MENU‎ > ‎Aktualno‎ > ‎Objave-Aktualno‎ > ‎

Intervju - Žiga Čamernik, spraševala: Mojca Zelenko, december 2016

objavljeno: 16. dec. 2016 02:23 avtor: Spletni čas - Inovelmedia   [ posodobljeno 18. dec. 2016 18:29 ]


Največja sprememba, ki jo moramo narediti, 
je naš zorni kot. (Žiga Čamernik) 


Žiga Čamernik, igralec, pedagog, kritik in recenzent, po formalni izobrazbi univ. diplomirani politolog in magister antropoloških znanosti ter voditelj delavnic javnega nastopanja. 

Portret Žige Čamernika



Intervju z Žigo Čamernikom 


Vaša prepričljivost na odru je impresivna. Lika ne igrate, ampak to ste. Kako to komentirate?
Ključen element so predpriprave, da se sploh pojaviš na odru oziroma pred ljudmi. Za to, da postaneš lik, potrebuješ predvsem veliko časa. Moraš biti zelo potrpežljiv, vsaj na začetku. Igralska metoda, s katero delam, je specifična. To je kombinacija sistema Stanislavskega in Strasbergove igralske metode, ki jo pri nas prakticirata brata Vajevec že od leta 1980.
Meni osebno je pisana na kožo, saj sem bil od nekdaj človek, ki ga zanima veliko stvari, predvsem takšne, ki so po svoji naravi kreativne in tudi konstruktivne. Z leti pa se naučiš še malo selekcionirati, torej spoznati, kaj »pije vodo« in kaj ne. Ta način pa ne le, da je držal vodo, pač pa me je posrkal vase do te mere, da je odpadlo vse ostalo. In takoj sem videl, da je to poglobljeno delo. Je hkrati delo z ljudmi in delo na sebi.
Zdi se mi, da igralec, ki dela zgolj na nekih teoretičnih predpostavkah, kaj naj bi lik bil, ne more iti zares v njegovo globino. Poglobitev v lik pa ti omogoča kombinacija lastnega vedenja in lastnega poznavanja samega sebe.

Ni ti treba biti ravno svetnik, je pa dobro, če se čim bolje poznaš. 

Ljudje smo pogojeni tako, da od neprijetnih emocij radi zbežimo, ker se hočemo dobro počutiti in je to nekako potem edino logično. Vendar pa je sama igralska naloga ravno obratna: ko ti je nekaj neprijetno, vztrajaš pri tem, z namenom, da to potem tudi spoznaš. Z vajami stimuliramo vseh pet čutil. Ko jih izvajamo, vztrajamo na senzacijah, ki povzročajo občutke na podlagi na primer ostrega vonja, okusa, hladnega tuša, itd. Na podlagi omenjene čutne zaznave se lahko sproži tudi kakšna emocija, ki je praviloma neprijetna. Dejansko pa je slednje dobro, ker dramska igra že po svoji definiciji vzpostavlja določeno konfliktno situacijo. Brez konflikta namreč ni drame. Drama pomeni konflikt. Ko gremo dramo gledat v kino ali v gledališče, pričakujemo po možnosti takšno, ki ni zaigrana, ampak je resnično doživeta. Zato me osebno ne zanima, da bi se naučil nekaj zgolj »iz glave« in bi potem moral razmišljati, kako naj nekaj zaigram, saj že vnaprej vem, da to ne more biti prepričljivo. Na takšen način lahko kvečjemu nekomu podam kakšno idejo, ki je lahko celo zanimiva, ampak mi pa sočasno nihče ne more verjeti kot dramskemu karakterju (liku, značaju). 

Če pa hočem, da mi kot karakterju tudi verjame, moram podoživeti vse tisto, kar jaz kot igralec vem, karakter, ki ga igram, pa o tem nima pojma. In prav to je ključna stvar igre. 
Slednje je v praksi lahko velika zanka za igralce. Zato jih je tako malo resnično dobrih. Praviloma se večina na vlogo pripravlja tako, da se tekst zgolj naučijo na pamet. Pri tem so sicer lahko zelo »pridni«, zato določeno besedilo preigravajo z maksimalnim nadzorom. Meni pa je poleg tega, da znam tekst - pa četudi ga ne znam čisto perfektno - še pomembneje, da se »izgubim v karakterju« in mu pustim, da me le-ta nekam »odpelje«. Potem tudi same besede izzvenijo kot je treba. Če bom slednje podoživel po opisanem postopku, bo tudi gledalec doživel neke vrste katarzo. To je ugotovil že Aristotel in še vedno drži.

Fotografija: Sunčan StoneZgodba o živalskem vrtu (Žiga Čamernik in Sebastjan Pikl)


Kot razumem, naša AGRFT potemtakem ne uči po takšnem sistemu?
Takole bom rekel: v šolskem kurikulumu imajo sicer Sistem Stanislavskega1, nimajo pa Strasbergove metode2 (t.i. Method Acting). Ne vem sicer, zakaj je tako, saj je sloviti pedagog Lee Strasberg, v kontekstu razvoja dramskih značajev sistem Stanislavskega celo nadgradil. 

Marsikdo danes trdi, da igra po Stanislavskem. Ampak kot sam spremljam igralce, bi rekel, da povečini to ne drži, saj večinoma niso vživeti v lik, kot je to zahteval Stanislavski. 

Sam imam zelo rad (dramsko) igro, ampak me nikoli ne povleče do te mere, da bi redno spremljal predstave, ki se prikazujejo v naših gledališčih. Morda grem tu in tam pogledat kakšno, drugače pa v glavnem ne. Povečini gre pri igralcih zgolj za naučeno besedilo kot posledico določenega drila, to pa me premalo zanima. 
Če bi bil tudi sam zaposlen, denimo v kakšnem institucionalnem gledališču, bi po večini pač moral igrati tako kot se od mene zahteva. Zame pa bi bilo slednje kreativna smrt, ker vem, kako funkcioniram. Dejansko gre pri tem za »sistem javnih uslužbencev«, ki so na redni plači, z vsemi (ne) ugodnostmi, ki jih ta pozicija prinaša, zato kreativnost niti ni (in najverjetneje tudi ne more biti) na prvem mestu. V ospredju so predvsem eksistenčni razlogi, logično. In tukaj ponovno lahko citiramo vizionarske misli Stanislavskega, ki je pred več kot 100 leti napovedal, da bodo njegov Sistem v bodoče gojili predvsem amaterji. 


Kako vas je pot sploh zanesla na oder?
To se je kar zgodilo. 

Že ko sem bil majhen, sem veselo razglašal, da bom klovn. Niti sam ne vem zakaj. Stalno sem nekaj zganjal: od nekih šal, norčij, skakanja, pa tudi zaigranih napadov histerije. 

Vse z namenom, da bi dobil tisto, kar sem pač želel, po navadi kakšne igrače, ker sem bil nor nanje. Pa ne na avtomobile, ampak na pajace. Vedno sem se igral s pajaci, s katerimi sem potem ustvarjal svoj svet kavbojev in indijancev, pa tudi smrkcev in kakšnih drugih podobno smešnih gumijastih frkolinov. Imel sem največjo zbirko v ulici, zato so vsi hodili k nam domov, da smo se lahko po cele dneve igrali in zganjali razne norčije. Ko pa sem bil sam, sem po cele dneve risal. Potem pa sem na to nekako pozabil in začel študirati vse ostalo.
Leta 2001 je JSKD organiziral seminar o osnovah filmskega jezika, kamor sem zahajal v okviru neke prijateljske skupine iz Domžal. Ena od mentoric je bila tudi režiserka Biljana Čakić iz Hrvaške. Z njeno pomočjo smo potem naredili neodvisni celovečerni film Tošl. Šlo je za omnibus šestih zgodb, večino naše skupine pa je zanimala bolj režija, zato je bilo pri projektu kar šest režiserjev, jaz kot igralec in še šest deklet, ki so nastopale vsaka v svoji zgodbi. Naključje je hotelo, da bo 10. januarja že 10. obletnica tega filma, ki bo predvajan v Slovenski kinoteki. No, v okviru tega projekta, je Biljana mene in prijatelja Darka Štanteta, ki je režiser ene od zgodbic, potem pripeljala v Studio bratov Vajevec3 in tako se je vse skupaj začelo. Zanimivo je nemara dejstvo, da do takrat sploh še nisem slišal za njih. Tam se mi je najprej zdelo vse zelo čudno, vendar me je vrhunski dramski pedagog Janez Vajevec takoj povlekel noter. Spominjam se, da je govoril zelo smiselno, kar pomeni, da je sproti osmišljal vse, kar se mi je dogajalo. Sem pa potreboval kar kake pol leta, da sem se znebil neke osnovne zadrege, ker sem pač domišljavo domneval, da vsi opazujejo, kako mi gre. Po tem obdobju je šlo vendarle nekoliko bolj gladko in lahko sklenem, da sem se pač »ujel«, saj sem ostal v Studiu vse do danes, vmes pa sem dramsko igro začel učiti tudi sam. 


Kapitan Siddharta


Koliko zaradi te tehnike igranja takšno delo lahko izčrpa človeka? Ali tehnika lahko pomaga pri lažjem prestavljanju v lik in spet nazaj?

Gre za paradoks: hkrati si lik, po drugi strani pa imaš do njega distanco. Vse, kar ni kreativno, te v bistvu izčrpa, ker nič ne moreš zares dobiti. Pri igri - oziroma sleherni obliki umetnosti – pa mora nekaj nagraditi tudi tvojo »dušo«. 

Osebno verjamem, da v primeru, ko v nekaj vlagaš in imaš to resnično rad, ni nič pretežko. Če pa zgolj izgovarjaš besede na tisoč in en način, je nasproti tebe lahko soigralec ali zid, pa ne bo nobene razlike. Lahko gre celo za vešče preigravanje besed v kontekstu nekega teksta, kljub temu pa se lahko čuti, da je vse skupaj prazno. Preprosto zato, ker zadaj ni nobene človeške izkušnje. Ljudje pa se vsi v osnovi lahko »prilepimo« le na pravo življenjsko izkušnjo.
Morda si je sicer slednje malo težko priznati, sploh danes, ko se zdi, da kronično primanjkuje časa. Zato sam igro dojemam tudi kot sociološko-antropološki fenomen, o čemer govori tudi moje magistrsko delo Semiotika (ne) izgovorljivega v kontekstu Strasbergove igralske metode, ki sem ga opravil v okviru podiplomskega študija na Studia Humanitatis. Spregovori namreč tudi o poziciji sodobnega gledalca, ki je obremenjen z nešteto stvarmi. Ima sploh čas, da se ga kaj dotakne? In tudi, če se ga dotakne, je čez nekaj trenutkov slednje že potlačeno. Gre za posledico tega, ker se nam vsem mudi in si niti ne vzamemo potrebnega časa, da bi nas nekaj lahko resnično pretreslo. In to je prava tragedija življenja v današnjem času. Razumete? Včasih te je tragično pretreslo, danes pa je tragično to, da te ne pretrese več. 


Ste oseba širokih razsežnosti, tudi poklicnih. Študirali ste politologijo, magistrirali iz antropologije, imate diplomo za reiki, vodite delavnice javnega nastopanja. Vse te stvari pa nekako tudi povezujete med seboj, gre za ukvarjanje z ljudmi. Kaj pravzaprav želite sporočiti?

Zdaj sem že v tej fazi življenja, ko mislim, da je dobro pomagati tudi drugim. Je pa to lahko tudi dvorezen meč. Glede na to, kakšna je človeška narava, moraš biti pri vsaki obliki pomoči izjemno previden. 

Zato se ti lahko zgodi, da si dobesedno užaljen, ker ljudje ne znajo ceniti tega, kar naj bi za njih storil, vendar z leti ugotoviš, da je tako tudi prav. Vprašati se moraš namreč, če te je sploh kdo prosil, da si nekaj naredil? Star pregovor pravi, da pomagaš samo v dveh primerih: če gre za življenje ali pa, če te nekdo za pomoč prosi. Vendar človek danes težko prosi za karkoli. Misli si: bom že nekako. Ali pa gre pri tem v drugo skrajnost in kar nekaj zahteva, kar je silno brezobzirno, če nič drugega. Včasih je to škoda, ker je pristno prositi lahko zelo osvobajajoče, posledično pa je tudi jasno »kdo pije in kdo plača«. Človek ni ustvarjen za to, da bi bil sam zase. Ljudje potrebujemo drug drugega, vendar pa smo istočasno izgubili občutek za skupnost. Zato smo danes družba, nismo pa skupnost.


Sproščanje na snemanju filma Rezbar


Na Youtube sem videla posnetek, ko igrate električno kitaro. »Čisto padete noter.«
Komentatorji so malo zmedeni, ker jim ni jasno, kaj gledajo. V bistvu igrate igranje.
Sam nimam pojma o igranju kitare (smeh). Gre za moj najbolj trapast posnetek, vendar ima ravno ta po drugi strani največ ogledov. Nastal je za neko avdicijo, ampak nato tiste reklame nisem dobil (smeh).


Pripravljenih imate nekaj predstav za enega ali dva igralca, ki ne potrebujejo velikega odrskega prostora. Tudi sicer se te predstave odlično vklapljajo na majhna, bolj intimna prizorišča. Bi lahko bilo primerno tudi, recimo, gostilniško okolje ali pa poslovni prostor? Bi bil pripravljen nastopiti v takem okolju?
Ja, gostujem s praktično vsemi dosedanjimi predstavami: Zgodba o živalskem vrtu, Seksualna kalvarija, Gospod predsednik, Lažnivi Kljukec. Seveda, ljudje naj kar pokličejo in se lahko dogovorimo. 


S snemanja "dokumentarno-igrane nanizanke" Slovenski vodni krog


Kaj pa delavnice javnega nastopanja? Za koga so primerne?
Vem, da z odgovorom sicer kršim nenapisano promocijsko pravilo, ki pravi, da moraš striktno omejiti interesno skupino, ki bi ji rad ponudil svojo storitev, vendar so delavnice resnično primerne za slehernika. Resda - v poplavi vseh možnosti - ne ponujajo veliko novega v kontekstu senzacionalnosti, pač pa zgolj pomagajo ozaveščati že nekoliko pozabljen človeški potencial, ki ga vsak posameznik že nosi v sebi. Na sledeč način se povrnemo k svojemu izvoru kreativne moči, s katerim potem dejansko lahko tudi kaj spremenimo. 

Zato delavnico priporočam predvsem ljudem, ki nimajo pretiranih odporov do resnega dela (na sebi), za namene dramske igre ali pa enostavno za vzpostavitev neke distance do lastnega ega, za katerega se zdi, da nas tako bremeni na dnevnem nivoju. Če nič drugega, se bodo ljudje zagotovo naučili, kako se na učinkovit način spopasti s tremo pred slehernim nastopom. 
V tem kontekstu sem izvedel že kar nekaj team-buildingov5 za razne delovne kolektive: od knjižničarjev, šolskih profesorjev in ravnateljev, bančnih uslužbencev, predsednikov raznih društev, fitnes inštruktorjev itd., vse do igralcev in drugih umetnikov.

Delo igralca, pa tudi vodenje delavnic javnega nastopanja, je najbrž priložnost za zanimive pripetljaje. Bi se spomnil kakega?
Lahko izdam, na primer, da tudi vi ne bi prišli na dve predstavi, če se midva ne bi slučajno srečala na »prevozih« in zato sedaj ne bi bila v možnosti imeti tale pogovor. Naučil sem se, da je sleherno »naključno« poznanstvo lahko zelo dobrodošlo in takih zgodb je v mojem življenju kar nekaj. Najpomembneje je, da človek ostaja odprt. Ljudje pa v glavnem želimo vedeti stvari že vnaprej, zato se fiksiramo in programiramo za neko imaginarno prihodnost, pogosto pa prezremo tisto, kar imamo direktno pred nosom. Gre za neko sodobno hibo, ki nas dela slepe. Zdaj moram to in to! Nimam časa zate! Saj včasih je tako tudi prav, včasih res ne moreš. Ampak takšnih izgovorov je enostavno preveč. Če živiš samo v lastnem egu, si velik revež. In hvala bogu, obstaja neka obča zavest, znotraj katere počiva svoboda, ki jo potrebuješ tudi za kreativno stvar.
Naučil sem se, da je sleherno »naključno« poznanstvo lahko zelo dobrodošlo in takih zgodb je v mojem življenju kar nekaj. Najpomembneje je, da človek ostaja odprt.


Fotografija: Maša Ogrizek, Nekaj za otroke, Žiga Čamernik in Jaka Žilavec


Kako vidite svoje poslanstvo?
Pojma nimam. Včasih sem res mislil, - tako kot sem že omenil - da je to neka oblika pomoči, zdaj pa nisem več tako gotov. Ne vem niti, kako je življenje mišljeno. Je življenje takšno, da uresničimo to, za kar smo tukaj ali ne? Včasih bi celo rekel, da ne. Toliko je motenj v sistemu in toliko stvari nas bremeni. Svobodna volja ni samo dar, je tudi prekletstvo. Žal je človek lahko do te mere samo-destruktiven, da se pogosto namenoma - dobesedno »zanalašč« - odloči, da nekomu ali nečemu ne bo dal za prav in ga takšna zadeva potem »ne spusti« vse do groba. Tega lahko vidimo največ v svoji lastni družini oziroma v odnosu do ljudi, ki so nam blizu. V družini se na neki način tudi najbolj poznamo in zato tudi prizadenemo. Vidimo recimo, kje se človek moti, vendar ne samo, da te ne sliši, škoda je celo karkoli reči. Moraš ga pustiti, ker se je odločil, kot se pač je. Zdi se mi, da je takšno »(po)puščanje« tudi osnova za ljubezen. Ne pa recimo, da ga na vsak način skušaš prepričati v nekaj drugega. 

Tudi sam sem dolgo hotel zelo veliko spreminjati ljudi okoli sebe. Zdelo se mi je, da vedno vse vidim prav. Na koncu sem ugotovil, da sploh ni važno, kaj jaz vidim. Važno je to, da človek živi sam od sebe, kar pomeni, da tako ali drugače stoji za svojimi odločitvami in seveda sprejema tudi vse posledice, povezane z njimi. In zato si moramo pač dopustiti tudi svobodo za takšno odločanje.


Se vam zdi, da veste, zakaj ste na svetu?

Mislim, da je ljubezen tista, ki je najbolj važna stvar. 

Da dopuščamo njeno izmenjavo in da to sprejemamo. Da imamo enostavno vsaj nekaj radi. Veliko ljudi ni sposobnih niti sprejeti ljubezni, dali pa bi jo, vendar koliko je to potem sploh vredno? Če hočeš dati, kot je treba, moraš imeti najprej rad samega sebe. Sam, se mi zdi, sem bil vzgojen v tem duhu. Imam toliko modro mamo, da mi je rekla: » Žiga, če ne boš imel sebe rad, ne bo nič.« Že to, da bi imel rad sebe, je včasih velika borba. 

Človek se namreč lahko zelo obsoja in za nekaj krivi. Morda si ga res kaj polomil, ampak po določenem času je dobro, da to spustiš. 

Ker drugače boš plačal že s tem, da se boš enostavno slabo počutil, morda celo zbolel ali pa bodo šle določene zadeve zelo narobe. In to seže veliko globlje, kot si lahko sploh predstavljamo. Poleg tega pa moramo biti tudi previdni in takšne ljubezni nikakor ne smemo mešati denimo s samoljubjem.
V okviru igralskega dela v Studiu imamo recimo vajo, ki se ji reče imaginarni telefon. Naloga je, da nekoga pokličemo, ki nam gre na živce in mu povemo, kaj nas moti. Seveda imaginarno, čeprav je oseba prava. In sploh ne gre za to, kaj nas moti, ampak kaj pri tem doživljamo. In tu se vidi, koliko odpora je pri človeku. Raje boš dve uri razlagal, kaj te moti na razumski ravni, ne boš pa povedal, kako se počutiš. Ko pa človek le pride do tega, da nekako reče kaj čuti, npr: »Ob živce me spravljaš, vrat bi ti zavil …« potem se šele osvobodi. Včasih je treba izreči prav kaj vulgarnega, da trdovratne mentalne spone lahko popokajo. Pa bo kdo rekel: »Ne, jaz pa ne pošiljam nekam.« Ne ti res ne, pač pa tvoj lik. Naj tvoj lik, ki ga igraš, to izreče namesto tebe. In že smo na poti kreativnosti. 

Svoboda je ravno v tem, da izraziš, kar čutiš. In to je zelo važno, da se lahko znebiš lastnih predsodkov. In ne boste verjeli: isto težko ali še težje je poklicati ljubljeno osebo in ji reči, da jo imaš rad. Slednje je lahko še hujša drama, kot če bi nekoga »nekam poslal«. To sta dva pola. Na takšen način pa se učimo tudi medsebojnih odnosov.


Seksualna kalvarija, Žiga Čamernik in Sara Horžen


Prihajajo prazniki, ob katerih iz leta v leto govorimo, kako gre za družinske dni, kako naj bo to čas za poglabljanje vase, vendar pa se zdi, da vsemu govoričenju navkljub, nastaja čedalje večja površnost in odtujenost v odnosih. Mediji nas dnevno zasipavajo z neprijetnimi novicami in oddaljujejo od življenjskega bistva. Vemo, da korporacije brezkompromisno zasledujejo svoje cilje in čedalje več ljudi trdi, da jih službe popolnoma izčrpavajo in da ni več energije za spremembe v življenju, da ni več moči za »biti srečen«. Vse skupaj je videti kot neki začaran krog in gordijski vozel. Kaj bi svetovali ljudem, kako si lahko pomagajo? Naj pridejo na vaše delavnice?

Prva težava je v tem, da smo vajeni misliti, da moramo na vsak način nekaj storiti, oziroma spremeniti. Že to je velika ovira. »Moram nekaj v življenju storiti drugače: zamenjati službo ali partnerja, odpotovati, itd. Resnica je, da ni potrebno storiti prav ničesar. 

Celo »biti srečen« danes pomeni neki imperativ, zahtevo, ki ji potem nihče ni kos. Sam menim, da sreča – čeprav gre pri tem za pojem, ki mi gre zelo na živce – dejansko lahko obstaja le kot stranski produkt pravilne življenjske naravnanosti. Pa bo spet kdo vprašal: »Ja, kaj pa je pravilno?« Žal gre za nekaj, kjer ni nobenega pravila, nekaj, kar mora vsak najti sam zase.

Dejstvo je, da je včasih človeški strah pred sleherno spremembo tako velik, da se nam lahko zdi, da bi se vse v našem življenju sesulo, če bi karkoli spremenili. Vendar ni čisto tako. Največ je namreč odvisno od tega, kam v življenju vlagamo svojo voljo in energijo, tega pa se zavedamo (ali pa tudi ne) predvsem sami. Na začetku so dovolj že kakšne čisto majhne spremembe, za katere sploh ni nujno, da so vidne navzven. 

Po določenem času morda začnemo opažati, da je največja sprememba, ki jo moramo narediti, pravzaprav naš zorni kot. 

Vendar človek v naglici pozablja, da je za vse odgovoren sam, tudi za svojo mentalno higieno. Da lahko lažje ugotovimo, kaj naj bi sploh spreminjali, je zaželeno, da si vsaj za deset ali petnajst minut na dan vzamemo čas zase. To je ponovno že tolikokrat rečeno, vendar pa je resnično tudi najbolj učinkovito. Sam tega časa sicer potrebujem še veliko več. V osnovi pa gre za to, da si ga potem resnično tudi vzamemo!

Saj niti ni treba prakticirati neke oblike meditacije, ker je to praviloma pretežko. Za začetek je čisto dovolj samo sedeti na stolu in si pustiti, da čutiš ta trenutek tukaj in zdaj in čim manj misliš. To je čutno delo: da čutiš svojo kožo in obleko na sebi, da poslušaš razne zvoke in si pozoren na lastno dihanje. Morda celo ležiš, če ti je lažje. Slednje potem počneš z vso zbranostjo. Gre za relativno kratko kontemplacijo, ki jo po potrebi lahko tudi podaljšaš. To je nekaj resnično dragocenih trenutkov, ko lahko samega sebe umiriš do te mere, da lahko sprejemaš prijetne in neprijetne impulze v svoji notranjosti. Zdi se ti, da se vsi občutki mešajo z medsebojno prepletenostjo in večinoma je res tako, nikoli ni absolutno tako ali drugače. Nadaljuješ z zavestnim dihanjem in občutiš vse, kar se da: prijetno ali neprijetno, svojo kožo, stol, na katerem sediš, poskusiš svoj okus, preveriš vonj, itd. Vse, kar nam torej s pridom prinašajo naša čutila.

Ko odpreš oči, je vedno malo drugače. Na vajah pogledamo drug drugega tudi v oči. Za ego je vedno šok, ko se znajde pred drugim človekom. Namreč v trenutku, ko zagledaš drugega, dejansko začneš že nekaj igrati v socialnem smislu. Čisto nezavedno sprejemamo neko družbeno hierarhijo in sebe v njej: pri tem človeku sem takšen, pri drugem sem že nekoliko drugačen. Ne obstajata niti dva človeka v našem življenju, do katerih bi imeli identičen odnos.

Kot je rekel že William Shakespeare: »Cel svet je oder in mi vsi smo zgolj igralci«.

Gre za neke socialne igrice, ki so lahko čisto prijetne ali pa tudi ne, ampak tako pač je. Ni nujno, da je to skladno z našim bistvom. Pravzaprav je pogosto celo nasprotno in daleč od njega. Če bi mi res drug drugega videli, bi bilo vse precej drugače. 

Če bi videli vso našo žalost, jezo, veselje, itd. v svoji pristnosti, oziroma takšno, kot je v določenem trenutku, sploh ne bi mogli verjeti, da je to možno. 

Tako smo se pa naučili slednje skrivati, kar že pomeni vstop in s tem privolitev v določen tip igre.
In prav zaradi tega mi je ta (odrska, filmska, op.p.) igra tako zelo všeč. S tem, ko postavimo določen lik na oder ali pred kamero, dejansko razkrinkavamo igro iz vsakdanjega življenja, hkrati pa vzpostavljamo tudi kritično distanco, ki je za človeka danes nujna. Ko opazuješ lik, si lahko rečeš: »Kaj sem res tako trčen, sem res tudi jaz lahko tak? Poglej ta odnos starš-otrok, šef-uslužbenec, dva prijatelja, ljubimca, itd.«, in ko prepoznaš to »pristno igro«, ki jo igramo vsak dan znova, se moraš tudi nasmejati. Zanimivo pa je nemara, da v trenutku, ko nastopaš sam, po navadi tako »padeš noter«, da ti ni prav nič smešno, saj lahko podoživljaš tudi neko osebno bolečino, ki pa je prekvalificirana za igralski namen, kar pomeni, da je prepojena z duhom oziroma zavestjo in zaradi tega v končni fazi prinaša tudi veliko zadovoljstvo oziroma čisto veselje. Zavedam se, da takšna konstatacija v današnjem ultra-ciničnem in koristoljubnem svetu lahko zveni razmeroma naivno, vendar menim, da je zaradi veselja igra sploh nastala. Slednje lahko poimenujemo tudi proces katarze, kar velja že vsaj od Stare Grčije dalje.

Naj povzamem: na dan si le vzemimo vsaj tistih deset ali petnajst zase in poskušajmo ugotoviti, kaj bi res radi in kdo smo v resnici. Na začetku bo težko, vendar nas sčasoma lahko pripelje do našega bistva. In ugotovili bomo, da je največja sprememba, ki jo zares moramo narediti, prav sprememba zornega kota.

......................................................................................................................................
1 Konstantin Sergejevič Stanislavski
2 Lee Strasberg

3 Studio bratov Vajevec



Pojasnila si lahko preberete v rubriki (Klik na sliko Mojca priporoča):

Gospod predsednik in Zgodba o živalskem vrtu, avtorica: Mojca Zelenko, december 2016


......................................................................................................................................




Spraševala: Mojca Zelenko
Fotografije: osebni arhiv Žige Čamernika



Preberite še:



Nenormalnost v normalnostDolores Peroša

Violončelist, Niko Slana

Jadranje, Mojca Zelenko

Na vsakem listu strup, Lidija Polak