Kdo si kot človek? Kako se kot človeško bitje definiraš?
Med mano in bitji je kar tesna povezava. Praviš, da nas moja bitja prijazno gledajo in razumejo. Recimo, da kot človeško bitje stremim k razumevanju, čeprav ne uspe vsakič. Pri mojih stvorih je poudarek na statičnosti – ne toliko v smislu vdanosti v usodo, ampak opazovanju in dojemanju okolice.
Vsaka slika ima zgodbo, ponavadi nastaja sproti, mnogokrat jo dojamem šele, ko je že končana. To je moje videnje, nekdo drug pa jo lahko prebere čisto drugače. Tudi zato običajno dajem slikam kratke naslove, ki ne omejujejo domišljije gledalca.
Kdo sem, kot človek, težko odgovorim. Mogoče raziskovalka. Kot človeško bitje pa bi se umestila v tisto ogromno množico bitij, ki ji je umeščanje le v človeško družbo morda premalo.

Z mojega zornega kota si še zelo mlada, pa tudi kot umetnici ti v absolutnem pomenu lahko rečemo, da si mlada umetnica. Pa vendar, je iz tvojih slik razbrati, da razmišljaš o tolikerih življenjskih stvareh. Tvoji liki so nasmejani in prijazni, videti so otroško nedolžni, a hkrati izkušeni in dobrotljivi. Zdi se, da izražajo nekakšno življenjsko modrost.
Kakšno je tvoje življenje, kako dojemaš svoja lastna izkustva in kaj vodi tvojo roko?
Mojo roko vodijo moje misli, čeprav se mi včasih dogaja, da rišem z mislimi čisto drugje - včasih se pogovarjam po telefonu, poslušam glasbo ali počnem kaj drugega. Najmanj sem z glavo pri stvari, kadar ustvarjam kakšne ponavljajoče se vzorce. Takrat na neki način le sledim toku brez posebnega fokusa. Takšno približno je tudi moje življenje (smeh).
Moje lastne izkušnje pa so do neke mere edina stvar, ki je resnična, tako da dostikrat preslišim dobronamerne nasvete. So pa velikokrat tematika mojih slik moje osebne izkušnje ali pa izkustva ljudi, ki so mi blizu.
Žal mi ne gredo prav dobro od rok poskusi, kjer se poskušaš približati miru v glavi, tako da se verjetno moje misli kar dodobra precejajo na platno. Kar se tiče dobrotljivosti likov je tako, da se mi na koncu vedno tako izide, čeprav me to kar malo jezi. Je pa res, da ko s kuliji čečkam po papirju, takrat mi pa uspejo tudi kakšni grozljivi stvori, tako da je še upanje (smeh).


Začelo se je pri treh letih in še vedno imam shranjene slike nekakšnih mandal, ki sem jih risala takrat. Tiste slike so mi veliko ljubše kot tiste, ki sem jih slikala kasneje v mali šoli. Eno leto sem hodila na risanje v Pionirski dom, rada sem ustvarjala tudi v osnovni in srednji šoli, kjer sem obiskovala dodatne ure risanja na šoli.
Potem sem imela obdobje portretov s svinčnikom, »heureka efekt« pa sem doživela pred osmimi leti, ko sem naslikala sliko v stilu kot ustvarjam sedaj. Tako, da na neki način štejem to za svoj začetek. Nikoli pa se nisem uradno izobraževala na področju likovnega ustvarjanja, tako da sem v bistvu samoukinja.

Delaš na Društvu za teorijo in kulturo hendikepa, sodeluješ tudi pri projektu in časopisu Kralji ulice.
Poznaš marsikatero človeško stisko in posebnost. Zdi se mi, da veje iz tvojih slik tudi nekakšna socialna nota.
Kolikšen vpliv ima tvoje delo na Društvu in pri Kraljih ulice na tvoj odnos do soljudi?
Kar se tiče socialne note in Kraljev ulice, je moja vloga vodenje likovnih delavnic enkrat tedensko. Ta čas jemljem kot odklop od vseh naših problemov na ustvarjalen način. Mnogi izmed udeležencev imajo velik umetniški talent, ki bi ga morda v drugih okoliščinah mnogo bolje izpopolnili. Naših kreativnih momentov ne jemljem toliko v terapevtskem smislu, ampak bolj kot kvalitetno preživeti čas s ciljem razstavljanja in prodaje izdelkov. S slednjim sicer še nismo prišli ravno daleč, saj je moja marketinška žilica malce zakrnela, ampak upam, da se bo to v bližnji prihodnosti spremenilo.
Po pravici povedano, ne vem, kakšen vpliv ima to delo na moj odnos do soljudi. Še vedno znam biti zoprna in nepravična do okolice, je pa res, da jih poskušam sprejeti takšne, kot so, s sabo vred. Se mi pa zdi, da je sprejemanje bilo že prej, zato sem sploh v osnovi aktivna v omenjenih društvih. Mislim pa, da me ne vodi neka sveta dobrota, ampak samo želja, da bi deloval tisti slogan vsi različni, vsi enakopravni.



Videti je, da neprestano slikaš, saj si ustvarila že množico slik, ki smo si jih lahko ogledali na tvojih razstavah, pa tudi na socialnih omrežjih. Hodiš tudi v službo, sodeluješ pri raznih projektih in z raznimi avtorji.
Povej, koliko časa na dan ali morda na teden posvetiš slikanju in kako uspeš slikanje uskladiti s službo?
Odkar sem ugotovila, da mi najbolj ustrezajo akrilne barve in da je »otroški« način upodabljanja sveta tisti, kjer se lahko najbolje izrazim, res veliko ustvarjam. Bila so tudi obdobja, ko sem teden dni sedela v sobi, dokler slika ni bila dokončana. Tako je na primer nastala ena izmed mojih najljubših slik Kraljica Kuščarica.
Žal mi čas več ne dopušča, da bi si to redno privoščila. Imam kar pestro življenje, tako da se moje ustvarjanje prilagaja druženju z bližnjimi in službi. Zaenkrat mislim, da mi gre usklajevanje kar dobro, ko mi pa zmanjka časa, pa poskušam zmanjšati obseg vmesnega «bluzenja« (smeh). 
Nimam fiksnega urnika za ustvarjanje, na srečo ne potrebujem velikih priprav, samo usedem se in se delo prične. Doslej še nisem doživela kakšne večje ustvarjalne krize. Velikokrat si sama postavim cilj, na primer neko razstavo in potem imam več zagona. 

Kot ilustratorka si sodelovala že z več avtorji besedil, med drugim tudi s pisateljico Bredo Smolnikar. Povej, kakšno je to sodelovanje?
Bredo Smolnikar mi je predstavil Bojan Meserko, pisatelj in založnik založbe Blodnjak. Na začetku sem bila precej presenečena, saj se mi je zdela kombinacija njenih tekstov in mojih ilustracij kar malo nenavadna. Pisateljica je iz svojega obsežnega opusa izbrala zgodbe o ženskih junakinjah, ilustrirala sem eno za drugo, tako da je po treh letih nastalo okoli 180 ilustracij. Teksti so raznoliki in zelo sem uživala v samem procesu.
Zgodbe je izdajala posamično, na koncu pa je nastala še zbirka debeluška, kar 800 strani obsežna knjiga z naslovom »Si dekle ali si žena« ob pisateljičini 75-letnici. Poleg zanimivega umetniškega izdelka se je v času sodelovanja zvrstilo veliko dogodkov: literarni večeri in razstave ilustracij v Trubarjevi hiši literature, knjižnici Šiška, v Konzorciju, v Metelkova mesto, na debatni kavarni knjižnega sejma v Cankarjevem domu in NUK-u ob pregledni razstavi Brede Smolnikar. Tako da sem doživela mnogo lepih trenutkov, morda pa sledi še kakšno nadaljevanje.

Z Miho Praprotnikom ustvarjata zanimiv in skupen projekt o predkrščanski mitologiji. On je avtor besedil, ti ilustriraš.
Z Miho Praprotnikom sva sodelovala pri njegovem prvencu Rojstvo Ljubljane iz duha zmaja. Zgodba me je zelo navdušila in mi je bilo kar malo žal, da smo se dogovorili le za deset ilustracij, saj me je inspiriral vsak odlomek. Z založbo Stella smo se dogovorili za stripe s tematiko slovenske predkrščanske mitologije in do sedaj sta nastala stripa Zeleni Jurij prežene zimo ter Perun, glavar groma.
Sicer menim, da so mi bolj pisani na kožo večji formati A4 ilustracije ali večje slike na platnih, zato je bil strip kar velik izziv. Malce sem nagnjena k detajlom, tukaj pa je v tistem malem kvadratu prostor le za poenostavljene reči. Upam, da mi je naloga uspela, stripe pa seveda priporočam v branje. Prav tako tudi knjige drugih avtorjev, pridružite pa se mi tudi na kakšni razstavi slik in ilustracij.


Hvala za pogovor, Laura.

---

---

Z Lauro Ličer se je pogovarjala Mojca Zelenko.