MENU‎ > ‎Aktualno‎ > ‎Objave-Aktualno‎ > ‎

Izšel je nov roman, Tat not, avtor Blaž Gracar

objavljeno: 3. okt. 2017 00:47 avtor: Spletni čas - Inovelmedia   [ posodobljeno 3. okt. 2017 00:50 ]
https://blazh.bandcamp.com/merch/tat-not
Fotografija: arhiv avtorja


Izšel je nov roman, Blažev prvi roman, kot pravi sam, roman o glasbi, glasbi, glasbi, slavi, vojni, magiji, beguncih, Facebooku, drogah, Izoli, tudi nekaj malega o ljubezni in o Mozartu.

Roman ima 160 strani, izšel je v omejeni količini 100 izvodov, naknadno ga bo mogoče dobiti samo v pdf obliki. Cena je 10 EUR ali več, možno ga je naročiti tu. Založba: Vseočesje




Vabimo vas na predstavitev romana, ki bo 10. oktobra v Pritličju, Mestni trg 2, 1000 Ljubljana, Slovenja.

Več o dogodku, kjer bo Blaž predstavil svoj roman, lahko preberete tukaj.



Ekskluzivno objavljamo odlomek iz romana:


        Kitarist odigra zadnji harmonično neoporečen akord in Monkibros izginejo v backstageu. »Vso srečo, momci,« nam pomežikne organizator turneje. Na ramena mi nenadoma pade slon. Trema je tako ostra, da si ne upam narediti niti koraka.
        Ampak tako deluje oder. Najprej se mu približaš, potem stopiš nanj, potem si že na njem. Vse oči v dvorani zdaj vedo, kam gledati. Bobnar samozavestno zasede svoj stolček. Itak bo spet preveč mlatil po bateriji in pozabil, da publika sploh obstaja. John mi iz ozadja pokaže palec.
        Oder deluje tako, da začneš in potem ne moreš več pobegniti. Pritisnem na prve tipke. Že tretji ton zgrešim. Najbolje je odmisliti napake, četudi zaporedne, se čimprej sfokusirati na pozitiven spin. Nekako obrneš, malo v levo, malo v desno, da zacentriraš špuro, da zaigraš vsaj eno melodijo prav. To naredim. Doživljaj postaja znan.
        In potem – sem notri. Um se stanjša v črto. To znam na pamet, to sem storil že stokrat, občinstvo mi ne more nič. Set je odporen na metke. Preizkusili smo ga na odprtih, klubskih, nizkih, visokih, večinoma politih, neudobnih v majhnosti ali velikosti, skratka smrtonosnih površinah. Kar me ni ubilo, me je zadepresiralo za nekaj tednov in potem spet, še enkrat pred žaromete.
        Pri sedmem komadu vidim Matejo v četrti vrsti. To mi dolije olja. Pri osmem komadu vidim Matejo v tretji vrsti. Sner in tipka in svetlobni snop, naenkrat pulziramo, že se smodi. Pri devetem komadu vidim Matejo v drugi vrsti. Bobni in sintisajzer in luči zaplamtijo do stropa, ljudje kričijo od vročine. Mateja se preriva naprej. Deseti komad bo Id.
        Z bobnarjem in Johnom vzpostavimo trikotnik pogledov. Te pesmi ne smemo zajebati. Pavzo, skozi katero buči aplavz, razrešim s prvim akordom. Do potankosti sledim tonom, ki jih je že pred mesecem dni igral Mozart. Mozart. Kje je Mozart?
        Skoraj se zmotim, prsti se že prekrižajo v pentljo, pa jih hitro razvežem v vstop bobnov. Steče. Čarobnost Ida je evidentna, občinstvo nam sledi odprtih oči. Ko zavalovim z roko, me oponašajo, ko dvignemo do prvega refrena, ponorijo. Glavna melodija in klubski prostor prevzameta skupno obliko. »Ti so naši, ti so Slovenci!« iz daljave vzklika član Praznih flaš. Na smeh mi gre od enostavnosti. Kje je Mozart? Tukaj je, v pesmi.
        Kam pa je izginila Mateja? Občinstvo je zdaj viharno morje brez svetilnika.     Po Idu je zaključek nastopa brezskrben. Odžgemo še nekaj dobrih starih Growl uspešnic, ki jih seveda nihče ne pozna, vendar vedno delujejo. Poslednji ton odigram preznojen do te mere, da škropim z mežiki. Oder je zadovoljen, nocoj smo ga nahranili, folk kriči po bisu, ampak Mateje ni več na spregled, zato se samo zahvalim in se povlečem v backstage.



Preberite si še: Portret - Blaž Gracar