MENU‎ > ‎Aktualno‎ > ‎

Objave-Aktualno

Luksuz. Prenovljen Blog Monike Kubelj, september 2017

objavljeno: 7. sep. 2017 03:09 avtor: Spletni čas - Inovelmedia   [ posodobljeno 7. sep. 2017 04:02 ]

Približno leto nazaj, smo pisali o Blogu, ki z vami deli osebne izkušnje.
Objavo si lahko preberete tukaj.

Želimo vas obvestiti, da je zdaj blog v prenovljeni, bogatejši obliki in z novo domeno:





LUKSUZ.

Pred leti je v svojem članku nekdo napisal: … Luksuz mora biti nedosegljiv, drag, prepovedan ali kako drugače odmaknjen, da si ga sploh želimo, predvsem pa je nujno, da si ga želijo drugi ljudje… Raziskovalec zgodovine luksuza James Twitchell poudarja, da so bile prvi javni primerki luksuza cerkvene relikvije. V srednjem veku, ko so se cerkve rade kitile z dragocenimi relikvijami, se ni oblikoval trg relikvij, ki bi cerkvam omogočal nakup želenih objektov ... Reveži, bogaboječi in v tistih časih neizobraženi so na eni strani zavidali premožni cerkvi, na drugi hrepeneli po relikvijah, ki so ponazarjale zgledno versko življenje. A luksuz v klasični obliki, kot si ga predstavlja večina ljudi, se je začel davno nazaj. V preteklosti, še v obdobju pred Kristusom, je bil luksuz rezerviran le za faraone kot vladarje sveta. V Egiptu na primer, je bilo razkošje vidno v faraonovih okrasih, nakitu, kvalitetnih materialih za oblačila in kroni. Prav tako so bile piramide dokaz luksuznega stila življenja. Življenje boga na zemlji, kot so verjeli podaniki in kot so verjeli faraoni sami. Bolj kot je faraon premožen, večja je piramida in bolj okrašena. Skozi stoletja je luksuz spremenil veliko oblik, a so vseeno nekatere stvari ostale enake. Tisti, ki živijo luksuzen način življenja, se luksuza sicer zavedajo, a ne nujno vedno cenijo in razumejo. Ker jim primanjkuje drugih reči. Pravih prijateljev morda, iskrene ljubezni, na vrtu utrganega paradižnika, povsem ekološko pridelanega … Luksuz ima danes mnogo obrazov. Jap.


MONIKA KUBELJ

Novinarka, žena, mati, večna optimistka in iskalka boljšega jutri.





TRST via LJUBLJANA (II. odlomek iz romana), avtor: Jurij Hudolin

objavljeno: 1. avg. 2017 00:08 avtor: Spletni čas - Inovelmedia   [ posodobljeno 1. avg. 2017 00:20 ]




JURIJ HUDOLIN 


TRST via LJUBLJANA 

(II. odlomek iz romana)



11.

»Ta moški se mi zdi, no, ko sem ga spoznala, se mi je zdelo, da ima avro izjemneža, čeprav je molčeč in ne razmetava z glasnim čustvovanjem in ropotanjem in namišljenim moškim barbarskim nagonom. Pri njem mi je bilo takoj všeč, da ne izigrava in se prenareja v kakšnega gizdalinskega opičjaka, poglej današnje moške; sami ubogi otroci, izgubljeni v sanjah,« je rekla Ankica, ki je že začela ošvrkovati moške, ki so hodili mimo najine mize tik ob vhodu v Stino, čeprav je vedela in to zelo dobro, da je najbolj zapeljiva in seksualna in erotična prav hladnokrvna čutnost.

»Joj, sva pustili Bertiju vodo in brikete?«

»Sem draga, Berti ne bo lačen in žejen. Sem ga malo posvojila, jaz tako ali tako še nikoli nisem skrbela za nikogar drugega kot le zase. Naj bo Berti ta čas, ko si pri meni, moj pastorek,« se je zasmejala Ankica.

»In naj se bori za resnico in naj se naje kruha kakor ti, virtuozna manipulantka in zmagovalka vsega sladkega v življenju, kar si zvlekla na svoj rovaš, mojstrica. Če bo postal tak kot ti, mi bo še pobegnil, se razpočil od samozavesti,« sem rekla prijateljici.

»Kaj če bi šli pogledat do Facesa?«

»Kaj pa je to?«

»Diskoteka Igorja Štimca, selektorja hrvaške nogometne reprezentance. Šminkerji in parfumi. Greva?«

»No, vsaj pogledat bi lahko šli,« sem rekla in bila z mislimi drugje. Ko sem gledala snobe, ki srkajo vinca, o katerih večinoma nimajo pojma in veliko kratov ne okusa, se mi je utrnilo, da moč res privlači večinoma slabe in nesamozavestne, vendar zna uničiti tudi dobre in ponosne.

12.

Počasi sem padal v povsem svoj svet, zdelo se mi je, da v službi delam kot robot, potem pa se spet prepuščam emocijam in valovom, ki so me senzibilno nosili po svetu ustvarjanja. Postajal sem čedalje bolj zadovoljen, vendar tudi zaprt in nedostopen, pisanje me je popolnoma prevzelo. O knjigi še nisem razmišljal, čeprav sem pisal kakor da bi bil na turbo friziran stroj. Kar bruhalo je. Včasih sem zelo veliko bral Rainerja Mario Rilkeja in opazil sem, da je v poeziji, ki sem jo pisal, veliko njegovih sledi in artikulacija večkrat spominja na mojstrovo. To me je motilo, a me je hkrati tudi tolažilo, da je Rilke skoraj dvajset let pisal povprečne pesmi, dokler se ni postavil na svoje noge in ga je nehala prevevati jalovina pesniške sugestivnosti. Verjetno je tudi pri književnosti, tako kot v vsakem drugem poslu, leta so potrebna do svojega jezika in izraza, tudi če ima avtor nič koliko snovi in idej, ki so lahko zanimive in izvirne, treba je biti vztrajen in potrpežljiv in se nikoli ne kaznovati za to, da si trenutno takšen, kakršen si ne želiš biti, saj nič ne pride takoj, sploh pa ne v literaturi, v kateri je obsedenost z močjo in slavo pogubna. Za razliko od proze, ki sem se je loteval koncizno in ekonomično, kakor da bi igral šah, z načrtom in vnaprej izdelano podlago v glavi, sem poeziji puščal, da je kar sama gomazela na papir, zato sem se večkrat počutil mesijansko, kar gorel in žarel sem, kakor da iz mene prihaja neka gosta, lepljiva snov, ki se jo je treba iznebiti, jo izkašljati in se očistiti. Pri pisanju poezije nikoli nisem imel zastavljene forme, delal sem povsem nasprotno prozi, poezija mora biti gmota, eksploziv in ne dopušča nikakršnega prostora za trezno okraševanje in nečimrnost, sploh če ta raste iz še ene nečimrnosti, saj potem vse hitro postane cenena bižuterija v dolini pobožnega leporečja. Forma se mi je v poeziji zdela povsem odveč, nikoli si ne bi dovolil kakršnekoli pesniške ujetosti, poezija in proza sta nekaj povsem drugega in govorita z drugačnimi jeziki, čeprav je velikokrat marsikateri pesnik kasneje postal tudi prozaist in je redko obratno. Tudi kot ljudje so se mi pesniki zdeli povsem drugačni od pisateljev, ne samo po biografijah ali avtobiografijah, pesniki so nekakšna zamaknjena bitja, ki lahko v samoti delovne sobe slišijo, kako so iz vejevja zafrfotali ptiči, ki nemalo kratov živijo v vzporednem svetu, ki ga tudi prozaisti ne poznajo, pesniki so res drugačni ob drugega življa, prozaisti pa bolj zemeljski in stvarni, kar se mi po svoje zdi logično, saj proza zahteva tudi ekonomičnost in veliko silo ustvarjalnega spomina, da roman ne postane zmešana čobodra netočnosti, netaktnosti in prozorne filozofaže, kar sodi v mozaik začetniških napak, čeprav imajo tudi skupno lastnost, da je treba delati zgolj po sebi in težiti k razburkanosti. In tudi: proza zahteva garanje, proza je tako rekoč uradniška služba, kakršno sem opravljal tudi sam in navkljub temu, da sem se ukvarjal z besedami, sem moral sedeti ure in ure in prežvekovati in obračati stavke, tako je tudi pri proznem pisanju, poezija pa je lahko, in večino kratov tudi je, eno samo zaklinjanje v inspiraciji, dih, trenutek in hip, utrinek in komet, ne zahteva sedenja in sestavljanja črepinj v dolge povedi, ki se sprijemajo v čedalje večjo gmoto besed, katere pa morajo imeti glavo in rep, nek smisel, kar pri hermetični metafori ne velja: vendar je jezik poezije lahko tudi zaprt in neprediren in popolnoma jasen samo avtorju, pa mu bo uspelo priti do redkih bralcev, ki jih poezija ima, večkrat sem pomislil, da nekateri prav obožujejo tak pesniški credo, ki ga ne razumejo povsem, ne vem zakaj in kaj temu botruje, mogoče pomanjkanje samozavesti ali pa podcenjevanje lastne percepcije, mogoče pa tudi barvno slepoto za šifriranje poezije. Zdaj sem se že večkrat zasačil, da sem začel ljudi ocenjevati in se hkrati tudi zanimati za njih le po tem, ko sem jih izpraševal katero knjigo berejo, kakšna književnost jih tangira. Kadar sem pisal prozo, kar sem večinoma počel doma za delovno mizo, sem si prej vedno pripravil zeleni čaj, vzel beležke in sedel, kakor da sedam za službeno mizo, s poezijo je bilo drugače, v žepu suknjiča sem imel pripravljeno manjšo karirasto beležnico in je največ pesmi nastalo na sprehodih ali v kavarni San Marco, s pesniško besedo sem lahko kupčeval tudi med ljudmi in jih takrat sploh nisem slišal ali zaznal, vendar to ne pomeni, da sem rinil v zmoto, da hočem biti po vsej sili drugačen od drugih, hotel sem le hoditi pot, ki me bo naredila stabilnega človeka. In poezija je navkljub norosti in odlepljenosti od realnega z menoj počela prav to, ko sem zapisal pesem ali zgolj verz, utrinek, sem se počutil skrajno racionalnega in odgovornega do sveta, dobro sem se zavedal, da popolnosti ni in ne more biti samoumevna, kakor marsikateri bralec ali delavec v kateremkoli poslu včasih pomisli. Pisanje in ustvarjanje je bilo zame nekaj povsem novega in drugačnega, osvežujočega, če hočete, in ne vem, komu naj se zahvalim za to, saj sem se po tistem, ko sem začel pisati, počutil veliko lažjega in trdnejšega, Adriana bi skočila v nebo, kaj, padla bi vznak od vzhičenosti, če bi vedela, da sem začel početi tisto, kar si je najbolj želela in me k temu spodbujala in nagovarjala, saj se ji je za razliko od mene vedno zdelo, da bi moral biti pisatelj, jaz pa sem to odklanjal in celo preziral, ker sem bil mnenja, da je bilo vse to že zdavnaj in neštetokrat na tem svetu, čemur je Adriana v smehu oponirala, razmišljala je, če ne celo sodila, da je vsak človek svet zase in endem in da nikoli ni bilo in da ne bo možno, da bi bilo karkoli od človeka dano že neštetokrat na tem svetu: da so samo bolj nadarjeni in bolj delovni in bolj izkoreninjeni ljudje od podrejenih, lenih in zavrtih, da človek že z rojstvom prinaša v svet samo njemu lasten značaj in odgovornost do sveta. Moja uresničitev naj bi bila po njenem pisanje knjig, vendar za časa najinega odnosa tega ni doživela, kaj še, doživela je zavračanje in mojo tezo o utrujenih in spranih klišejih v sodobni književnosti. Vendar sem se zmotil in zdaj sem postajal prav to, kar sem mislil, da nikoli ne bom, kar se človeku rado dogodi in je nemalo kratov še bolj zadovoljno razburjen, kot je bil prej goreče odklonilen. In bilo mi je žal, da sem ji enkrat nesramno rekel, da imovite dedinje, kakor je ona, nikoli ne morejo soditi o fundamentalnih turbulencah človeške nravi in sem zaradi tega lastnega nasilja začel na neki način človekožerstvo prezirati. Na to sem se spomnil nekega čarobnega večera, ko sem ležal v kadi, polni vroče vode in dišečih olj, in se mi je v kar naenkrat zazdelo, da v sopuhu vroče vode vidim bleda kolobarja dojk Adriane Okreše.

13.

Nisem kak velik privrženec zabav in klubov, še manj pa diskotek, zato se mi je ob pogledu na svetlečo žarečo kroglo, ki se je vrtela na stropu Facesa zazdelo, da sem v lunaparku in me je spomin začel tirati v slabost, saj sem kot otrok nekoč bruhala na vrtiljaku. Šla sem na toaleto in si oplaknila lice ter si izpod pipe prisvojila nekaj dolgih požirkov vode. Ura je bila blizu polnoči in diskoteka je bila na pol prazna; nekaj mladih deklet je na plesišču mešalo s hlebci ritnic, na točilniškem pultu pa je komolce gulilo nekaj prestrašenih jastrebov brez stila, ki jim stopnja poguma raste z okajenostjo in zapeljujejo smrklje s plačevanjem pijač in govejimi, otožnimi pogledi, ki so že zdavnaj oropani tudi poslednje lažnive superiornosti. Tudi beda mora imeti svojo birokracijo in če naročim še en Long Island, bom tudi sama tam, v vesolju, ki nima nobene kontrole nad razsodnostjo, kaj šele nad stilom, ki ne zahteva samo talenta, temveč tudi veliko mero minucioznosti v izvedbi. Vendar sva vseeno naročili in nekaj časa besedovali, v zdaj že dobro naphani diskoteki in ugotavljali, kako sva si različni, kar sva vedeli že kot cimri v Bologni: jaz zapečkar in ženska domačega praga, Ankica pa po poznanstvih in odprtosti povsod doma, v klubih, na plaži, na ulici, mreža je bila spletena prav povsod in raster znancev, od šoferjev in varnostnikov do največjih mafijcev, nogometnih selektorjev in predsednikov, imeli pa sva skupno lastnost, ki je bila obema zelo, če ne najbolj pomembna, da nikoli nisva imeli občutka, da bi se nama zaradi tega, ker sva se zavedali, kaj si želiva v življenju in vsaj približno vedeli, kdo sva, okrog glave bleščal svetniški sij. Potem sva nazdravili in to v žaru veselja, da nama je uspelo vsaj na svojo zaplato zemlje prirasti kakor korenina.

Mimo je prišel možicelj, droben kakor špargelj in visok kakih sto petinšestdeset, bil nama je do brade. Po razburkanosti snidenja, ki sta ga izkazala drug do drugega, je bilo za konstatirati, da se že dolgo poznata: najprej je iz notranjega žepa suknjiča potegnil bižuterijsko oblikovano cigaretnico in iz nje vzel tenko zvito cigareto ter jo z veliko strastjo in užitkom prižgal z žveplenko; potem se mi je predstavil in nekaj bziknil v polomljeni angleščini, potem pa sem slišala ali pa se mi je zaradi alkohola samo zdelo, da je iz njegovih ust prifrčal pijani dovtip o lepoticah ali pač nekaj, kar čestita času in prostoru primernega. Ampak stal je pokončno in samozavestno, kot da bi na plečih nosil vse nebo.

»To je Pierre Toromanoff,« je rekla Ankica, še preden je šparglju uspelo sestaviti ime in priimek, kakor da bi bil kak fašist, ki se nikoli ne žrtvuje, še zase ne.

»Spoznala sem ga lani v Torinu, ko je Taschen predstavljal foto monografijo Kate Moss. On je glavni vodja promocije Taschna za Evropo, na Bolu ima hišo in že deset let hodi sem, kadar ima čas in je na Balkanu. Mislim, da veliko dela tudi s Slovenci, tam ima Taschen svojo ekspozituro v okviru neke hrvaške založbe, ki ima predstavništvo v Sloveniji.«

»Mislim, da vem, za kaj gre,« sem rekla. Seveda sem poznala založbo Taschen, to večinoma pop-kič zbirko, recimo malo višjega ranga, vendar samo pogojno, saj so poleg lepih slik in kvalitetnega papirja teksti na ravni srednješolske izobrazbe prirejeni za masovni trg, čeprav se morebiti tudi motim, saj sem poznala samo nekaj njihovih izdaj in ne bi bila rada krivična do ljudi, sploh do tistih, ki kaj delajo in se trudijo. Nisem pa si mogla domisliti, zakaj bi mi bilo to tako domače, kakor da bi bila sem s tem nekoč povezana ali kaj. Bila sem okajena in zaspana in se verjetno nisem mogla domisliti ničesar več, že zdavnaj otrplo in globoko v notranjost možganske arhitekture zazankano meseno hrepenenje me je minilo, ki se pri nekaterih ljudeh, in danes sem zaznala, da tudi sama sodim v ta mozaik, pojavlja po stopnji zaužitega alkohola. Zaradi tega sem se skoraj zagnusila sama sebi, vendar sem to misel brž pregnala. Drugače: Ankica je šparglju in predstavniku dovolila, da jo je precej nediskretno grabil za ritna hlebca in se zraven krohotala storiji, ki ji jo je knjižni mešetar kakor navita lajna kihal na uho. Vendar je poznala moško nrav, tako zelo in na drobno, da tudi pretkani zapeljivci niso zlepa ugotovili, da ne potrebuje gospodarja in osladnega leporečenja, kaj šele kakega iz trte izvitega mojstra, temveč da se bo plesalo po njenem taktu. Špargelj z oslabelo hipofizo se je zdel primeren kandidat, da bi se mu ugreznilo na tenkem ledu zmote. Nekaj časa smo še plivkali ob zanemarjenem točilnem pultu Facesa, potem pa je Ankica predlagala, da bi se zapeljali do Pučišč, kjer lahko nadaljujemo zabavo, Pierre ji že nekaj časa obljublja, da jo bo obiskal in zdaj je pravi čas. Ko sem pripeljala pred Ankičino hišo, sem videla le še posteljo: šparglja in Tomičko sem pustila na verandi, govorila sta kakor pokvarjen tranzistor in se krohotala in razpravljala o politiki in pravičnosti in skušala karkoli skleniti in zakoličiti, a ni šlo: želo sna se je zabadalo v mojo glavo in preživet večer je bobnal kakor s kladivcem za čelom po zrklih in noč se je plazila v sobo z vonjem po rožmarinu.




O točnem datumu promocije boste obiskovalci še obveščeni v začeteku septembra.



O avtorju


Jurij Hudolin se je rodil leta 1973 v Ljubljani, kjer tudi živi kot svobodni književnik, urednik, scenarist, novinar in prevajalec. Objavil je pesniške zbirke: Če je laž kralj (1991), Ajdbog in ptičvolkkača (1992), Bestije (1993), Divjanje (1994), Prividi nemirnega čudaka (1994), Govori ženska (2001), Ljubezni (2009), Žival in lakaj najdeta ljubezen (2009), Čakanje revolucije in modrosti (2013), Prištinski dnevnik (2015) in romane: Objestnost (2005), Pastorek (2008), Vrvohodec (2011), Ingrid Rosenfeld (2013), Osnove ljubezni in zla (2016), Trst via Ljubljana (2017), knjigo kratke proze Na kolodvorski ulici nič novega (2012) in knjigo izbranih kolumn Pusti ti to (2005). Iz hrvaškega, srbskega in bošnjaškega jezika je prevedel več kot trideset knjig proze, poezije in dramatike, uredil pa je tudi nekaj mednarodnih zbornikov in antologij iz več svetovnih jezikov. Bil je kolumnist vseh pomembnejših slovenskih časopisov in revij, kot scenarist pa se je podpisal pod štirinajst filmov, igranih in dokumentarnih. Njegove knjige so prevedene v angleški, češki, madžarski, hrvaški, albanski, srbski, bošnjaški in makedonski jezik, revijalno pa v trideset jezikov. Za svoje delo je prejel več domačih in tujih štipendij, nagrad in priznanj.





Fotografija: Portret Jurija Hudolina, Milan Milenković iz Tednika Vreme



Preberite še Jurijev portret, KLIK!  Portret.




Preberite še:




Pogovor z ustvarjalcema »Dogodivščin Janeza Keka in prijateljev«, maj 2017

objavljeno: 15. maj 2017 00:22 avtor: Spletni čas - Inovelmedia   [ posodobljeno 23. maj 2017 00:50 ]


Pogovor z ustvarjalcema »Dogodivščin Janeza Keka in prijateljev«

V Spletnem času smo skoraj eno leto, vsak ponedeljek, objavljali zabavne in resnične zgodbe pod naslovom “Dogodivščine Janeza Keka in prijateljev”, ki jih je napisala Mojca Zelenko. Nabralo se jih je kar precej, okoli 50 kratkih zgodb, krepko začinjenih s humorjem, včasih nekoliko hudomušnih, včasih mladostno nagajivih, včasih neusmiljeno iskrenih. Mojco in Janeza smo povabili na pogovor.

Mojca Zelenko in Janez Kek, foto: Ciril Mlinar Cic, 2017


Predlagam, da obudimo spomin na sam začetek. Kaj je, pri tebi Mojca, sprožilo vzgib, da si začela pisati te zgodbe?

Mojca: 
Vzgib je povzročil Silvo Planinc iz Krkavč, ki je pred leti, ko se je v družbi nasmejal Janezovemu pripovedovanju dogodivščin, rekel: » Zakaj teh zgodb ne objaviš v knjigi?!« Njegova ideja in spodbuda sta mi dali misliti in kmalu zatem sem skoraj prisilila Janeza, da mi je pričel pripovedovati po spominu in zgodbe sem začela zapisovati.

Vlogi pri nastanku teh kratkih zgodbicah, sta bili porazdeljeni med teboj in Janezom. Janez jih je pripovedoval, ti si jih zapisovala. Kako je pravzaprav potekal ves ta proces pripovedovanja - pisanja?

Janez: 
Zgodbe sem pripovedoval » prosto po Prešernu«. Mojca je zgodbe zapisovala tako, kot sem jih pripovedoval, včasih pa je za določene stvari oziroma dogodke želela dodatno pojasnilo. Meni kot udeležencu dogodivščin so bile stvari jasne in same po sebi razumljive. Ona pa ni bila udeležena in je stvar videla drugače. Mojca ima ostro uho za logičen potek zgodbe. Pripovedovanje in zapisovanje je trajalo kar nekaj časa s presledki, seveda.

Mojca: 
Mnoge njegove zgodbe sem iz pripovedovanja že poznala. Vendar si človek običajno zapomni poanto, ne pa poteka dogodka. Janez mi je zgodbe potem še enkrat pripovedoval, včasih delno tudi narekoval in približno v dveh mesecih so bile na papirju. Zapisovala sem vsebino, predvsem pa dialoge. Janez ima neverjeten spomin za podrobnosti in vse, kar so junaki v zgodbah izgovorili, je bilo skoraj zagotovo tudi v resnici povedano tako. Potem so zgodbe skoraj leto dni ležale v predalu, dokler se nisva midve srečali in se pričeli pogovarjati o sodelovanju.
Prej me je bilo kar groza, ko sem pomislila, da bo treba zapise nekako urediti, predvsem pa napisati na berljiv način. Ko človek zgodbo pripoveduje v živo, si pomaga z gestikulacijo, intonacijo glasu in medmeti, da ustvari primerno razpoloženje med poslušalci in doseže želeni učinek. Če je dober pripovedovalec, kar Janez je, dela to spontano in nezavedno. Pa še družabno okolje, podprto s kakšnim kozarčkom vina, tudi doda svoje (smeh).

Da bo pa ta ista zgodba smešna in zanimiva za branje, pa se mi v začetku res ni zdelo preprosto. Dogovor s Spletnim časom, da objavimo po eno zgodbo na teden, mi je zelo pomagal, da sem lahko postopoma obdelovala zgodbe. Najprej sem izpeljala logičen potek zgodbe, skušala sem čim bolj ohraniti duha pripovedi, potem pa sem pilila in pilila … pa še bo treba marsikaj izboljšati (smeh). Seveda sem sama spisala tudi vse uvode in opombe, ki pomagajo pojasniti okoliščine in čas pripetljajev.


Ali se spominjaš, katero zgodbo si prvo zapisala?


Mojca: 
Ne spomnim se, katere sem se res prve lotila. Ko sem pričela pripravljati tematske sklope in neko smiselno zaporedje objav, sem se hkrati odločila tudi za približno kronologijo zgodb. Začela sem s študentskimi zgodbami, ampak se mi je zdelo potrebno napisati še uvod v serijo. In takrat mi je po glavi pričel rojiti pripetljaj, ki ga je pripovedovala Janezova mama iz njegovega zgodnjega otroštva. Oče je prišel zjutraj iz nočne izmene domov in zaspal na divanu v kuhinji. Janez se je igral s poleni in je hotel prebuditi očeta, ker mu je bilo dolgčas. In ga je s polenom mahnil po glavi. Tako pač, trije stavki. Ampak se mi je zdelo zelo značilno za Janezov karakter, kakšnih sredstev se zna domisliti za zbujanje pozornosti. Zato je v bistvu ta dogodek s polenom tudi moja prva zgodba, če naj tako rečem. Ko sem temu pripetljaju pričela izrisovati sceno in okoliščine, da bi si ga bralec lažje predstavljal, sem ujela nek ritem pripovedovanja še sama. In zdi se mi, da je ta zgodba določila tudi ostale. Čeprav pa moram poudariti, da imajo zgodbe po večini močan lasten naboj in scenarij in sem bolj pazila na to, da ne bi okrnila osnovnega duha pripovedi.

Zgodbe so iz meseca v mesec dosegale večjo branost. Sama sem jih z veseljem, in priznam, z radovednostjo prebirala. V čem je je trik, da so zgodbe, ki so pisane po resničnih dogodkih, tako priljubljene pri ljudeh? Ali sta pričakovala tako odzivnost?


Mojca:
Taka odzivnost me je res prijetno presenetila, nisem je pričakovala. Mislim, da ljudje dandanes še kako potrebujemo tudi dobro razvedrilno in lahkotno branje, kar te zgodbe nedvomno so. Dejstvo, da so resnične, pa najbrž tudi doda svojo vrednost. Vsakdo med nami ima na zalogi nekaj lastnih zabavnih dogodkov. Ljudje se radi primerjamo in morda je kdo od bralcev medtem že sam dobil idejo, da bi spisal kaj podobnega. No, morda pa se že kje ustvarja nova serija prigodnic in bo Spletni čas kmalu spet zapolnjeval ponedeljke … (smeh).

(No, to bi nas pa veselilo!)

Navdušili pa so me tudi odzivi tistih bralcev, ki so nekatere dogodke že poznali iz pripovedovanja znancev ali pa osebno poznajo v zgodbah omenjene akterje. Všeč mi je bilo, da so se oglasili in to povedali.

Janez: 
Neko odzivnost sem seveda pričakoval, ne pa tolikšne. Vzrok je gotovo humornost, pa tudi izvirnost dogodivščin. Nekatere so res posebne. Najpomembnejše pa je dejstvo, da je Mojca iz dogodivščine znala narediti berljivo zgodbo. Med opombe pa je poleg prevodov dodala tudi marsikateri zanimiv podatek. 

Resnične zgodbe so ljudem zanimive, pa vendar, ni vseeno, kako so zgodbe pripovedno napisane. Mojca, neka tvoja bralka je napisala, da se v zgodbah vedno nekaj dogaja in da iz običajnih dogodkov narediš zanimivost. Spet nekdo drug je napisal, da so tvoja besedila atraktivna in obenem lahkotna. Sama bi dodala, da so me največkrat nasmejale, včasih tudi tako, da sem se na glas zasmejala. Kdo ima pri vsem skupaj večjo zaslugo? Pripovedovalec Janez Kek ali šribarka Mojca Zelenko?

Mojca: 
To je zelo prijetno slišati (smeh). Ob neki priliki mi je nekdo rekel: »Pa ti narediš zgodbo iz nič!« (smeh). Vsekakor je to velik kompliment za pisanje.
Vendar ima zasluge za tak uspeh zgodb edinole Janez. Če ne bi na življenje ne gledal kot gleda, če bi ne imel tako vedrega značaja in pogleda na svet, potem se te zgodbe ne bi zgodile oziroma se ne bi na tak način kot so se. Če dobro pomisliš, marsikaterega od teh dogodkov bi se dalo dojemati tudi kot frustracijo in bi ga marsikdo opisal čisto drugače. Mislim, da je glavna srž uspeha teh zgodb v dojemanju življenja samega. Je pa res, da ptiči istega perja vkup letajo, zato je uspeh zgodb tudi zasluga njegove druščine prijateljev, ki so že s svojim obstojem pripomogli k zabavnim razpletom. In, kadar so dodali še svoje ad hoc domislice in razburljiv scenarij … (smeh)

Janez:
Z Mojco seveda nisva tekmovala, kdo bo imel večji prispevek. Menim, da brez tako dobre »šribarke« vse skupaj ne bi bilo tako zanimivo. Ob branju dogodivščin sem se potem še sam nasmejal. Moja edina vloga tu je bila, da sem se skušal čimbolj natančno spomniti dogodkov in udeležencev.

Omenila sem, da so nekatere zgodbe neusmiljeno iskrene. Običajno se ljudje izogibamo iskrenosti, ker ne želimo izpasti, bodisi naivni, neumni, bojazljivi. Ti, Janez si z vsemi temi predsodki gladko pometel in dovolil Mojci, da zgodbe objavlja v Spletnem času, s pravimi imeni in priimki oseb, ki so obenem protagonisti zgodb. Ali si pri tem imel kakšne pomisleke in ali je šla kakšna zgodba skozi tvojo cenzuro in nisi dovolil njene objave? Ali ne obstaja možnost, da bi se zaradi objave akter zgodbe vanjo obregnil, zaradi morda razžalitve oz. razkrivanja nekih zasebnih dogodkov? Kakšen občutke sta imela, ko sta prebirala svoje lastne zgodbe v Spletnem času in je tako del zasebnega življenja postal javen? Osebno mislim, da je za slednje potreben pogum. Kako si prepričal prijatelje, da so dovolili objavo?

Janez:

Preden smo začeli objavljati zgodbe, sem se z vsakim udeležencev pogovoril po telefonu (z živimi, seveda) in jih vprašal, če imajo kakšne pomisleke pred objavo njihovih polnih imen. Vsi so se strinjali z objavo zgodb in imen. Potem pa smo kar po telefonu pričeli spet obujati spomine na nekatere dogodivščine in se jim smejati. Lahko bi dodal: skupaj smo jih doživeli, skupaj se jih spominjamo in skupaj se jim smejimo.
Nikogar ni bilo treba prepričevati in mnoge je celo razveselilo, da smo se lotili tega projekta. Glede tega, da je del osebnega življenja postal javen, pa iskreno povedano, nisem imel nikakršnih občutkov, ker te zgodbe pripovedujem v družbi že vsa leta od njihovega nastanka dalje. Poleg tega pa človek tudi ob živem pripovedovanju zgodb ne omenja najbolj intimnih podatkov posameznika in tudi Mojca se jim je ob pisanju mojstrsko izognila. Če pa kdaj kaj zakuhaš – no, saj to je pa tisto, kar dogodek naredi zabaven, pa življenje tudi (smeh).

Mojca:

Ko ponovno preberem objavljeno besedilo, se ne morem izogniti kritičnemu branju in odkrivam mesta, kjer bi ga bilo dobro izboljšati. Sem se pa večkrat med pisanjem tudi sama hahljala, ko sem si predstavljala, kako se je dogodek odvijal. Tudi spominjanje lastnega ravnanja in reakcij v tistih nekaj zgodbicah, kjer sem sama udeležena, je z današnjega zornega kota videti zabavno. Zanimivo je to, da se tistih nekaj mojih lastnih »podvigov« najbrž sama danes sploh ne bi spominjala, če ne bi že pred leti postali del Janezovega pripovedovanja. Mislim, da so njegovi prijatelji veseli zapisa skupnih pripetljajev iz istega razloga, saj tako njihove zgodbe dobijo novo dimenzijo. Zdi se kot da nek dogodek v spominu drugega človeka zaživi svoje novo življenje. Najbrž tako nastajajo legende … (smeh)

Osebno teh zgodb ne čutim kot razgaljanje zasebnosti. Konec koncev se je vse odvijalo na očeh javnosti, včasih celo pred publiko, ki je malodane aplavdirala, če se samo spomnim tistih privezovanj bark na pomole pred terasami gostiln (glasen smeh). Razne dogodke iz življenja pa priložnostno še sama rada pripovedujem in se tudi iz sebe znam ponorčevati. V tem pogledu me javna objava zgodb pušča nedotaknjeno.

Mojca, v načrtu imaš tudi izdajo zbirke kratkih zgodb. Kdaj jo lahko pričakujemo?

Mojca: 
Ja, knjiga je sedaj v pripravi. Zgodbe zdaj še enkrat kritično berem in izboljšujem, obenem pa gredo v lektoriranje. Oblikovan je prvi osnutek naslovnice in vzorec v pdf formatu za sponzorje, saj je potrebno zbrati sredstva. V tem trenutku je še težko odgovoriti, kdaj bo knjiga izšla, ampak v letošnjem letu vsekakor. Vendar pa je lahko zunaj v roku enega meseca, čim bo zbranih dovolj sredstev. 



Ne morem mimo karikatur Darija Novaka, ki so dodatno popestrile posamezno zgodbo. Ali bodo tudi sestavni del bodoče zbirke?

Mojca:
Darija Novaka sem povabila k sodelovanju, ker se mi je zdel njegov stil karikature pravšnji k tem pripovedim. Žal mu čas več ne dopušča nadaljnjega sodelovanja in morda je izgubil motivacijo zaradi drugih obveznosti, kar je velika škoda. Nekaj karikatur bom vsekakor uporabila v knjižni izdaji. Je pa sedaj zaradi tega nekaj več uredniškega dela, saj celota odstopa od prvotne zamisli.


Mojca, ali nam lahko razkriješ, ali si dosegla svoj namen, ki si si ga zadala pred pričetkom pisanja, in kdo so po tvojem potencialni bralci?

Mojca:

Pred začetkom objavljanja še sama nisem vedela, kakšen naj bi bil moj namen (smeh), razen tega, da sem se strinjala s Silvom Planincem, da naj zgodbe gredo med ljudi. Zdaj, ko gledam leto dni nazaj, pa se zavedam, da je pisanje in objavljanje teh zgodb nekaj v meni močno spremenilo oziroma pomagalo uresničiti in dozoreti mojo notranjo potrebo, ki se je prej nisem niti zavedala. Vse življenje namreč že vem, da premorem nekaj malega talenta za pisanje, vendar ga nisem nikoli razvijala. Splet okoliščin in te zgodbe pa so pripomogli, da me je pisanje zagrabilo, da zdaj ob njem uživam. To pa je mnogo več kot sem kdaj koli lahko pričakovala od pisanja in objave teh dogodivščin.
Kdo so potencialni bralci je pa vedno vprašanje številka ena za vsakega založnika. Poleg generacije, ki ji je čas dogodivščin blizu in lahko zato najde dodaten motiv za branje teh pustolovščin, sem imela v mislih tudi tiste mlajše od nas. Zato sem se potrudila pri pojasnilu dodatnih okoliščin in prevode iz srbohrvaščine. Nenazadnje so te dogodivščine lahko zelo zabavno počitniško ali dopustniško branje po tem, ko ti končno uspe odložiti I-phone, ker mu je crknila baterija (smeh).

Pred kratkim si objavila tudi lastno spletno stran in odprla društvo Majarena. Na spletni strani sem prebrala veliko zanimivih reči, predvsem je mojo pozornost pritegnil projekt Intuitivno poslušanje. Ali lahko bralcem Spletnega časa, kaj več poveš o tem? Kaj to sploh je?

Mojca:
Majarena je društvo za kulturo komuniciranja. Kaj vse to pomeni ali lahko pomeni, je preveč, da bi mogla zadovoljivo opisati v nekaj stavkih. Za projekt »Intuitivno poslušanje« bi kdo porekel, da je to še ena od storitev v množici izdelkov, ki naj bi pomagali ljudem lažje prebroditi vsakdanje stiske. In imajo prav. Ljudje iščemo najrazličnejše načine, kako prebroditi osebne stiske: nekateri z raznimi vrstami duhovnosti, jogo, terapijami in coachingi vseh vrst. Vse te stvari imajo svoj namen in svoje odjemalce in nenazadnje tudi neke učinke, vsaj kratkoročno.

Intuitivno poslušanje pa zadovoljuje človekovo temeljno potrebo po biti slišan, resnično slišan. Tu sploh ni pomembno ali je nekdo mistik, duhoven ali racionalist, pragmatik ali kakršenkoli je že njegov življenjski pogled. Vsakdo od nas pride občasno v situacijo, ko bi pogosto zadoščalo že, da nekomu pove, kar ga teži, da bi se lahko izrazil ali brez zadržkov spregovoril o svojem problemu, da bi potem lažje premislil o svojih nadaljnjih korakih. Vendar pa je najbolj pomembno, da lahko zaupaš nekomu, ki te ne bo obsojal ali presojal, nekomu, ki ga ne bodo omejevala njegova lastna prepričanja ali psihoterapevtske strokovne šablone. Naši bližnji, prijatelji in psiho-zdravilci in zdravniki običajno niso te osebe, ker imajo, prvi lastna prepričanja ali so del našega problema, drugi pa okvire svoje stroke. Ne potrebuješ nasvetov, predalčkanja ali soljenja pameti. Pomembno je, da začutiš, da svoje skrbi, dogodke ali ravnanja lahko zaupaš osebi, ki te bo resnično slišala. Ko začneš pripovedovati svoje skrbi ali zgodbo, začneš strukturirati svoje misli. Tvoja lastna pripoved s tem, ko ji daješ rep in glavo, ti pomaga priti do uvida v tvoj problem. Želi pomagati na dolgi rok.

Naloga intuitivnega poslušalca je, da stori vse, da bo resnično razumel to, o čem mu govoriš in ti na nek način pomagal nastaviti zrcalo. Ko dojameš in začutiš, da je nekdo resnično doumel tvojo situacijo, takrat se nehaš počutiti tako sam in izgubljen v svojem problemu. Dober intuitivni poslušalec ti pomaga (pre)usmeriti tok tvojih misli. Takrat tvoji možgani prično delovati drugače, prično delovati konstruktivno in v smeri iskanja rešitve ali drugega zornega kota.

Oh, o tej temi lahko razglabljam še nekaj ur (smeh). Je pa res, da intuitivni poslušalec ni nekdo, ki sede na stol in te pač posluša, niti ni nekdo, ki je pametnejši od tebe. Vendar pa so potrebni znanje, empatija, občutek in tudi izkušnje. Sama trenutno sodelujem kot prostovoljka v društvu Altra, ki pomaga različnim osebam pri reintegraciji v družbo. Tam sem tudi našla odličnega mentorja. Deležna sem strokovnih napotkov in izkušenj in se še dodatno kalim kot poslušalka.


Bralce svoje spletne strani vabiš k pisanju kratkih zgodb. Se ti ne zdi, da s tem nekako konkuriraš Spletnemu času?


Mojca:
Spletni čas nima konkurence! (smeh). Ja, moja spletna stran, taka kot je trenutno, je tudi rezultat dejstva, da sem se pričela udejanjati kot pišoča oseba. Seveda je moja stran običajen blog in ne literarna revija kot Spletni čas (smeh). Res sem nastavila podstran Prevozi.org zgodbe z namenom zbirati zgodbe z avtoštopa in današnjih »prevozov«. Sicer pa na svoji strani še malo kuham, pa malo »nakladam« o tem in onem približno tako kot tisti zajček, ki sedi na štoru, si brusi krempeljce ter se mimoidočim hvali, kako bo požrl medveda …(smeh). No, ne jemljimo preveč resno tega našega življenja, dokler ga še imamo. Raje se mu smejmo.


Naj te popravim. Spletni čas ni literarna revija (teh ambicij niti nima), ampak je spletni časopis z nekoliko širšo in bolj razpršeno vsebino. Objavljamo prispevke, tako umetniške, kot tudi take z lahkotnejšimi vsebinami. Predvsem predstavljamo mlade in manj mlade, znane in manj znane portrete ljudi, ki se s čim zanimivim ukvarjajo, bodisi z umetnostjo, bodisi z obrtniškim delom ali npr. z zeliščarstvom. Ne smem mimo kolumne Iztoka Geistra, velikega zagovornika narave, ki objavlja veliko člankov na temo narave in ptičev. Naj izpostavim na tem mestu Virtualno galerijo, ki ima trenutno največji odziv pri ljudeh, pa ustvarjanje skupinskega dnevnika, ki je še svež in orje ledino in je namenjen vsem!, ki želijo karkoli povedati ali pokazati. Aktualne so tudi fotozgodbe … Imamo celo rubriko o jadralnem letalstvu, kjer avtor meni, da je ta šport v Sloveniji zapostavljen … skratka Spletni čas se odpira v vse smeri, v umetnost in v življenje, ki ga živimo, razen v znanost (smeh), pa tudi trači nas ne zanimajo. Zadovoljni smo, imamo kar lepo število bralcev in kar nekaj vsebin.

Kakorkoli že, tudi sama mislim, da naša portala ne konkurirata drug drugemu (smeh) in lahko samo sodelujeta. Pravijo, da je sodelovanje ključ do uspeha in jaz verjamem v to.

Hvala za pogovor in veliko uspeha pri delu z društvom Majarena.



Z Mojco Zelenko in Janezom Kekom se je pogovarjala Vanja Čibej.



Klik na sliko odpre novo spletno stran Mojce Zelenko!

http://www.mojcazelenko.si/dogodivscine-druscine-prijateljev/





Razstava Nike Korsič v Brblarni v Novem mestu

objavljeno: 9. maj 2017 01:35 avtor: Spletni čas - Inovelmedia   [ posodobljeno 14. maj 2017 01:39 ]


Če vas pot zanese v Novo mesto, si lahko ogledate prodajno slikarsko in fotografsko razstavo 

Nike Korsič v Brblarni (Žlebej 1a, Novo mesto). 


www.nikakorsic.si



Ob razstavi Nike Korsič
Avtorica pričujoče razstave, akademska slikarka Nika Korsič, se je doslej preizkušala v različnih upodobitvenih tehnikah, pri čemer je nadvse uspešno združevala slikarstvo in fotografiranje. Zato je lahko brez večjih pomislekov pripravila ta pester izbor slik in fotografij, ki ga je omejeval le improviziran razstavni prostor.

Pa je morda kljub navidezni poljubnosti razstavljenega gradiva mogoče najti kakšno vse povezujoče opravičilo za prav takšen in ne drugačen izbor, ki naj bi bilo hkrati tudi potrditev slikarkinega likovnega sporočila? Mislim, da je vsem slikam in fotografijam, tako abstraktnim kot figurativnim skupno prav to, da gledalca nagovarjajo z izrazno močnim koloritom in premišljeno kompozicijo. Ker pa vsakokratna uporaba barv nagovarja gledalca v čustveni govorici, lahko rečemo, da so to barve letnih časov: zimsko vznemirljive, spomladansko živahne, poletno vroče, jesensko spokojne. Zima (abstraktne skice): skice občutimo kot pripravo na vznik življenja, kot nekaj še neorganizirano beljakovinskega, s poskusi črtnega kodiranja, kot pričakovanje, da bo pravkar počilo, pa naj bo to lupina ali ledena ploskev. Pomlad (oljna figuralika): lebdeča človeška telesa, upodobljena v polnem žuborenju svetlobe v najnežnejših nebesnih tonih, ki se zrcalijo tako v oblakih kot v vodi. Poletje (abstraktne kompozicije v akrilu): skorajda zgnetena prepletenost linij in barvnih ploskev v ozračju dih jemljajoče vročine visokega poletja, domala brezizhodna prepletenost strastnih linij in nasičenih barv. Jesen (fotografije odsevov): strasti so povsem umirjene, brez vsakršne ostrine ali notranje napetosti, topli rjavi toni odsevajo čas sproščanja in tihega samozadovoljstva. Ampak, da bi lahko čustveno opredeli zadrego in nelagodje, ki ga vzbuja v gledalcu povoščeno in pomrznjeno sadje in zelenjava v ledeno kričečih barvah, bi potrebovali še en letni čas, ki bi združeval zimska pričakovanja in spomladanski nemir, poletno vročičnost in jesenski mir. Imenujmo ga čas predrznosti, čas izumetničenja naravne lepote. Vendar mar ni ravno upodabljanje tega manjkajočega letnega časa najresnejša in najbolj odgovorna naloga umetnosti? Od nekdaj in za vekomaj.

Vse razstavljene slike so ptice selivke. Večina se jih bo po razstavi vrnila domov. Nekaj pa si jih bo našlo nov dom, novo mesto. 

Iztok Geister



www.nikakorsic.si

www.nikakorsic.si

Razstava je postavljena. V pričakovanju ljubiteljev umetnosti. 







TRST via LJUBLJANA (odlomek iz romana), avtor: Jurij Hudolin

objavljeno: 12. apr. 2017 06:32 avtor: Spletni čas - Inovelmedia   [ posodobljeno 31. jul. 2017 23:54 ]



JURIJ HUDOLIN 


TRST via LJUBLJANA 

(odlomek iz romana) 



1. 


Tudi po tistem, ko mi je na porodu umrl Daniele in ne ozirajoč se na okoliščine, ali sem se prebujala v ljubljansko meglo, ali pa so me iz sna že prej začeli žokati petelini in lajež psov v Barboju, je budilka vedno začela drdrati ob pol sedmih zjutraj. Tri leta po nesrečnem porodu, ki je moje življenje spremenilo v balado in sem naokrog znala klamati tudi z orošenimi trepalnicami in sta bojda dve navpični gubi na mojem obrazu pričali o zapleteni zaskrbljenosti, sem še vedno živela v popolni apatiji, ki sem jo čutila do sebe in drugih. Vse, kar mi je ostalo, je bil moj stil, ki sem ga vsak dan na novo negovala in dodajala ornamente in to je bilo dovolj, da ljudje ne opazijo na ošvrk, da te je nekaj hudega popolnoma zdručkalo in da nisi več na lovu za jedrcem življenjskega mirakla, ki naj bi ga vsak odgovoren do sebe iskal med rojstvom in smrtjo. Čeprav je moja nona, Italijanka iz Barboja, majhne in ljubke vasice na meji med hrvaško in slovensko Istro, vedno govorila, da človeka velikega naredi stil, pa je moj ded, ljubljanski odvetnik Okreša, temu kljubovalno nasprotoval, češ da je stil malo več od gole sentimentalne bižuterije in da beži od trdega in neizprosnega življenja in da je lahko zgolj lažniva tolažba. Da bi ustregla obema, sem študirala modni dizajn v Bologni in pravo v Ljubljani, vendar sem oboje zgolj absolvirala, do njune smrti nisem pred njiju položila diplome, a me zaradi tega nista razdedinila, kakor sta znala govoriti, kadar je pred mojimi očmi tiktakal njun kazalec, saj sta bila oba iz tistega testa, da kolikor te zna bogastvo varovati in darovati, toliko te zapelje tudi na napačna in objestna pota in v resignacijo, da bi začela živeti brez vizije in malikovati nekaj, kar bi mi uničilo življenje. In če mi ga ni smrt roditeljev v prometni nesreči kot šestletni deklici, mi ga ne more nič, tako sem se rada bodrila. Za dedkom in nono mi je ostalo veliko stanovanje in hiša s posestvom in precej denarja; stanovanje na Trubarjevi ulici v Ljubljani in hiša, ki ji je pripadalo nekaj hektarjev zazidljivih parcel en kilometer od morja v Barboju v Istri.

Po nesrečnem porodu in ločitvi od Josipa, ki naj bi bila začasna, vendar ga zdaj že dve leti nisem ne videla ne slišala, sem zime preživljala večinoma v Istri, poletja pa v Ljubljani, hotela sem biti tam, kjer je manj ljudi. Sploh pa se mi je vedno bolj dozdevalo, da največ stvari in opravkov počnem prav nasprotno tistemu, kar počne večina, vendar je tudi res, da sem se zadnja leta večini priklonila v tem, da zame pustolovsko in raziskovalno potovanje ni obstajalo več, čeprav je bilo to v moji naravi, vse skupaj je bil le še promet. Bila sem plivkajoč košček plastike, a mi na kraj pameti ni padlo, da bi sredinec usmerila v nebo ali na koga drugega ali magari na kakšno prejšnjo, celo iz trte izvito krizo. Kriza je že vso zlagano zgodovino, ki časti in velikodušno kropi morilce in razbojnike, vendar mi je še bolj in zares šla na živce, pa tudi do drobovja in jeter, gnusna filozofska sintagma, ali bolje, zapoved: izvirni greh. V glavi se mi je pletlo marsikaj in dejansko sem opažala, da večina življa na svojih življenjskih poteh nima zveze z realnostjo, še s fikcijo ne, temveč s prezgodnjo demenco in norostjo. Da je svet že davno dehumaniziran, ni treba posej tolči po nakovalu smisla, zato se mi je boj proti zlu vedno zdel tratenje časa, saj zlo kontaminira še tako trdovratnega bojevnika svetlobe. A vedela sem, kar me je veselilo in mi dajalo upanje, da človek nikoli ne reši vseh problemov in nejasnosti, kaj šele, da bi se jih znebil, vendar jih lahko preraste. In če ne drugega, sem si mislila v topli postelji svoje ljubljanske spalnice, nekaj čez pol sedmo zjutraj, ko je budilka že zdrdrala svoje, mislim si in to že od študija naprej, ne glede na takratno šminko častihlepja in lakote po življenju, da jaz v vesolju ne pomenim nič in bo tako za vedno tudi ostalo. Tolažilo me je, da bi to moralo veljati za vsakega človeka in tudi slutila sem, če ne celo vedela, da največ kratov samo hibe in bolečina pripeljejo na zmagovito pot. Ta vedno zraste iz niča in takrat premagaš tudi najhujši odpor in sovraštvo in posmeh, protesta proti sami sebi se pač ne grem več. In zame bo poslej pomembna vsaka minuta: za človeka kot negovalca lastne, posamične eksistence, če si želi biti kolikor toliko izvoren, niso pomembna ne stoletja ne tisočletja, temveč vsakih piškavih, vendar zlatih deset minut, kajti kdor napada nesmrtnost in si jemlje čas za razmišljanje o njej, ta je zapravil še tistih deset minut in je največ kratov suženj ničevosti, ki nikoli ne uzre plemenitosti in ga nikoli ni šolal udarec ponorele lokomotive bolečine.


2.


Verjetno se mi zaradi tega, ker je oče dal mami v moji adolescenci pete vetru, otroštvo ni zdelo nikoli kako posebno ugodje in čeprav sta se še kasneje drug do drugega vedla precej omikano, sem bil vse do svojega dvajsetega leta, ko sem spoznal Adriano, zadrgnjen in zavrt mladenič, najbrž tudi pod vplivom ponižne in do vsakogar pobožno ustrežljive guvernante, s katero sem prebil večino časa do svojega sedemnajstega leta, saj sta se starša ukvarjala sama s seboj in s posledicami ločitve, ki ju je oba zelo prizadela: za veliko medeno kupo čudeža sta si bila oba edina v tem in verjetno zgolj v tem, da človek zaživi šele takrat, ko se zagleda v lastne napake in se jim upre.

Gimnazijo na liceju Franceta Prešerna v Trstu sem komaj končal, največ zaradi pomoči mame in bogaboječe guvernante, ki je mami na uho nosila, da vse noči berem, vendar ne čtiva za šolske obveznosti. Slovenščino in italijanščino sem imel odlično, drugo pa je bilo dva proti ena, če bi poznali ničlo, kakor pri športni napovedi, bi zagotovo žegnal tudi to. Mama se je na šoli izborila za moje maturitetno spričevalo, ki mi danes prav malo ali nič ne koristi in mi tudi v službi prevajalca pri Il Picolu ne: kruh si služim s tem, kar sem sam našel v knjigah, stanovanje pa sta mi starša zapustila, ko sem ju le s težavo prepričal, da se odkrižata služkinje, saj je vendar pri dvajsetih nisem potreboval več, zdaj je materi na uho nosila celo kaj počneva jaz in Adriana, ki sem jo spoznal leta 1999 v vaški konobi v Barboju, za katero sem slišal, da ti ne glede na debelino denarnice rečejo kaj je naravnost iz morja in če ni nič, ne dobiš nič. Z Adriano sem preživel lepih in občasno tudi zelo turbulentnih sedem let, ko pa nama je umrl tako željeni Daniele, pa sta se najini poti počasi, vendar zanesljivo razklali, najbrž nas res najbolj uničijo tisti, ki jih sploh ne poznamo, ne glede na to ali so iz naših genov ali ne.

Ljudi sem se od nekdaj bal po stopnji neumnosti, ki jim frfotajo iz ust, zato sem po najini tragediji postal tak kot pred Adriano, zazankan in tih, morebiti celo mrk in odločen, da mora čas milosti čimprej in za vedno miniti, kaj naj drugega: se gledam kako jočem, gledam, kako cel svet joče od pamtiveka, kdo se bo smejal in kdo štel solze, ko bo kajman jokal, krokodil? Jasno je, da kakor se kotalikajo in vrtijo planeti v vesolju, zaenkrat name in na vse človeštvo nima nobenega otipljivega vpliva, vsaj v tistem najbolj pomembnem oziru, da bi kdo kdaj kaj tehtnega in pomembnega skoviknil z neba, vendar je jasno tudi, da je ljubezen med različnimi in neenakimi edini možen življenjski red. Preroki in mistiki, ne samo da so sebični blodneži, zapredeni v zgodovinsko zmoto, so tudi egocentriki, ki malikujejo popolno podrejenost in s tem propad življu, ki nima jajc in zaradi tega ne razvija jasne vizije. Čeprav se mi zdi življenjepis gnusno samoljubna in bahata zvrst, sem zdaj, pri tridesetih, s ponosom – sam zase – pritaknil, da sem se za svojo vizijo življenja izvojeval: brskati po knjigah, iskati tisto, kar me bo spet odprlo in pomagati si sam, nočem da mi pomaga katerikoli fizično živi predstavnik človeške rase: hočem in želim si pomagati s knjigami, si z njimi odpirati včasih otečene in lepljive veke, vendar ne s priročniki in šundom, temveč z leposlovjem: pisal ne bom, dovolj je, če že v službi prevajam in s tem tešim željo možganskega debla, da se vsak dan znebi določene kvote besed. Bal sem se, da ne bi zaradi nesrečne zavrtosti, ki je, vsaj zdi se mi, navzven nisem kazal, zbežal v narcizem, saj je ta sprt s široko razumevajočo artikulacijo in ne zmore prenesti drugačnega mnenja, kakor zgolj tistega, ki si ga je človek ustvaril sam o sebi. To bi me zapeljalo v zgodnji propad, jaz pa sem si navkljub vsemu želel živeti. Nikakor in nikoli si ne smem dovoliti, da bi se priklonil resignaciji, potem bi šel še živ rakom žvižgat. Učitelj bom sam sebi, dovolj sem star in doživel sem svojo veliko bolečino, izgubil sem dva, ki sem ju najbolj ljubil, vendar pa se na rovaš rešitve ne mislim ukvarjati z ideologijami, vsak mesijanski akt je diktatorski, svetu in drugim ljudem pa se nikoli ne moreš maščevati, tako kot bi si v največji užaljenosti in bedi in besu nad čudežno krivico želel. Jaz bom trdovratno ubral tako pot, da bo čim manj ljudem okrog mene tekel dež iz oči, ne glede na resnico sodobnega časa, da je pri izobražencih na prvem mestu profiliran sistem laži in ne mislim se ukloniti nobenemu nagonu po moči in oblasti, ki brli in kakor sestradana divjad čumi v vsakem človeku kakor potreba po hrani in vodi. Jaz bom samo jaz, Josip Degrassi, rojen leta 1969 v Kopru, očetu Italijanu in mami Slovenki, gimnazijski maturant, zaposlen kot prevajalec pri Il Picolu, ločen (čeprav še ne na papirju), stanujoč na Via Roma v Trstu, ljubitelj vsakršne literature in zanimivega čtiva, pravzaprav nekakšen zasebni raziskovalec, prepričan v to, da ni res, da je v teku evolucije vsak sedanji človek boljši od prejšnjega, čeprav tudi mislim, da se ne sme nobene, ampak prav nobene preteklosti, zadegati v postrgani menažki v ocean in potem začudeno mežikati z očmi.




O avtorju

Jurij Hudolin se je rodil leta 1973 v Ljubljani, kjer tudi živi kot svobodni književnik, urednik, scenarist, novinar in prevajalec. Objavil je pesniške zbirke: Če je laž kralj (1991), Ajdbog in ptičvolkkača (1992), Bestije (1993), Divjanje (1994), Prividi nemirnega čudaka (1994), Govori ženska (2001), Ljubezni (2009), Žival in lakaj najdeta ljubezen (2009), Čakanje revolucije in modrosti (2013), Prištinski dnevnik (2015) in romane: Objestnost (2005), Pastorek (2008), Vrvohodec (2011), Ingrid Rosenfeld (2013), Osnove ljubezni in zla (2016), Trst via Ljubljana (2017), knjigo kratke proze Na kolodvorski ulici nič novega (2012) in knjigo izbranih kolumn Pusti ti to (2005). Iz hrvaškega, srbskega in bošnjaškega jezika je prevedel več kot trideset knjig proze, poezije in dramatike, uredil pa je tudi nekaj mednarodnih zbornikov in antologij iz več svetovnih jezikov. Bil je kolumnist vseh pomembnejših slovenskih časopisov in revij, kot scenarist pa se je podpisal pod štirinajst filmov, igranih in dokumentarnih. Njegove knjige so prevedene v angleški, češki, madžarski, hrvaški, albanski, srbski, bošnjaški in makedonski jezik, revijalno pa v trideset jezikov. Za svoje delo je prejel več domačih in tujih štipendij, nagrad in priznanj. 


Preberite še Jurijev portret, KLIK!  Portret.


http://www.inovelmedia.si/home/portret-umetnika/objave-portret-umetnika/jurij-hudolin



Nova ureditev na obalni cesti

objavljeno: 1. apr. 2017 03:25 avtor: Spletni čas - Inovelmedia   [ posodobljeno 1. apr. 2017 03:25 ]



Občina Izola je pripravila kratka navodila, komu so namenjeni posamezni pasovi v smeri iz Izole proti Kopru. Če se odpravljate na sprehod, je dobro navodila prebrati.  

Veliko užitkov na novem sprehajališču ob morju.




Sprehajališče je razdeljeno na tri pasove


Za kolesarje in voznike motornih koles (25km/h)


Za pešce

Za rolkarje

Fotografije: FB Občine Izola





Intervju z Lauro Ličer, napisala: Mojca Zelenko

objavljeno: 29. mar. 2017 00:03 avtor: Spletni čas - Inovelmedia   [ posodobljeno 29. mar. 2017 00:04 ]


Kraljica Kuščarica ali intervju s slikarko Lauro Ličer 

Laura, v tretje gre rado in ti se v Spletnem času zdaj pojavljaš že tretjič. Zelo zanimiva mlada umetnica si. Upam, da te bom znala spraševati tako, da te bomo lahko čim bolje spoznali.
Lepo te je videti, tebe in tvoja bitja, kjerkoli se pojaviš. Ta tvoja bitja ali stvori kot jih tako rada poimenuješ, nas prijazno gledajo in občutek imam, kot da nas celo razumejo.


Fotografija: Portretna slika, Goran Antlej

Kdo si kot človek? Kako se kot človeško bitje definiraš?
Med mano in bitji je kar tesna povezava. Praviš, da nas moja bitja prijazno gledajo in razumejo. Recimo, da kot človeško bitje stremim k razumevanju, čeprav ne uspe vsakič. Pri mojih stvorih je poudarek na statičnosti – ne toliko v smislu vdanosti v usodo, ampak opazovanju in dojemanju okolice.
Vsaka slika ima zgodbo, ponavadi nastaja sproti, mnogokrat jo dojamem šele, ko je že končana. To je moje videnje, nekdo drug pa jo lahko prebere čisto drugače. Tudi zato običajno dajem slikam kratke naslove, ki ne omejujejo domišljije gledalca.
Kdo sem, kot človek, težko odgovorim. Mogoče raziskovalka. Kot človeško bitje pa bi se umestila v tisto ogromno množico bitij, ki ji je umeščanje le v človeško družbo morda premalo.

Z mojega zornega kota si še zelo mlada, pa tudi kot umetnici ti v absolutnem pomenu lahko rečemo, da si mlada umetnica. Pa vendar, je iz tvojih slik razbrati, da razmišljaš o tolikerih življenjskih stvareh. Tvoji liki so nasmejani in prijazni, videti so otroško nedolžni, a hkrati izkušeni in dobrotljivi. Zdi se, da izražajo nekakšno življenjsko modrost.
Kakšno je tvoje življenje, kako dojemaš svoja lastna izkustva in kaj vodi tvojo roko?
Mojo roko vodijo moje misli, čeprav se mi včasih dogaja, da rišem z mislimi čisto drugje - včasih se pogovarjam po telefonu, poslušam glasbo ali počnem kaj drugega. Najmanj sem z glavo pri stvari, kadar ustvarjam kakšne ponavljajoče se vzorce. Takrat na neki način le sledim toku brez posebnega fokusa. Takšno približno je tudi moje življenje (smeh).
Moje lastne izkušnje pa so do neke mere edina stvar, ki je resnična, tako da dostikrat preslišim dobronamerne nasvete. So pa velikokrat tematika mojih slik moje osebne izkušnje ali pa izkustva ljudi, ki so mi blizu.
Žal mi ne gredo prav dobro od rok poskusi, kjer se poskušaš približati miru v glavi, tako da se verjetno moje misli kar dodobra precejajo na platno. Kar se tiče dobrotljivosti likov je tako, da se mi na koncu vedno tako izide, čeprav me to kar malo jezi. Je pa res, da ko s kuliji čečkam po papirju, takrat mi pa uspejo tudi kakšni grozljivi stvori, tako da je še upanje (smeh).

Kraljica kuščarica

Kakšni so bili tvoji slikarski začetki?
Začelo se je pri treh letih in še vedno imam shranjene slike nekakšnih mandal, ki sem jih risala takrat. Tiste slike so mi veliko ljubše kot tiste, ki sem jih slikala kasneje v mali šoli. Eno leto sem hodila na risanje v Pionirski dom, rada sem ustvarjala tudi v osnovni in srednji šoli, kjer sem obiskovala dodatne ure risanja na šoli.
Potem sem imela obdobje portretov s svinčnikom, »heureka efekt« pa sem doživela pred osmimi leti, ko sem naslikala sliko v stilu kot ustvarjam sedaj. Tako, da na neki način štejem to za svoj začetek. Nikoli pa se nisem uradno izobraževala na področju likovnega ustvarjanja, tako da sem v bistvu samoukinja.

Delaš na Društvu za teorijo in kulturo hendikepa, sodeluješ tudi pri projektu in časopisu Kralji ulice.
Poznaš marsikatero človeško stisko in posebnost. Zdi se mi, da veje iz tvojih slik tudi nekakšna socialna nota.
Kolikšen vpliv ima tvoje delo na Društvu in pri Kraljih ulice na tvoj odnos do soljudi?

Kar se tiče socialne note in Kraljev ulice, je moja vloga vodenje likovnih delavnic enkrat tedensko. Ta čas jemljem kot odklop od vseh naših problemov na ustvarjalen način. Mnogi izmed udeležencev imajo velik umetniški talent, ki bi ga morda v drugih okoliščinah mnogo bolje izpopolnili. Naših kreativnih momentov ne jemljem toliko v terapevtskem smislu, ampak bolj kot kvalitetno preživeti čas s ciljem razstavljanja in prodaje izdelkov. S slednjim sicer še nismo prišli ravno daleč, saj je moja marketinška žilica malce zakrnela, ampak upam, da se bo to v bližnji prihodnosti spremenilo.
Po pravici povedano, ne vem, kakšen vpliv ima to delo na moj odnos do soljudi. Še vedno znam biti zoprna in nepravična do okolice, je pa res, da jih poskušam sprejeti takšne, kot so, s sabo vred. Se mi pa zdi, da je sprejemanje bilo že prej, zato sem sploh v osnovi aktivna v omenjenih društvih. Mislim pa, da me ne vodi neka sveta dobrota, ampak samo želja, da bi deloval tisti slogan vsi različni, vsi enakopravni.



Videti je, da neprestano slikaš, saj si ustvarila že množico slik, ki smo si jih lahko ogledali na tvojih razstavah, pa tudi na socialnih omrežjih. Hodiš tudi v službo, sodeluješ pri raznih projektih in z raznimi avtorji.
Povej, koliko časa na dan ali morda na teden posvetiš slikanju in kako uspeš slikanje uskladiti s službo?

Odkar sem ugotovila, da mi najbolj ustrezajo akrilne barve in da je »otroški« način upodabljanja sveta tisti, kjer se lahko najbolje izrazim, res veliko ustvarjam. Bila so tudi obdobja, ko sem teden dni sedela v sobi, dokler slika ni bila dokončana. Tako je na primer nastala ena izmed mojih najljubših slik Kraljica Kuščarica.
Žal mi čas več ne dopušča, da bi si to redno privoščila. Imam kar pestro življenje, tako da se moje ustvarjanje prilagaja druženju z bližnjimi in službi. Zaenkrat mislim, da mi gre usklajevanje kar dobro, ko mi pa zmanjka časa, pa poskušam zmanjšati obseg vmesnega «bluzenja« (smeh). 
Nimam fiksnega urnika za ustvarjanje, na srečo ne potrebujem velikih priprav, samo usedem se in se delo prične. Doslej še nisem doživela kakšne večje ustvarjalne krize. Velikokrat si sama postavim cilj, na primer neko razstavo in potem imam več zagona. 

Kot ilustratorka si sodelovala že z več avtorji besedil, med drugim tudi s pisateljico Bredo Smolnikar. Povej, kakšno je to sodelovanje?
Bredo Smolnikar mi je predstavil Bojan Meserko, pisatelj in založnik založbe Blodnjak. Na začetku sem bila precej presenečena, saj se mi je zdela kombinacija njenih tekstov in mojih ilustracij kar malo nenavadna. Pisateljica je iz svojega obsežnega opusa izbrala zgodbe o ženskih junakinjah, ilustrirala sem eno za drugo, tako da je po treh letih nastalo okoli 180 ilustracij. Teksti so raznoliki in zelo sem uživala v samem procesu.
Zgodbe je izdajala posamično, na koncu pa je nastala še zbirka debeluška, kar 800 strani obsežna knjiga z naslovom »Si dekle ali si žena« ob pisateljičini 75-letnici. Poleg zanimivega umetniškega izdelka se je v času sodelovanja zvrstilo veliko dogodkov: literarni večeri in razstave ilustracij v Trubarjevi hiši literature, knjižnici Šiška, v Konzorciju, v Metelkova mesto, na debatni kavarni knjižnega sejma v Cankarjevem domu in NUK-u ob pregledni razstavi Brede Smolnikar. Tako da sem doživela mnogo lepih trenutkov, morda pa sledi še kakšno nadaljevanje.


Z Miho Praprotnikom ustvarjata zanimiv in skupen projekt o predkrščanski mitologiji. On je avtor besedil, ti ilustriraš.
Z Miho Praprotnikom sva sodelovala pri njegovem prvencu Rojstvo Ljubljane iz duha zmaja. Zgodba me je zelo navdušila in mi je bilo kar malo žal, da smo se dogovorili le za deset ilustracij, saj me je inspiriral vsak odlomek. Z založbo Stella smo se dogovorili za stripe s tematiko slovenske predkrščanske mitologije in do sedaj sta nastala stripa Zeleni Jurij prežene zimo ter Perun, glavar groma.
Sicer menim, da so mi bolj pisani na kožo večji formati A4 ilustracije ali večje slike na platnih, zato je bil strip kar velik izziv. Malce sem nagnjena k detajlom, tukaj pa je v tistem malem kvadratu prostor le za poenostavljene reči. Upam, da mi je naloga uspela, stripe pa seveda priporočam v branje. Prav tako tudi knjige drugih avtorjev, pridružite pa se mi tudi na kakšni razstavi slik in ilustracij.


Hvala za pogovor, Laura.



Laurine slike lahko vidimo v Galeriji Spletnega časa TUKAJ

Spremljamo pa jo lahko tudi na njeni spletni strani: http://www.laura-licer.si/

In na Facebook profilu: https://www.facebook.com/laura.licer?fref=ts 

in Instagramu: laura_licer



Z Lauro Ličer se je pogovarjala Mojca Zelenko.
Ilustracije: Laura Ličer

Klik na sliko odpre novo spletno stran Mojce Zelenko!

http://www.mojcazelenko.si/dogodivscine-druscine-prijateljev/







Kmalu nova knjiga: 365 tem za kreativno pisanje

objavljeno: 23. feb. 2017 01:08 avtor: Spletni čas - Inovelmedia   [ posodobljeno 27. feb. 2017 00:23 ]

Kmalu nova knjiga: 365 tem za kreativno pisanje 



365 tem je dnevnik za prostoročno pisanje in je razdeljen na štiri knjige, na štiri trimesečja. Prva knjiga je namenjena za prvo trimesečje - september, oktober, november in se zaključi s četrto - junij, julij, avgust. 

Dnevna vaja vsebuje uvodno besedilo, temo za razmišljanje in beležko za pisanje. Največkrat uvodno besedilo in tema nista neposredno povezana, ker je glavni namen dnevnika ročno, asociativno in sproščeno deset minutno pisanje, tako kot teče tok naših trenutnih misli. Dnevnik je namenjen za terapevtsko pisanje, po njem pa bodo zagotovo posegali tudi zahtevnejši pisci. 




365 tem so štiri knjige priročnega formata.


365 tem so štiri knjige, ki so peresno lahke.


365 tem lahko kupite v kompletu ali posamično.


365 tem je dnevnik za lastnoročno in intimno pisanje.



Na idejo za kreiranje dnevnih vaj sem pomislila ob premišljevanju, kako popestriti delavnice kreativnega pisanja in na kakšen način sprostiti domišljijo in morebitne blokade, ki jih imajo začetniki pri pisanju. Želela sem kreirati motivacijski sistem, ki bi ljubitelje pisanja spodbudil, da storijo prvi korak in kasneje pri pisanju tudi vztrajajo. Sprva manj ambiciozen projekt je prerasel v večjega, začela sem pisati blog, teme sem dnevno objavljala in jih pošiljala članom delavnic kreativnega pisanja. Ti so vaje lepo sprejeli in mi svetovali, naj objavim knjigo. Tudi sama sem svoj sistem pisanja preizkušala. Rezultat me je presenetil, kajti ugotovila sem, da tovrstno pisanje blagodejno vpliva na moje počutje in da bi bilo tovrstno pisanje dobro ponuditi tudi širšemu krogu ljudi, tudi v terapevtske namene. Zdi se kot nalašč za te čase, ko se čuti porast notranjih stisk in depresije. Dnevnik je primeren za oba spola, v starosti od 15. leta dalje.

365 tem sem pisala tri leta. Knjige pa je oblikovala Nika Korsič. Izdali jih bomo v okviru Kulturnega društva VNL iz Izole.

Kupcem knjige bomo ponudili tudi možnost objave besedil (lahko anonimno), ki so bila pisana po priporočilih 365 tem. Ponujamo tudi individualne internetne tečaje kreativnega pisanja, glede na odziv pa bi si morda omislili terapevtske urice in k sodelovanju povabili strokovnjake na tem področju.

Kmalu bomo sprejemali prednaročila. 


Vanja Čibej
http://365tem.blogspot.si/


http://www.pisarnavnl.si/











Čas je za akcijo, napisala: Ksenija Orel, februar 2017

objavljeno: 17. feb. 2017 00:09 avtor: Spletni čas - Inovelmedia   [ posodobljeno 17. feb. 2017 08:31 ]


Čas je za akcijo 

Pogovor z Mojmirjem Kovačem o tem, da je vsak dan priložnost za nov začetek. 



Marec že trka na naša vrata. Pa se še spomnite svojih novoletnih zaobljub? Po novem letu začnem bolj zdravo jesti. Športati. Nehal/a bom kaditi. Piti alkohol. Preživel/a bom več časa z družino. S prijatelji. V posteljo bom legel/a bolj zgodaj. Se vam sliši znano? Statistika kaže, da 35 odstotkov obljub prelomimo že do konca januarja ter da 77 odstotkov zastavljenih ciljev ne uresničimo nikoli. In vendar Mojmir Kovač pravi, da je vsak dan dobra priložnost za nov začetek. Potem ko je prodorni snovalec novih športnih in kulturnih vsebin zlasti v piranski občini v zadnjih letih zaplul v vode nevrolingvističnega programiranja (NLP), je sklenil, da bo svoja spoznanja brezplačno delil z uporabniki borze znanja v izolski mestni knjižnici pa tudi v ostalih dveh obalnih knjižnicah. 



MKI: Torej Mojmir, kako ste se znašli v vodah nevrolingvističnega programiranja?
Mojmir: Že 40 let sem dejaven v športu, sprva kot tekmovalec in sedaj kot trener. V obeh vlogah je motivacija, tako sebe kot drugih, zelo pomembna. Vedno sem iskal literaturo, s pomočjo katere bi se naučil novih prijemov. Tako sem zaplul v vode nevrolingivističnega programiranja (v nadaljevanju NLP), ki poseduje resnično veliko orodij, s katerimi si lahko spremenimo življenje na bolje.

MKI: Tako izobraževanje pomeni najbrž tudi veliko odrekanja? V mislih imam čas, ki ga vlagate v spoznavanje novih vsebin, v učenje, vtem, ko bi lahko počeli ustaljene stvari; potem je tu še vožnja v prestolnico, ki prav tako zahteva svoj čas in denar. Predstavljam si, da imate pred seboj skrbno izdelan in definiran cilj, vizijo, ki jo želite, ne glede na vse, uresničiti?
Mojmir: Kar ti je všeč, ni napor in tudi ne strošek. K sreči je učenje taka stvar, da se nikoli ne zaključi in z vsako prebrano knjigo odkrivamo nove in nove stvari. V program nevrolingvističnega programiranja sem se vključil izključno zaradi sebe. S časom sem ugotovil, da je vse to znanje preveč pomembno, da bi bilo le za »izbrance«, zato ga poskušam širiti med ljudi. Nimam nekih velikih ciljev, za tiste, ki sem si jih postavil, si redno prizadevam in jih uresničujem.

MKI: Pri svojem delu v knjižnici opažam dve skrajnosti. Bodisi so ljudje pasivni, zatopljeni v virtualni svet, bodisi hlastajo pa vsebinah in veščinah, s katerimi želijo narediti svoje življenje bolj kakovostno, bolj smiselno, morda želijo narediti korak naprej … Ne nazadnje to dokazuje tudi lepo število udeležencev, ki obiskujejo vaše delavnice?
Mojmir: Bom malo zloben, med tistimi, ki spijo in tistimi, ki preberejo veliko knjig v resnici ni velike razlike. Do razlike pride šele, ko posameznik začne z akcijo. Le akcija oziroma delovanje v smeri doseganja ciljev prinaša rezultate. Sam med prebiranjem knjige čutim vibriranje v telesu in pripravljenost na akcijo, ki se izgubi v trenutku, ko odmaknem knjigo. Zato je veliko bolje eno knjigo prebrati 100-krat, kot pa zgolj enkrat prebrati sto knjig. Zlasti je pomembno prebrano preizkusiti v praksi, se tega naučiti in redno uporabljati. Ljudje smo bitja navad in ritualov. Dokler nam neka novost ne nadomesti stare slabe navade, bomo kljub vsemu uporabljali še naprej staro navado, tudi če je še tako slaba za nas. Pogosto počnemo stvari prekratek čas, zato nam ne pridejo v navado. Pri hujšanju je to znano kot JO – JO efekt, ampak isto je tudi z drugimi stvarmi. Najbolj očiten primer so bivši alkoholiki, ki v svoje življenje vključijo tek. Postanejo odlični ultra maratonci. Eno navado zamenjajo z drugo. Ko se zaveš, da lahko svoje življenje spremeniš na bolje je to šele prvi korak, ampak zelo pomemben korak. Večina v svojem življenju ne naredi niti tega prvega koraka.

MKI: Kako je dejansko padla odločitev, da se predstavite po knjižnicah? Zakaj menite, da je knjižnica primeren prostor za tovrstno neformalno učenje?
Mojmir: Znanje, ki ga ne uporabljamo, zbledi! Zato sem se odločil, da bom znanje poglabljal tako, da bom poučeval druge. Naredil sem si seznam možnih »lokacij«, kjer bi lahko izvajal delavnice. Začel sem v knjižnicah in šolah. V knjižnico zahajajo ljudje, ki v knjigah iščejo vire različnih znanj. Ti bralci radi z veseljem prisluhnejo tudi predavanju na temo, ki jih zanima. Zato je zame knjižnica veliko bolj podobna domu prijatelja, kot pa šoli. Ozračje je bolj sproščeno in velikokrat se med delavnico razvije prijetna debata, iz katere se tudi sam veliko naučim.

MKI: V dosedanjih delavnicah ste obdelali najrazličnejše teme, od poz moči, notranjega samogovora, v decembru so bili to cilji za leto 2017 … Kako se odločate za posamezno temo, izhajate iz svojih potreb ali se prilagodite temu, kar »slišite«, da ljudje potrebujejo?
Mojmir: Poskušal sem uganiti, kaj bi utegnilo zanimati ljudi. Ljudje imamo problem s slabo samozavestjo, s slabimi navadami in s tem, da si ne vzamemo časa za svoje sanje in želje. Poze moči in notranji samogovor sta dve orodji, s katerimi lahko z minimalnim naporom naredimo velike pozitivne spremembe v odnosu do samega sebe. Ko spremenimo sebe, se spremeni tudi svet okoli nas. Enostavno, kajne? Z delavnico postavljanja ciljev sem poskušal ljudi zbuditi in jih spomniti na to, da je potrebno uresničevati svoje sanje. Uspelo mi je tudi, da sem iz zvestih udeležencev sestavil skupino, v kateri bomo poskušali uresničiti vse svoje cilje.

MKI: Ste tudi trener juda in sodnik v tem športu. V kolikšni meri vam znanje in spretnosti iz športa pomagajo pri izobraževanju za NLP mojstra?
Mojmir: V svojem življenju sem počel že veliko zelo različnih stvari. Resnica je, da nam lahko izkušnje koristijo ali celo škodijo, ko pričenjamo neko novo dejavnost. Pravijo, da je modrost izkušnja brez čustev. Šport mi je dal veliko. Sem bolj samozavesten, bolj odločen, bolj vztrajen in vem, da zmorem vse. Potrebno se je le pravilno naravnati in pričeti z akcijo. Iz športa vem, da je vsakdo premagljiv in da ob podcenjevanju »situacije« hitro dobiš po prstih. Iz juda vem, da ko stopim na tatami (borilni prostor), sam odločam o svoji usodi. Tam ni izgovorov, ni opravičil in ni pardona. Vem tudi, da je poraz le negativen rezultat in da bo jutri nova tekma in nova priložnost.

MKI: No, če se vrnemo k ciljem, verjetno je ni bolj priročne prelomnice za postavljanje novih ciljev, kot je prehod iz novega v staro leto. Cilji in načrti se pogosto spremenijo v dolge sezname, a žal se mnogokrat vse izjalovi še preden mine januar. Kako torej vztrajamo pri doseganju svojih ciljev? Poleg vztrajnosti, kaj še potrebujemo? Kateri koraki so pri tem pomembni?
Mojmir: Kakšna je razlika med 1. januarjem, naslednjim ponedeljkom ali jutri? Nobene! Vse so le izgovori in odlašanja, ker nas je strah sprememb. 1. januar je neka psihološka prelomnica, ki si jo večina ljudi postavi kot nek začetek drugačnega boljšega življenja. To, da si cilje zapišemo, je le prvi korak. Predvsem je to spisek želja, ki pa so le mrtva črka na papirju, če vanje ne vdahnemo čustev in ne naredimo idealne slike sebe, ki ta cilj že imamo. Spiski želja so v resnici le še eden več med uničevalci naše samozavesti. Ko naslednje novo leto prebiramo spisek in ugotavljamo, česa vse nismo uresničili, se počutimo nesposobne. Obstaja kar nekaj metod za uresničevanje ciljev. Najbolj znana je SMART metoda. Ampak pozor, tudi najboljši načrt brez akcije ne obrodi sadov. Zato ljudje, zbudite se in pričnite delati v smeri svojih želja, sanj in ciljev.

MKI: In kaj, če se nam vmes zalomi?
Mojmir: Normalno je, da se nam vmes zalomi! Pomislite, da ciljate tarčo. Veliko lažje je zgrešiti tarčo ali zadeti katerikoli njen del, kot center. Ampak z vajo in ponavljanjem, postajamo vedno bolj spretni in izkušeni. A vendar se ne glede na ves trud dogaja, da delamo napake. Koliko žog porabi CR7 (op. Cristiano Ronaldo), da doseže en gol? Koliko žog zmeče mimo LeBron, da doseže 25 pik? Ko padeš, lahko ležiš tam v blatu in se smiliš samemu sebi, lahko pa se dvigneš in greš naprej proti luči ter novim zmagam naproti. Poraz je le negativen rezultat, je vrednost, ki jo mi sami damo nekemu dogodku. Portugalska nogometna ekipa je zmagala na evropskem prvenstvu ne da bi v rednem času zmagala eno samo tekmo. To je mentaliteta šampionov! Šampion si reče, še sem živ, še vedno se lahko borim in gre v boj in naproti zmagi, ki prej ali slej pride!

MKI: Kdaj lahko delamo bilanco, če sploh?
Mojmir: Bilanco lahko delamo vsak dan sproti. Bilanca je lahko ček lista, kjer vsak dan sproti odkljukamo etapne cilje, ki smo jih dosegli. Mogoče je za nas neka stvar malenkost in nepomembna, a je za nekoga drugega »Triglav«. Bilance so pokazatelj, kje smo in dobra motivacija za naprej. Pokaže nam, kaj moramo še narediti, da pridemo do cilja. Vedno se je potrebno pohvaliti in nagraditi za dosežen cilj. Zgrešeno je verjeti, da je vse samoumevno. Za vsak rezultat, tudi negativen, se je potrebno potruditi. V NASA-i imajo navado, da ob izstrelitvi rakete zaploskajo, tudi če le ta eksplodira takoj po vzletu. Kajti v projekt je bilo vloženega veliko truda, dela in znanja! Bilanco je potrebno dojemati kot pokazateljico trenutnega stanja. Zgrešeno je, če jo beremo kot spisek neuspehov. Morda bo to smešen primer, ampak kaj naredijo vse politične stranke po volitvah? Povejo, da so zadovoljne z rezultatom in da so oni resnični zmagovalci volitev ...

MKI: Kako ste sami dosledni pri izpolnjevanju lastnih (novoletnih) zaobljub?
Mojmir: Menim, da sem sam nekoliko boljši kot vsakdanji človek; za nekatere cilje si bolje razdelam plan in jih posledično tudi bolje izpeljem. Nekatere stvari pa se vlečejo kot čreva. Prepričan sem, da bi bilo najboljše te stvari odstraniti s spiska. Priznam, da se trudim in se vsak dan postavim na pravo frekvenco oziroma na novo frekvenco Mojmirja, kakršen želim postati. Smeti, ki se v naši podzavesti nabirajo veliko let, je potrebno napasti z vso močjo. Zato se je potrebno večkrat na dan spomniti, kakšen je idealen jaz. Le tako se izognemo dnevni rutini in lahko spremenimo svoj notranji in zunanji svet.

MKI: Se morda tudi vam dozdeva, da je v novoletnih zaobljubah tudi kanček želje ali prizadevanja, da bi posameznik s spremembo na bolje postal »sprememba, ki jo želi(mo) videti v svetu«?
Mojmir: Svet lahko spremenimo šele, ko spremenimo sami sebe. Težko bo nekdo, ki je zadovoljen s 700 evri plače, spremenil sistem plač. Najprej se mora zelo razjeziti, potem mora dobiti somišljenike in zatem sledi akcija. Najbrž drži, da si želimo spremeniti svet zgolj zato, da bomo mi sami bolj »udobno« živeli. Novoletne želje si zapisujemo, da se za trenutek vrnemo v otroštvo, ko smo pisali Dedku mrazu. Tako pišemo želje in zraven pričakujemo, da bo neko nadnaravno bitje nekaj naredilo namesto nas. A ker v Dedka mraza ne verjamemo več, tudi v novoletne želje ne verjamemo, da se lahko uresničijo. In se tudi ne … Od drugih pričakujemo, da bodo nekaj naredili namesto nas in po prepričanju – ob pravem času na pravem mestu - čakamo na idealno priložnost, ne zavedajoč se, da smo sami generator idealnih priložnosti. Vse dokler ne bomo spremenili načina razmišljanja, bomo težko spremenili karkoli. Zato je potrebno spremeniti sebe, da bomo lahko spreminjali svet.

MKI: So spremembe nujne?
Mojmir: Ne! Vse okoli nas je veliko ljudi, ki čisto normalno živi svoje življenje. Vsi ti ljudje si ne belijo glave s cilji. Hodijo v službo, plačujejo davke in položnice ter bentijo nad državo. Odločili so se, da jim je tako dovolj dobro in gredo naprej po »prvem tiru«.

MKI: Če niso nujne, zakaj se vse več ljudi odloča za spremembo? Ne nazadnje to dokazuje tudi veliko število posameznikov, ki se udeležuje vaših delavnic, pa tudi kot knjižničarka vidim, da se knjige za osebnostno rast dobro izposojajo?
Mojmir: V določenih trenutkih v našem življenju se zavemo, da smo sposobni več, da smo tudi mi tisti, ki lahko zahtevamo več od svojega življenja in takrat reagiramo. Knjige o »psihologiji uspeha« so hvaležna roba. Prebiramo zgodbe uspešnih ljudi, recepte, kako postati uspešen in bogat in sanjarimo o tem, da bomo nekoč uspešni tudi sami. To nas največkrat pomiri in pozabimo na naslednje korake. Ljudje si ne postavljamo vprašanja ZAKAJ. Zakaj sem danes tu, kjer sem? Če želimo dosegati drugačne, boljše rezultate, moramo spremeniti način mišljenja in delovanja. Ljudje beremo knjige in se udeležujemo različnih predavanj in delavnic, ker iščemo recepte in krajšnice do uspeha. Žal se le malo ljudi zaveda, da so vsi recepti in vse krajšnice v njih samih. Če bi posameznik vsak dan posvetil sebi toliko časa, kot ga posveti preletavanju negativnih novic, bi hitro ugotovil, katere so njegove pomanjkljivosti in ozavestil tisto, kar si zares želi.

MKI: Se vam zdi, da smo kot družba obtičali, ali le vidite luč na koncu tunela, na primer verjamete, da je mogoče izboljšati svoje razpoloženje, odnos s sodelavci … morda celo miselno naravnanost?
Mojmir: Družba je sestavljena iz posameznikov. Če bom jaz nasmejan in dobre volje, bom najverjetneje s tem nalezel še koga drugega in ta naslednjega. V vsakem trenutku moramo biti pozorni na to, da smo mi sami pravilno naravnani. Šele zatem lahko poskušamo pomagati tudi drugim, da se naravnajo na njihovo »pravilno naravnanost«. Tako je v letalu, najprej sebi nadeneš kisikovo masko, šele nato otrokom. Najprej sebi pomagaš, da dobro živiš, šele potem boš lahko pomagal drugim. Seveda je »dobro življenje« zelo individualno pogojeno. S tem ne mislim, da ne smemo pomagati ali početi družbeno koristnih del, ampak le to, da če bomo mi umirjeni sami s seboj, bomo lažje pomagali pomoči potrebnim. Če želim izboljšati odnose in razpoloženje, moram najprej ozavestiti, da nekaj ni dobro. Ravnamo se po ustaljenih vzorcih v prepričanju, da smo najpametnejši in vsakega, ki se ne strinja z nami, imamo za bedaka. Ampak to isto prepričanje ima tudi naš »sogovornik v konfliktu«. Zato moramo stopiti korak nazaj, ugotoviti moramo, kaj se dogaja in kako lahko drugače rešimo situacijo, da bo koristno za oba. NLP ima tukaj veliko orodij, ki nam pomagajo, da pridemo do spoznanja, da ni pomembno, da imamo vedno prav.

MKI: Štiri delavnice so že za vami. Ste neusahljivi vir inovativnosti, kaj novega načrtujete in pripravljate?
Mojmir: Delavnice bodo moja stalnica, ker uživam v druženju z ljudmi. Poskušal bom tudi s pravimi predavanji in seminarji. Sestavili smo skupino, v kateri bomo poskušali uresničiti cilje leta 2017, poskušam tudi sestaviti nekaj povsem svojega, s čimer bom motiviral ljudi, da bodo skakali ...

MKI: V februarskem srečanju se je na delavnici o podzavesti v izolski in lucijski knjižnici zbralo skupno 54 ljudi in kljub pozni uri ni nič kazalo, da si ti ljudje želijo domov. Zakaj je podzavest tako zanimiva?
Mojmir: Podzavest je skrivnostna in vse skrivnosti so zanimive. Ljudje se zavedamo, da je nekje v nas tisto, ki je »krivo« za našo današnjo situacijo. Vsi se rodimo bolj ali manj enaki. Naša podzavest je skrita moč znotraj nas. Če se naučimo zavestnega vplivanja na našo podzavest in vzamemo vajeti lastnega življenja v svoje roke, smo zmagovalci.

MKI: Kaj načrtujete v prihodnjih treh delavnicah?
Mojmir: Tudi teme naslednjih delavnic bodo nadvse zanimive. Pogovarjali se bomo o tem, kako vizualiziramo uspeh, kako »kopiramo« šampione in pričnemo delovati kot oni; spopadli se bomo s svojimi strahovi in spreminjali svoje slabe navade in prepričanja. Kajti vse dokler bomo prepričani, da bogati kradejo in da mi mirno spimo, ker smo brez denarja, ne bom prišli daleč. Vse slike zmag in znanj so že v nas, povleči jih moramo iz sebe in jih postaviti predse, potem lahko stopimo vanje in pričnemo živeti, kot da že vse to obstaja in deluje. Tudi če sem najmočnejši lev, bom ovca, če bom razmišljal kot ovce. Lahko pa postanem najmočnejša ovca, če uporabim način mišljenja leva. Zato je sedaj pravi čas, da se zbudite in pričnete delati zase in na sebi. Bodite ustvarjalci svojega življenja in ne zombiji rutine.

MKI: Hvala za pogovor. Želim vam, da se vam uresničijo vsi zastavljeni cilji!

Mojmir: Hvala vam za tako izčrpen pogovor!




Z Mojmirjem Kovačem se je pogovarjala Ksenija Orel.


Pot do osebne svobode, napisala: Mojca Zelenko, januar 2017

objavljeno: 24. jan. 2017 07:27 avtor: Spletni čas - Inovelmedia   [ posodobljeno 25. jan. 2017 04:44 ]


Robert Bric: Pot do osebne svobode - intervju 
Nekateri pravijo, da naključij ni, da je vse določeno. Jaz tega ne vem, kakor tudi tisti ne, ki to zatrjujejo. Pravim le, če si odprt, potem doživiš marsikaj in marsikoga spoznaš. 

Roberta Brica spremljam od takrat, ko sem se naročila na njegove spletne novice pred kakim letom dni. Je sicer eden izmed mnogih učiteljev in trenerjev za osebnostno in duhovno rast v Sloveniji, vendar ima zelo poseben pristop. 

Govori brez dlake na jeziku in z veliko mero humorja in ironije in demistificira najrazličnejše oblike duhovnosti, ki so se razpasle po svetu.

Zase trdim, da sem racionalist in ne mistik. Nikoli me niso pritegnili učitelji in metode, ki bi reševale osebnostne in osebne probleme s pomočjo čaker, vibracij, energij, hoje po žerjavici, govorjenjem »ooohm«, zakona privlačnosti in imenovanjem sebe boginja, zato mi je bilo srečanje s pristopom Roberta Brica za osebnostno rast dobrodošlo presenečenje. 


Naključje me je prineslo na njegovo dvodnevno delavnico terapevtskega coachinga za samopomoč. 
Nisem čutila potrebe po učenju za samopomoč in tako sem šla na delavnico predvsem zaradi radovednosti in pa zato, da slišim še v živo njegovo temperamentno govorjenje v kleni severni primorščini. In spremljala me je dokajšnja mera skepse.
Kako je delavnica v resnici potekala in kako sem jo doživela, predvsem pa, kdo je Robert Bric, bom skušala prikazati s pomočjo tega intervjuja. 



Gospod Robert Bric, na delavnici res ni bilo plesanja, mahanja, niti čustvenih izpadov posameznikov, ki so tako značilni za razne oblike duhovnosti. Pa vendar smo uporabljali neke tehnike za ukvarjanje s samimi seboj.

Najprej predlagam, dajva se prosim tikat. To rečem vedno tudi na svojih delavnicah. Je bolj naravno za medčloveške odnose. Ko sem šel 1990 v Avstralijo, smo bili vsi na ti. Ko sem se vrnil 2003 v Slovenijo, so bili vsi na vi. In klima med ljudmi je bila slabša!

Tehnike za ukvarjanje s samimi s seboj so zato, ker edino, na kar lahko res vplivamo, smo mi sami. Vplivamo lahko na naš notranji svet to je na misli, čustva in občutke. 
Večina ljudi živi v iluziji, da se morajo naučiti uporabljati tehnike za vpliv na zunanji svet v stilu recimo Zakona privlačnosti. In da bo potem njihovo življenje boljše. 
Te tehnike kot prvo ne delujejo, kar je razvidno vsakomur, ki želi videti dejstva. Vsakdo lahko na primer pogleda na AJPESu finančne rezultate gurujev Zakona privlačnosti, ki učijo finančno blagostanje, sami pa so revni kot cerkvena miš. 
Kot drugo pa lahko živimo v super zunanjem svetu, pa smo vseeno mizerni. To dokazujejo recimo primeri bogatih uspešnih zdravih ljudi v dobrih medčloveških odnosih, ki padajo v depresijo ali celo delajo samomor.

Pri psihologiji bi se morali učiti že v srednji šoli praktična orodja za delo na sebi. In spoznati bi morali, kako deluje podzavest. Svet bi bil drugačen.
Ker se to ne bo zgodilo, so potrebne take delavnice kot je moja. 

Delavnico opisuješ kot nabor orodij in tehnik, ki lahko človeka pripeljejo do popolne svobode. Hkrati pa imate tudi e-delavnico za razsvetljenje, ki naj bi pripeljala človeka do absolutne svobode. V čem pa je razlika?

Popolnost je subjektivna. Vsakdo jo vidi drugače, si želi drugačno popolnost in opisuje drugačno popolnost. 

Da bi človek lahko živel v popolno svobodi, mora postati gospodar svoje podzavesti. Do takrat je namreč suženj podzavesti, ki ga premetava kot pajaca. Posledično psihično trpi. 
Ko postane gospodar podzavesti, si lahko tak človek postavi življenje na način kot si on sam želi. Zato je to popolna svoboda.
Absolutna svoboda je nekaj drugega. Za vse je enaka, zato pač je absolutna. Ni subjektivne interpretacije. Kdor doživi stanje razsvetljenja, lahko razume to izjavo. 
To stanje razsvetljenja pa ni tisto, kar ponavadi razumejo ljudje pod tem pojmom, ker so tako prebrali v duhovnih knjigah ali slišali od mnogih gurujev. 
Gre za temeljno stanje bivanja, ki je stalno na razpolago vsem. Ni treba biti od boga izbran ali posebno nadarjen ali meditirati celo življenje ali imeti očiščeno karmo in še vse ostalo, s čimer polni duhovnost glave ljudem. 
Če bi ljudje dojeli in sprejeli, kako naravno, preprosto in vsem dosegljivo je stanje razsvetljenja, bi potreba po duhovnosti odpadla.
To se seveda ne bo zgodilo, ker od duhovnosti živi množica ljudi. Tem ni v interesu, da bi ljudje spoznali resnico. Mimogrede, večina med njimi je niti sama ne pozna.

Robert Bric, si poslovni svetovalec in coach za osebnostno rast. V življenju si marsikaj delal in imaš širok nabor dejavnosti od razvoja in formacijske tehnologije, marketinga, prodaje, sodeloval v raznih projektih in bil poslovni vodja. Karierno si prišel do vodilnih oziroma direktorskih položajev in to v Avstraliji, kjer si živel 13 let.
Zaradi svojih pestrih življenjskih izkušenj si brez dvoma kompetentna oseba za pomoč ljudem na njihovi poti osebnostne rasti. Tvoja življenjska pot je izjemno uspešna. Pa vendarle se mora človek tega tudi nekje naučiti ali so dovolj le lastne izkušnje? Se je tvoja življenjska pot le vzpenjala ali so bili na njej tudi padci? Kako je pravzaprav prišlo do tega, da pomagaš drugim?

Zakaj sploh ljudje potrebujemo pomoč?
 
  

Seveda sem doživljal padce. Eno večjih razočaranj sem doživel, ko sem dojel, da je duhovnost v veliki meri nateg množic. Vanjo sem namreč do takrat vložil približno 10 let svojega časa, ogromno energije in denarja. Sledil sem raznoraznim gurujem, ampak vse poti so se izkazale za slepe ulice.

Zato sem stopil na svojo pot. Na tej sem prišel do tistega, do česar sem prej mislil, da me bo pripeljala duhovnost.
Potem sem se odločil, da pomagam takim kot sem bil jaz: to so tisti, ki jim duhovnost ni pomagala. Ampak pomagati takim ni tako enostavno kot zveni.
Ljudje se na žalost ukalupimo v nek okvir prepričanj. Z leti postane ta okvir vse manj fleksibilen. In pride trenutek, ko se začnemo samo še vrteti znotraj tega okvirja.

To je okvir, v katerem bivajo tudi negativna čustva in omejujoča prepričanja. Ko se aktivirajo, začnemo psihično trpeti.
Vsaka težka življenjska situacija nas pritisne ob ta okvir. Ta pritisk je neprijeten ali celo boleč. 
Če se ne seznanimo s tem, kako človek glede tega sploh deluje, potem smo sužnji podzavesti. Da bi se osvobodili izpod jarma podzavesti, pa moramo najprej dobiti prave informacije. In potem to preizkusiti v praksi. Na sebi!
Slepa vera, ki je tako prevladujoča v duhovnosti, tukaj ne pride v poštev. 
Zato so nam koristni ljudje, ki so pred nami prehodili pot do popolne svobode. Taki govorijo iz lastnih izkušenj za razliko od mnogih v duhovnosti, ki samo kot papige ponavljajo tisto, kar so slišali ali prebrali.

Ampak na žalost je duhovnost popularna, ker obljublja super rezultate z malo ali nič truda. Poleg tega v ljudeh vzbuja upanje, ki je kot droga. 
Ljudje na tej drogi potem nočejo videti realnosti. Živijo v iluziji. Jaz temu pravim otroški vrtec življenja. 

Mogoče ti je danes odveč pripovedovati o tvoji lastni izkušnji, ko si sam iskal razsvetljenje in na tej desetletni poti, ki si jo omenil in je bila brez želenega rezultata, srečal najbrž mnoge svetovne guruje in pridobil tudi različne kvalifikacije.


Si vseeno pripravljen povedati, katere poti si ubiral, preden si našel svojo lastno za doseganje osebne svobode?


Ko sem šel 1990 v Avstralijo, sem padel v duhovne vode. Odločil sem se, da bom našel razsvetljenje. Pa niti vedel nisem, kaj to je!!! Super dokaz, kako padeš pod vpliv množic. Vsi okoli mene so namreč govorili o razsvetljenju. Seveda tudi oni niso imeli pojma, kaj to je.
V iskanju razsvetljenja sem se ukvarjal s TaiChi-jem in taoizmom, kriya in raja jogo in hinduizmom, budizmom, celim kupom meditacijskih tehnik, z izventelesnimi izkušnjami, astralnimi projekcijami in prejšnjimi življenji pa še s celo množico New Age pristopov, ki so dišali po Zakonu privlačnosti. Zabluzil sem celo v kristale in eterična olja.
Porabil sem ogromno časa, energije in denarja. Tako iskanega razsvetljenja pa ni bilo od nikjer. Še zdaj se spomnim, kako sem pozimi do pasu gol meditiral pod drevesom v lotus položaju. Čakal sem, da me bo »zadelo« od nekje in bom razsvetljen. Zdaj se temu samo smejim, ampak takrat sem pa vse to jemal in delal zelo resno.
Ko sem konec 90ih dojel, da brcam v temo, sem stopil na svojo pot. Ampak tam sem brez učitelja, guruja ali kakršnegakoli vodnika po brezmejnih planjavah duhovnosti tudi še naprej brcal pa v drugačno temo. Vendar sem hotel do konca priti sam.
Trajalo je še nekaj let, da sem končno po svoji poti prispel do cilja. Tudi na tej poti sem porabil ogromno energije in časa, zato pa zelo malo denarja.
Na osnovi teh svojih izkušenj trdim, da je duhovnost v bistvu nateg množic, pa najsi bo dobronameren ali zlonameren. Nateg v smislu, da duhovna pot ne vodi do željenega cilj. Tja vodi pot osebnostne rasti. Za razliko od duhovne poti pa je ta zelo težka, vsaj na začetku. Zato po njej hodi tako malo ljudi.

V Sloveniji vodiš projekt terapevtskega coachinga za samopomoč po lastni metodi. Izkazala se je za izjemno uspešno. Ljudje te lahko spremljajo po internetu in osebno na delavnicah po vsej Sloveniji. 
Sedaj si prešel že v fazo, ko boš svoje znanje predajal naprej in pričenjaš s seminarji za pripravo trenerjev po tvoji lastni metodi. Kakšne predispozije ali kvalifikacije mora imeti nekdo, ki bi želel pomagati ljudem po tej metodi?


Jaz uporabljam vse te tehnike in orodja že mnogo let. Sem se pa šele v 2015 odločil, da bom vse to delil s tistimi, ki želijo to obvladati.
Takrat sem ocenil, da je nategovanje ljudi skozi duhovnost, pa naj si bo namerno ali nenamerno, preseglo zame sprejemljive okvirje.

Name so se začeli obračati ljudje, ki jih je duhovnost razočarala ravno v trenutkih, ko bi potrebovali neko rešitev. To so tisti težki življenjski trenutki, ko izgubiš ljubljeno osebo, službo, se ločiš, resno zboliš ipd. 
Vse, kar so vedeli in znali, jim ni pomagalo. Še najmanj pa Zakon privlačnosti. Zato so bili pripravljeni pogledati še v kako drugo smer. 

Zelo hitro mi je postalo jasno, da sam ne bom zmogel biti prisoten povsod, kjer bi bil lahko koristen. Zato sem se odločil prenesti znanje in izkušnje na nekaj coachev, ki razmišljajo podobno kot jaz.
Za biti terapevtski coach po moji metodi mora biti človek pripravljen iti s celo svojo bitjo preko svojega okvirja prepričanj. Mora doživeti popolno svobodo kot je treba. Kako naj sicer vodi nekoga v to smer, če ne ve, kje je to in kaj je to in kako to izgleda in kaj lahko da?
Učenje samih tehnik pa je preprosto. Za to ni treba biti posebno nadarjen.
Pomembno je tudi, da si coach želi pomagati ljudem in da ni v coachingu zaradi ega ali denarja.




Ko sem se prvič srečala s projektom »Kaj pravi zdrava kmečka pamet », sem skoraj umrla od smeha. Imaš odličen nastop in vsebina je vredna gledališkega scenarija za komedijo. Cilj projekta je ozavestiti ljudi, da ne bi nasedali najrazličnejšim šarlatanom, ki z najhujšimi nebulozami uspejo izvabiti zadnje prihranke iz ljudi. Pa vendar se najdejo taki, ki jim ni všeč, ko jim razkriješ pravo plat zgodbe. Najbolj zanimivo in proti pričakovanju je to, da se ne razburjajo tisti, ki z nebulozami služijo, pač pa se razburjajo žrtve in kandidati za žrtve šarlatanstva. Kako lahko to razložiš?

Ko se človek enkrat ukalupi v svoj okvir prepričanj, potem ga je pripravljen braniti na vse načine. V nekaterih skrajnih primerih tudi z lastnim življenjem kot kažejo recimo primeri verskih vojn ali samomorilski teroristi in podobno.


Spreminjanje globoko ukoreninjenih in široko vplivajočih prepričanj bi pomenilo, da si nekdo prizna, da nima prav. Za ego je to nesprejemljivo.
Posledično bi tak človek moral tudi spremeniti identiteto. To je kot mala smrt. Stara identiteta mora umreti, da se nova rodi. Smrti se pa bojimo, ker nas pelje v neznano.

Vzemimo primer vernika Zakona privlačnosti.
Za delovanje tega zakona ni nobenega dokaza, ki bi vzdržal resno znanstveno presojo ali presegal rezultate, ki jih napove verjetnostni račun.
Kljub temu v svetu obstaja množica ljudi, ki v to verjamejo. Ne moremo jim premakniti niti z dokazi, ker padejo takoj v zanikanje ali pa jih sploh nočejo videti.
Če bi sprejeli dejstva, bi si namreč morali priznati, da so leta brcali v temo. Tega ne bodo naredili.
Pa tudi dobro se počutijo v družbi enako mislečih. Vsi skupaj sanjarijo in življenje je lepo.
Seveda samo do trenutka, ko se zgodi nekaj, za kar je potrebno biti osebnostno zrel. V takih težkih trenutkih namreč upanje samo ne pomaga kaj dosti. In zakon privlačnosti tudi ne. 
O tem sem ogromno objavil na portalu v okviru serije Kako zdrava kmečka pamet gleda na duhovnost. 

V Sloveniji opažamo porast raznoraznih coachev in terapevtov za osebno in duhovno rast. Vi poudarjate, da ste coach za osebnostno rast. V čem je razlika?


Zame je osebna rast, ko oseba raste. Kar pomeni, da se redi, ker pridobiva na teži. Duhovna rast je pridobivanje cele množice konceptov, ki človeka počasi, a zanesljivo zasužnjijo. Ga ukalupijo v nefleksibilen okvir razmišljanja.
Vsi ti duhovni koncepti so več ali manj bolj malo koristni, ko človeka življenje neugodno udari v čelo.


Osebnostna rast je, kot beseda sama pove, rast osebnosti človeka. Človek, ki postaja osebnostno zrel, se je sposoben vse bolj soočati z življenjem in sam s sabo.
Osebnostna rast je v bistvu odmetavanje konceptov, ki človeka zasužnjujejo. V končni fazi je osebnostna rast osvobajanje od samega sebe.


Premalo ljudi hodi po poti osebnostne rasti. Upam, da bo tale intervju vzpodbudil vsaj nekatere, da bodo stopili na to pot.
Na začetku je ta pot sicer težka, ampak končna nagrada je pa fantastična: popolna svoboda! Se splača potruditi. Svet bo boljši. In več bo pristnih nasmeškov!

Gospod Robert Bric, najlepša hvala za pogovor in želim, da pomagate še mnogim napredovati v naslednjo fazo razvoja njihove osebnostne rasti.




Napisala: Mojca Zelenko 
Fotografije: osebni arhiv avtorice in Roberta Brica


Če bi si želeli izvedeti kaj več o delavnicah g. Roberta Brica, in če bi se jih želeli udeležiti, nam pišite na naslov:







1-10 of 26