MENU‎ > ‎Aktualno‎ > ‎Objave-Aktualno‎ > ‎

JUBILEJ OHO-ja; besedilo Iztok Geister, spraševala Nika Korsič

objavljeno: 16. avg. 2016 01:58 avtor: Spletni čas - Inovelmedia   [ posodobljeno 16. avg. 2016 01:59 ]
JUBILEJ OHO-ja 

Fotografija: Nika Korsič, avgust 2016 


PUBLIKACIJA OHO 

Spomladi leta 1966, torej pred petdesetimi leti, sva z Markom Pogačnikom izdala v samozaložbi publikacijo z naslovom OHO. Zbirka modernističnih pesmi in črtnih risb ima pravzaprav dva naslova, notranjega in zunanjega. V kolofonu, ki je hkrati tudi pesem, piše, da ima zbirka dvojni naslov: beseda in črta in to je njen notranji naslov. V zunanjem naslovu, premetanki OHO se skrivata tako uho kot oko, ki ju potrebujemo za branje in gledanje zbirke pa tudi umetnosti in stvarstva nasploh, hkrati pa je to v slovenščini tudi vzklik začudenja. Ta zunanji naslov, ki ga lahko beremo tudi obrnjenega na glavo, hkrati pa tako z leve kot z desne, je odtisnjen na ovitku, ki je oblikovan kot samostojni kartonski ovoj in je OHO potemtakem hkrati tudi reklamni napis. Notranji listi niso zvezani, temveč speti s kovinsko sponko in to na poseben način, tako, da so pesmi razvrščene v obe smeri listanja, tako naprej kot nazaj in tudi, ko sveženj obrnemo za 180 stopinj. Marko Pogačnik je tako oblikoval vrtljivo knjigo v obliki spetega svežnja. Po tej izdaji se je kasneje poimenovalo avantgardistično gibanje OHO, ki je na koncu šestdesetih in na začetku sedemdesetih let prejšnjega stoletja vključevalo tako literarne kot likovne umetnike in je danes znano po vsem svetu. 

DOKTRINA OHO 

Manj pa je znana doktrina izvirnega OHO-ja. Z razmahom potrošništva so se v šestdesetih letih prejšnjega stoletja pojavila filozofska opozorila, da to vodi v odtujitev človeka in njegovo popredmetenje. Ohojevsko gledanje je videlo možnost razrešitve protislovja med stvarstvom in človekom v spremenjenem zornem kotu gledanja in dojemanja sveta. Če na odnos med človekom in stvarjo ne gledamo zgolj z zornega kot uporabnika, temveč tudi z zornega kota stvari, se odnos lahko popolnoma spremeni. Za takšen pogled moramo stvari predvsem osvoboditi njihove služnosti človeku. Pri tem ne gre toliko za lepoto stvari, zakaj stvari so lepe same po sebi, kolikor gre za priznanje njihove samobitnosti. Sam sem to doktrino od ohojevskih let naprej uveljavljal vse življenje tako v umetnosti kot v naravoslovju. Kajti tako kot stvari so tudi druga živa bitja v naši civilizaciji, z redkimi svetovnonazorskimi izjemami, žrtve človekovega podrejanja, izkoriščanja in prilaščanja. Pri tem ne gre le za zgodovinske kulturne prakse, kot je udomačitev rastlin in živali, ampak tudi za sodobne pojave v ekološko ozaveščeni družbi kot je selektivno naravovarstvo. Najbolj svež primer je vse bolj razširjeno prepričanje o nevarnosti in škodljivosti priseljevanja tujerodnih rastlin in živali.

ZAGOVORNIŠTVO NARAVE

V nasprotju z varstvom narave, ki se do narave vede skrbniško, se sam zavzemam za to, kar je v življenjskem interesu rastlin in živali in seveda tudi drugih živih in neživih bitij. To imenujem zagovorništvo narave. Ravnam se po načelu pustiti naravi biti, zato menim, da nimamo pravice odločati o medsebojnih razmerij drugih bitij. Pustimo, da se ta sama zmenijo med seboj. Kadar pa smo kot naravna bitja v ta razmerja vpleteni, moramo ravnati predvsem v dobro drugih bitij in le v skrajni sili v njihovo škodo.

Iztok Geister



OHO – intervju z Iztokom Geisterjem 

Zakaj se ti zdi po 50 -ih letih, pomembno ozreti se v dogajanje v šestdesetih letih prejšnjega stoletja? 
Zagotovo ne zaradi obujanja spominov, se pravi zaradi nekakšne nostalgije po tistih časih, kakor tudi ne zaradi nekega praznega praznovanja obletnice, kot je danes v navadi. Pomembno se mi zdi kvečjemu zato, ker bi podobna razmišljanja, kot so se OHO-jevcem porajala v 60-ih letih, lahko sedanji generaciji mladostnikov porodila tudi v sedanjem času. Razmere niso samo podobne takratnim, ampak še toliko bolj nagovarjajo razmišljujočega človeka. To pa zato, ker to, kar se je v potrošništvu dogajalo takrat v zametkih, se je kasneje razbohotilo do neslutenih razsežnosti. V mislih imam, če sem konkreten, trgovsko ponudbo pred 50-imi leti in v današnjih časih. Vsa ta pestrost ponudbe je povsem primerljiva s pestrostjo v naravi. Če se seveda osvobodimo socialnih predsodkov, da gre pač za nekakšno eskalacijo kapitalizma in če si drznemo gledati na stvari, ki ležijo na policah, kot na bitja razbremenjena namenskosti oz. funkcionalnosti. Se pravi, da, vzemimo v cedilki za čaj, ne vidimo le kuhinjskega pripomočka, temveč nekaj, kar obstaja, oz. celo živi mimo našega namena, zaradi katerega ga kupujemo. Kupujemo pa tako rekoč vsak dan in zakaj ne bi v tem uživali, pa ne v zapravljanju, kar si niti ne moremo privoščiti, temveč v približevanju in občutenju stvari, s katerimi delimo čas, ki nam je odmerjen z našim življenjem. 

OHO, 1966

Zakaj misliš, da se takšen pogled na svet nasploh ni uveljavil v širši zavesti potrošnikov?

Verjetno gre bolj kot vse drugo za vprašanje senzibilnosti. Tudi danes so med nami taki, ki v nakupovalnih središčih samo uživajo v pestrosti videnega, ne glede na to, ali si katero od občudovanih stvari lahko tudi privoščijo. Ampak saj tako je tudi v naravi. Danes se ne vračamo s cvetočega travnika s šopkom cvetja, zadostuje fotografija, napravljena s prenosnim telefonom. Seveda pa tega ne počno vsi, ki se znajdejo v naravnem okolju, kajti med nami so tudi taki, ki nič ne vidijo in nič ne slišijo, kaj se dogaja okrog njih. Senzibilnost je pač privilegij peščice ljudi. 

Zakaj primerjaš naravo in potrošništvo, če pa gre tu za dve popolnoma različni stvari – eno so živa bitja, drugo pa mrtve reči?

Seveda verjamem, da je v vsako ustvarjeno stvar vdahnjeno tudi življenje. Filozofi temu pravijo bit. Vsaka stvar že s tem, da je, opravičuje svoj obstoj. Zato niti ni treba, da jo uporabimo in da jo zavržemo, ko nam več ne služi, ona živi in umrje, če parafraziram Prešerna, tudi brez nas. 

V kolikšni meri publikacija OHO izraža takšne poglede?
V celoti, čeprav gre za literarno likovni izdelek. Tako moje pesmi, kot risbe Marka Pogačnika, odražajo duh tistega časa, seveda ne v smislu navodil za uporabo, temveč kot pogled na svet. Sicer pa sva kasneje vsak v svojem ustvarjalnem opusu ta pogled na svet preizkusila in v dobršni meri tudi uveljavila v najinih knjigah. Oba sva veliko svojih del posvetila človekovemu odnosu do narave, s to razliko, da se je Marko posvečal predvsem duhovnosti, sam pa naravoslovju. 

Kakšna je povezava med pesmimi in risbami v publikaciji OHO?

Neposredno nobene. Ker se pač literarno in likovno izražanje razlikujeta v svoji pojavnosti. Tako njegove risbe seveda niso ilustracije mojih pesmi, temveč so samostojen doprinesek k skupni publikaciji. Neizpodbitno pa naju druži enako gledanje na stvari, ki so lahko hkrati predmet poetike in likovnega izražanja. 

Pesmi so razmišljujoče, daleč od lahkotnih, kje in od kod inspiracija? Kaj te je motiviralo, da si zapisal, kar si zapisal?
Kolikor so pesmi razmišljujoče, toliko so nesmiselne, kajti nesmisel se mi je vedno zdel enako pomemben kot smisel, ker prav nesmisel osvobaja stvari namenskosti, s katero jih obremenjujemo. V nekaterih pesmih, ki bi jih lahko razumeli tudi kot moto ali celo kot ključ za dojemanje pa ta nesmisel prihaja na površje in se razpira kot cvet. 

Je torej smisel takšne pesmi, ki je pravzaprav samo prepis hrbtne strani knjige antologije francoske poezije prav ta nesmisel?
Tako je. Že sam zapis na hrbtu tiste zajetne knjižne izdaje, oblikovan kot pesem, me je očaral. V tem zapisu sta vsebina in oblika združeni do popolnosti. Kaj več od tiskane besede niti ni mogoče pričakovati.

Marcel
Arland
Anthologie
de la
Poésie
francaise


Stock 

(OHO, 1966)

Kakšni občutki te navdajajo po 50-ih letih o gibanju OHO?
Gibanje OHO je seveda že dolgo mrtvo. Doktrina pa je še vedno živa in verjamem, da je tudi še vedno aktualna. 

Bi bilo, glede na to, da je ta publikacija že zdavnaj razprodana, smiselno ponovno natisniti?

Seveda bi bilo kaj takega dobrodošlo, vendar predstavlja originalna knjižna izvedba nemajhno tehnično težavo. S poenostavitvijo izdaje v obliki standardne publikacije bi se namreč izgubila inovativnost Pogačnikovega oblikovnega dosežka. 

Hvala za sodelovanje.
Hvala, ker si me nagovorila.


Spraševala: Nika Korsič