MENU‎ > ‎Aktualno‎ > ‎Objave-Aktualno‎ > ‎

Aljoša pripoveduje, napisala: Aljoša Križ

objavljeno: 25. mar. 2020 22:18 avtor: Spletni čas - Inovelmedia   [ posodobljeno 26. mar. 2020 01:24 ]


-1- 

Oni med sabo 
(6.3.2018 POP in)​ 


Svoje dni, se je v oceanu življenja skrival drobcen otok. Popotniku, ki bi slučajno naletel nanj, bi se zdel kot nekakšen visok svetilnik, saj je otok imel v nebo segajočo ledeno goro, ki je pokrivala skoraj vso površino otoka. Otok pa je imel še eno, zelo lepo posebnost. Preko njega se je venomer raztezala čudovita mavrica. Kot nekakšen vsebarvni stožec, je bila gora pod vsakodnevno rojeno mavrico, ki je obarvala goro in celoten otok, v času dneva in prav tako v času noči. Sonce in luna, ki sta pronicala skozi to barvno čarovnijo, sta neutrudno ogrevala in hladila bleščeči in žareči se sneg in rojevala vodo življenja, za jezero miru in tišine v podnožju gore. A življenje samosvojih bitij na otoku je brstelo in žuborelo, predvsem na gori, po njenih pobočjih in vznožju, a tudi na poti do jezera, ob in tudi v njem. In morda še kje. 

Na tej prelepi gori je, ob rednem izmenjavanju sonca in lune, dneva in noči, živela RADOST. Kako je bila srečna v tem prelepem svetu, kjer se je ves čas veselila in živahno preživljala vse trenutke tega tako lepega, njej danega časa. Gora ji je predstavljala najlepši dom, kar si jih je lahko želela in radost je veselo sprejemala in prav tako dajala svojo radost v prostor in čas in se prav vsemu neskončno radostila. Ja, Radost je bila popolna v svoji radosti, več si ni mogla želeti, le SAMOTA jo je tu pa tam zmotila, toda kaj zato, malenkost. A kot vidimo, vseeno Radost ni mogla biti prav zares radostna, ker je bila tu, tu pa tam, tudi Samota. Radost, kot popolna in čista Radost pa žalostne Samote ni smela pustiti zraven sebe, tako da je v svoji popolni radosti raje to spregledala in si po malem, sama sebi, lagala. A to je bila že LAŽ, ki se je tako nadležno pritihotapila na goro, kar tako od kdo ti ga ve kje. Laž pa poznamo, laž porodi laž in ta spet naslednjo laž, dokler laž ni prav zares debela. Debela Laž se je v lepem sončnem dnevuna na gori kar dobro držala, saj ji na stopljenem, težkem snegu ni drselo. A ko je prišla noč, ki je goro ohladila in zatemnila, debeli Laži ni prinesla nič dobrega. V hladni noči, je na zaledenelem pobočju gore pričelo laži drseti in je drsela in drsela vse globje in hitrejo po bregu gore v njeno vznožje, v svet. Laž pri vsem tem ni mogla prav nič storiti.

-2-

Tako se je ponoči na gori, ob drsenju LAŽI, rojeval potoček, ki je proti vznožju gore postajal potok. Ko je prišel dan in se je Laž želela vrniti na goro, k Radosti in Samoti, ni več mogla tega storiti, ostala je lahko samo tam, kjer je bila, saj laž ima kratke noge in se skozi mehki otopljeni sneg dneva ni več mogla vrniti na goro.To pa je v njej vzbudilo strah. In nemočno Laž je prevzemal strah, ki je bil vse večji in večji (to da strah iz trenutka v trenutek raste, vsi dobro vemo) in pri laži je postal strah tako velik, da je na koncu od laži ostal le še STRAH. Ta je sameval ob vznožju gore ob potoku,ki je poskočen in živahen tekel v deželo. Žuboreči in kristalno čisti, nagajivi in veseli potoček, pa je v svojem teku s seboj z gore nosil koščke Radosti, Samote in Laži, ter v vsej svoji igrivosti narave, ob toplem sijočem soncu, ob mencanju in mešanju vsega skupaj, priklical LJUBEZEN, kar tako, (saj se ljubezen pojavi nenajavljeno in ko jo najmanj pričakuješ), največkrat pa kar iz vsega lepega, kar jo obkroža. Ljubezen pa je slepa pravijo in videla je le samo sebe in nič drugega, mogoče le še prečudoviti potok. Za Strah, ki pa je bil tukaj že od prej in je zanj značilno, da je prisoten vedno in vsepovsod, se ni menila. V ljubezni je vse dovoljeno in nič nemogoče, ljubezen si upa vse in ne mari za posledice, ljubezen preprosto je in hoče živeti, prav vsak trenutek tako, kot da je zadni, slepa za vse okoli sebe. Korak predaleč, pa je bila Ljubezen v potoku, Strah pa na njenem hrbtu, saj ga je bilo strah ostati samega, tam v podnožju gore. Oprijel se je je z vso močjo, Ljubezni, ki pa jo je potok takoj po njenem koraku vanj, spodnesel in potegnil s seboj v svoj veseli in hitri spust, obsedel na hrbtu. Slepa Ljubezen pa se je prepustila radosti igre vode, kamenja in skal, se slepo zaletavala sem ter tja, poskakovala, prekopicovala in se prepuščala užitkom hitenja. Ni dolgo uživala v tej svoji ljubezenski igri, saj jo je kamenje tu in kamenje tam, obtolklo, drobilo in mlelo skozi brzice in slapove, ožine in tolmune, da na koncu, ko se je potok iztekal v jezero, ni od nje ostalo skoraj nič. Strah, ki se je je oprijemal in se trdno držal na njenem hrbtu, pa je od hitrosti in bolečine rastel in rastel in je tako prestrašen lahko ostal oprijet le na tistemu malemu, kar je od ljubezni ostalo, na dveh drobtinicah, ki sta


-3-

se imenovali ŽALOST in BES. A ga tudi tu ni bilo več, ker vemo, da Strah je votel in ga okoli nič ni.


Potok z Gore pa je s svojo vodo hranil prelepo jezero, kristalno bistro in čisto, ki je odsevalo mavrico in se iskrilo v sončnem ali luninem siju. Ob tem čudovitem jezeru, sta se ustavila Žalost in Bes in se odločila, da se gresta kopat. Bes se je v ihtavi naglici (kot vedno, ker je pač Bes), z občutkom nuje – ne da bi vedel zakaj – na hitro okopal in še hitreje izstopil iz vode. A Bes je slep, vsaj ne loči stvarnosti dovolj jasno, zato je gol, ihtavo vrgel nase prvo obleko, ki se je znašla pri roki. Obleka pa ni bila njegova, temveč je pripadala Žalosti. In tako je Bes, preoblečen v žalost odšel.

Žalost se je zelo umirjeno, pripravljena ostati, kjer je, kot je njena navada, počasi kopala in kopala, brez naglice (bolje rečeno, brez občutka za minevanje časa), ter lenobno in počasi stopila iz ribnika.

Na bregu je ugotovila, da njene obleke ni več. Vsi pa vemo, da žalost ne mara biti razgaljena, zato si je nadela edino obleko, ki jo je našla na bregu ribnika. Obleko besa.


Pravijo, da ob prečudovitem jezeru, ob vznožju ledene gore, ki skozi izmenjavo dneva in noči, otok vse bolj odseva modrino vesolja in od daleč izgleda, kot nekšen mali modri planet, neprenehoma okoli njega tava izgubljeni, kruti, slep in strašen Bes in če ga uspemo videti in bolje pogledati, spoznamo, da je to, pravzaprav v bes našemljena žalost.

V tem neskončnem vesolju se marsikaj skriva, le kdo bi si upal pokukati vanj.



Pripoveduje: Aljoša Križ