MENU‎ > ‎Aktualno‎ > ‎Objave-Aktualno‎ > ‎

Legenda o Swordrei, avtorica Erika Gregorič, december 2018

objavljeno: 13. dec. 2018 22:02 avtor: Spletni čas - Inovelmedia   [ posodobljeno 13. dec. 2018 22:06 ]

ERIKA GREGORIČ 

 LEGENDA O SWORDREI 

 TRIINTRIDESETO POGLAVJE (ODLOMKI) 

ČUDOVITA MELODIJA OROŽJA IN VONJ PO KRVI 


Rei je tisto jutro mirno spala. Meglena odeja, ki je prekrivala speči Doronthur, se je počasi razblinjala pod sončnimi žarki. Meglo nad Chainworldom je tiho zamenjal prah. Prah, ki se je dvigal pod težkimi tisočerimi koraki. Njegova sivina se je pomešala z barvitostjo modre, zelene in rdeče duše, ki se je grozeče bližala mirni Dolini.

In Rei je spala. Spala je kot ubita. V njenih sanjah je plapolal Sveti Viola Ogenj. Lesketalo se je jezero v Dolini. To spokojnost pa je spremljalo zvenenje zvonov. Zvonilo je nepretrgoma. Silovito. Vztrajno. Skoraj nadležno. Ni ponehalo. Težke roke skrivnostnih Zvonarjev so nepretrgoma vlekle mogočno hrapavo vrv, ki je udarjala na zvonove. Otekle dlani od grobe vrvi jim niso prišle do živega, saj jim je tegoba vznemirjenega Chainworlda pritiskala na ranjeno dušo. Kot bi čutili to morijo, so jo prenašali v zvonove. Kaplje njihovega ledenega znoja so se risale na gladkem kamnu na tleh njihovega lebdečega templja. Z vsako kapljo so začutili, kako je sovražnikov korak vse težji in odločnejši.

V vaseh in mestih so se prižigali obrambni stolpi v soju Viola Ognja. Opomin vsem, da je sovražnik na poti in na preži. Da gre končno za res in da je usodni dan končno prišel na Zahodni Chainworld.

Ljudje so se iz svojih domov ozirali v sivo nebo in občutili ta klic želje po miru. Sklonjenih glav so molili za najboljšo rešitev. V en glas. Tiho. Vsi skupaj v tisti moreči sivini usodnega dne. Molitev, pomešana z zvonovi, je širila svoje sporočilo v sivo nebo in se ustavila v vsaki vasi, v vsakem mestu, Eldhillu, Merivilleu, Fairironu, povsod, kjer je naletela na upajoče, zbrane ob gorečih stolpih.

Rei je zaslišala, da se ob njej nekaj dogaja. Odprla je oči. Zenon je sedel. Poslušal. »Chainworld joče... Ihti od žalosti in tegobe, ki mu pritiska na srce...« je tiho dejal. Njegova princesa vstane. Gleda gorovje. Zenon pristopi k njej. Zunaj vladata le tišina in sivina pomešana z nežno modrino neba, ki je dajala neverjeten občutek mraza.

Rei in Zenon sta se spogledala. Brez besed sta zapustila sobo. Rei se je zazdelo, da se je čas ustavil in jim neusmiljeno dajal vedeti, da se bo nekaj zgodilo.



Tišina…



Na mehko zeleno trato, polno jutranje rose, je stopil zmajev princ in se previdno razgledal okoli. Meglica, ki je objemala drevesa Železnega gozda, mu je oteževala pogled, slišal pa je, kako mu njegovi vojaki previdno sledijo.


Tišina...



Z vsakim korakom se mu je zdelo, da poleg svojega diha, sliši še nekaj tujega. Med njihovimi koraki so začele cingljati verige, ki so objemale drevesa Železnega gozda. Lean je previdno obračal oči, pripravljen na vse. Kieran je sumničavo opazoval srebrnino okrog debel.

»Tole mi ni všeč, Lean!« Niti ni še dokončal svojih besed, že ga je ena jeklenih kač ovila okoli noge in ga zbila na tla. Ob dejanju se je vojska sočasno ustavila in previdneje ozirala okoli sebe. Severni princ je napenjal oči, a ni videl od nikoder kakršne koli prežeče verige… Dokler ga ni presenetila in se mu ovila okoli roke. Zgrozil se je ob njenem mrzlem dotiku, ki mu ni le pognala mravljincev po telesu ampak občutek dušeče utesnjenosti.

»Lean!« se je zadrl njegov heterokromi pajdaš, a do njega ni mogel, saj ga je že druga veriga držala v ledenem objemu!

Severni princ bojevnik se je namrdnil in poskušal izvleči ujeto roko iz srebrne ovijalke, a brez uspeha! S prosto roko je izvlekel Shannen z verižice in priklical njeno krvoločno velikost. Z natančnim zamahom je presekal neželeno ovijalko in se pognal h Kieranu, kjer je prav tako Shannen poskrbela, da se je srebrnina vdala. Kieran in Lean pa nista bila edina, ki sta imela preglavice zaradi verig. Ozrla sta se in zagledala svojo vojsko, kako je neuspešno kljubovala jeklenim kačam, ki so jih ovijale v dušeč objem z vseh strani! Kriki vojakov, nepripravljenih na srebrni pekel, so jima pognali adrenalin v žile, ki ju je prisilil v boj z nenavadnimi nasprotniki, ki so bliskovito sili z leve, z desne, od vsepovsod! Jekleni pekel je svojim verižnim bojevnikom narekoval smeri in obliko. Tako so verige svoj zadnji člen spreminjale v bodalo s katerim so pokončale nasprotnike. Sivino gozda je barval rdeč odtenek padlih severnih vojakov.

»Mirno kri! To je le kovina in naše orožje jo lahko uniči!« je hrulil Lean, ko je videl, da vojaki podlegajo neprijetnemu presenečenju. Kljuboval je bliskovitemu šviganju verig.

Nad Železnim gozdom je vstala melodija perečih krikov, ki so tišino Doline obarvali z refrenom agonije. Med žvenketom, kriki, sopihanjem in stoki, je Lean začutil tresljaje pod nogami. Srce mu je podivjalo, saj si ni želel še kakšnega nepričakovanega obiskovalca!

Ni se zmotil. Proti njemu je namreč z vso silo drvel Zenon na svojem Fenrirju! Meč se je lesketal v sivini Železnega gozda in hrepenel je po sovražnikovi krvi! Zenonov obraz je bil obarvan z jezo in pogumom obenem. Že na daleč je lahko Lean opazil, kako gleda le njega v oči kot bi ga želel pokončati s pogledom.

»Ha, Lycridas, pogumno, da si sam prišel in se nam pridružil v poplesovanju v tem železnem peklu!« je siknil zmajev princ in uperil Shannen v voukrila. Zenon se mu je le samozavestno namuznil in usmeril Fenrirja v zrak, od koder je v vojake zalučal zavoj dimnega eksploziva. Lean si je pokril usta, da ne bi vdihnil neželenih hlapov, saj je opazil, da se njegovi vojaki dušijo v dimu.

»Bodi preklet, Zenon!« je zarenčal. Klonil je na koleno in lovil sapo. S pogledom je iskal Kierana in videl je, da je nedaleč stran v boju z jekleno ovijalko, ki mu je agresivno oklepala vrat. Hitro je stekel k tovarišu in mu pomagal, da se je znebil nadležne verige.



Erika Gregorič


Celoten sklop Erikinih člankov si lahko preberete s klikom na