MENU‎ > ‎Aktualno‎ > ‎Objave-Aktualno‎ > ‎

Čas je za akcijo, napisala: Ksenija Orel, februar 2017

objavljeno: 17. feb. 2017 00:09 avtor: Spletni čas - Inovelmedia   [ posodobljeno 17. feb. 2017 08:31 ]

Čas je za akcijo 

Pogovor z Mojmirjem Kovačem o tem, da je vsak dan priložnost za nov začetek. 



Marec že trka na naša vrata. Pa se še spomnite svojih novoletnih zaobljub? Po novem letu začnem bolj zdravo jesti. Športati. Nehal/a bom kaditi. Piti alkohol. Preživel/a bom več časa z družino. S prijatelji. V posteljo bom legel/a bolj zgodaj. Se vam sliši znano? Statistika kaže, da 35 odstotkov obljub prelomimo že do konca januarja ter da 77 odstotkov zastavljenih ciljev ne uresničimo nikoli. In vendar Mojmir Kovač pravi, da je vsak dan dobra priložnost za nov začetek. Potem ko je prodorni snovalec novih športnih in kulturnih vsebin zlasti v piranski občini v zadnjih letih zaplul v vode nevrolingvističnega programiranja (NLP), je sklenil, da bo svoja spoznanja brezplačno delil z uporabniki borze znanja v izolski mestni knjižnici pa tudi v ostalih dveh obalnih knjižnicah. 



MKI: Torej Mojmir, kako ste se znašli v vodah nevrolingvističnega programiranja?
Mojmir: Že 40 let sem dejaven v športu, sprva kot tekmovalec in sedaj kot trener. V obeh vlogah je motivacija, tako sebe kot drugih, zelo pomembna. Vedno sem iskal literaturo, s pomočjo katere bi se naučil novih prijemov. Tako sem zaplul v vode nevrolingivističnega programiranja (v nadaljevanju NLP), ki poseduje resnično veliko orodij, s katerimi si lahko spremenimo življenje na bolje.

MKI: Tako izobraževanje pomeni najbrž tudi veliko odrekanja? V mislih imam čas, ki ga vlagate v spoznavanje novih vsebin, v učenje, vtem, ko bi lahko počeli ustaljene stvari; potem je tu še vožnja v prestolnico, ki prav tako zahteva svoj čas in denar. Predstavljam si, da imate pred seboj skrbno izdelan in definiran cilj, vizijo, ki jo želite, ne glede na vse, uresničiti?
Mojmir: Kar ti je všeč, ni napor in tudi ne strošek. K sreči je učenje taka stvar, da se nikoli ne zaključi in z vsako prebrano knjigo odkrivamo nove in nove stvari. V program nevrolingvističnega programiranja sem se vključil izključno zaradi sebe. S časom sem ugotovil, da je vse to znanje preveč pomembno, da bi bilo le za »izbrance«, zato ga poskušam širiti med ljudi. Nimam nekih velikih ciljev, za tiste, ki sem si jih postavil, si redno prizadevam in jih uresničujem.

MKI: Pri svojem delu v knjižnici opažam dve skrajnosti. Bodisi so ljudje pasivni, zatopljeni v virtualni svet, bodisi hlastajo pa vsebinah in veščinah, s katerimi želijo narediti svoje življenje bolj kakovostno, bolj smiselno, morda želijo narediti korak naprej … Ne nazadnje to dokazuje tudi lepo število udeležencev, ki obiskujejo vaše delavnice?
Mojmir: Bom malo zloben, med tistimi, ki spijo in tistimi, ki preberejo veliko knjig v resnici ni velike razlike. Do razlike pride šele, ko posameznik začne z akcijo. Le akcija oziroma delovanje v smeri doseganja ciljev prinaša rezultate. Sam med prebiranjem knjige čutim vibriranje v telesu in pripravljenost na akcijo, ki se izgubi v trenutku, ko odmaknem knjigo. Zato je veliko bolje eno knjigo prebrati 100-krat, kot pa zgolj enkrat prebrati sto knjig. Zlasti je pomembno prebrano preizkusiti v praksi, se tega naučiti in redno uporabljati. Ljudje smo bitja navad in ritualov. Dokler nam neka novost ne nadomesti stare slabe navade, bomo kljub vsemu uporabljali še naprej staro navado, tudi če je še tako slaba za nas. Pogosto počnemo stvari prekratek čas, zato nam ne pridejo v navado. Pri hujšanju je to znano kot JO – JO efekt, ampak isto je tudi z drugimi stvarmi. Najbolj očiten primer so bivši alkoholiki, ki v svoje življenje vključijo tek. Postanejo odlični ultra maratonci. Eno navado zamenjajo z drugo. Ko se zaveš, da lahko svoje življenje spremeniš na bolje je to šele prvi korak, ampak zelo pomemben korak. Večina v svojem življenju ne naredi niti tega prvega koraka.

MKI: Kako je dejansko padla odločitev, da se predstavite po knjižnicah? Zakaj menite, da je knjižnica primeren prostor za tovrstno neformalno učenje?
Mojmir: Znanje, ki ga ne uporabljamo, zbledi! Zato sem se odločil, da bom znanje poglabljal tako, da bom poučeval druge. Naredil sem si seznam možnih »lokacij«, kjer bi lahko izvajal delavnice. Začel sem v knjižnicah in šolah. V knjižnico zahajajo ljudje, ki v knjigah iščejo vire različnih znanj. Ti bralci radi z veseljem prisluhnejo tudi predavanju na temo, ki jih zanima. Zato je zame knjižnica veliko bolj podobna domu prijatelja, kot pa šoli. Ozračje je bolj sproščeno in velikokrat se med delavnico razvije prijetna debata, iz katere se tudi sam veliko naučim.

MKI: V dosedanjih delavnicah ste obdelali najrazličnejše teme, od poz moči, notranjega samogovora, v decembru so bili to cilji za leto 2017 … Kako se odločate za posamezno temo, izhajate iz svojih potreb ali se prilagodite temu, kar »slišite«, da ljudje potrebujejo?
Mojmir: Poskušal sem uganiti, kaj bi utegnilo zanimati ljudi. Ljudje imamo problem s slabo samozavestjo, s slabimi navadami in s tem, da si ne vzamemo časa za svoje sanje in želje. Poze moči in notranji samogovor sta dve orodji, s katerimi lahko z minimalnim naporom naredimo velike pozitivne spremembe v odnosu do samega sebe. Ko spremenimo sebe, se spremeni tudi svet okoli nas. Enostavno, kajne? Z delavnico postavljanja ciljev sem poskušal ljudi zbuditi in jih spomniti na to, da je potrebno uresničevati svoje sanje. Uspelo mi je tudi, da sem iz zvestih udeležencev sestavil skupino, v kateri bomo poskušali uresničiti vse svoje cilje.

MKI: Ste tudi trener juda in sodnik v tem športu. V kolikšni meri vam znanje in spretnosti iz športa pomagajo pri izobraževanju za NLP mojstra?
Mojmir: V svojem življenju sem počel že veliko zelo različnih stvari. Resnica je, da nam lahko izkušnje koristijo ali celo škodijo, ko pričenjamo neko novo dejavnost. Pravijo, da je modrost izkušnja brez čustev. Šport mi je dal veliko. Sem bolj samozavesten, bolj odločen, bolj vztrajen in vem, da zmorem vse. Potrebno se je le pravilno naravnati in pričeti z akcijo. Iz športa vem, da je vsakdo premagljiv in da ob podcenjevanju »situacije« hitro dobiš po prstih. Iz juda vem, da ko stopim na tatami (borilni prostor), sam odločam o svoji usodi. Tam ni izgovorov, ni opravičil in ni pardona. Vem tudi, da je poraz le negativen rezultat in da bo jutri nova tekma in nova priložnost.

MKI: No, če se vrnemo k ciljem, verjetno je ni bolj priročne prelomnice za postavljanje novih ciljev, kot je prehod iz novega v staro leto. Cilji in načrti se pogosto spremenijo v dolge sezname, a žal se mnogokrat vse izjalovi še preden mine januar. Kako torej vztrajamo pri doseganju svojih ciljev? Poleg vztrajnosti, kaj še potrebujemo? Kateri koraki so pri tem pomembni?
Mojmir: Kakšna je razlika med 1. januarjem, naslednjim ponedeljkom ali jutri? Nobene! Vse so le izgovori in odlašanja, ker nas je strah sprememb. 1. januar je neka psihološka prelomnica, ki si jo večina ljudi postavi kot nek začetek drugačnega boljšega življenja. To, da si cilje zapišemo, je le prvi korak. Predvsem je to spisek želja, ki pa so le mrtva črka na papirju, če vanje ne vdahnemo čustev in ne naredimo idealne slike sebe, ki ta cilj že imamo. Spiski želja so v resnici le še eden več med uničevalci naše samozavesti. Ko naslednje novo leto prebiramo spisek in ugotavljamo, česa vse nismo uresničili, se počutimo nesposobne. Obstaja kar nekaj metod za uresničevanje ciljev. Najbolj znana je SMART metoda. Ampak pozor, tudi najboljši načrt brez akcije ne obrodi sadov. Zato ljudje, zbudite se in pričnite delati v smeri svojih želja, sanj in ciljev.

MKI: In kaj, če se nam vmes zalomi?
Mojmir: Normalno je, da se nam vmes zalomi! Pomislite, da ciljate tarčo. Veliko lažje je zgrešiti tarčo ali zadeti katerikoli njen del, kot center. Ampak z vajo in ponavljanjem, postajamo vedno bolj spretni in izkušeni. A vendar se ne glede na ves trud dogaja, da delamo napake. Koliko žog porabi CR7 (op. Cristiano Ronaldo), da doseže en gol? Koliko žog zmeče mimo LeBron, da doseže 25 pik? Ko padeš, lahko ležiš tam v blatu in se smiliš samemu sebi, lahko pa se dvigneš in greš naprej proti luči ter novim zmagam naproti. Poraz je le negativen rezultat, je vrednost, ki jo mi sami damo nekemu dogodku. Portugalska nogometna ekipa je zmagala na evropskem prvenstvu ne da bi v rednem času zmagala eno samo tekmo. To je mentaliteta šampionov! Šampion si reče, še sem živ, še vedno se lahko borim in gre v boj in naproti zmagi, ki prej ali slej pride!

MKI: Kdaj lahko delamo bilanco, če sploh?
Mojmir: Bilanco lahko delamo vsak dan sproti. Bilanca je lahko ček lista, kjer vsak dan sproti odkljukamo etapne cilje, ki smo jih dosegli. Mogoče je za nas neka stvar malenkost in nepomembna, a je za nekoga drugega »Triglav«. Bilance so pokazatelj, kje smo in dobra motivacija za naprej. Pokaže nam, kaj moramo še narediti, da pridemo do cilja. Vedno se je potrebno pohvaliti in nagraditi za dosežen cilj. Zgrešeno je verjeti, da je vse samoumevno. Za vsak rezultat, tudi negativen, se je potrebno potruditi. V NASA-i imajo navado, da ob izstrelitvi rakete zaploskajo, tudi če le ta eksplodira takoj po vzletu. Kajti v projekt je bilo vloženega veliko truda, dela in znanja! Bilanco je potrebno dojemati kot pokazateljico trenutnega stanja. Zgrešeno je, če jo beremo kot spisek neuspehov. Morda bo to smešen primer, ampak kaj naredijo vse politične stranke po volitvah? Povejo, da so zadovoljne z rezultatom in da so oni resnični zmagovalci volitev ...

MKI: Kako ste sami dosledni pri izpolnjevanju lastnih (novoletnih) zaobljub?
Mojmir: Menim, da sem sam nekoliko boljši kot vsakdanji človek; za nekatere cilje si bolje razdelam plan in jih posledično tudi bolje izpeljem. Nekatere stvari pa se vlečejo kot čreva. Prepričan sem, da bi bilo najboljše te stvari odstraniti s spiska. Priznam, da se trudim in se vsak dan postavim na pravo frekvenco oziroma na novo frekvenco Mojmirja, kakršen želim postati. Smeti, ki se v naši podzavesti nabirajo veliko let, je potrebno napasti z vso močjo. Zato se je potrebno večkrat na dan spomniti, kakšen je idealen jaz. Le tako se izognemo dnevni rutini in lahko spremenimo svoj notranji in zunanji svet.

MKI: Se morda tudi vam dozdeva, da je v novoletnih zaobljubah tudi kanček želje ali prizadevanja, da bi posameznik s spremembo na bolje postal »sprememba, ki jo želi(mo) videti v svetu«?
Mojmir: Svet lahko spremenimo šele, ko spremenimo sami sebe. Težko bo nekdo, ki je zadovoljen s 700 evri plače, spremenil sistem plač. Najprej se mora zelo razjeziti, potem mora dobiti somišljenike in zatem sledi akcija. Najbrž drži, da si želimo spremeniti svet zgolj zato, da bomo mi sami bolj »udobno« živeli. Novoletne želje si zapisujemo, da se za trenutek vrnemo v otroštvo, ko smo pisali Dedku mrazu. Tako pišemo želje in zraven pričakujemo, da bo neko nadnaravno bitje nekaj naredilo namesto nas. A ker v Dedka mraza ne verjamemo več, tudi v novoletne želje ne verjamemo, da se lahko uresničijo. In se tudi ne … Od drugih pričakujemo, da bodo nekaj naredili namesto nas in po prepričanju – ob pravem času na pravem mestu - čakamo na idealno priložnost, ne zavedajoč se, da smo sami generator idealnih priložnosti. Vse dokler ne bomo spremenili načina razmišljanja, bomo težko spremenili karkoli. Zato je potrebno spremeniti sebe, da bomo lahko spreminjali svet.

MKI: So spremembe nujne?
Mojmir: Ne! Vse okoli nas je veliko ljudi, ki čisto normalno živi svoje življenje. Vsi ti ljudje si ne belijo glave s cilji. Hodijo v službo, plačujejo davke in položnice ter bentijo nad državo. Odločili so se, da jim je tako dovolj dobro in gredo naprej po »prvem tiru«.

MKI: Če niso nujne, zakaj se vse več ljudi odloča za spremembo? Ne nazadnje to dokazuje tudi veliko število posameznikov, ki se udeležuje vaših delavnic, pa tudi kot knjižničarka vidim, da se knjige za osebnostno rast dobro izposojajo?
Mojmir: V določenih trenutkih v našem življenju se zavemo, da smo sposobni več, da smo tudi mi tisti, ki lahko zahtevamo več od svojega življenja in takrat reagiramo. Knjige o »psihologiji uspeha« so hvaležna roba. Prebiramo zgodbe uspešnih ljudi, recepte, kako postati uspešen in bogat in sanjarimo o tem, da bomo nekoč uspešni tudi sami. To nas največkrat pomiri in pozabimo na naslednje korake. Ljudje si ne postavljamo vprašanja ZAKAJ. Zakaj sem danes tu, kjer sem? Če želimo dosegati drugačne, boljše rezultate, moramo spremeniti način mišljenja in delovanja. Ljudje beremo knjige in se udeležujemo različnih predavanj in delavnic, ker iščemo recepte in krajšnice do uspeha. Žal se le malo ljudi zaveda, da so vsi recepti in vse krajšnice v njih samih. Če bi posameznik vsak dan posvetil sebi toliko časa, kot ga posveti preletavanju negativnih novic, bi hitro ugotovil, katere so njegove pomanjkljivosti in ozavestil tisto, kar si zares želi.

MKI: Se vam zdi, da smo kot družba obtičali, ali le vidite luč na koncu tunela, na primer verjamete, da je mogoče izboljšati svoje razpoloženje, odnos s sodelavci … morda celo miselno naravnanost?
Mojmir: Družba je sestavljena iz posameznikov. Če bom jaz nasmejan in dobre volje, bom najverjetneje s tem nalezel še koga drugega in ta naslednjega. V vsakem trenutku moramo biti pozorni na to, da smo mi sami pravilno naravnani. Šele zatem lahko poskušamo pomagati tudi drugim, da se naravnajo na njihovo »pravilno naravnanost«. Tako je v letalu, najprej sebi nadeneš kisikovo masko, šele nato otrokom. Najprej sebi pomagaš, da dobro živiš, šele potem boš lahko pomagal drugim. Seveda je »dobro življenje« zelo individualno pogojeno. S tem ne mislim, da ne smemo pomagati ali početi družbeno koristnih del, ampak le to, da če bomo mi umirjeni sami s seboj, bomo lažje pomagali pomoči potrebnim. Če želim izboljšati odnose in razpoloženje, moram najprej ozavestiti, da nekaj ni dobro. Ravnamo se po ustaljenih vzorcih v prepričanju, da smo najpametnejši in vsakega, ki se ne strinja z nami, imamo za bedaka. Ampak to isto prepričanje ima tudi naš »sogovornik v konfliktu«. Zato moramo stopiti korak nazaj, ugotoviti moramo, kaj se dogaja in kako lahko drugače rešimo situacijo, da bo koristno za oba. NLP ima tukaj veliko orodij, ki nam pomagajo, da pridemo do spoznanja, da ni pomembno, da imamo vedno prav.

MKI: Štiri delavnice so že za vami. Ste neusahljivi vir inovativnosti, kaj novega načrtujete in pripravljate?
Mojmir: Delavnice bodo moja stalnica, ker uživam v druženju z ljudmi. Poskušal bom tudi s pravimi predavanji in seminarji. Sestavili smo skupino, v kateri bomo poskušali uresničiti cilje leta 2017, poskušam tudi sestaviti nekaj povsem svojega, s čimer bom motiviral ljudi, da bodo skakali ...

MKI: V februarskem srečanju se je na delavnici o podzavesti v izolski in lucijski knjižnici zbralo skupno 54 ljudi in kljub pozni uri ni nič kazalo, da si ti ljudje želijo domov. Zakaj je podzavest tako zanimiva?
Mojmir: Podzavest je skrivnostna in vse skrivnosti so zanimive. Ljudje se zavedamo, da je nekje v nas tisto, ki je »krivo« za našo današnjo situacijo. Vsi se rodimo bolj ali manj enaki. Naša podzavest je skrita moč znotraj nas. Če se naučimo zavestnega vplivanja na našo podzavest in vzamemo vajeti lastnega življenja v svoje roke, smo zmagovalci.

MKI: Kaj načrtujete v prihodnjih treh delavnicah?
Mojmir: Tudi teme naslednjih delavnic bodo nadvse zanimive. Pogovarjali se bomo o tem, kako vizualiziramo uspeh, kako »kopiramo« šampione in pričnemo delovati kot oni; spopadli se bomo s svojimi strahovi in spreminjali svoje slabe navade in prepričanja. Kajti vse dokler bomo prepričani, da bogati kradejo in da mi mirno spimo, ker smo brez denarja, ne bom prišli daleč. Vse slike zmag in znanj so že v nas, povleči jih moramo iz sebe in jih postaviti predse, potem lahko stopimo vanje in pričnemo živeti, kot da že vse to obstaja in deluje. Tudi če sem najmočnejši lev, bom ovca, če bom razmišljal kot ovce. Lahko pa postanem najmočnejša ovca, če uporabim način mišljenja leva. Zato je sedaj pravi čas, da se zbudite in pričnete delati zase in na sebi. Bodite ustvarjalci svojega življenja in ne zombiji rutine.

MKI: Hvala za pogovor. Želim vam, da se vam uresničijo vsi zastavljeni cilji!

Mojmir: Hvala vam za tako izčrpen pogovor!




Z Mojmirjem Kovačem se je pogovarjala Ksenija Orel.