MENU‎ > ‎Aktualno‎ > ‎

Objave-Aktualno

Vanja Tajnšek, med avtorji knjig za otroke in mladino

objavljeno: 3. apr. 2020 00:04 avtor: Spletni čas - Inovelmedia   [ posodobljeno 3. apr. 2020 00:12 ]

Včeraj je bil mednarodni dan knjig za otroke in mladino.

Zelo ponosna sem, da sem med avtorji.

Moje pesmi in uganke so objavljene v CICIDOJU, CICIBANU, reviji Mentor in Vsesledje, berete jih lahko na portalu Pesem.si in Spletni čas, poslušate in gledate na Timmy kids TV - izšle pa so tudi v knjigi Zaspančki - zakaj se ti ni treba bati teme in zbirki LiliLulí. Obe sta praktično razprodani.

Še neobjavljene pesmi pa se gnetejo v otroški zbirki Trije kosi torte in nekaj za vmes in - za tiste malo večje - pridno polnijo zbirko Kokošnjak. Čakajo na boljše čase, ko bodo lahko ugledale luč sveta in razveselile otroke in mladež.

Hvala za vašo podporo, vse tiste čudovite besede vzpodbud in pohval, hvala otrokom za pisemca in risbice, hvala učiteljicam in vzgojiteljicam, da so otrokom približale moja dela, hvala kolegu - skladatelju, ki je nekaj pesmi uglasbil in hvala vodjem pevskih zborov, ki so pesmi sprejele v izbor. Hvala novinarkam, ki se jim je zdelo vredno mene in moja dela predstaviti v časopisih ...





Zdravo. Sem Vanja Tajnšek. 

Že od malega drugačna, tipična vodnarka. Plezala sem po drevesih, lovila žabe, trenirala borilne veščine, plesti prenehala, ker enostavno nisem več našla vzorca, ki ga ne bi obvladala …











Aljoša pripoveduje, napisala: Aljoša Križ

objavljeno: 25. mar. 2020 22:18 avtor: Spletni čas - Inovelmedia   [ posodobljeno 26. mar. 2020 01:24 ]



-1- 

Oni med sabo 
(6.3.2018 POP in)​ 


Svoje dni, se je v oceanu življenja skrival drobcen otok. Popotniku, ki bi slučajno naletel nanj, bi se zdel kot nekakšen visok svetilnik, saj je otok imel v nebo segajočo ledeno goro, ki je pokrivala skoraj vso površino otoka. Otok pa je imel še eno, zelo lepo posebnost. Preko njega se je venomer raztezala čudovita mavrica. Kot nekakšen vsebarvni stožec, je bila gora pod vsakodnevno rojeno mavrico, ki je obarvala goro in celoten otok, v času dneva in prav tako v času noči. Sonce in luna, ki sta pronicala skozi to barvno čarovnijo, sta neutrudno ogrevala in hladila bleščeči in žareči se sneg in rojevala vodo življenja, za jezero miru in tišine v podnožju gore. A življenje samosvojih bitij na otoku je brstelo in žuborelo, predvsem na gori, po njenih pobočjih in vznožju, a tudi na poti do jezera, ob in tudi v njem. In morda še kje. 

Na tej prelepi gori je, ob rednem izmenjavanju sonca in lune, dneva in noči, živela RADOST. Kako je bila srečna v tem prelepem svetu, kjer se je ves čas veselila in živahno preživljala vse trenutke tega tako lepega, njej danega časa. Gora ji je predstavljala najlepši dom, kar si jih je lahko želela in radost je veselo sprejemala in prav tako dajala svojo radost v prostor in čas in se prav vsemu neskončno radostila. Ja, Radost je bila popolna v svoji radosti, več si ni mogla želeti, le SAMOTA jo je tu pa tam zmotila, toda kaj zato, malenkost. A kot vidimo, vseeno Radost ni mogla biti prav zares radostna, ker je bila tu, tu pa tam, tudi Samota. Radost, kot popolna in čista Radost pa žalostne Samote ni smela pustiti zraven sebe, tako da je v svoji popolni radosti raje to spregledala in si po malem, sama sebi, lagala. A to je bila že LAŽ, ki se je tako nadležno pritihotapila na goro, kar tako od kdo ti ga ve kje. Laž pa poznamo, laž porodi laž in ta spet naslednjo laž, dokler laž ni prav zares debela. Debela Laž se je v lepem sončnem dnevuna na gori kar dobro držala, saj ji na stopljenem, težkem snegu ni drselo. A ko je prišla noč, ki je goro ohladila in zatemnila, debeli Laži ni prinesla nič dobrega. V hladni noči, je na zaledenelem pobočju gore pričelo laži drseti in je drsela in drsela vse globje in hitrejo po bregu gore v njeno vznožje, v svet. Laž pri vsem tem ni mogla prav nič storiti.

-2-

Tako se je ponoči na gori, ob drsenju LAŽI, rojeval potoček, ki je proti vznožju gore postajal potok. Ko je prišel dan in se je Laž želela vrniti na goro, k Radosti in Samoti, ni več mogla tega storiti, ostala je lahko samo tam, kjer je bila, saj laž ima kratke noge in se skozi mehki otopljeni sneg dneva ni več mogla vrniti na goro.To pa je v njej vzbudilo strah. In nemočno Laž je prevzemal strah, ki je bil vse večji in večji (to da strah iz trenutka v trenutek raste, vsi dobro vemo) in pri laži je postal strah tako velik, da je na koncu od laži ostal le še STRAH. Ta je sameval ob vznožju gore ob potoku,ki je poskočen in živahen tekel v deželo. Žuboreči in kristalno čisti, nagajivi in veseli potoček, pa je v svojem teku s seboj z gore nosil koščke Radosti, Samote in Laži, ter v vsej svoji igrivosti narave, ob toplem sijočem soncu, ob mencanju in mešanju vsega skupaj, priklical LJUBEZEN, kar tako, (saj se ljubezen pojavi nenajavljeno in ko jo najmanj pričakuješ), največkrat pa kar iz vsega lepega, kar jo obkroža. Ljubezen pa je slepa pravijo in videla je le samo sebe in nič drugega, mogoče le še prečudoviti potok. Za Strah, ki pa je bil tukaj že od prej in je zanj značilno, da je prisoten vedno in vsepovsod, se ni menila. V ljubezni je vse dovoljeno in nič nemogoče, ljubezen si upa vse in ne mari za posledice, ljubezen preprosto je in hoče živeti, prav vsak trenutek tako, kot da je zadni, slepa za vse okoli sebe. Korak predaleč, pa je bila Ljubezen v potoku, Strah pa na njenem hrbtu, saj ga je bilo strah ostati samega, tam v podnožju gore. Oprijel se je je z vso močjo, Ljubezni, ki pa jo je potok takoj po njenem koraku vanj, spodnesel in potegnil s seboj v svoj veseli in hitri spust, obsedel na hrbtu. Slepa Ljubezen pa se je prepustila radosti igre vode, kamenja in skal, se slepo zaletavala sem ter tja, poskakovala, prekopicovala in se prepuščala užitkom hitenja. Ni dolgo uživala v tej svoji ljubezenski igri, saj jo je kamenje tu in kamenje tam, obtolklo, drobilo in mlelo skozi brzice in slapove, ožine in tolmune, da na koncu, ko se je potok iztekal v jezero, ni od nje ostalo skoraj nič. Strah, ki se je je oprijemal in se trdno držal na njenem hrbtu, pa je od hitrosti in bolečine rastel in rastel in je tako prestrašen lahko ostal oprijet le na tistemu malemu, kar je od ljubezni ostalo, na dveh drobtinicah, ki sta


-3-

se imenovali ŽALOST in BES. A ga tudi tu ni bilo več, ker vemo, da Strah je votel in ga okoli nič ni.


Potok z Gore pa je s svojo vodo hranil prelepo jezero, kristalno bistro in čisto, ki je odsevalo mavrico in se iskrilo v sončnem ali luninem siju. Ob tem čudovitem jezeru, sta se ustavila Žalost in Bes in se odločila, da se gresta kopat. Bes se je v ihtavi naglici (kot vedno, ker je pač Bes), z občutkom nuje – ne da bi vedel zakaj – na hitro okopal in še hitreje izstopil iz vode. A Bes je slep, vsaj ne loči stvarnosti dovolj jasno, zato je gol, ihtavo vrgel nase prvo obleko, ki se je znašla pri roki. Obleka pa ni bila njegova, temveč je pripadala Žalosti. In tako je Bes, preoblečen v žalost odšel.

Žalost se je zelo umirjeno, pripravljena ostati, kjer je, kot je njena navada, počasi kopala in kopala, brez naglice (bolje rečeno, brez občutka za minevanje časa), ter lenobno in počasi stopila iz ribnika.

Na bregu je ugotovila, da njene obleke ni več. Vsi pa vemo, da žalost ne mara biti razgaljena, zato si je nadela edino obleko, ki jo je našla na bregu ribnika. Obleko besa.


Pravijo, da ob prečudovitem jezeru, ob vznožju ledene gore, ki skozi izmenjavo dneva in noči, otok vse bolj odseva modrino vesolja in od daleč izgleda, kot nekšen mali modri planet, neprenehoma okoli njega tava izgubljeni, kruti, slep in strašen Bes in če ga uspemo videti in bolje pogledati, spoznamo, da je to, pravzaprav v bes našemljena žalost.

V tem neskončnem vesolju se marsikaj skriva, le kdo bi si upal pokukati vanj.



Pripoveduje: Aljoša Križ







Sprehod po svetovno znanih muzejih

objavljeno: 25. mar. 2020 05:33 avtor: Spletni čas - Inovelmedia   [ posodobljeno 25. mar. 2020 10:31 ]

Vatikanski muzej 
(7 različnih vpogledov v muzej) 

Klik na sliko! 
http://www.museivaticani.va/content/museivaticani/en/collezioni/musei/tour-virtuali-elenco.1.html


Louvre, Paris 

Klik na sliko! 
https://www.louvre.fr/en/visites-en-ligne?nrppage=15




Solomon R. Guggenheim, New York 

Klik na sliko! 
https://artsandculture.google.com/streetview/solomon-r-guggenheim-museum-interior-streetview/jAHfbv3JGM2KaQ?hl=en&sv_lng=-73.95902634325634&sv_lat=40.78285751667664&sv_h=31&sv_p=0&sv_pid=MfnUmHRyOSzMtY3vtYU05g&sv_z=1



Muzej moderne umetnosti, New York 


Klik na sliko! 







Van Goghov muzej, Amsterdam 


Klik na sliko! 
https://artsandculture.google.com/streetview/van-gogh-museum-groundfloor/2QHwyv_Y6gueAw?hl=en&sv_lng=4.881046786523673&sv_lat=52.35838412991535&sv_h=338.66&sv_p=-13.299999999999997&sv_pid=MKMJk8yf0lEzHxPymORW_A&sv_z=1



Galerija Uffizi, Firence 

Klik na sliko! 

https://artsandculture.google.com/partner/uffizi-gallery?hl=en


Muzej Peggy Guggenheim, Benetke


Klik na sliko! 

https://www.guggenheim-venice.it/en/visit/



Moderna galerija, Ljubljana 

Klik na sliko!

http://zbirke.mg-lj.si/




Narodna galerija, London 

Klik na sliko! 

https://www.nationalgallery.org.uk/visiting/virtual-tours





V imenu ljudi, napisala: Vanja Čibej

objavljeno: 20. mar. 2020 01:09 avtor: Spletni čas - Inovelmedia   [ posodobil 20. mar. 2020 03:12 Vanja Čibej ]

"Volk menja dlako, značaja ne!" 

je bila prva misel, ki me je preletela, ko sem visela na fb in prebrala nepreverjeno novico, da so si ministri in državni sekretarji dodelili nagrado, v niti ne dobremu tednu svojega dela, v obliki najvišjih možnih plač po zakonu o sistemu javnih plač v javnem sektorju. 
Druga misel je bila osuplost nad mojo reakcijo. Sprva ogorčenost, nato ena žalost. Verjetno vsak pozna ta občutek žalosti in nemoči in mi ga ni treba podrobno opisovati.  

Seveda sem takoj prižgala televizijo in novica ni bila lažna, temveč je zelo resnična. Res se v fazi agonije in najhujše more, ki jo doživljamo ljudje, zgodila ta nonšalantna poteza vlade. 

Tretja misel je bila: "Ma, kako si upajo!" in žalost se je spet morala umakniti občutku ogorčenosti in jeze. Medtem, ko so se politiki v Singapurju odrekli svojim plačam v korist medicinskemu osebju, čistilk, trgovcem in drugih, ki se nesebično izpostavljajo boleznim, si naša vlada, z Janezom Janšo na čelu, dovoli povišanje plač, niti ne po enem tednu vladanja. 

Ni me toliko strah virusa, kot me je strah prihodnosti naših otrok in krepitve moči obstoječe vlade, možne diktature in bojazni, da se bo omejevanje človekove svobode nadaljevala tudi, ko bomo ranjeni in oslabljeni zmagali v bitki z boleznijo in smrtjo.

Četrta misel: "Pazimo nase, ne ogrožajmo sebe, ne drugih. Naj nas pandemija ne spravi na kolena, vklopimo razum, ki ga bomo potrebovali ko se bo ta agonija končala! Do takrat, ostanimo doma, ohranimo dostojanstvo in mislimo na prihodnost naših otrok! Slednje je zaenkrat še naša pravica in dolžnost, ne smemo si dovoliti, da nam to vzamejo"

Peta misel: "Zgodilo se je resnično neprimerno dejanje!"

https://sites.google.com/a/inovelmedia.si/i-novel-media/home/aktualno/objave-aktualno/vimenuljudinapisalavanjacibej/20200319_145920.jpg



V.Č.
Fotografija: Luka Korsič, 2020





Pesništvo je oblika življenja, napisala: Erika Gregorič

objavljeno: 16. mar. 2020 22:21 avtor: Spletni čas - Inovelmedia   [ posodobljeno 20. mar. 2020 00:12 ]


Pesništvo je oblika življenja 

Februar je mesec kulture, ki poleg razstav, osrednjih občinskih proslav in kulturnih prireditev, ponuja obiskovalcem dogodkov priložnosti, da spoznajo tudi pesnike in pisatelje. Vsaka kulturna ustanova na svoj način počasti osrednji slovenski kulturni praznik. Mestna knjižnica Izola je ob tej priložnosti gostila pesnika in pisatelja Dušana Šarotarja, s katerim se je pogovarjala literarna kritičarka in prevajalka Diana Pungeršič. 


Potapljanje vase

Avtorjev 22 letni ustvarjalni opus zajema 7 proznih del in 3 pesniške zbirke. Rojen v Murski Soboti, v Panonski nižini črpa navdih za svoje pisanje in zgodbe, ki jih prenese v knjige. Pri srcu mu je tudi morje. Sam pravi, da se za vsakim njegovim delom skriva stik z morjem, saj največ ustvarja v dolgih poletnih mesecih na dopustu, na otoku Pašman. Tu se besede in prvi verzi rodijo ob pogledu na neskončnost morja in na njegovo navidezno črto na obzorju. Avtor zaupa, da se za pisanjem skriva želja, da bi zapisal neizrekljivo in presegel omenjeno nevidno črto ter naš košček obale. Pisatelj se namreč potaplja vase in v svojo dušo, ter išče besede med zunanjim in nevidnim notranjim svetom. Kot je svetilnik znak vsem na morju, tako so pesnikove besede svetilnik za poezijo in luč za notranje svetove. Pesniti pomeni prebivati na pesniški način in Šarotar je mnenja, da je človek lahko pesnik, ko najde način, da izrazi dušo, kar je včasih možno s pesmijo, včasih s fotografijo, včasih tudi brez besed. Čeprav je večkrat navdih prvi pogoj, da se pesem rodi, pa včasih samo ta ni dovolj. Pesnik mora najti pravi občutek in ustrezen jezik za izražanje notranjih svetov. Le ta mora biti iz ljubezni, ki jo začutimo ob prebiranju tistih pesmi, ki so polne pesnikove duše. Pri pisanju pesmi je pomemben tudi širši epos, t.j. spomin, ki po mnenju Šarotarja, pesnikom in pisateljem ponuja veliko možnosti ustvarjanja. S tem nima v mislih zgolj vsakodnevnega spomina, temveč tudi stvari, ki so se odvile davno tega in presegajo naš rod. Prav tako sodijo sem zgodbe, ki jih slišimo od drugih ali so se pripetile dolgo nazaj. Ob teh mislih pove še, da je najtežje na svetu biti pesnik, saj so si zgodbe zelo podobne. Četudi izvirajo iz nas samih, je najtežje najti jezik zanje. Pesniški poklic ni samo pisanje pesmi, temveč tudi sanjarjenje, lovljenje podob iz polzavednega, njihova artikulacija ter kako jim dati govor in jih ozavestiti.


Avtor o pisanju in branju 

Knjiga je še zadnji medij, ki se ni še povsem digitaliziral in kljub poplavi digitalizacije ohranja papirnato obliko. Otroke bi morali spodbujati k branju, da bi imeli bogatejši besedni zaklad. Pisatelj podeli svoje mnenje, da branje ni zgolj nabiranje besednega zaklada, temveč oblika mišljenja, saj ko beremo, razmišljamo na drugačen način. Eno branje odpira širše obzorje in nas pripravi na novo branje. Zahteva pozornost, zbranost, namen in obvladanje jezika. Brez branja tako knjig kot poezije se ne samo izgublja informacije, ampak tudi občutek za jezik, ter za širše in drugačno razmišljanje. Prav tako se izgubljajo zgodbe in tematike, saj je knjiga nasledek ustnega izročila. Knjige ohranjajo zgodbe o našem izvoru, smislu in namenu. Jezik pa je tisto nevidno vezivo skupnosti, s katerim se sporazumevamo in delimo svoje razmišljanje.


Ko zamolčano le spregovori

Pomemben preboj za Prekmurje nedvomno predstavlja roman Bilijard v Dobrayu, ki v sebi skriva veliko sposobnost ubeseditve poboja prekmurskih Židov v drugi svetovni vojni in je hkrati prvi roman, ki govori o holokavstu na tem območju, kjer je živela največja judovska skupnost v Sloveniji. Šarotar razloži, da je družinam preživelih skupno, da o taboriščih niso govorili doma. Po vojni se je v Mursko Soboto vrnilo zelo malo pripadnikov judovske skupnosti, saj je večina preživelih odšla v Izrael. Posledično so se zaprle sinagoge, tudi materialni ostanki judovske skupnosti so izginili. Do leta 2007 se o tej tematiki ni govorilo. Ob izidu Šarotarjevega romana se je na njegovi predstavitvi le spregovorilo, kar je spodbudilo pisanje zgodovinskih knjig, študij, postavitev spomenika, kjer je stala sinagoga in vrnitev zgodbe, ki še ni bila ubesedena. Pisanje ali poezija, namreč, zdravita metafizične rane s tem, ko nas soočita z dejstvom in omogočita empatijo. 

Kulturni dogodek v Mestni knjižnici Izola



Napisala: Erika Gregorič
Fotografije: Mestna knjižnica Izola, februar 2020





Nabiranje poezije, napisala: Erika Gregorič

objavljeno: 7. mar. 2020 01:12 avtor: Spletni čas - Inovelmedia   [ posodobljeno 7. mar. 2020 01:26 ]


Nabiranje poezije 

Pisatelji se na pisanje svojih del pripravljajo na različne načine. Nekateri se prepustijo domišljiji, drugi resničnim aktualnim dejstvom, tretji brskajo po spominih. Med slednje sodi pisatelj, kulturni delavec, publicist in pesnik Frane Goljevšček, ki ga Izola pozna po njegovem delovanju na kulturnem področju. V Izoli je ustanovil zvezo kulturnih organizacij in poskrbel za obnovo kulturnega doma, kjer je uvedel redne gledališke abonmaje. Poleg omenjenega, se ga mnogi spominjajo po ustanovitvi prve likovne galerije v Izoli (Alga), ki jo je nekaj let vodil tudi sam. Osnoval je Medobčinski svet zvez kulturnih organizacij, prireditve za otroke Mavrica, na katerih so s petjem, plesom in igro sodelovali otroci. Uvedel je vsakoletne poletne glasbene prireditve imenovane Izolsko poletje, ki so se odvijale na ploščadi Gostinskega šolskega centra. V svojem delovanju se je zavzemal tudi za pravično mejo v Istri in na to temo napisal okrog 400 člankov in dve monografiji. Svoje potovanje po svojih spominih je v februarju 2020 zaokrožil z izdajo pesniške zbirke Paberkovanje, ki je bila predstavljena v Mestni knjižnici Izola ob spremljavi skupine kitaristov iz Andragoškega društva Morje - Univerze za tretje življenjsko obdobje. V njej je zbral svoje še ne objavljene pesmi, ki so se tekom let prelile na papir. Le te zajemajo različna obdobja njegovega življenja in delovanja, kar sporoča tudi naslov pesniške zbirke Paberkovanje, nabiranje. V njej so našle prostor impresije, spomini, doživetja, čustvovanja, boji, metafore, satire, humorne pesnitve, pisma in prizori oviti v posebej izbrane besede. 



                                         Frane Goljevšček


Od branja in pisanja do pesniške zbirke

Goljevščkovo prvo branje so bila dela Simona Gregorčiča in po njegovem navdihu je začel pisati zelo zgodaj, pri desetih letih. Branje pesnikov je v njem zbudilo mnoga skrita ali pritajena čustva, zato so ga tudi kasneje v življenju k pisanju gnali določeni trenutki in notranji vzgibi. Pisal je takrat, ko je kaj doživel, zato je večina pesmi dnevniških zapisov, ki povzemajo kaj ga je razveselilo, ali prizadelo. Na ta način je našel ravnotežje v sebi. Med pisanjem vselej stremi po zapolnjenih besedah, tekočih verzih in ritmu, kar porodi domišljene pesmi, izdelane tako v besedni obliki kot v ritmu. Pri tem si pomaga z izborom metafor, prispodob, primer in impresij s katerimi v zbirki naredi pregled svojega življenja. Ravno zato velik del pesmi dopušča prostor bralcem, da jih interpretirajo na svoj način, kar je pisatelju pri srcu, saj je mnenja da pesem zaživi, dobi svojo vrednost in življenje takrat, ko dobi interpretacijo. Vse zapisano se je ohranilo in kasneje se je, po spodbudi prijatelja, odločil, da bo zapiske uredil in zbral kot paberke, oz. kar je nabral. K objavi ga je spodbudil tudi pisatelj Andrej Medved, kateremu sprva ni pokazal svoji pesmi. Poznal je njegovo ženo, slavistko, ki je pesmi pregledala in jih vseeno pokazala Medvedu, kljub prošnji naj tega ne stori. Ta jih je pohvalil in namenil spodbudne besede, priložene v zbirki. Zbirka je izdana v samozaložbi, izkupiček pa bo v celoti namenjen Zvezi prijateljev mladine Koper.


Umirjenost in sproščenost v polnem pomenu

Kljub različnim tematikam ima zbirka rdečo nit, saj je razdeljena v 5 tematskih sklopov: Čas tortur, Domovinske, Politične, Intime, Poslavljanja. Na začetku vsakega je prisoten moto, ki predstavlja usmeritev v tekst, ki sledi. V zbirki besede in vrstice lahkotno tečejo, ni vrzeli, pomen je zapolnjen in bralcu se ne zdi, da bi kakšna beseda manjkala ali bila odveč. Predvsem pa je čutiti umirjenost. Goljevšček razloži, da k temu pripomore namen, zaradi katerega je bila pesem napisana. Veliko je bilo, namreč, tolažilnih, zato so umirjene. V nekaterih pesmih je čutiti pridih romantičnega sloga in jezika, starejših izrazov in besednih zvez, ki nas popeljejo k njegovemu velikemu navdihu Francetu Prešernu, poleg Dragotina Ketteja in Josipa Murna. V tem slogu je v prvem sklopu Čas tortur zapisan Sonetni venec iz svinčenih dni, ki opisuje njegovo težko obdobje, ko je ostal brez službe, v obliki fronte in bojišča srednjega veka, kot bi brali upesnjeno zgodovinsko bitko in mogočne boje z orožjem.



Po svojih sledeh

V nadaljevanju zbirke, v sklopu Domovinske, spremljamo Goljevščkovo razmišljanje o zgodovini Slovenije, o naših koreninah in mejah naše domovine, prisotno je razmišljanje o venetskem vprašanju, poleg tega v pesmih spodbuja narodno zavest in državotvornost, kar se odlično odraža v pesmi Da si ti Kralj Matjaž. Med njimi se je na papir prelila tudi Oda Maistru, ki je bila uglasbena v času Maistrovih proslav, ki jih je organiziral. Ob zavzemanju za pravično mejo v Istri, se je na svoji poti veliko srečeval s politiko, kar je prisotno v poglavju z naslovom Politične. Pesmi seveda ne opevajo političnih strank v rimah in verzih, ampak izražajo pesnikovo doživljanje in bližnje izkušnje s tem svetom ter koliko poguma in energije pričakuje od posameznika. Goljevšček pri tem poudari, da ni bil nikoli politik, le domoljub. Politična dejstva, prisotna v pesmih, so ovita v prispodobe, metafore in na določenih mestih tudi poosebljena, kot v hudomušni Baladi o Evi in Pepinu, ki v ironičnem slogu skozi zgodbo o zapeljevanju prikazuje politični svet. Sledijo pesmi nasičene s čustvi, trenutki jeze, ki se tekom verzov prelevijo v obup in žalost, na koncu pa v predajo. To vzdušje se v nadaljevanju razblini v pozitivnejše, lahkotnejše in igrivo. Intime je najdaljše poglavje, kjer pesnik odpira prostor impresijam, pojavom, barvam, izgubam, naravi in letnim časom, pozitivnim in svetlim občutkom, novim upanjem, dogodkom, ki zbujajo prijetna čustva in polepšajo dan in beležkam trenutnega čustvenega stanja. Iz naštetega se porodijo verzi, besede, primere in slike. Zbirka se zaokroži v zadnjem delu z naslovom Poslavljanja, kjer se avtor poslavlja od otroških spominov, domačega kraja, ljudi, ki so mu bili in so mu blizu, govori o domačem kraju skozi žive in pristne opise, ki bralca popeljejo v sam kraj, tako da med branjem občuti vonj, toploto, prostor in dogodke.

Erika Gregorič v pogovoru s Franetom Goljevščkom

Skupina kitaristov iz Andragoškega društva Morje Izola - Univerze za tretje življenjsko obdobje 

Kulturni dogodek v Mestni knjižnici Izola


Napisala: Erika Gregorič
Fotografije: Mestna knjižnica Izola, februar 2020









Nika Marinković, Za umetniškim umom, intervju, E.G.

objavljeno: 12. feb. 2020 06:19 avtor: Spletni čas - Inovelmedia   [ posodobljeno 4. apr. 2020 15:02 ]


"Za umetniškim umom" 
razstava Nike Marinković 
v Vitrinah ustvarjalnosti Mestne knjižnice Izola  



»Najhujše nevihte se dogajajo v nas samih.« 


Nika Marinković


V mesecu februarju vas v Vitrini ustvarjalnosti pri izposojevalnem pultu Mestne knjižnice Izola pozdravi prva samostojna razstava ilustracij mlade umetnice Nike Marinković z naslovom “Za umetniškim umom”. 
Nika izraža svoj notranji svet in riše v različnih tehnikah, nepogrešljiv izrazni material pa je tudi časopisni papir, ki še dodatno poudari veliko izrazno moč. Ilustracije, na katerih srečujemo mlade ženske podobe, so nastale v obdobju med 2016 in 2019.  



MKI: Nika, bi se nam najprej predstavila. Od kod prihajaš in kaj zapolnjuje tvoj čas poleg umetniškega ustvarjanja?

Rojena sem v Izoli, kjer sem tudi živela vse svoje otroštvo do decembra lani, ko sem se preselila na Kozino. Prostega časa imam bolj malo zaradi študija in dela, če pa najdem kakšno prosto uro ali dve se, poleg risanja, ukvarjam s športom, občasno tudi obiskujem zavetišče in sprehajam pse ter se družim s svojimi prijatelji.

MKI: Nekatere razstavljene ilustracije segajo v leto 2016. Kdaj pa bi lahko rekla, da si začela risati?

Rišem že od malih nog, lahko bi rekla od takrat, ko sem prvič samostojno zavihtela svinčnik v rokah. Kadarkoli sem imela priložnost in prazen papir sem risala. To je že od nekdaj moj svet v katerega še dandanes rada večkrat pobegnem pred realnostjo.

MKI: Kakšni motivi so se pojavljali na začetku tvojega umetniškega ustvarjanja?

Ko sem bila majhna so bili motivi vezani bolj na stvari, ki jih imam rada, predvsem na mojo psičko in naravo. Tekom let pa so le te nadomestili ženski obrazi in motivi, ki so predstavljali samoto in izgubljenost. Poleg tega sem rada risala tudi motive, ki so mi bili na splošno všeč, predvsem pse.

MKI: Kaj te pri risanju navdihuje?

Navdihuje me moj notranji svet in bolečina. Zame je risanje kot terapija, kjer lahko izrazim kar čutim ne da bi pri tem uporabila eno samo besedo.

MKI: Pravijo, da riše naše srce in da roka le uboga, kar ji srce narekuje. Kako si s tem?

Povsem se strinjam. Pri mojih slikah večkrat še sama ne vem, kaj bo iz njih nastalo. Začne se s sliko v glavi in potrebo po tem, da jo spravim na list papirja. Občutka ob risanju takih slik se ne da opisati, lahko bi jih poimenovali neprisotnost, kot da si v drugem svetu. Kar prenesem na papir, vidim šele takrat, ko končam. Včasih sama sebe presenetim koliko občutkov uspem zajeti v eni sami sliki.

MKI: Si še kje predstavila svoje ilustracije? Kakšni pa so odzivi?

Nisem, to je moja prva razstava, sem pa jih pokazala najbližjim in odzivi so bili vedno dobri. Nekateri so sicer mislili, da določene slike preveč grobe, temačne in nazorne (predvsem ilustracija dekleta, ki otroku šiva rane), vendar sem to jemala bolj kot pohvalo ne kritiko.

MKI: Zanimiva je tehnika časopisnega papirja, ki je del končne ilustracije. Ponekod služi kot ozadje, drugje pa…

… izraža podzavest, del posameznika, ki ga drugi ne poznajo, skrita zgodba, ki se piše v nas samih in katere resnico poznamo samo mi sami.

MKI: Kako so nastajale risbe, ki jih razstavljaš? Kakšno tehniko še uporabljaš poleg časopisnega papirja?

Slike so nastale v najtežjem obdobju mojega življenja, ko sem čutila potrebo, da moram najti način, da spravim bolečino iz sebe. Namesto pogovora sem se zatekla k listu papirja in k svinčniku. Prva slika, ki je tudi slika, ki predstavlja mojo razstavo je nastala, ko sem ob pospravljanju sobe našla vrečo časopisnega papirja, ki sem ga zbirala ko sem bila mlajša. Takrat sem dobila zamisel: »Kaj pa če bi risala z temperami na časopis?« Tako sem začela uporabljati časopis in strani knjige kot pripomoček za izražanje svojih čustev.

MKI: V tvojih slikah je opaziti veliko izrazne moči in pridiha realističnega manga sloga. Si se kdaj srečala z njim?

Nikoli nisem slišala zanj, ne spremljam umetnosti v veliki meri, ne uporabljam točno določenega sloga, katerega bi se držala. Preprosto se prepustim občutkom in kar nastane, nastane. Isto je, ko gledam slike drugih umetnikov. Ne oziram se toliko na slog, temveč kaj slika sama po sebi pove. Všeč so mi slike, ki so polne metafor in jih lahko bereš kot knjigo ter na tebi pustijo pečat.

MKI: Veliko umetnikov posluša glasbo ob ustvarjanju? Sodiš mednje? Katera glasba te spremlja ob risanju?

Odvisno kdaj. Pri sproščenem risanju po navadi da, odvisno od razpoloženja, saj je moj okus za glasbo mešanica vseh žanrov, od hard rocka do popa, všeč pa so mi starejše pesmi, današnje sodobne glasbe ne poslušam. Pri risanju slik kot so te, ki so del razstave, pa glasbe po navadi ne poslušam, saj jo moje misli vedno preglasijo.

MKI: Ilustratorji se v veliki večini ne držijo določenega urnika risanja. Kako pa je pri tebi? Kdaj najlažje in najraje rišeš?

Tudi jaz nimam določenega urnika, vse je odvisno od inspiracije in mojega počutja. Opažam ponavljajoči se vzorec; rišem vedno zelo pozno ponoči. Ne vem zakaj, vendar so takrat zamisli najjasnejše in najlažje se izražam.

MKI: Nika, hvala za pogovor. Želimo ti veliko veselja in uspeha pri ustvarjanju.













Pogovarjala se je Erika Gregorič

Fotografije: Mestna knjižnica Izola




Oglejte si še razstavo - Risbe, avtorice Nike Marinković 

v Virtualni galeriji.

... in preberite še njen portret!

Naglušnost, Boris Horvat Tihi

objavljeno: 29. maj 2019 01:22 avtor: Spletni čas - Inovelmedia   [ posodobljeno 29. maj 2019 06:08 ]

Naglušnost 


V Sloveniji živi več kot 200.000 naglušnih oseb z različnimi okvarami sluha. Velika večina je starejših od 65 let, ki se z izgubo sluha soočajo popolnoma drugače kot mlajše generacije. Okvara ali izguba sluha ni enostranska zadeva, ločimo različne okvare, načine in stopnje izgube sluha, ki so bistvenega pomena za razumevanje govora in vključevanje v socialno okolje. Človeško uho ima dve osnovni funkciji, ena je sluh, druga pa ravnotežje in ti dve funkciji sta lahko bistvenega pomena za funkcionalnost posameznika. Kdor pozna simptome ali načine obnašanja naglušnih oseb, lahko kaj hitro prepozna osebo z okvaro sluha; posameznik ne sodeluje, izmika se družbi in pogovorom in se počasi samoizolira z vsemi negativnimi posledicami vred. Statistika pove, da je nekako ena tretjina, se pravi cca. 70.000 uporabnikov slušnih aparatov, dve tretjini ljudi pa je takšnih, ki še iščejo prave rehabilitacijske poti. Soočanje z izgubo sluha bi lahko razdelili v tri sklope. Prvo je samopriznanje, ki traja tudi več let, preden se človek zave, da potrebuje slušni aparat. K temu samopriznanju pa največkrat pripomorejo tudi sorodniki, prijatelji in znanci, ki se preprosto naveličajo večnega ponavljanja in vseh ostalih težav, ki jih prinaša izguba sluha. Druga faza je iskanje ustreznega slušnega aparata, predvsem primerno nastavljenega, saj le pravilno nastavljen slušni aparat je podlaga za uspešno uporabo. Tretja faza je navajanje na življenje s slušnim aparatom, kajti slušni aparat ni neka čudežna rešitev, ki čez noč odpravi vse komunikacijske težave, ampak je le pripomoček, ki pomaga v idealnem in prilagojenem okolju. Poleg uporabe slušnega aparata pa se je treba naučiti uporabljati še številne tehnične pripomočke, ki olajšajo razumevanje socialnega okolja.

Nekateri se nikoli ne sprijaznijo s svojo naglušnostjo in se rajši zaprejo v svoj svet, jezni na vse, ki jih ne razumejo. Nekateri od tistih, ki to prvo fazo prebrodijo, obupajo v drugi fazi, ker jim gredo vsi novi zvoki, ojačani s slušnim aparatom, na živce in se jih ne zmorejo navaditi. Tisti, ki se prebijejo do tretje faze, pa potrebujejo še obilo volje in potrpljenja, da se naučijo živeti s slušnim aparatom in vso ostalo tehnologijo, ki je na razpolago. Ne uspe vsem, ampak tistim, ki pa uspe, je pa običajno žal, da so toliko časa odlašali z uporabo slušnega aparata, ker šele v tej fazi spoznavajo vse prednosti uspešne rehabilitacije.


Vsi tisti, ki do te uspešne rehabilitacije niso prišli, pa potrebujejo pomoč vseh: stroke, akustikov in tudi pomoč civilne družbe in posameznikov, ki so vse te življenjske faze sami izkusili in želijo predvsem pomagati naglušnim sotrpinom, ker so sami spoznavali vse pluse in minuse na tej rehabilitacijski poti. In vsa ta množica nerehabilitiranih naglušnih oseb potrebuje neposredno osebno pomoč na terenu.

Starostna doba se povečuje in po statističnih podatkih je v Sloveniji že več kot 400.000 starejših oseb nad 65 let in posledično je polovica oskrbovancev v domovih starostnikov naglušnih in je zanje še kako pomembno prilagojeno okolje, sicer se v aktivnosti ne vključujejo. So jim dostopne in razumljive vse kulturne prireditve in dejavnosti? To je zelo pomembno vprašanje za njihovo produktivno in socialno vključenost.

Vprašanje dostopnosti ni problem samo v institucionalnih zavodih, ampak je problem tudi v splošnem družbenem okolju. Velika večina naglušnih starostnikov se z okvaro sluha sooča v domačem okolju, kjer je možnosti aktivnega preživljanja prostega časa veliko več, seveda le, če je okolje prilagojeno. Mnogi starostniki si najdejo sorodne duše v različnih ljubiteljskih dejavnostih, ampak tam naglušnih po navadi ni. Če razumemo problematiko naglušnosti, potem je povsem razumljivo, zakaj jih ni. Preprosto zato, ker ne slišijo vsega in tudi ne razumejo in ti komunikacijski šumi velikokrat vodijo v komične situacije, ki so za občutljive duše lahko tudi tragikomične. Ni vedno lahko biti tarča posmeha in šaljivih dovtipov sovrstnikov, ni lahko ne v otroških letih, ne v srednjih letih in niti ni to lahko prenašati v tretjem življenjskem obdobju.

Ni lahko vse življenje opozarjati in ozaveščati okolice v čem je problem naglušnosti, pa tega mnogi še vedno ne razumejo povsem, in ni lahko vseskozi prepričevati odločevalce, kaj je nevidna invalidnost in zakaj se počutimo zapostavljene, če nam TV oddaje ali kulturni dogodki niso dostopni ali razumljivi. Ni lahko biti izoliran in odrinjen, če ni prilagojenosti in razumevanja. Ni lahko biti diskriminiran v nobeni družbi, tudi v lastni reprezentativni organizaciji ne. Imamo štiri reprezentativnosti in naše zgodbe bi morale biti skupne na vseh področjih, v programih, zakonodaji, projektih, kulturi in športu, če se favorizira samo ena reprezentativnost na druge, se pa pozablja in odrinja, potem to ne more biti naša skupna zgodba in bi bilo mogoče boljše če si gradi vsak svojo. 


Boris Horvat Tihi
predsednik Odbora naglušnih
podpredsednik ZDGNS (Zveze gluhih in naglušnih Slovenije)





Ilustracija iz unikatne knjige - Me slišiš, Mi senti, Do you hear me; Nika Korsič, 2006

------

Pogoji za uporabo slušnega aparata:

 1. Čimmanjša stopnja izgube sluha,
 2. Tišina v okolju (čimmanj hrupov),
3. Ustrezna bližina (dovolj blizu sogovorniku ali skupini),
4. Dobro delovanje jezika (bogat besedni zaklad).






Umetniški simpozij Likovni eko

objavljeno: 10. maj 2019 22:50 avtor: Spletni čas - Inovelmedia   [ posodobljeno 17. jun. 2019 09:42 ]


Umetniški simpozij

LIKOVNI EKO


Datum izvedbe projekta 21. - 23.06.2019

Kraj: Izola


Simpozij


Umetniški simpozij LIKOVNI EKO je namenjen umetnikom (vizualni umetniki, literarni umetniki, plesalci, glasbeniki …)  iz Slovenije in tujine. Simpozij bo trajal tri dni, v Izoli. Tema simpozija bo ekologija: opozarjanje in ozaveščanje o pomembnosti ekologije, čim manjše produkcije odpadkov, zelene proizvodnje, pomembnosti narave, dreves in ogroženih živalskih vrstah itd ...


Zato smo dali ime LIKOVNI EKO (eko, kot ekološko, kot ekonomska naravnanost - in eko kot echo - odmev EHO, ali kot vmesnik “eko”, evo, itd …). Simpozij bo zelo intenziven, po konstruktivnih debatah (razpravah, predavanjih ...) in razmišljanjih - (ki bi jih tudi zapisali in objavili v Spletnem času (v nadaljevanju SČ) bomo ustvarjali umetniška dela - slike, fotografije, instalacije, besedila, plesne in glasbene točke, ki bodo udarno in očitno opozarjale na pomen zmanjšanja onesnaževanja in ohranjanja harmonije v naravi, živalih in človeku. Poskrbeli bomo tudi za strokovna predavanja** (vsi predavatelji bodo znani kasneje).


VEČ INFO: KLIK





Srečanja, predavanja, delavnice in ustvarjalni prostor bodo v ateljeju LKD Marionette (Gregorčičeva ulica 21, Izola), ki se nahaja v samem središču starega dela Izole in je pomembno stičišče kulturnih in drugih društvenih dejavnosti.

Naše skupno delo bomo predstavili v obliki javne prireditve in fizične razstave v galeriji v Sončni dvorani (Ulica Giordano Bruno 6, Izola) in v Virtualni galeriji spletnega časopisa, ki ga ureja KD VNL, Spletni Čas.


Sodelujoči strokovni vodje in predavatelji bodo tudi napisali strokovno kritiko, članke pa bomo objavili v Spletnem Času.

Namen in cilj simpozija

S projektom stremimo k inkluzivni metodiki umetniškega udejstvovanja in s tem spodbujamo ustvarjalno dejavnost in kritično presojanje stanja v Sloveniji na področju ekologije ožjega in širšega okolja.


Poudarek je tudi na razvoju kakovostnega programa in pomena vzgoje, otrok in odraslih. Želimo poiskati trajnostne rešitve v smislu, da bomo skozi simpozij odpirali vprašanja in možne rešitve preko umetniškega udejstvovanja, kulture in učinkovite vzgoje o pomenu ekološko naravnanega mišljenja in delovanja, s poudarkom na skrbi za okolje.


Program*: na tej povezavi






Partnerji in sponzorji


  • Dagal d.o.o - S Studiom DAGAL smo dogovorjeni, da bodo udeleženci Umetniškega simpozija LIKOVNI EKO v času simpozija imeli 20% popust pri nakupu umetniškega materiala in ostale storitve.

  • Caffé alle porte -  S kavarno Caffé alle porte smo dogovorjeni, da bodo udeleženci Umetniškega simpozija LIKOVNI EKO v času simpozija imeli 20% popust pri postreženi pijači in hrani.


           http://www.jskd.si/          https://www.facebook.com/ProvideoSolutions/


http://www.marionette.si/              https://sites.google.com/a/inovelmedia.si/favnistika/             



https://www.facebook.com/feelcolorperformance/          https://www.facebook.com/Caffealleporte/



FOTOGRAFIJE: arhiv KD VNL





*Program je okviren, pridržujemo si pravico do spremembe.
**Predavanj se lahko brezplačno udeležijo tudi tisti, ki ne sodelujejo na simpoziju.



Prijavnica

http://www.inovelmedia.si/home/natecaji/objave---natecaji/natecajzakratkozgodbo2019

Literarni večer v Izoli

objavljeno: 3. apr. 2019 20:01 avtor: Spletni čas - Inovelmedia   [ posodobljeno 3. apr. 2019 20:23 ]

Na Obali radi pripovedujemo zgodbe in pišemo, pesmi in literarna besedila. Veliko nas je, ki imamo kaj povedati in predvsem se radi družimo, izmenjujemo izkušnje in se spodbujamo pri ustvarjanju. 

Kulturno društvo VNL je mlado društvo, ustanovljeno pred tremi leti. Programe delovanja še oblikujemo, dopolnjujemo in nadgrajujemo. 

Želimo si, da bi postali literarno večeri v Izoli odprti za čimveč ljudi, ki jih druži lepa beseda in Atelje Mari o net.te prijeten prostor za druženje. 


Naj postanejo literarni večeri v Izoli stalnica 


Vljudno vabljeni  

v Atelje Mari o net.te,  
na Gregorčičevi 21, v Izoli (2. nadstropje) 

Literarni večer 

v petek, 5.4.2019 ob 20.uri 


Pridružite se nam, brali bomo svoje pesmi in literarna besedila, kramljali in lepo nam bo! 


Srečujemo se vsak prvi petek v mesecu. Naslednji termin je 
3. maj 2019. 



Fotografija: 1. literarni večer, 1.marec 2019



Spletni čas, V.Č
Fotografije: arhiv Spletnega časa






1-10 of 56