MENU‎ > ‎Aktualno‎ > ‎

Objave-Aktualno

Literarni večer v Izoli

objavljeno: 3. apr. 2019 20:01 avtor: Spletni čas - Inovelmedia   [ posodobljeno 3. apr. 2019 20:23 ]

Na Obali radi pripovedujemo zgodbe in pišemo, pesmi in literarna besedila. Veliko nas je, ki imamo kaj povedati in predvsem se radi družimo, izmenjujemo izkušnje in se spodbujamo pri ustvarjanju. 

Kulturno društvo VNL je mlado društvo, ustanovljeno pred tremi leti. Programe delovanja še oblikujemo, dopolnjujemo in nadgrajujemo. 

Želimo si, da bi postali literarno večeri v Izoli odprti za čimveč ljudi, ki jih druži lepa beseda in Atelje Mari o net.te prijeten prostor za druženje. 


Naj postanejo literarni večeri v Izoli stalnica 


Vljudno vabljeni  

v Atelje Mari o net.te,  
na Gregorčičevi 21, v Izoli (2. nadstropje) 

Literarni večer 

v petek, 5.4.2019 ob 20.uri 


Pridružite se nam, brali bomo svoje pesmi in literarna besedila, kramljali in lepo nam bo! 


Srečujemo se vsak prvi petek v mesecu. Naslednji termin je 
3. maj 2019. 



Fotografija: 1. literarni večer, 1.marec 2019



Spletni čas, V.Č
Fotografije: arhiv Spletnega časa






Literarni večer, E.G.

objavljeno: 4. mar. 2019 22:29 avtor: Spletni čas - Inovelmedia   [ posodobljeno 4. mar. 2019 22:37 ]

Zvečer v petek, 1. marca, je v prostorih Lutkovnega društva Mari.o.Nette, ko so ostala društva odhitela koncu tedna naproti, gorela luč ob spremljavi svečk in recitiranju poezije tako v slovenskem kot v italijanskem jeziku v okviru prvega literarnega večera Kulturnega društva VNL.  

Prisotnost samih udeleženk ni priklicala dežja, je pa pričarala sproščeno in domače vzdušje ob sladkem prigrizku, kjer so pesnice delile svoje sladke in manj sladke izkušnje iz svojega literarnega delovanja. Prostor stare italijanske šole v Izoli, v katerem je še vedno čutiti pozitivno energijo in razposajenost, ki sta ostali za nekdanjimi učenci, je dodal svojo noto, da so se prisotne sprostile in pustile svojim kreacijam prosto pot. Skupna jim je bila ljubezen do pisanja, ki sega v mlajša leta. Ne bomo rekli 'mladostniška', saj so vse še rosno mlade ☺. Združuje pa jih tudi vera posameznega človeka vanje bodisi neposredno z besednimi spodbudami, danimi priložnostmi, ali posredno ne da bi ta oseba vedela, koliko je s svojo vero v pesnice pripomogla k temu, da so nadaljevale s pisanjem ali ponovno našle zaupanje vase in si upale iti naprej. Poudarile so, kako pomembno je, da nekaj minut vsakdana posvetimo sebi in izključno sebi, izklopimo zunanji svet in pustimo roki, da piše po papirju od preprostih trenutnih besed, ki se podijo po glavi, do bolj dodelanih, o katerih premišljujemo. Prisotne niso bile od muh, saj jih povezujejo tudi številni dosežki na področju literature v obliki objavljenih poezij, izdanih pesniških zbirk, pohval s strani priznanih oseb in poznavalcev ali v obliki prejetih nagrad za literarno udejstvovanje. Vsaka je s prisotnimi delila še manjši zalogaj svojih pesnitev in s tem pobožala po ušesih. 



V Kulturnem društvu VNL si prizadevamo, da bi organizirali več literarnih večerov, zato je cilj, da bi se izvajali 

vsak 1. petek v mesecu


Ko lebdi umetnost, E.G.

objavljeno: 15. feb. 2019 00:31 avtor: Spletni čas - Inovelmedia   [ posodobljeno 14. mar. 2019 06:42 ]


Ko lebdi umetnost 
8. februarja se vsako leto spominjamo smrti našega največjega slovenskega pisatelja Franceta Prešerna, ki ob svoji dvestoletnici smrti še vedno marsikateremu umetniku predstavlja navdih, njegovo delo pa je za slovenski narod preraslo v veliko simbolno vrednost. Ob priložnosti slovenskega kulturnega praznika so v Izoli priredili tridnevno praznovanje v kulturnem duhu, ki je del vsakega od nas, ki vsakodnevno to kulturo ustvarjamo, oblikujemo in plemenitimo.

V galeriji Alga je Kompanija Izolana, ki je poskrbela za glasbeno popestritev, pozdravila obiskovalce, ki so se zbrali na otvoritvi razstave Lebdenja, s katero se je predstavila mlada umetnica, aktivna na več področjih, med katerimi najbolj izstopajo slikarstvo, grafika, fotografija in oblikovanje. Nika Korsič je zaključila študij leta 2009 na Akademiji lepih umetnosti v Benetkah iz področja Vizualnih in scenskih umetnosti, smer Dekoracija. Kasneje se je leta 2012 vpisala v Ljubljano na Akademijo za likovno umetnost in oblikovanje v smeri Video in novi mediji. Ustvarja že od vedno, zato je na svoji umetniški poti od leta 2004 za seboj pustila že ogromno stopinj, ki se odražajo v sodelovanju na 16 skupinskih in 5 samostojnih razstavah in umetniških projektih tako doma kot v tujini. Umetniško udejstvovanje Nike Korsič se ne omejuje zgolj na slikanje, temveč se širi na druge dejavnosti kot so pisanje, grafično oblikovanje ter uredništvo spletnega časopisa Spletni čas in Kulturnega društva VNL, ki ju je ustanovila. Ves prosti čas nameni slikanju ali sproščanju v naravi. Ustvarja v različnih tehnikah in formatih, svoj lastni umetniški izraz pa še išče, kot pravi sama. 

Na tokratni razstavi se z 12 slikami predstavlja v figuraliki. Na njih opazujemo motive teles, naslikanih v različnih položajih in kot opisuje Iztok Geister Nikino umetniško izrazno moč, telesa poležujejo na ozadjih ne da bi pri tem lebdela kot oblaki na nebu, ampak odstopajo in se odmikajo od nečesa nedoločnega. Med pisanim pohodom med slikami se morda zazdi, da ozadja ni, naslikana privzdignjena telesa ozemljene teže pa kljub temu silijo v ospredje. Občutek dajejo, da so obešena sama nase, še opisuje Iztok Geister, in da lebdijo v prostoru. Na telesih tudi ni nikakršne sledi sentimentalnosti, vseeno pa to niso mrtve figure, saj ne ležijo kot hlodi, ne stojijo kot debla in ne blodijo kot duhovi, temveč lebdijo v legah veselja v osrečujočih položajih, Nika si jih je upala naslikati barvita, nabita s pogumom, polna poguma in notranje lepote, zato barvno prekipevajo. Obrazi na figurah govorici teles nimajo kaj dodati, saj se odražajo kot maske. So pa naslikani živo in kadar so individualno prepoznavni, jih spremlja ironično sramežljiv nasmešek, kot bi želeli opominjati, naj nas ta ne zavede in naj ne pozabimo prisluhniti govorici telesa v polnem barvnem razcvetu. Zato nas slike Nike Korsič privlačijo, da jih razstavljene obiskujemo in občudujemo, obenem pa govorijo same po sebi, je dodala še Nika in zaupala, da sta delo in priprava razstavljene serije njen umetniški slog še bolj izpopolnila. Potrebne je bilo veliko zagnanosti in vztrajnosti, da serija slik po dveh letih pripravljanja lebdi v galeriji. 

Razstava bo na ogled cel mesec, obiščete jo lahko od ponedeljka do petka od 10.00 – 12.00 in v popoldanskem času v ponedeljek, sredo in petek od 16.00 – 18.00. Ob sobotah in nedeljah zaprto. 

Lepo vabljeni v barvno lebdenje.

Otvoritev razstave, Nika Korsič (desno), Branka Lipar, organizatoka in koordinatorka kulturnih prireditev, CKŠP Izola, 7.2.2019

Na otvoritev razstave je prišlo veliko Izolanov, tudi izolski župan, Danilo Markočič in njegova soproga Viljanka, 7.2.2019


http://www.nikakorsic.si/
Slika: Na stopnicah, 2017, olje na platnu, 70x100

http://www.nikakorsic.si/

Slika: V objemu, 2019, olje na platnu, 100x70


Slike si lahko ogledate TU.



Napisala: Erika Gregorič
Fotografije iz razstave: Alterr Magick, 2019







O izrazni moči slikarstva Nike Korsič - Lebdenja

objavljeno: 13. feb. 2019 13:26 avtor: Spletni čas - Inovelmedia   [ posodobljeno 14. mar. 2019 06:43 ]

O izrazni moči slikarstva Nike Korsič

LEBDENJA



http://www.nikakorsic.si/

Slika: Med rjuhami, 2019, olje na kartonu, 100x70

Telesa na slikah v različnih položajih poležujejo na ozadjih. Ne lebdijo v praznem kot oblaki na nebu, vedno odstopajo od nečesa, se odmikajo od nečesa, se odlepljajo od nečesa, nečesa nedoločnega. A tudi če se zdi, da ozadja ni, telesa kljub temu silijo v ospredje. Njihova teža je odzemljena. Pa vendar dovolj tehtna, da vztrajajo.

Privzdignjena so ta telesa, obešena sama nase, lebdijo v prostoru. Kako to zmorejo, ne vemo. So povsem samozadostna, zadovoljna sama s seboj, s svojo robato očarljivostjo. Osenčena so z lastno, notranjo svetlobo in sence so njihove mišice, te jih premikajo.

Postave teh likov so gibčne, vendar hladne, zamrznjene v gibanju, shranjene v skrinjah srhljive lepote. Gledalca zmrazijo in spečejo hkrati, kot če primeš ledeno mrzlo železo. Četudi naj bi rože oddajale toplino, so to še vedno le ledene rože na okenskih šipah. Tudi na telesa rogovilah ni nikakršnega ivja sentimentalnosti.

Pa vendar to nikakor niso mrtve figure, ne ležijo kot hlodi, ne stojijo kot debla in ne blodijo kot duhovi, temveč lebdijo v legah veselja, v osrečujočih položajih. Osrečuje jih barva zanosa. Upajo si biti barvite, nabite s pogumom. Polne so poguma notranje lepote, zato barvno prekipevajo.

Kaj pa obrazi, sporočajo kaj? Če so le maske, kot je videti na večini slik, potem sporočajo le to, da govorici teles nimajo kaj dodati. V tem likovnem baletu breizrazne obrazne poteze ne povedo veliko, brlijo bolj z lunino kot sijejo s sončno svetlobo. Kadar pa so obrazi naslikani živo, kadar so individualno prepoznavni, jih preveva nekakšen ironično sramežljiv nasmešek, kot bi nas opominjali, naj nas ta ne zavede, naj ne pozabimo prisluhniti govorici telesa.

Brezspolno telo je kot teloh, bitje z dvignjenim cvetom in pritlehno pernato listno rozeto, z minljivim spomladansko belim obrazom in večnim zimzelenim telesom. Barve letnih časov držijo naslikana bitja pokonci ne glede na položaj telesa, vendar zimzelene lege teles preživijo vse letne čase. Če so obrazi ospeli, so pa njihova telesa v polnem barvnem razcvetu. Zato nas slike Nike Korsič privlačijo kot panjske končnice čebele, da jih razstavljene obiskujemo in občudujemo.


Iztok Geister


http://www.nikakorsic.si/

Slika: V objemu, 2019, olje na platnu, 100x70



Razstavo v galeriji Alga si lahko ogledate do 7. marca 2019. Vabljeni!


GALERIJA ALGA Kristanov trg 1, 6310 Izola

Ponedeljek, torek, sreda, četrtek, petek : 10.00 – 12.00
ponedeljek, sreda in petek: 16.00 – 18.00
Sobota, nedelja in prazniki: zaprto



http://www.nikakorsic.si/

Fotografija: Postavljanje razstave v galeriji Alga, februar 2019


Slike si lahko ogledate TU.






Zakaj pišem?, avtorica: Monika Bukovec, januar 2019

objavljeno: 21. jan. 2019 22:19 avtor: Spletni čas - Inovelmedia   [ posodobljeno 21. jan. 2019 22:31 ]


Zakaj pišem? 

Slišala sem že, da ljudje pravijo, da tisti, ki veliko berejo, slej kot prej tudi sami pomislijo, da bi se preizkusili v pisanju. Branje me je obsedlo takoj, ko sem začela brati in glede na vse dogodke in spremembe v življenju, so knjige postale moja stalnica. Brala sem vedno in vsepovsod; zjutraj, pozno zvečer, doma, na avtobusu, celo med šolskimi odmori, na morju, v zdravniški čakalnici, na maturantskem izletu, sedaj berem tudi med malico v službi, če seveda nimam družbe. In pisanje? Začelo se je popolnoma nezavedno z branjem, zelo zgodaj, v prvih razredih osnovne šole, še preden sem slišala za domnevo iz prvega stavka. 

Če bi me nekdo vprašal zakaj pišem, te dejavnosti ne bi znala obrazložiti ali je opravičiti z več utemeljenimi razlogi. Pišem zato, ker hočem, ker to želim. Mogoče ker sem občudovalka zavitih metafor, humorja, zapletene kriminalne zgodbe, ironije in učenja nasploh ter hočem tudi sama ustvariti nekaj, kar bi bilo vredno občudovanja. Morda tudi zato, ker je to moja prva otroška »poklicna« želja in ker je nekdo nekoč izrekel domnevo, da se moramo včasih spomniti na otroške želje, saj izvirajo iz iskrenosti in nepreračunljivosti. Otroškost je lahko zadnji stik z domišljijo, to pa se želimo pišoči na vsak način ohraniti. Življenje skozi oči Pike Nogavičke se kaže bolj noro, vživljanje v mlečnozobega Petra Pana med enim izmed njegovih poletov in zavračanje odraslosti, kot skorajšno teorijo zarote, pa ekstravagantno. Pisec, nepopravljiv firbčen vedoželjnež glede uma in življenja, se kot pogumen kamikaze vrti v tej drugi dimenziji (če ga Peter Pan povabi s seboj) in z radovednostjo starih tercialk išče vpogled v neslutene ideje. 

Seveda, ko si je potrebno izbrati poklic, je lahko sanj konec. Starši in svetovalci na šoli preračunavajo verjetnost služb, ponujajo možnost izbire glede na opravljen inteligenčni test, otroka z razpršenimi zanimanji pa zanima vse od književnosti, zgodovine, geografije in še marsikaj, čemu odrasli pravijo lep poklic. Tole sicer ne spada ravno v to mini »esej«, kolumno ali karkoli že, a resnica je, da je potrebno ostati v življenju prizemljen in tu se moram brez ironije strinjati, da si je pametno zraven pisanja izbrati tudi poklic.

Vendar želja … Čeprav je rahlo poniknila v najstniških letih, če odštejem izmišljene romantične zgodbice še neizpolnjenih ljubezni, ki jih je odplaknila voda v stranišču, da jih ne bi kdo našel, se je želja vrnila. Ne vem, zakaj in kako, nezavedno ali po razmišljanju o tem, kaj sploh želim in na koncu ugotovitvi, da do nobenega dela v življenju ne čutim takšne strasti, kot do pisanja in branja.

Čeprav rada čistim kopalnico, sadim na vrtu, pijem kavo in hodim na morje, bi se v prid pisanja lahko odrekla katerikoli od teh aktivnosti. Če bi seveda kdo drug opravil gospodinjska opravila. :-)

Verjamem, čeprav v resnici ne vem, a upam, da obstaja nekaj višjega, kar me vztrajno potiska v to početje. Nekateri domnevajo marsikaj o energijah, o tem, zakaj smo tukaj in vsekakor želim verjeti v duhovnost, saj me fascinira. Včasih, žal redko, ko se mi nasmehne muza, kot pravijo pisatelji in me pograbi prav posebno stanje, v katerem lahko, če je neprekinjeno, res napišem nekaj dobrega, takrat o teh domnevah sploh ne dvomim. Val evforičnega navdušenja je vse, kar čutim in hormoni sreče v meni ponorijo.

Težava je večja, ko sem jaz pripravljena, muza pa spi. Brala sem o tem, kako so šli nekateri pisci v ekstreme, s pitjem zelo pretiranih količin kave ali alkohola. Nobeno od teh dveh omenjenih pijač, meni osebno ni bilo v znatno pomoč pri iskanju inspiracije. Moram pa priznati, da sem zadnjič poskusila nekaj, kar sem sama poimenovala glasbena terapija. Kako čudno se sliši pisanje, ob poslušanju psihedeličnih Pink Floydev, v skoraj čisti temi, ko gori le lučka nad kuhinjsko napo? Jaz osebno, vajena raznolikih eksperimentov, sem to dejanje vzela še kot en preizkus iskanja idej in besed, med katerimi je navaden Damjan Novak postal tisto kar je želel - Damjan Car. Če se ne bi zgodila nenadna prekinitev in pričakovano vprašanje, ali se mi je popolnoma zmešalo, bi to zgodbo morda že poslala naprej in čakala na komentar. Zato pa nameravam danes to seanso ponoviti. Upam, da bodo Pink Floydi mojo muzo prebudili ter, da mi bo spočita pripravljena prišepniti kaj nepričakovanega.

Kakorkoli že, v življenju je potrebno imeti cilje. Ker je pisanje dobre zgodbe nekaj, kar me motivira in osrečuje, se bom tega oklenila, pa gor dol energije in poslanstvo. In sploh ne potrebujem drugih razlogov. :-)


Napisala: Monika Bukovec


O avtorici

Veliko berem in se preizkušam v pisanju različnih besedil. Leta 2016 sem izdala slikanico Miklavž in modrosti sveta pri založbi Družina, po kateri je bila 2017 posneta radijska igra pri radiu Trst. Za radijsko igro Polomija po žensko, sem prejela tretjo nagrado in je bila prav tako predvajana na radiu Trst v letu 2017. Po zmagi na natečaju za najboljšo kolumno pri Lokalne Ajdovščina, sem nekaj časa pisala kolumne. Oktobra 2018 sem zmagala na natečaju Koroška v besedi. Moja zadnja zgodba je objavljena v reviji Spirala.

Fotografija: osebni arhiv avtorice, Praga 2018


Preberite še njeno kratko zgodbo Sinoči.

Potovanje okoli sveta

objavljeno: 15. jan. 2019 01:58 avtor: Spletni čas - Inovelmedia   [ posodobljeno 15. jan. 2019 02:16 ]


Potovanje okoli sveta 

V Spletnem času bomo naslednje štiri mesece objavljali potopisne zapiske Zarje Trkman, naše sodelavke, ki se je 5. januarja 2019, sama odpravila na dolgo potovanje okoli sveta s križarko Costa Luminosa. 

Naši redni bralci Zarjo že dobro poznajo in berejo njene članke v rubriki Vse-eno, in tudi vedo, da je Zarja, polna optimizma, mladostna in pogumna, čeprav jo je bolezen pred nekaj leti spravila na voziček in težje govori. Za nekdanjo profesorico športne vzgoje, to, da ne zmore hoditi, ne predstavlja nobene ovire, kajti popolnoma je samostojna in tudi iznajdljiva pri premagovanju arhitektonskih ovir, s katerimi se dnevno srečuje. Vozi avto in se velikokrat sama odpravi na krajše izlete, pa tudi na daljše dopuste po različnih krajih Slovenije, pa tudi Hrvaške in Bosne.  

Čeprav je sprva načrtovala le 7-dnevno križarjenje po Sredozemlju, jo je ob brskanju in iskanju ustreznega potovanja, premamila ponudba 113-dnevnega potovanja okoli sveta. Potovanje pa ne bo zgolj potovanje, kajti v tem času bo, poleg raziskovanja eksotičnih dežel, krajev in spoznavanja različnih kultur, pisala knjigo, nekakšno nadaljevanje svoje prvenke Iskrena, ki je bila izdana lani. 

Zarja živi polno življenje kljub svojim omejitvam gibanja.


Velik poklon Zarji Trkman, ki je smela in pogumna ženska! Veselimo se branja njenih zabeležk in odlomkov njene prihodnje knjige.
   


Načrt potovanja okoli sveta

Da ne bi zanjo preveč skrbeli, kje trenutno je, kot je sama rekla, je na svoji fb strani objavila načrt potovanja:

1. Benetke, Italija 17:00
2. Bari, Italija 13:00 19:00
3. plovba
4. Civitavecchia (Rim), Italija 08:00 22:00
5. plovba
6. Marseille, Francija 07:00 18:00
7. Barcelona, Španija 08:00 18:00
8. plovba
9. Casablanca, Maroko 08:00 23:00
10. plovba
11. Santa Cruz (Tenerife), Kanarski otoki 08:00 18:00
12. plovba
13. plovba
14. plovba
15. plovba
16. plovba
17. Recife, Brazilija 08:00 18:00
18. plovba
19. plovba
20. Rio de Janeiro, Brazilija 13:00
21. Rio de Janeiro, Brazilija 17:00
22. plovba
23. plovba
24. Buenos Aires, Argentina 09:00 19:00
25. Montevideo, Urugvaj 08:00 17:00
26. plovba
27. Puerto Madryn, Argentina 09:00 18:00
28. plovba
29. plovba
30. Ushuaia, Argentina 08:00
31. Ushuaia, Argentina 16:00
32. plovba
33. Punta Arenas, Čile 08:00 19:00
34. plovba
35. plovba
36. Puerto Chacabuco, Čile 08:00 16:00
37. Puerto Montt, Čile 09:00 18:00
38. plovba
39. San Antonio, Čile 08:00
40. San Antonio, Čile 18:00
41. plovba
42. plovba
43. plovba
44. plovba
45. Easter Island, Čile 08:00
46. Easter Island, Čile 18:00
47. plovba
48. plovba
49. Pitcairnski otoki (plovba) 12:00 15:00
50. plovba
51. plovba
52. Papeete (Tahiti), Francoska Polinezija 08:00 18:00
53. plovba
54. Rarotonga, Cookovi otoki 08:00 18:00
55. plovba
56. plovba
57. plovba
58. plovba
59. Tauranga, Nova Zelandija 07:00 17:30
60. Auckland, Nova Zelandija 08:00 18:00
61. plovba
62. plovba
63. plovba
64. Melbourne, Avstralija 09:00 19:00
65. plovba
66. plovba
67. Brisbane, Avstralija 08:00 20:00
68. plovba
69. plovba
70. Yorkey's Knob, Avstralija 07:00 18:00
71. plovba
72. plovba
73. plovba
74. plovba
75. Komodo, Indonezija 08:00 18:00
76. Lombok, Indonezija 14:00 22:00
77. Benoa (Bali), Indonezija 07:00 18:00
78. plovba
79. plovba
80. Singapur, Singapur 09:00
81. Singapur, Singapur
82. Singapur, Singapur 17:00
83. Kuala Lumpur (Port Kelang), Malezija 08:00 17:00
84. Langkawi, Malezija 10:00 20:00
85. Phuket, Tajska 08:00
86. Phuket, Tajska 18:00
87. plovba
88. plovba
89. Colombo, Šrilanka 08:00 18:00
90. Cochin, Indija 12:00
91. Cochin, Indija 13:00
92. Mormugao, Indija 10:00 19:00
93. Mumbaj, Indija 10:30
94. Mumbaj, Indija 21:00
95. plovba
96. plovba
97. Dubaj, ZAE 08:00
98. Dubaj, ZAE 13:00
99. Muscat, Oman 08:00
100. Muscat, Oman 06:00
101. plovba
102. Salalah, Oman 08:00 18:00
103. plovba
104. plovba
105. plovba
106. plovba
107. Aqaba, Jordanija 09:00 22:00
108. plovba
109. plovba
110. plovba
111. Katakolon (Olympia), Grčija 12:00 19:00
112. plovba 12:00 19:00
113. Benetke, Italija 09:00





Besedilo: Spletni čas
Fotografije: osebni arhiv Zarje Trkman




Legenda o Swordrei, avtorica Erika Gregorič, december 2018

objavljeno: 13. dec. 2018 22:02 avtor: Spletni čas - Inovelmedia   [ posodobljeno 13. dec. 2018 22:06 ]


ERIKA GREGORIČ 

 LEGENDA O SWORDREI 

 TRIINTRIDESETO POGLAVJE (ODLOMKI) 

ČUDOVITA MELODIJA OROŽJA IN VONJ PO KRVI 


Rei je tisto jutro mirno spala. Meglena odeja, ki je prekrivala speči Doronthur, se je počasi razblinjala pod sončnimi žarki. Meglo nad Chainworldom je tiho zamenjal prah. Prah, ki se je dvigal pod težkimi tisočerimi koraki. Njegova sivina se je pomešala z barvitostjo modre, zelene in rdeče duše, ki se je grozeče bližala mirni Dolini.

In Rei je spala. Spala je kot ubita. V njenih sanjah je plapolal Sveti Viola Ogenj. Lesketalo se je jezero v Dolini. To spokojnost pa je spremljalo zvenenje zvonov. Zvonilo je nepretrgoma. Silovito. Vztrajno. Skoraj nadležno. Ni ponehalo. Težke roke skrivnostnih Zvonarjev so nepretrgoma vlekle mogočno hrapavo vrv, ki je udarjala na zvonove. Otekle dlani od grobe vrvi jim niso prišle do živega, saj jim je tegoba vznemirjenega Chainworlda pritiskala na ranjeno dušo. Kot bi čutili to morijo, so jo prenašali v zvonove. Kaplje njihovega ledenega znoja so se risale na gladkem kamnu na tleh njihovega lebdečega templja. Z vsako kapljo so začutili, kako je sovražnikov korak vse težji in odločnejši.

V vaseh in mestih so se prižigali obrambni stolpi v soju Viola Ognja. Opomin vsem, da je sovražnik na poti in na preži. Da gre končno za res in da je usodni dan končno prišel na Zahodni Chainworld.

Ljudje so se iz svojih domov ozirali v sivo nebo in občutili ta klic želje po miru. Sklonjenih glav so molili za najboljšo rešitev. V en glas. Tiho. Vsi skupaj v tisti moreči sivini usodnega dne. Molitev, pomešana z zvonovi, je širila svoje sporočilo v sivo nebo in se ustavila v vsaki vasi, v vsakem mestu, Eldhillu, Merivilleu, Fairironu, povsod, kjer je naletela na upajoče, zbrane ob gorečih stolpih.

Rei je zaslišala, da se ob njej nekaj dogaja. Odprla je oči. Zenon je sedel. Poslušal. »Chainworld joče... Ihti od žalosti in tegobe, ki mu pritiska na srce...« je tiho dejal. Njegova princesa vstane. Gleda gorovje. Zenon pristopi k njej. Zunaj vladata le tišina in sivina pomešana z nežno modrino neba, ki je dajala neverjeten občutek mraza.

Rei in Zenon sta se spogledala. Brez besed sta zapustila sobo. Rei se je zazdelo, da se je čas ustavil in jim neusmiljeno dajal vedeti, da se bo nekaj zgodilo.



Tišina…



Na mehko zeleno trato, polno jutranje rose, je stopil zmajev princ in se previdno razgledal okoli. Meglica, ki je objemala drevesa Železnega gozda, mu je oteževala pogled, slišal pa je, kako mu njegovi vojaki previdno sledijo.


Tišina...



Z vsakim korakom se mu je zdelo, da poleg svojega diha, sliši še nekaj tujega. Med njihovimi koraki so začele cingljati verige, ki so objemale drevesa Železnega gozda. Lean je previdno obračal oči, pripravljen na vse. Kieran je sumničavo opazoval srebrnino okrog debel.

»Tole mi ni všeč, Lean!« Niti ni še dokončal svojih besed, že ga je ena jeklenih kač ovila okoli noge in ga zbila na tla. Ob dejanju se je vojska sočasno ustavila in previdneje ozirala okoli sebe. Severni princ je napenjal oči, a ni videl od nikoder kakršne koli prežeče verige… Dokler ga ni presenetila in se mu ovila okoli roke. Zgrozil se je ob njenem mrzlem dotiku, ki mu ni le pognala mravljincev po telesu ampak občutek dušeče utesnjenosti.

»Lean!« se je zadrl njegov heterokromi pajdaš, a do njega ni mogel, saj ga je že druga veriga držala v ledenem objemu!

Severni princ bojevnik se je namrdnil in poskušal izvleči ujeto roko iz srebrne ovijalke, a brez uspeha! S prosto roko je izvlekel Shannen z verižice in priklical njeno krvoločno velikost. Z natančnim zamahom je presekal neželeno ovijalko in se pognal h Kieranu, kjer je prav tako Shannen poskrbela, da se je srebrnina vdala. Kieran in Lean pa nista bila edina, ki sta imela preglavice zaradi verig. Ozrla sta se in zagledala svojo vojsko, kako je neuspešno kljubovala jeklenim kačam, ki so jih ovijale v dušeč objem z vseh strani! Kriki vojakov, nepripravljenih na srebrni pekel, so jima pognali adrenalin v žile, ki ju je prisilil v boj z nenavadnimi nasprotniki, ki so bliskovito sili z leve, z desne, od vsepovsod! Jekleni pekel je svojim verižnim bojevnikom narekoval smeri in obliko. Tako so verige svoj zadnji člen spreminjale v bodalo s katerim so pokončale nasprotnike. Sivino gozda je barval rdeč odtenek padlih severnih vojakov.

»Mirno kri! To je le kovina in naše orožje jo lahko uniči!« je hrulil Lean, ko je videl, da vojaki podlegajo neprijetnemu presenečenju. Kljuboval je bliskovitemu šviganju verig.

Nad Železnim gozdom je vstala melodija perečih krikov, ki so tišino Doline obarvali z refrenom agonije. Med žvenketom, kriki, sopihanjem in stoki, je Lean začutil tresljaje pod nogami. Srce mu je podivjalo, saj si ni želel še kakšnega nepričakovanega obiskovalca!

Ni se zmotil. Proti njemu je namreč z vso silo drvel Zenon na svojem Fenrirju! Meč se je lesketal v sivini Železnega gozda in hrepenel je po sovražnikovi krvi! Zenonov obraz je bil obarvan z jezo in pogumom obenem. Že na daleč je lahko Lean opazil, kako gleda le njega v oči kot bi ga želel pokončati s pogledom.

»Ha, Lycridas, pogumno, da si sam prišel in se nam pridružil v poplesovanju v tem železnem peklu!« je siknil zmajev princ in uperil Shannen v voukrila. Zenon se mu je le samozavestno namuznil in usmeril Fenrirja v zrak, od koder je v vojake zalučal zavoj dimnega eksploziva. Lean si je pokril usta, da ne bi vdihnil neželenih hlapov, saj je opazil, da se njegovi vojaki dušijo v dimu.

»Bodi preklet, Zenon!« je zarenčal. Klonil je na koleno in lovil sapo. S pogledom je iskal Kierana in videl je, da je nedaleč stran v boju z jekleno ovijalko, ki mu je agresivno oklepala vrat. Hitro je stekel k tovarišu in mu pomagal, da se je znebil nadležne verige.



Erika Gregorič


Celoten sklop Erikinih člankov si lahko preberete s klikom na


Ustvarjalni tečaji in delavnice - Lutkovno kulturno društvo Mari o Net.Te in Kulturno društvo VNL

objavljeno: 10. okt. 2018 06:45 avtor: Spletni čas - Inovelmedia   [ posodobljeno 24. okt. 2018 10:44 ]

Ustvarjalni tečaji in delavnice


V četrtek, 20. septembra, smo imeli informativni dan, na katerem smo dorekli kdaj bodo delavnice oz. tečaji. Razpisali smo več raznovrstnih ustvarjalnih tečajev in delavnic za otroke, mladostnike in odrasle, pa tudi individualne učne ure za otroke in mladostnike.

Vse aktivnosti potekajo v prostorih Ateljeja Mari o net.te, Gregorčičeva 21, Izola (Stara italijanska šola), v 2. nadstropju.


Za več informacij nam lahko pišete na info@inovelmedia.si




SPORED:

Torek

Spoznavajmo svet fantazijskega romana - za mlade


Delavnica je namenjena mladim navdušencem fantazijske književnosti starim od 16-30 let (lahko tudi več), ki se želijo preizkusiti z vihtenjem peresa v fantazijski literarni zvrsti.


Srečevali se bomo ob torkih, od 17-18:30h, začnemo pa 13. novembra.


Delavnice vodi Erika Gregorič, tel. 068 148 888. Cena delavnice je 35€/mesec.


Več o fantazijskem romanu si lahko preberete TU.



Sreda

Lutkovne delavnice - za najmlajše


Delavnica je namenjena najmlajšim nadobudnežem, ki jih zanima svet lutk in pravljic. Na delavnicah bodo spoznavali izdelovanje lutk, scenografije in besedila, gledališča kamišibaj, se pripravili na nastope in še marsikaj zanimivega.


Skupina najmlajši (4 leta): 16:30 - 17:15h

Skupina Melonje (5-12 let): 17:30 - 19h


Delavnice že potekajo, vodi jih Aljoša Križ, lahko jo tudi pokličite na gsm 068 148 888.


Več o Lutkovnem kulturnem društvu Mari o Net.Te lahko preberete TU.



Četrtek

Likovni tečaj - za vse generacije



Na delavnicah bomo spoznavali likovne osnove in različne slikarske tehnike, namenjeno so vsem generacijam, otroci nad 5 let.


Srečevali se bomo ob četrtkih, od 18-20h, začnemo 8. novembra.


Delavnice vodi Nika Korsič, tel. 040 590 808. Cena delavnice je 35€/mesec.


Več o mentorici likovnega tečaja si lahko preberete TU.



Petek

Šola kreativnega pisanja - za odrasle


Na delavnicah bomo spoznavali različne zvrsti literature in preko pogovorov, vaj, branja ... postali mojstri pisanja. Program delavnic je razdeljen na trimesečne sklope.


Srečevali se bomo ob petkih, od 18-20h, začnemo 9. novembra.


Delavnice vodi Vanja Čibej, tel. 040 507 422. Cena delavnic je 35€/mesec.



Nedelja

Literarno-likovne delavnice - za otroke


Na delavnicah bomo spodbujali branje, pisanje, se igrali in risali z barvnimi svinčniki. Otroci bodo sami napisali zgodbico in izdelali knjigo z besedilom in ilustracijo.


Delavnica je namenjena otrokom, ki so starejši od 8 let. Srečevali se bomo ob nedeljah, od 11-13h, začnemo 11. novembra.


Delavnice vodi Vanja Čibej, tel. 040 507 422. Delavnice so brezplačne.



Drugo - vse dni v tednu

Učne ure - za osnovnošolce



Za vsakega osnovnošolca izdelamo osebni načrt in izvajamo učne ure čez vse šolsko leto.

Individualne ure vodijo člani društva. Učne ure pripravlja Vanja Čibej, tel. 040 507 422.


Več o učni pomoči za osnovnošolce si lahko preberete TU.


Internetni tečaj kreativnega pisanja - za odrasle


Tečaj se izvaja preko interneta. Skupaj s tečajnikom naredimo osebni načrt z vsebino in terminskim planom (glede na tečajnikove želje in pričakovanja).


Za vse ostale informacije smo na voljo na info@inovelmedia.si. Internetni tečaj kreativnega pisanja vodi Vanja Čibej, tel. 040 507 422. Cena delavnice je 60€/mesec.






https://sites.google.com/a/inovelmedia.si/i-novel-media/home/natecaji/objave---natecaji/natecajzakratkozgodbo

Navsezadnje o smislu OHO-ja, Iztok Geister

objavljeno: 28. avg. 2018 04:11 avtor: Spletni čas - Inovelmedia   [ posodobljeno 3. sep. 2018 00:21 ]

Ob zaprtju retrospektivne razstave Marka Pogačnika v organizaciji fundacije Galerija Prešernovih nagrajencev to poletje v Kranju seveda ni mogoče prezreti petdesete obletnice OHO-ja, saj je leta 1966 izdana publikacija OHO prav ob tej priložnosti po zaslugi vodje galerije Marka Arneža, doživela svoje ponovno faksimilirano rojstvo. Tako se mi zdi povsem upravičeno zastaviti si vprašanje o smislu ohojevske doktrine, ki sem jo sicer po mnogih letih nekoliko podrobneje, s poudarkom na interpretacijskih zablodah, ponovno pojasnil v svojem prispevku v razstavnem katologu.



Pričelo se je s pubertetno nelagodnostjo, se nadaljevalo z mladostnim zavračanjem družbeno uveljavljenega pogleda na svet, čemur je sledilo zavestno iskanje paradoksalne rešitve, ki sva jo z Markom našla v uzrtju nasprotnega pogleda. Ta pogled je prihajal od prezrtih stvari in strvaritev.Vse ustvarjeno, tako v profanem življenju kot v duhovni sferi, je bilo dotlej videno le kot nepotrebna ali celo duha obremenjujoča šara, ki opravičuje svoj obstoj le zaradi neizogibne obličnosti pojavnega sveta. Edini priznani smisel obstoja fizičnih stvari je bila njihova namembnost, razodevajoča se v njih uporabnosti, smisel metafizičnih stvaritev pa v njih pomenu. Po tem odrešujočem uzrtju smisla zunaj namembnosti, uporabnosti in pomenskosti so stvari in stvaritve končno zaživele kot samostojno in od obče priznanih čoveških atributov neodvisno življenje. S tem pa je naj bi bil v kali zatrt nepriznan naglavni greh, ki se imenuje antropocentrizem in ki ga ni mogoče razumeti drugače kot prezir vsega kar ni človek in kar tako ali drugače ne služi človeku.

Smisel ohojhevske doktrine, v šestdesetih letih prejšnega stoletja, ki je kot plamen vzniknila izpod pepela humanističnih vrednot, s katerim se je aktualna filozofska misel takrat spokorno posipavala, seveda ni bil v malikovanju reči, kot je to prometejsko doživljal Taras Kermavner, ki je karseda naklonjeno pojasnjeval svetovno nazorsko težko opredeljiv pojav OHO-ja, temveč v razbremenitvi človeka okovov lastne namišljene veličine. Z veliko naklonjenosti je literarno in likovno dogajanje spremljal tudi Dušan Pirjevec, ki je po samozaložniški fazi ohojevcem omogočil izdajanje publikacij pri založbi Obzorja. Oba, tako Taras kot Ahac, častno sedita nocoj med nami, prav tu ob Tomažu Brejcu, ki že pol stoletja kot likovni teoretik neumorno pojasnjuje ohojevske stvaritve. Od literarnih kritikov mi ostaja v dragem spominu predvsem Rastko Močnik, ki je takrat edini zmogel naravi stvari primerno razlago moje poezije. Ožji krog ohojevskega gibanja so zaznamovala imena pesnika Matjaža Hanžka, likovnikov Milenka Matanovića, Davida Neza in Andraža Šalamuna ter filmarja Naška Križnarja. Zgodovinski spomin mi prišepetava, naj se ob tej priložnosti ne pozabim zahvaliti tudi pokojnim sopotnikm in somišljenikom OHO-ja Alešu Kermavnerju, Vojinu Kovaču Chubbyju, Marku Švabiču, Franciju Zagoričniku in Tomaža Šalamunu.

Ohojevci smo tudi po razpadu gibanja v začetku sedemdesetih let še desetletja delovali in razmišljali v ohojevskem duhu, čeprav vsak na svojem čolnu sredi življenskih viharjev. Sicer obrabljena prispodoba se mi ne zdi neprimerna, saj iz svojih izkušenj lahko povem, da sem na življenjski poti prav zaradi vztrajanja pri ohojevski doktrini, nemalokrat naletel na nerazumevanje mojega sklicevanja na pogled z nasprotnega brega. Tudi v današjem z okoljskimi razmerami zaznamovanem ozračju, ko enoumju ponovno ni videti konca, se malodane osamljen prizadevam za ponovni premislek o bistvenih vzrokih in razlogih za nesporazume, ki zaznamujejo naš odnos do narave. Ampak hvalu bogu me ob tem ne preveva občutek zagrenjenosti, prav nasprotno vsako uzrtje pogleda stvari, rastline ali živali me ponovno navda s tolikšno odkritosrčnostjo, da vzkliknem, oho, saj to je vendar edino zveličavno. Naj na veke živi radost, spočeta skozi oko in uho!

Iztok Geister



Zaprtje retrospektivne razstave Marka Pogačnika:

Galerija Prešernovih nagrajencev vas v sredo, 29. avgusta 2018 vabi na zadnje vodenje po razstavi Tretja umetnost in Pogovorni večer o Marku Pogačniku in njegovem umetniškem ustvarjanju:

ob 17. uri: Vodenje po razstavi z Markom Pogačnikom,
ob 19. uri: Pogovorni večer o Marku Pogačniku in njegovem umetniškem ustvarjanju.

Pogovorni večer o Marku Pogačniku in njegovem umetniškem ustvarjanju
Sodelovali bodo: dr. Tomaž Brejc, dr. Miklavž Komelj, Iztok Geister in Marko Pogačnik, pogovor bo vodil Marko Arnež.
Lahko boste postavljali vprašanja in komentirali razstavo, pripovedovali o svojih izkušnjah sodelovanja pri spremljevalnem programu ali s publiko podelili spomine na Markove nastope v Kranju v začetku šestdesetih let prejšnjega stoletja.

Vabljeni.

VIR: Spletna stran Galerije Prešernovih nagrajencev



Preberite še: 


Lepi pot 2001 (Jurij Hudolin)





Lepi pot 2001, avtor: Jurij Hudolin

objavljeno: 27. jul. 2018 12:15 avtor: Spletni čas - Inovelmedia   [ posodobljeno 27. jul. 2018 12:32 ]


JURIJ HUDOLIN 

JESENI V MESTU 



5. odlomek 



(Leto 2001)    


OD TOPNIŠKE DO BEETHOVNOVE ULICE, PRAPROTNIKOVE ULICE IN TRGA MLADINSKIH DELOVNIH BRIGAD DO BREGA, LEPEGA POTA IN SLOMŠKOVE ULICE 

Težko razumem dejstvo, da me je že kot mladeniča in avtorja na začetku poti prijatelj Š. učil, da je bistvo velikega osebnega življenjskega uspeha, da znaš biti ponižen: on, meščan, megaloman, karierist; očitno je v dualizmu kleč, čeprav sem v življenju slišal največ očitkov drugih prav na ta rovaš; včeraj tako, danes drugače, nič ti ne moremo zaupati! To so mi govorili taki, ki niso umetniki in lepo vozijo svoje prilagodljivo življenje, nikoli nimajo težav z eksistenco, dobri hlapci so, ti pa so tudi najbolj kruti: kmet je veliko bolj krut od umetnika ali inženirja, ki dela po svoji glavi, zato Š. še danes ne razumem najbolj, razmišljam, ker sem se od njega naučil najbolj jasnih in estetsko dovršenih praks, čeprav se ni znal ozirati na dejstvo, da človeka vedno začne uničevati nekaj, kar ni ublisnjeno v sedanjost; zavedati se je treba, da okrog nas niso le dobri ljudje in če že vse staviš na karto ustvarjalnosti, ki si jo želiš nujno promovirati, potem je včasih potrebno prisluhniti tudi sovražniku, to pa je neskončno neprijetno, saj zahteva pohlevnost pred rabljem, hoditi kontra svoji viziji umetnosti in eksistencialne drže zaradi uspeha.

Leta 2001 se je začelo moje več kot enoletno pohajkovanje po različnih ljubljanskih stanovanjih in ulicah, večkrat sem bil tudi na cesti in sem šele zvečer urejal, kje bom prespal. Jebalo se mi je, to zagotovo, saj bi si brez težav lahko uredil redno službo, stanovanje in še kaj drugega, vendar sem bil trmast v nakani, da je življenje eno samo pohajkovanje po svetu književnosti in socialno mreženje med ljudmi iz krvi in mesa, ne pa valjanje med pisarniškim materialom. V najstniškim letih sem se okužil z dekadenco v literaturi kot načinom življenja, z Baudelairom, Rimbaudom, Millerjem, Bukowskim, Verlainom, Poejem in drugimi ahasverji, zdelo se mi je primerno tako živeti, tudi odgovorno, čeprav stoletje ali več kasneje, še vedno mislim, da je literatura poleg golega življenja največ vredna in tako sem mislil tudi takrat. Ne bi bil rad preveč patetičen, vendar mi je prav književnost večkrat rešila življenje, dajala mi je motiv zanj, motiv pa je tako ali tako najbolj pomemben in ga vse prepogosto zamenjujemo z ambicijo, sploh tisto bolestno, ki razsaja in zažiga po sodobnem svetu in s čimer je imel težave prej omenjeni Š. To je najtežje umetnikovo opravilo, vendar je pred vsakim resnim delom, ki bo človeku pobralo večino življenjskega časa, potrebno ozavestiti, da si sam, da si se sam rodil in da boš sam tudi umrl, kar je za močan ego, ki hlepi po družbeni inavguraciji težko, težko je igrati nekoga drugega in ne biti jaz, ki sem jaz, zato da bi ti ljudje kimali in te hvalili. Prav tako si ne predstavljam igralcev, vse življenje igrati nekoga drugega, hkrati pa so prav ti zaradi položaja v svojem poklicu najbolj podvrženi nadutosti. Ko si mlad, to še gre, kasneje pa si smešnica, pri izjemno inteligentnih ljudeh, ki so za nameček tudi dobri umetniki, pa se v nič pretopi preveč življenjske energije, ki nima nobene zveze z ustvarjalnim aktom.

Ko sem s tremi kovčki prišel na Topniško ulico, sem kot tridesetletnik začutil nemalo nelagodja, čeprav sem se imel za popotnika, boema, upornika in kar je še teh pritiklin, ki jih živelj večinoma povezuje z nemarščino in zavrženostjo. Študentje, ki so živeli v domu, desetletje mlajši ljudje, so mi uprizorili pravi divji ples, ponoči nisem mogel zatisniti očesa, le vikendi so bili mirni, skozi zgornja nadstropja so letele steklenice, kartoni, padla sta tudi televizija in hladilnik in nisem si mogel misliti drugega, kakor, kdo je tukaj boem, jaz ali ti divjaki, saj sem divjal na drugačen, bolj fin način, čeprav mi tepež tudi ni tuj, sploh kadar se ustrašim za svoje življenje. Zato sem bral ali pisal s čepki v ušesih, in je šlo, pisal bom, ker se blešči samo tam, sem si govoril, ne vem, kje sem to pobral in bil sem odločen izcediti svoj (ne)talent do konca, v tem sem videl smisel, podžigali in spodbujali pa so me D., Š. in naposled tudi Č. s katerim sva začela intenzivno prijateljevati ob koncu drugega tisočletja. Pisal sem seveda že od najstniških let naprej in že takrat sem se odločil, da je branje in pisanje edina pot, ki me pelje v zadovoljstvo, docela pa je to dozorelo šele nekaj pred tridesetim, zato pa sta trpela študij in še marsikaj drugega, saj je v takem samotnem početju vstop več pomembnim stvarem prepovedan, vsaj pri meni je tako, čeprav mi danes ni jasno, zakaj smo ljudje v nekaterih zadevah tako trmasti, bolj pametno je popustiti, večkrat popustiti, to je večje zagotovilo zadovoljstvu in tudi bolj pametno od trme ali maščevanja.

Č. je bil izjemno aktiven in je poleg pohajkovanja lahko delal še deset drugih stvari z neverjetno intenzivnostjo in koncentracijo, bil je veseljak in deloholik, takih srečaš malo, sploh s tako močno voljo priti prvi do zastavljenega cilja, bil je trdovraten in neusmiljen, hkrati pa empatičen in senzitiven človek. Večkrat me je povabil na kakšen literarni večer in tako je bilo tudi nekoč na prelomu tisočletja, ko sva obiskala neko slikarsko kolonijo v Kranjski gori, kjer naj bi prezentirala svoje delovanje. Sneg je naletaval v gostih kosmih, zdaj so vsi že vedeli, da prihajata Bolek in Lolek, tako so naju imenovali, kadar sva potovala v Zagreb in tega ni bilo malo, prej obratno, tega je bilo izjemno veliko in predvsem zahvaljujoč Č. večinoma vedno tudi profesionalno izpeljano, saj sem sam tak značaj, da če mi nekaj ne ustreza pustim, zavržem, odidem, ignoriram, nasvidenje v naslednji vojni. Kranjskogorski večer je bil eden takih, ko je bilo vse izpeljano, vendar tudi eden pogostih, ki se je že nekaj minut po koncu večera končal v sobi hotela z dekletom, s katero sva se potem kar nekaj časa srečevala. To omenjam zaradi tega, ker so se mi te zadeve pogosto dogajale prav na literarnih večerih, še pred petnajstimi, dvajsetimi leti je bil literat, umetnik, zgodbar, lahko tudi zvezda, ki se pojavlja povsod, od strokovnih revij do rumenega tiska in k temu spadajo tudi lepa dekleta. Danes, se mi zdi, ne samo, da literarni večeri niso več tako masovno obiskani, zdi se mi tudi, da vse skupaj postaja vse preveč zavrto in prestrašeno, če odštejem popolnoma alternativne nastope na Metelkovi ali v Rogu. Prav tako je bilo s honorarji, ki jih moraš danes malone prosjačiti, kakor da književnost ni nikakršno delo, temveč hobi in popoldanska obrt, vendar z denarjem v smislu, da bi bil lačen ali pa prosjak, nikoli ni bilo težav, to sem vedno znal dobiti, tudi če ni bilo iz kulturniških logov. Toda zgodovina se ponavlja in obnavlja in zato se ni bati, da bodo tudi književnosti spet namenjeni zlati, če ne pa vsaj pozlačeni časi, drevesa ne rastejo vedno zaradi tega, da bi iz njih izdelovali bergle in človek ne živi vse dni hudobnega časa in temnih ur, ki so popolnoma izkristalizirane v nesreči.

Č. je bil vnet organizator in ni bilo tedna, ko ne bi bilo literarnega večera, vse pa je bilo zasoljeno s spoznavanjem široke palete ljudi in večina znanstev je ostala še danes, literatura ni bohotno valovala le navznoter, temveč je notranje brbotanje dajala tudi navzven in sprožala več dimenzij artikulacij. Ko se zaradi književnosti pogledam v ogledalo, iz njega vedno zasije nekakšna nostalgija, spomin na različne knjige, na Faulknerja, Millerja, Remarqua, Malaparteja, Paveseja, Bernharda, Selimovića, Andrića, Pekića, Kiša, Frischa, Cankarja, Tolstoja, Dostojevskega, Dos Passosa, Handkeja, Camusa, na niz in še več: lahko bi si izbral le poklic pozornega bralca in bi bil verjetno zadovoljen, najbrž bi lahko tako živel, če me ne bi gnalo nekaj vročega in vulkanskega v meni, da si je poleg endemične skušnje, ki nam je položena v zibel, treba izvojevati tudi lasten slog, to pa zahteva trud in delo. Ljudje, ki ne marajo mojega poklica in mislijo, da je sposobnosti treba vlagati tudi drugam, ne le v umetnost, mi nemalo kratov govorijo, da je literatura v mojem primeru nenasitna zver, ki me že leta in leta izžema in uničuje in ničesar ne vrača, navajena, da se ji daje vse in imajo deloma prav, čeprav ga večjega zadovoljstva od ustvarjanja nisem spoznal.

V času bivakiranja na Topniški ulici sem se pogosto spraševal, zakaj mi nikakor ne uspe vzpostaviti normalnega in človeškega odnosa s starši, čeprav si tega verjetno nisem tako žareče želel, vsaj če vzamem v ozir lasten trud po izboljšavi komunikacije. Moja starša sta zapletena človeka, čeprav tudi dobra, vendar za starša nista narejena, vsaj v oziru velikega zadovoljstva do starševstva ne, verjetno sta bila žrtvi, kakor nemara veliko ljudi, odnosa družbe do konvencionalnega življenja, da je treba imeti družino in potomce, službo in stanovanje, vse to, kar država izkorišča, da bi ljudi naredila za sodobne sužnje. Šla sta v izdelavo družine, čeprav predvsem oče nikoli ni bil za to, bil je popoten človek, a je opravljal izjemno odgovorne službe in kakor sem kasneje pogosto slišal, tudi zelo dobro, ne samo z levo roko svoje iskrive inteligence, on je pač človek, ki je narejen za samotarja, po drugi strani pa veseljak in generator družbe, vesele in razigrane, ve kaj pomeni empatija, kako pa jo deli, je že drugo vprašanje, verjetno tudi preveč subjektivno.

Za starša se mi zdi predvsem pomembno, da zna otroku pokazati, da ga ima rad in prav prenašanje nežnosti in ljubezni je tisto osišče, ki ga moja starša nista znala pokazati, vsaj tako se meni zdi, čeprav nočem biti krivičen do ljudi, ki so mi dali življenje, verjetno je geneza tudi v njunih otroštvih, a jima je v življenju zmanjkalo časa, da bi se ukvarjala s tem, za presekanje tega vozla je namreč potrebno veliko dela in volje. Vendar če vzamem v ozir vse, sta dobra človeka in rad ju imam kakorkoli obrnem, čeprav je bila predvsem v tistih letih komunikacija nula, le tu in tam kakšna uporniška psovka. Mati je živela svoje življenje na Lepem potu in imela verjetno probleme z bivšim možem, ki ji je z grožnjo vzel otroka, mojega polbrata, ki ga po tistem, ko sta se razšla ni videla nikoli več, le enkrat, na moji poroki. Taka bolečina mater verjetno stre, čeprav moje matere ni, vsaj videti je tako ali pa o tem noče govoriti, posledice pač nosi vsak sam, poroka z mafijcem in nasilnežem nikoli ne prinese nič dobrega, a kaj vemo, ko se zaljubimo, ne vemo nič, kaj šele da bi opazovali človekov značaj, ki se v teku odnosa spreminja, no, spreminja se naš pogled nanj in vidimo stvari, ki jih prej nismo mogli ali pa nismo želeli videti. Na ražnju vseh teh okoliščin verjetno nista imela časa, da bi se ukvarjala še z mano, zdaj pa sploh ne, saj sem bil odrasel človek, s katerim pa zaradi načina življenja verjetno kot starša nista mogla biti zadovoljna, saj sta pričakovala poroko, družino, službo in stanovanje, meni pa se je za vse razen za književnost veselo žvižgalo, nikoli nisem bil kontaminiran z družbeno sprejemljivim in kompromisnim, je preveč dolgočasno, kompromis da, vendar do takih, ki tega ne jemljejo za pohlevnost in poraz, priklanjanje in petolizje.

Ko sem s Topniške spakiral sem dejansko živel na cesti. Spal sem večinoma pri K. na Beethovnovi ulici, včasih pa sem se zavlekel na Lepi pot, vendar sem vedno počakal, da je mati odšla v službo, saj z njo nisem komuniciral, popadla me je trma in ponos, ki prinaša človeku samo škodo in probleme. Takrat še nisem vedel, da je najbolj pametna poteza, da v napetem razmerju popustiš, kaj še, še bolj sem bil zagreto trmast, to sem vedel in imam za nekakšno železno pravilo, delal pa sem drugače, kakor da bi imel za orožje nečimrnost in neumnost človeka, ki zmago čuti le kadar stoji nad ruševinami.

Če živiš na ulici, bolj malo delaš, se ti pa izostri gon po ohranitvi golega življenja, tega sem precej izostril. Popival sem večinoma pri Z. na Prulah, imel je obdobja težke dipsomanije, vendar več kot nekaj dni ni bilo mogoče, saj je postajal neznosen in je za svoje stanje kazal s prstom na vse ostale in na prekleto zgodovino, tudi jaz sem prišel na vrsto in ne vem, zakaj mi je ves čas govoril, da ima temno slutnjo, da bom nekoč nekoga ubil. Najprej se mi je to zdelo smešno, kasneje, ko je mantro ponavljal, pa ne več, saj nisem mogel prenašati, da mi zaradi svoje nesreče skoraj vsiljuje naj koga ubijem. Ker sva po stari navadi steklenice in krožnike metala kar skozi okno, se je večkrat pojavila policija, da o sosedih ne govorim. Ker sva slutila, kdo kliče policijo, sva vedno, zvečer, ko sva odhajala v mesto, pustila zelo na glas eno in isto pesem na ponavljanje in ta se je običajno vrtela vso noč. Groza me je pomisliti, da bi bil jaz sosed takega norca. Tega tudi sam nisem zmogel več prenašati, saj so bili v tem popivanju sami problemi, čeprav mi je dekadenca od nekdaj všeč, dolga leta mi je bila narisana na čelu; šel sem k režiserju B. na Breg, streljaj stran od Križevniške ulice in tam bivakiral nekaj časa; B. se je ravno ločil in je prav tako pil, popadla ga je nostalgija po panku in je norel po mestu, da ga je bilo težko dohajati. Toda še vedno je imel kanec duhovitosti, zato sem nekaj časa le vzdržal, vendar ne dolgo, saj se mi je zdelo, da ga tako kakor njegovega očeta in mamo daje shizofrenija in samomorilni popadki, kar je leta kasneje tudi uresničil. Vendar ga imam tako kot Z. v zelo lepem spominu, čeprav je to pot, ki se je bom v prihodnjem življenju ognil, ker prinaša same probleme in na koncu tudi bolezen, čeprav nista edina mrtva iz tistih časov, pravzaprav je večina, kjer sem bivakiral, mrtva, mojih let ali starejši, vseeno je.

Že blizu tridesetega leta, tam okrog novega tisočletja sem začel opažati pri starejših prijateljih, starih tam okoli petdeset let, da jih nekaj tira v blaznost, da norijo, da so nezanesljivi, nestabilni in utrgani. Kar nekaj jih je umrlo v teh letih, veliko pa predvsem za posledicami samomora. Ne vem in ne morem vedeti, kaj naj bi tem fantom bilo, saj so bili vsi po vrsti na ošvrk uspešni in situirani ljudje, tudi z otroci, ločeni gor ali dol, vendar uspešni in varni v sedlu življenja. Prav pri pesniku in režiserju B. sem nenadoma opazil velike spremembe, iz urejenega in delovnega fanta, ki je opustil pankersko držo in se oprijel zanesljivega dela na Televiziji Slovenija, sem zaznal, da se mu blede, kakor da se vrača v najstniška leta, pil je šnops in požiral helexe, vse po vrsti iz gole objestnosti, o svojem preteklem delu pa je razmišljal kot o ničevem početju in izgubi časa, kot o potrati dni, mesecev in let. Nek drug prijatelj, ki je doktor filozofije in ugleden znanstvenik, se je ločil, nakar se mu je začelo slabšati, vendar ne zaradi ločitve, ki jo je doživljal kot olajšanje in katarzo; pri petdesetih se je začel zaljubljati v najstnice, jim težiti z ljubezenskimi pismi in jih skoraj zalezovati, vsaka pijača z njimi ga je vrgla v evforijo, posledično tudi v popivanje, sploh takrat, ko je začel dojemati, da je vizija nove ljubezenske storije zgolj iluzija v njegovi glavi. Ta se ni obesil, vsaj zaenkrat in hvala mu, da se ni, samoljubnost je še vedno močnejša od brezupa in depresije, čeprav še vedno ne verjame, da so v zgodovini človeštva večji pečat od modrih knjig pustile tiste, ki so nore, zato se zanj ljubezen vedno konča, še preden se je začela.




O avtorju

Jurij Hudolin se je rodil leta 1973 v Ljubljani, kjer tudi živi kot svobodni književnik, urednik, scenarist, novinar in prevajalec. Objavil je pesniške zbirke: Če je laž kralj (1991), Ajdbog in ptičvolkkača (1992), Bestije (1993), Divjanje (1994), Prividi nemirnega čudaka (1994), Govori ženska (2001), Ljubezni (2009), Žival in lakaj najdeta ljubezen (2009), Čakanje revolucije in modrosti (2013), Prištinski dnevnik (2015) in romane: Objestnost (2005), Pastorek (2008), Vrvohodec (2011), Ingrid Rosenfeld (2013), Osnove ljubezni in zla (2016), Trst via Ljubljana (2017), knjigo kratke proze Na kolodvorski ulici nič novega (2012) in knjigo izbranih kolumn Pusti ti to (2005). Iz hrvaškega, srbskega in bošnjaškega jezika je prevedel več kot trideset knjig proze, poezije in dramatike, uredil pa je tudi nekaj mednarodnih zbornikov in antologij iz več svetovnih jezikov. Bil je kolumnist vseh pomembnejših slovenskih časopisov in revij, kot scenarist pa se je podpisal pod štirinajst filmov, igranih in dokumentarnih. Njegove knjige so prevedene v angleški, češki, madžarski, hrvaški, albanski, srbski, bošnjaški in makedonski jezik, revijalno pa v trideset jezikov. Za svoje delo je prejel več domačih in tujih štipendij, nagrad in priznanj. 


                            Fotografija: osebni arhiv avtorja, Lepi pot 2001





Preberite še: 


Natečaj za kratko zgodbo

1-10 of 47