Ob zaprtju retrospektivne razstave Marka Pogačnika v organizaciji fundacije Galerija Prešernovih nagrajencev to poletje v Kranju seveda ni mogoče prezreti petdesete obletnice OHO-ja, saj je leta 1966 izdana publikacija OHO prav ob tej priložnosti po zaslugi vodje galerije Marka Arneža, doživela svoje ponovno faksimilirano rojstvo. Tako se mi zdi povsem upravičeno zastaviti si vprašanje o smislu ohojevske doktrine, ki sem jo sicer po mnogih letih nekoliko podrobneje, s poudarkom na interpretacijskih zablodah, ponovno pojasnil v svojem prispevku v razstavnem katologu.
Pričelo se je s pubertetno nelagodnostjo, se nadaljevalo z mladostnim zavračanjem družbeno uveljavljenega pogleda na svet, čemur je sledilo zavestno iskanje paradoksalne rešitve, ki sva jo z Markom našla v uzrtju nasprotnega pogleda. Ta pogled je prihajal od prezrtih stvari in strvaritev.Vse ustvarjeno, tako v profanem življenju kot v duhovni sferi, je bilo dotlej videno le kot nepotrebna ali celo duha obremenjujoča šara, ki opravičuje svoj obstoj le zaradi neizogibne obličnosti pojavnega sveta. Edini priznani smisel obstoja fizičnih stvari je bila njihova namembnost, razodevajoča se v njih uporabnosti, smisel metafizičnih stvaritev pa v njih pomenu. Po tem odrešujočem uzrtju smisla zunaj namembnosti, uporabnosti in pomenskosti so stvari in stvaritve končno zaživele kot samostojno in od obče priznanih čoveških atributov neodvisno življenje. S tem pa je naj bi bil v kali zatrt nepriznan naglavni greh, ki se imenuje antropocentrizem in ki ga ni mogoče razumeti drugače kot prezir vsega kar ni človek in kar tako ali drugače ne služi človeku.

Smisel ohojhevske doktrine, v šestdesetih letih prejšnega stoletja, ki je kot plamen vzniknila izpod pepela humanističnih vrednot, s katerim se je aktualna filozofska misel takrat spokorno posipavala, seveda ni bil v malikovanju reči, kot je to prometejsko doživljal Taras Kermavner, ki je karseda naklonjeno pojasnjeval svetovno nazorsko težko opredeljiv pojav OHO-ja, temveč v razbremenitvi človeka okovov lastne namišljene veličine. Z veliko naklonjenosti je literarno in likovno dogajanje spremljal tudi Dušan Pirjevec, ki je po samozaložniški fazi ohojevcem omogočil izdajanje publikacij pri založbi Obzorja. Oba, tako Taras kot Ahac, častno sedita nocoj med nami, prav tu ob Tomažu Brejcu, ki že pol stoletja kot likovni teoretik neumorno pojasnjuje ohojevske stvaritve. Od literarnih kritikov mi ostaja v dragem spominu predvsem Rastko Močnik, ki je takrat edini zmogel naravi stvari primerno razlago moje poezije. Ožji krog ohojevskega gibanja so zaznamovala imena pesnika Matjaža Hanžka, likovnikov Milenka Matanovića, Davida Neza in Andraža Šalamuna ter filmarja Naška Križnarja. Zgodovinski spomin mi prišepetava, naj se ob tej priložnosti ne pozabim zahvaliti tudi pokojnim sopotnikm in somišljenikom OHO-ja Alešu Kermavnerju, Vojinu Kovaču Chubbyju, Marku Švabiču, Franciju Zagoričniku in Tomaža Šalamunu.

Ohojevci smo tudi po razpadu gibanja v začetku sedemdesetih let še desetletja delovali in razmišljali v ohojevskem duhu, čeprav vsak na svojem čolnu sredi življenskih viharjev. Sicer obrabljena prispodoba se mi ne zdi neprimerna, saj iz svojih izkušenj lahko povem, da sem na življenjski poti prav zaradi vztrajanja pri ohojevski doktrini, nemalokrat naletel na nerazumevanje mojega sklicevanja na pogled z nasprotnega brega. Tudi v današjem z okoljskimi razmerami zaznamovanem ozračju, ko enoumju ponovno ni videti konca, se malodane osamljen prizadevam za ponovni premislek o bistvenih vzrokih in razlogih za nesporazume, ki zaznamujejo naš odnos do narave. Ampak hvalu bogu me ob tem ne preveva občutek zagrenjenosti, prav nasprotno vsako uzrtje pogleda stvari, rastline ali živali me ponovno navda s tolikšno odkritosrčnostjo, da vzkliknem, oho, saj to je vendar edino zveličavno. Naj na veke živi radost, spočeta skozi oko in uho!