni, bojazljivi. Ti, Janez si z vsemi temi predsodki gladko pometel in dovolil Mojci, da zgodbe objavlja v Spletnem času, s pravimi imeni in priimki oseb, ki so obenem protagonisti zgodb. Ali si pri tem imel kakšne pomisleke in ali je šla kakšna zgodba skozi tvojo cenzuro in nisi dovolil njene objave? Ali ne obstaja možnost, da bi se zaradi objave akter zgodbe vanjo obregnil, zaradi morda razžalitve oz. razkrivanja nekih zasebnih dogodkov? Kakšen občutke sta imela, ko sta prebirala svoje lastne zgodbe v Spletnem času in je tako del zasebnega življenja postal javen? Osebno mislim, da je za slednje potreben pogum. Kako si prepričal prijatelje, da so dovolili objavo?

Janez:

Preden smo začeli objavljati zgodbe, sem se z vsakim udeležencev pogovoril po telefonu (z živimi, seveda) in jih vprašal, če imajo kakšne pomisleke pred objavo njihovih polnih imen. Vsi so se strinjali z objavo zgodb in imen. Potem pa smo kar po telefonu pričeli spet obujati spomine na nekatere dogodivščine in se jim smejati. Lahko bi dodal: skupaj smo jih doživeli, skupaj se jih spominjamo in skupaj se jim smejimo.
Nikogar ni bilo treba prepričevati in mnoge je celo razveselilo, da smo se lotili tega projekta. Glede tega, da je del osebnega življenja postal javen, pa iskreno povedano, nisem imel nikakršnih občutkov, ker te zgodbe pripovedujem v družbi že vsa leta od njihovega nastanka dalje. Poleg tega pa človek tudi ob živem pripovedovanju zgodb ne omenja najbolj intimnih podatkov posameznika in tudi Mojca se jim je ob pisanju mojstrsko izognila. Če pa kdaj kaj zakuhaš – no, saj to je pa tisto, kar dogodek naredi zabaven, pa življenje tudi (smeh).

Mojca:

Ko ponovno preberem objavljeno besedilo, se ne morem izogniti kritičnemu branju in odkrivam mesta, kjer bi ga bilo dobro izboljšati. Sem se pa večkrat med pisanjem tudi sama hahljala, ko sem si predstavljala, kako se je dogodek odvijal. Tudi spominjanje lastnega ravnanja in reakcij v tistih nekaj zgodbicah, kjer sem sama udeležena, je z današnjega zornega kota videti zabavno. Zanimivo je to, da se tistih nekaj mojih lastnih »podvigov« najbrž sama danes sploh ne bi spominjala, če ne bi že pred leti postali del Janezovega pripovedovanja. Mislim, da so njegovi prijatelji veseli zapisa skupnih pripetljajev iz istega razloga, saj tako njihove zgodbe dobijo novo dimenzijo. Zdi se kot da nek dogodek v spominu drugega človeka zaživi svoje novo življenje. Najbrž tako nastajajo legende … (smeh)

Osebno teh zgodb ne čutim kot razgaljanje zasebnosti. Konec koncev se je vse odvijalo na očeh javnosti, včasih celo pred publiko, ki je malodane aplavdirala, če se samo spomnim tistih privezovanj bark na pomole pred terasami gostiln (glasen smeh). Razne dogodke iz življenja pa priložnostno še sama rada pripovedujem in se tudi iz sebe znam ponorčevati. V tem pogledu me javna objava zgodb pušča nedotaknjeno.

Mojca, v načrtu imaš tudi izdajo zbirke kratkih zgodb. Kdaj jo lahko pričakujemo?

Mojca: 
Ja, knjiga je sedaj v pripravi. Zgodbe zdaj še enkrat kritično berem in izboljšujem, obenem pa gredo v lektoriranje. Oblikovan je prvi osnutek naslovnice in vzorec v pdf formatu za sponzorje, saj je potrebno zbrati sredstva. V tem trenutku je še težko odgovoriti, kdaj bo knjiga izšla, ampak v letošnjem letu vsekakor. Vendar pa je lahko zunaj v roku enega meseca, čim bo zbranih dovolj sredstev. 



Ne morem mimo karikatur Darija Novaka, ki so dodatno popestrile posamezno zgodbo. Ali bodo tudi sestavni del bodoče zbirke?

Mojca:
Darija Novaka sem povabila k sodelovanju, ker se mi je zdel njegov stil karikature pravšnji k tem pripovedim. Žal mu čas več ne dopušča nadaljnjega sodelovanja in morda je izgubil motivacijo zaradi drugih obveznosti, kar je velika škoda. Nekaj karikatur bom vsekakor uporabila v knjižni izdaji. Je pa sedaj zaradi tega nekaj več uredniškega dela, saj celota odstopa od prvotne zamisli.


Mojca, ali nam lahko razkriješ, ali si dosegla svoj namen, ki si si ga zadala pred pričetkom pisanja, in kdo so po tvojem potencialni bralci?

Mojca:

Pred začetkom objavljanja še sama nisem vedela, kakšen naj bi bil moj namen (smeh), razen tega, da sem se strinjala s Silvom Planincem, da naj zgodbe gredo med ljudi. Zdaj, ko gledam leto dni nazaj, pa se zavedam, da je pisanje in objavljanje teh zgodb nekaj v meni močno spremenilo oziroma pomagalo uresničiti in dozoreti mojo notranjo potrebo, ki se je prej nisem niti zavedala. Vse življenje namreč že vem, da premorem nekaj malega talenta za pisanje, vendar ga nisem nikoli razvijala. Splet okoliščin in te zgodbe pa so pripomogli, da me je pisanje zagrabilo, da zdaj ob njem uživam. To pa je mnogo več kot sem kdaj koli lahko pričakovala od pisanja in objave teh dogodivščin.
Kdo so potencialni bralci je pa vedno vprašanje številka ena za vsakega založnika. Poleg generacije, ki ji je čas dogodivščin blizu in lahko zato najde dodaten motiv za branje teh pustolovščin, sem imela v mislih tudi tiste mlajše od nas. Zato sem se potrudila pri pojasnilu dodatnih okoliščin in prevode iz srbohrvaščine. Nenazadnje so te dogodivščine lahko zelo zabavno počitniško ali dopustniško branje po tem, ko ti končno uspe odložiti I-phone, ker mu je crknila baterija (smeh).

Pred kratkim si objavila tudi lastno spletno stran in odprla društvo Majarena. Na spletni strani sem prebrala veliko zanimivih reči, predvsem je mojo pozornost pritegnil projekt Intuitivno poslušanje. Ali lahko bralcem Spletnega časa, kaj več poveš o tem? Kaj to sploh je?

Mojca:
Majarena je društvo za kulturo komuniciranja. Kaj vse to pomeni ali lahko pomeni, je preveč, da bi mogla zadovoljivo opisati v nekaj stavkih. Za projekt »Intuitivno poslušanje« bi kdo porekel, da je to še ena od storitev v množici izdelkov, ki naj bi pomagali ljudem lažje prebroditi vsakdanje stiske. In imajo prav. Ljudje iščemo najrazličnejše načine, kako prebroditi osebne stiske: nekateri z raznimi vrstami duhovnosti, jogo, terapijami in coachingi vseh vrst. Vse te stvari imajo svoj namen in svoje odjemalce in nenazadnje tudi neke učinke, vsaj kratkoročno.

Intuitivno poslušanje pa zadovoljuje človekovo temeljno potrebo po biti slišan, resnično slišan. Tu sploh ni pomembno ali je nekdo mistik, duhoven ali racionalist, pragmatik ali kakršenkoli je že njegov življenjski pogled. Vsakdo od nas pride občasno v situacijo, ko bi pogosto zadoščalo že, da nekomu pove, kar ga teži, da bi se lahko izrazil ali brez zadržkov spregovoril o svojem problemu, da bi potem lažje premislil o svojih nadaljnjih korakih. Vendar pa je najbolj pomembno, da lahko zaupaš nekomu, ki te ne bo obsojal ali presojal, nekomu, ki ga ne bodo omejevala njegova lastna prepričanja ali psihoterapevtske strokovne šablone. Naši bližnji, prijatelji in psiho-zdravilci in zdravniki običajno niso te osebe, ker imajo, prvi lastna prepričanja ali so del našega problema, drugi pa okvire svoje stroke. Ne potrebuješ nasvetov, predalčkanja ali soljenja pameti. Pomembno je, da začutiš, da svoje skrbi, dogodke ali ravnanja lahko zaupaš osebi, ki te bo resnično slišala. Ko začneš pripovedovati svoje skrbi ali zgodbo, začneš strukturirati svoje misli. Tvoja lastna pripoved s tem, ko ji daješ rep in glavo, ti pomaga priti do uvida v tvoj problem. Želi pomagati na dolgi rok.

Naloga intuitivnega poslušalca je, da stori vse, da bo resnično razumel to, o čem mu govoriš in ti na nek način pomagal nastaviti zrcalo. Ko dojameš in začutiš, da je nekdo resnično doumel tvojo situacijo, takrat se nehaš počutiti tako sam in izgubljen v svojem problemu. Dober intuitivni poslušalec ti pomaga (pre)usmeriti tok tvojih misli. Takrat tvoji možgani prično delovati drugače, prično delovati konstruktivno in v smeri iskanja rešitve ali drugega zornega kota.

Oh, o tej temi lahko razglabljam še nekaj ur (smeh). Je pa res, da intuitivni poslušalec ni nekdo, ki sede na stol in te pač posluša, niti ni nekdo, ki je pametnejši od tebe. Vendar pa so potrebni znanje, empatija, občutek in tudi izkušnje. Sama trenutno sodelujem kot prostovoljka v društvu Altra, ki pomaga različnim osebam pri reintegraciji v družbo. Tam sem tudi našla odličnega mentorja. Deležna sem strokovnih napotkov in izkušenj in se še dodatno kalim kot poslušalka.


Bralce svoje spletne strani vabiš k pisanju kratkih zgodb. Se ti ne zdi, da s tem nekako konkuriraš Spletnemu času?


Mojca:
Spletni čas nima konkurence! (smeh). Ja, moja spletna stran, taka kot je trenutno, je tudi rezultat dejstva, da sem se pričela udejanjati kot pišoča oseba. Seveda je moja stran običajen blog in ne literarna revija kot Spletni čas (smeh). Res sem nastavila podstran Prevozi.org zgodbe z namenom zbirati zgodbe z avtoštopa in današnjih »prevozov«. Sicer pa na svoji strani še malo kuham, pa malo »nakladam« o tem in onem približno tako kot tisti zajček, ki sedi na štoru, si brusi krempeljce ter se mimoidočim hvali, kako bo požrl medveda …(smeh). No, ne jemljimo preveč resno tega našega življenja, dokler ga še imamo. Raje se mu smejmo.


Naj te popravim. Spletni čas ni literarna revija (teh ambicij niti nima), ampak je spletni časopis z nekoliko širšo in bolj razpršeno vsebino. Objavljamo prispevke, tako umetniške, kot tudi take z lahkotnejšimi vsebinami. Predvsem predstavljamo mlade in manj mlade, znane in manj znane portrete ljudi, ki se s čim zanimivim ukvarjajo, bodisi z umetnostjo, bodisi z obrtniškim delom ali npr. z zeliščarstvom. Ne smem mimo kolumne Iztoka Geistra, velikega zagovornika narave, ki objavlja veliko člankov na temo narave in ptičev. Naj izpostavim na tem mestu Virtualno galerijo, ki ima trenutno največji odziv pri ljudeh, pa ustvarjanje skupinskega dnevnika, ki je še svež in orje ledino in je namenjen vsem!, ki želijo karkoli povedati ali pokazati. Aktualne so tudi fotozgodbe … Imamo celo rubriko o jadralnem letalstvu, kjer avtor meni, da je ta šport v Sloveniji zapostavljen … skratka Spletni čas se odpira v vse smeri, v umetnost in v življenje, ki ga živimo, razen v znanost (smeh), pa tudi trači nas ne zanimajo. Zadovoljni smo, imamo kar lepo število bralcev in kar nekaj vsebin.

Kakorkoli že, tudi sama mislim, da naša portala ne konkurirata drug drugemu (smeh) in lahko samo sodelujeta. Pravijo, da je sodelovanje ključ do uspeha in jaz verjamem v to.

Hvala za pogovor in veliko uspeha pri delu z društvom Majarena.



Z Mojco Zelenko in Janezom Kekom se je pogovarjala Vanja Čibej.



Klik na sliko odpre novo spletno stran Mojce Zelenko!

http://www.mojcazelenko.si/dogodivscine-druscine-prijateljev/





1-10 of 33