MENU‎ > ‎Aktualno‎ > ‎Objave-Aktualno‎ > ‎

Lepi pot 2001, avtor: Jurij Hudolin

objavljeno: 27. jul. 2018 12:15 avtor: Spletni čas - Inovelmedia   [ posodobljeno 27. jul. 2018 12:32 ]

JURIJ HUDOLIN 

JESENI V MESTU 



5. odlomek 



(Leto 2001)    


OD TOPNIŠKE DO BEETHOVNOVE ULICE, PRAPROTNIKOVE ULICE IN TRGA MLADINSKIH DELOVNIH BRIGAD DO BREGA, LEPEGA POTA IN SLOMŠKOVE ULICE 

Težko razumem dejstvo, da me je že kot mladeniča in avtorja na začetku poti prijatelj Š. učil, da je bistvo velikega osebnega življenjskega uspeha, da znaš biti ponižen: on, meščan, megaloman, karierist; očitno je v dualizmu kleč, čeprav sem v življenju slišal največ očitkov drugih prav na ta rovaš; včeraj tako, danes drugače, nič ti ne moremo zaupati! To so mi govorili taki, ki niso umetniki in lepo vozijo svoje prilagodljivo življenje, nikoli nimajo težav z eksistenco, dobri hlapci so, ti pa so tudi najbolj kruti: kmet je veliko bolj krut od umetnika ali inženirja, ki dela po svoji glavi, zato Š. še danes ne razumem najbolj, razmišljam, ker sem se od njega naučil najbolj jasnih in estetsko dovršenih praks, čeprav se ni znal ozirati na dejstvo, da človeka vedno začne uničevati nekaj, kar ni ublisnjeno v sedanjost; zavedati se je treba, da okrog nas niso le dobri ljudje in če že vse staviš na karto ustvarjalnosti, ki si jo želiš nujno promovirati, potem je včasih potrebno prisluhniti tudi sovražniku, to pa je neskončno neprijetno, saj zahteva pohlevnost pred rabljem, hoditi kontra svoji viziji umetnosti in eksistencialne drže zaradi uspeha.

Leta 2001 se je začelo moje več kot enoletno pohajkovanje po različnih ljubljanskih stanovanjih in ulicah, večkrat sem bil tudi na cesti in sem šele zvečer urejal, kje bom prespal. Jebalo se mi je, to zagotovo, saj bi si brez težav lahko uredil redno službo, stanovanje in še kaj drugega, vendar sem bil trmast v nakani, da je življenje eno samo pohajkovanje po svetu književnosti in socialno mreženje med ljudmi iz krvi in mesa, ne pa valjanje med pisarniškim materialom. V najstniškim letih sem se okužil z dekadenco v literaturi kot načinom življenja, z Baudelairom, Rimbaudom, Millerjem, Bukowskim, Verlainom, Poejem in drugimi ahasverji, zdelo se mi je primerno tako živeti, tudi odgovorno, čeprav stoletje ali več kasneje, še vedno mislim, da je literatura poleg golega življenja največ vredna in tako sem mislil tudi takrat. Ne bi bil rad preveč patetičen, vendar mi je prav književnost večkrat rešila življenje, dajala mi je motiv zanj, motiv pa je tako ali tako najbolj pomemben in ga vse prepogosto zamenjujemo z ambicijo, sploh tisto bolestno, ki razsaja in zažiga po sodobnem svetu in s čimer je imel težave prej omenjeni Š. To je najtežje umetnikovo opravilo, vendar je pred vsakim resnim delom, ki bo človeku pobralo večino življenjskega časa, potrebno ozavestiti, da si sam, da si se sam rodil in da boš sam tudi umrl, kar je za močan ego, ki hlepi po družbeni inavguraciji težko, težko je igrati nekoga drugega in ne biti jaz, ki sem jaz, zato da bi ti ljudje kimali in te hvalili. Prav tako si ne predstavljam igralcev, vse življenje igrati nekoga drugega, hkrati pa so prav ti zaradi položaja v svojem poklicu najbolj podvrženi nadutosti. Ko si mlad, to še gre, kasneje pa si smešnica, pri izjemno inteligentnih ljudeh, ki so za nameček tudi dobri umetniki, pa se v nič pretopi preveč življenjske energije, ki nima nobene zveze z ustvarjalnim aktom.

Ko sem s tremi kovčki prišel na Topniško ulico, sem kot tridesetletnik začutil nemalo nelagodja, čeprav sem se imel za popotnika, boema, upornika in kar je še teh pritiklin, ki jih živelj večinoma povezuje z nemarščino in zavrženostjo. Študentje, ki so živeli v domu, desetletje mlajši ljudje, so mi uprizorili pravi divji ples, ponoči nisem mogel zatisniti očesa, le vikendi so bili mirni, skozi zgornja nadstropja so letele steklenice, kartoni, padla sta tudi televizija in hladilnik in nisem si mogel misliti drugega, kakor, kdo je tukaj boem, jaz ali ti divjaki, saj sem divjal na drugačen, bolj fin način, čeprav mi tepež tudi ni tuj, sploh kadar se ustrašim za svoje življenje. Zato sem bral ali pisal s čepki v ušesih, in je šlo, pisal bom, ker se blešči samo tam, sem si govoril, ne vem, kje sem to pobral in bil sem odločen izcediti svoj (ne)talent do konca, v tem sem videl smisel, podžigali in spodbujali pa so me D., Š. in naposled tudi Č. s katerim sva začela intenzivno prijateljevati ob koncu drugega tisočletja. Pisal sem seveda že od najstniških let naprej in že takrat sem se odločil, da je branje in pisanje edina pot, ki me pelje v zadovoljstvo, docela pa je to dozorelo šele nekaj pred tridesetim, zato pa sta trpela študij in še marsikaj drugega, saj je v takem samotnem početju vstop več pomembnim stvarem prepovedan, vsaj pri meni je tako, čeprav mi danes ni jasno, zakaj smo ljudje v nekaterih zadevah tako trmasti, bolj pametno je popustiti, večkrat popustiti, to je večje zagotovilo zadovoljstvu in tudi bolj pametno od trme ali maščevanja.

Č. je bil izjemno aktiven in je poleg pohajkovanja lahko delal še deset drugih stvari z neverjetno intenzivnostjo in koncentracijo, bil je veseljak in deloholik, takih srečaš malo, sploh s tako močno voljo priti prvi do zastavljenega cilja, bil je trdovraten in neusmiljen, hkrati pa empatičen in senzitiven človek. Večkrat me je povabil na kakšen literarni večer in tako je bilo tudi nekoč na prelomu tisočletja, ko sva obiskala neko slikarsko kolonijo v Kranjski gori, kjer naj bi prezentirala svoje delovanje. Sneg je naletaval v gostih kosmih, zdaj so vsi že vedeli, da prihajata Bolek in Lolek, tako so naju imenovali, kadar sva potovala v Zagreb in tega ni bilo malo, prej obratno, tega je bilo izjemno veliko in predvsem zahvaljujoč Č. večinoma vedno tudi profesionalno izpeljano, saj sem sam tak značaj, da če mi nekaj ne ustreza pustim, zavržem, odidem, ignoriram, nasvidenje v naslednji vojni. Kranjskogorski večer je bil eden takih, ko je bilo vse izpeljano, vendar tudi eden pogostih, ki se je že nekaj minut po koncu večera končal v sobi hotela z dekletom, s katero sva se potem kar nekaj časa srečevala. To omenjam zaradi tega, ker so se mi te zadeve pogosto dogajale prav na literarnih večerih, še pred petnajstimi, dvajsetimi leti je bil literat, umetnik, zgodbar, lahko tudi zvezda, ki se pojavlja povsod, od strokovnih revij do rumenega tiska in k temu spadajo tudi lepa dekleta. Danes, se mi zdi, ne samo, da literarni večeri niso več tako masovno obiskani, zdi se mi tudi, da vse skupaj postaja vse preveč zavrto in prestrašeno, če odštejem popolnoma alternativne nastope na Metelkovi ali v Rogu. Prav tako je bilo s honorarji, ki jih moraš danes malone prosjačiti, kakor da književnost ni nikakršno delo, temveč hobi in popoldanska obrt, vendar z denarjem v smislu, da bi bil lačen ali pa prosjak, nikoli ni bilo težav, to sem vedno znal dobiti, tudi če ni bilo iz kulturniških logov. Toda zgodovina se ponavlja in obnavlja in zato se ni bati, da bodo tudi književnosti spet namenjeni zlati, če ne pa vsaj pozlačeni časi, drevesa ne rastejo vedno zaradi tega, da bi iz njih izdelovali bergle in človek ne živi vse dni hudobnega časa in temnih ur, ki so popolnoma izkristalizirane v nesreči.

Č. je bil vnet organizator in ni bilo tedna, ko ne bi bilo literarnega večera, vse pa je bilo zasoljeno s spoznavanjem široke palete ljudi in večina znanstev je ostala še danes, literatura ni bohotno valovala le navznoter, temveč je notranje brbotanje dajala tudi navzven in sprožala več dimenzij artikulacij. Ko se zaradi književnosti pogledam v ogledalo, iz njega vedno zasije nekakšna nostalgija, spomin na različne knjige, na Faulknerja, Millerja, Remarqua, Malaparteja, Paveseja, Bernharda, Selimovića, Andrića, Pekića, Kiša, Frischa, Cankarja, Tolstoja, Dostojevskega, Dos Passosa, Handkeja, Camusa, na niz in še več: lahko bi si izbral le poklic pozornega bralca in bi bil verjetno zadovoljen, najbrž bi lahko tako živel, če me ne bi gnalo nekaj vročega in vulkanskega v meni, da si je poleg endemične skušnje, ki nam je položena v zibel, treba izvojevati tudi lasten slog, to pa zahteva trud in delo. Ljudje, ki ne marajo mojega poklica in mislijo, da je sposobnosti treba vlagati tudi drugam, ne le v umetnost, mi nemalo kratov govorijo, da je literatura v mojem primeru nenasitna zver, ki me že leta in leta izžema in uničuje in ničesar ne vrača, navajena, da se ji daje vse in imajo deloma prav, čeprav ga večjega zadovoljstva od ustvarjanja nisem spoznal.

V času bivakiranja na Topniški ulici sem se pogosto spraševal, zakaj mi nikakor ne uspe vzpostaviti normalnega in človeškega odnosa s starši, čeprav si tega verjetno nisem tako žareče želel, vsaj če vzamem v ozir lasten trud po izboljšavi komunikacije. Moja starša sta zapletena človeka, čeprav tudi dobra, vendar za starša nista narejena, vsaj v oziru velikega zadovoljstva do starševstva ne, verjetno sta bila žrtvi, kakor nemara veliko ljudi, odnosa družbe do konvencionalnega življenja, da je treba imeti družino in potomce, službo in stanovanje, vse to, kar država izkorišča, da bi ljudi naredila za sodobne sužnje. Šla sta v izdelavo družine, čeprav predvsem oče nikoli ni bil za to, bil je popoten človek, a je opravljal izjemno odgovorne službe in kakor sem kasneje pogosto slišal, tudi zelo dobro, ne samo z levo roko svoje iskrive inteligence, on je pač človek, ki je narejen za samotarja, po drugi strani pa veseljak in generator družbe, vesele in razigrane, ve kaj pomeni empatija, kako pa jo deli, je že drugo vprašanje, verjetno tudi preveč subjektivno.

Za starša se mi zdi predvsem pomembno, da zna otroku pokazati, da ga ima rad in prav prenašanje nežnosti in ljubezni je tisto osišče, ki ga moja starša nista znala pokazati, vsaj tako se meni zdi, čeprav nočem biti krivičen do ljudi, ki so mi dali življenje, verjetno je geneza tudi v njunih otroštvih, a jima je v življenju zmanjkalo časa, da bi se ukvarjala s tem, za presekanje tega vozla je namreč potrebno veliko dela in volje. Vendar če vzamem v ozir vse, sta dobra človeka in rad ju imam kakorkoli obrnem, čeprav je bila predvsem v tistih letih komunikacija nula, le tu in tam kakšna uporniška psovka. Mati je živela svoje življenje na Lepem potu in imela verjetno probleme z bivšim možem, ki ji je z grožnjo vzel otroka, mojega polbrata, ki ga po tistem, ko sta se razšla ni videla nikoli več, le enkrat, na moji poroki. Taka bolečina mater verjetno stre, čeprav moje matere ni, vsaj videti je tako ali pa o tem noče govoriti, posledice pač nosi vsak sam, poroka z mafijcem in nasilnežem nikoli ne prinese nič dobrega, a kaj vemo, ko se zaljubimo, ne vemo nič, kaj šele da bi opazovali človekov značaj, ki se v teku odnosa spreminja, no, spreminja se naš pogled nanj in vidimo stvari, ki jih prej nismo mogli ali pa nismo želeli videti. Na ražnju vseh teh okoliščin verjetno nista imela časa, da bi se ukvarjala še z mano, zdaj pa sploh ne, saj sem bil odrasel človek, s katerim pa zaradi načina življenja verjetno kot starša nista mogla biti zadovoljna, saj sta pričakovala poroko, družino, službo in stanovanje, meni pa se je za vse razen za književnost veselo žvižgalo, nikoli nisem bil kontaminiran z družbeno sprejemljivim in kompromisnim, je preveč dolgočasno, kompromis da, vendar do takih, ki tega ne jemljejo za pohlevnost in poraz, priklanjanje in petolizje.

Ko sem s Topniške spakiral sem dejansko živel na cesti. Spal sem večinoma pri K. na Beethovnovi ulici, včasih pa sem se zavlekel na Lepi pot, vendar sem vedno počakal, da je mati odšla v službo, saj z njo nisem komuniciral, popadla me je trma in ponos, ki prinaša človeku samo škodo in probleme. Takrat še nisem vedel, da je najbolj pametna poteza, da v napetem razmerju popustiš, kaj še, še bolj sem bil zagreto trmast, to sem vedel in imam za nekakšno železno pravilo, delal pa sem drugače, kakor da bi imel za orožje nečimrnost in neumnost človeka, ki zmago čuti le kadar stoji nad ruševinami.

Če živiš na ulici, bolj malo delaš, se ti pa izostri gon po ohranitvi golega življenja, tega sem precej izostril. Popival sem večinoma pri Z. na Prulah, imel je obdobja težke dipsomanije, vendar več kot nekaj dni ni bilo mogoče, saj je postajal neznosen in je za svoje stanje kazal s prstom na vse ostale in na prekleto zgodovino, tudi jaz sem prišel na vrsto in ne vem, zakaj mi je ves čas govoril, da ima temno slutnjo, da bom nekoč nekoga ubil. Najprej se mi je to zdelo smešno, kasneje, ko je mantro ponavljal, pa ne več, saj nisem mogel prenašati, da mi zaradi svoje nesreče skoraj vsiljuje naj koga ubijem. Ker sva po stari navadi steklenice in krožnike metala kar skozi okno, se je večkrat pojavila policija, da o sosedih ne govorim. Ker sva slutila, kdo kliče policijo, sva vedno, zvečer, ko sva odhajala v mesto, pustila zelo na glas eno in isto pesem na ponavljanje in ta se je običajno vrtela vso noč. Groza me je pomisliti, da bi bil jaz sosed takega norca. Tega tudi sam nisem zmogel več prenašati, saj so bili v tem popivanju sami problemi, čeprav mi je dekadenca od nekdaj všeč, dolga leta mi je bila narisana na čelu; šel sem k režiserju B. na Breg, streljaj stran od Križevniške ulice in tam bivakiral nekaj časa; B. se je ravno ločil in je prav tako pil, popadla ga je nostalgija po panku in je norel po mestu, da ga je bilo težko dohajati. Toda še vedno je imel kanec duhovitosti, zato sem nekaj časa le vzdržal, vendar ne dolgo, saj se mi je zdelo, da ga tako kakor njegovega očeta in mamo daje shizofrenija in samomorilni popadki, kar je leta kasneje tudi uresničil. Vendar ga imam tako kot Z. v zelo lepem spominu, čeprav je to pot, ki se je bom v prihodnjem življenju ognil, ker prinaša same probleme in na koncu tudi bolezen, čeprav nista edina mrtva iz tistih časov, pravzaprav je večina, kjer sem bivakiral, mrtva, mojih let ali starejši, vseeno je.

Že blizu tridesetega leta, tam okrog novega tisočletja sem začel opažati pri starejših prijateljih, starih tam okoli petdeset let, da jih nekaj tira v blaznost, da norijo, da so nezanesljivi, nestabilni in utrgani. Kar nekaj jih je umrlo v teh letih, veliko pa predvsem za posledicami samomora. Ne vem in ne morem vedeti, kaj naj bi tem fantom bilo, saj so bili vsi po vrsti na ošvrk uspešni in situirani ljudje, tudi z otroci, ločeni gor ali dol, vendar uspešni in varni v sedlu življenja. Prav pri pesniku in režiserju B. sem nenadoma opazil velike spremembe, iz urejenega in delovnega fanta, ki je opustil pankersko držo in se oprijel zanesljivega dela na Televiziji Slovenija, sem zaznal, da se mu blede, kakor da se vrača v najstniška leta, pil je šnops in požiral helexe, vse po vrsti iz gole objestnosti, o svojem preteklem delu pa je razmišljal kot o ničevem početju in izgubi časa, kot o potrati dni, mesecev in let. Nek drug prijatelj, ki je doktor filozofije in ugleden znanstvenik, se je ločil, nakar se mu je začelo slabšati, vendar ne zaradi ločitve, ki jo je doživljal kot olajšanje in katarzo; pri petdesetih se je začel zaljubljati v najstnice, jim težiti z ljubezenskimi pismi in jih skoraj zalezovati, vsaka pijača z njimi ga je vrgla v evforijo, posledično tudi v popivanje, sploh takrat, ko je začel dojemati, da je vizija nove ljubezenske storije zgolj iluzija v njegovi glavi. Ta se ni obesil, vsaj zaenkrat in hvala mu, da se ni, samoljubnost je še vedno močnejša od brezupa in depresije, čeprav še vedno ne verjame, da so v zgodovini človeštva večji pečat od modrih knjig pustile tiste, ki so nore, zato se zanj ljubezen vedno konča, še preden se je začela.




O avtorju

Jurij Hudolin se je rodil leta 1973 v Ljubljani, kjer tudi živi kot svobodni književnik, urednik, scenarist, novinar in prevajalec. Objavil je pesniške zbirke: Če je laž kralj (1991), Ajdbog in ptičvolkkača (1992), Bestije (1993), Divjanje (1994), Prividi nemirnega čudaka (1994), Govori ženska (2001), Ljubezni (2009), Žival in lakaj najdeta ljubezen (2009), Čakanje revolucije in modrosti (2013), Prištinski dnevnik (2015) in romane: Objestnost (2005), Pastorek (2008), Vrvohodec (2011), Ingrid Rosenfeld (2013), Osnove ljubezni in zla (2016), Trst via Ljubljana (2017), knjigo kratke proze Na kolodvorski ulici nič novega (2012) in knjigo izbranih kolumn Pusti ti to (2005). Iz hrvaškega, srbskega in bošnjaškega jezika je prevedel več kot trideset knjig proze, poezije in dramatike, uredil pa je tudi nekaj mednarodnih zbornikov in antologij iz več svetovnih jezikov. Bil je kolumnist vseh pomembnejših slovenskih časopisov in revij, kot scenarist pa se je podpisal pod štirinajst filmov, igranih in dokumentarnih. Njegove knjige so prevedene v angleški, češki, madžarski, hrvaški, albanski, srbski, bošnjaški in makedonski jezik, revijalno pa v trideset jezikov. Za svoje delo je prejel več domačih in tujih štipendij, nagrad in priznanj. 


                            Fotografija: osebni arhiv avtorja, Lepi pot 2001





Preberite še: 


Natečaj za kratko zgodbo