MENU‎ > ‎Aktualno‎ > ‎Objave-Aktualno‎ > ‎

Caffe Kamelia, napisal: Niko Slana, december 2016

objavljeno: 2. dec. 2016 00:14 avtor: Spletni čas - Inovelmedia   [ posodobljeno 2. dec. 2016 16:21 ]

Caffe Kamelia 
Ob brezciljnem potepanju po deževni Opatiji sva se s prijateljico spotaknila ob reklamo ožujskega piva: lepo osvetljen vlažen pivski kozarec, na katerem so se zaustavljale deževne kaplje, kot da se nabira rosa na ohlajeni stekleni površini. V notranjosti majhnega lokala, polnem umetniških del, sta dve gravuri z lovsko vsebino. Delujeta hladno. Točajka, ki ji ne bi presodil več od vljudne nezainteresiranosti, potrdi povezavo zunanje reklame in notranje ponudbe, in da bi se izognila dolgočasju, ugiba: »Malo in veliko? Veliko in veliko? Malo in malo? Katero kombinacijo?« naju izzove. 

Stisneva se k mizi v kotu in že naslednji trenutek uživava v zvrhani merici »štajerskega kapučina«. Po dolgem slastnem prvem požirku se raven tekočine zlije s črtico 0,5 l, zadovoljno razmišljam, da je včasih za dobro voljo dovolj tudi dobra merica. In nenadoma, kot bi nekdo dvignil zastor, se po dveh stopnicah, naravnost k najini mizi v dveh korakih in pol, usmeri možakar in še preden bi mu lahko dodal kakšen pridevnik, stoji, širokega nasmeha in živahnih oči in nama moli roko v pozdrav in nama želi dobrodošlico. Tako neposredno in hitro, da preslišiva ime. »A, Slovenca? Ma, poznam Ljubljano. Igral sem s skupino, kako se je že imenovala ... Z vlakom sem prišel, in peš do Zmajskega mostu, v oguljenih salonskih čevljih z gladkim podplatom, na petih centimetrih snega, na ledeni podlagi je bil vsak korak nevaren, bila je nora zabava. Takrat sem še nosil dolge lase. Danes sem plešast, pač posledica genov. Sta videla pianino? Moje delovno mesto. Jazz, swing, bugivugi, Armstrong,« in se vsuje iz njega kot iz natakarja, ki našteva gostu bogato ponudbo kuhinje. Na terasi so še trije gostje, pozdravim še njih,« se opraviči in se umakne z lahkotnim korakom, v športnih copatih z odvezanimi vezalkami. Ja, nekateri bomo do smrti hodili po svetu v kitajskih teniskah.

Po nekaj taktih zadoni po vseh prostorih njegova energija, nekaj med jazzom in swingom. Če bi bil kaj bolj glasbeno nadarjen, bi imel kaj naštevati. Oprimem se svojega kapučina in se premaknem v sosednji prostor, sedem na stopnice, pred glasni gejzir. Pianist je zlezel pod mizo, sedi na treh, z dolgima rokama otipava klaviaturo in igra, igra in menjava gimnastične položaje, kot bi bil v finalu tekmovanja za najbolj izvirno glasbeno izpeljavo. Po zadnjem udarcu, pred katerim sem se bal, da bo s peto uničil tipke in da si bo razbil nos, ko je tipal z njim pa nekem višjem tonu, je nastopila tišina. Bila je še toliko močnejša, saj se je z bokom naslonil na tipkovnico in izkazal še eno svojo bravuro.

»Gimnastika, ne gre brez,« je razložil, kot da je bil študent na ljubljanskem DIF-u.

S kapučinom sva se usidrala kar na spuščajočih vhodnih stopnicah, kmalu se je pridružil starejši gospod s palico, ki je očitno že vedel, kam je prišel ter kaj bo videl in slišal. Luka iz Kamelije je bil iz ure v uro vse bolj v svojem svetu glasbe, oponašanja davnih glasbenih legend, iz svojega hripavega grla je izvabljal zvok Armstrongove trobente, z roko se je brisal po plešastem čelu, kot je to počel Satchmo, vse je mešal z gimnastičnimi vložki, z vzkliki »Thanks in Cheers,« in prirejenimi besedili sledil prihajajočim gostom in onim, ki so mu sledili izza svojih miz. Na ozko poličko pianina so navdušeni poslušalci prinašali njegovo najljubšo pijačo, širok kozarec, v katerem je bila nekoč vložena bela čebulica, se je polnil s kunami. Štirje Nemci pri sosednji mizi, ki so prišli na Reko delat izpit za voditelja čolnov, so ga geografsko postavili v Ameriko, ne vem, ali so bili razočarani, ker so zvedeli, da je Dalmatinec iz Iža. V svojem navtičnem vodiču si bodo zagotovo zapomnili otok Iž. Luka se s Kamelijo druži vsak dan, že šestnajst let.

Zdaj vem, kam bom poslej zavil v Opatiji. Na kavo v Monokini in na večerno glasbeno srečanje z Lukom v Kamelijo. Saj ne vem, ali Gajo še ustvarja jazzovske glasbene večere, odkar so ga deložirali iz nekdanjega fotografskega laboratorija v stari stavbi dnevnika Delo. Tudi pianist v Kratochwillu pri ljubljanskem kolodvoru je samo še spomin. »Avstrijci so postavili tako trdne temelje Opatije, da jih niti italijanska okupacija ni utegnila uničiti,« mi je dejal prijatelj iz Ičičev. Dalmatincu ni bilo do zguljenih italijanskih popevk in dalmatinskih viž ali istrske glasbe. Luka ima svoj glasbeni slog, ni mu mar zgodovina, živi za trenutek preživetja in za svoje poslušalce.


Napisal: Niko Slana


Fotografija: Internet, december 2016


Če želite prebrati še ostale objave avtorja, kliknite na Jadralno letenje!

Jadralno letenje



Preberite še:

Caffe Kamelia, Niko Slana

Zaklenjene mavrice
Dolores Peroša

Čarobna megla, Lidija Polak

De mortuis, Andrej Kos

Dotore Rudi, Mojca Zelenko