MENU‎ > ‎Aktualno‎ > ‎Objave-Aktualno‎ > ‎

Nika Marinkovič, Za umetniškim umom, intervju, E.G.

objavljeno: 12. feb. 2020 06:19 avtor: Spletni čas - Inovelmedia   [ posodobljeno 12. feb. 2020 08:58 ]
»Za umetniškim umom« razstava Nike Marinkovič 
v Vitrinah ustvarjalnosti Mestne knjižnice Izola:  

»Najhujše nevihte se dogajajo v nas samih.« 

Nika Marinkovič 


V mesecu februarju vas v Vitrini ustvarjalnosti pri izposojevalnem pultu Mestne knjižnice Izola pozdravi prva samostojna razstava ilustracij mlade umetnice Nike Marinkovič z naslovom “Za umetniškim umom”. Nika izraža svoj notranji svet in riše v različnih tehnikah, nepogrešljiv izrazni material pa je tudi časopisni papir, ki še dodatno poudari veliko izrazno moč. Ilustracije, na katerih srečujemo mlade ženske podobe, so nastale v obdobju med 2016 in 2019.  


MKI: Nika, bi se nam najprej predstavila. Od kod prihajaš in kaj zapolnjuje tvoj čas poleg umetniškega ustvarjanja?

Rojena sem v Izoli, kjer sem tudi živela vse svoje otroštvo do decembra lani, ko sem se preselila na Kozino. Prostega časa imam bolj malo zaradi študija in dela, če pa najdem kakšno prosto uro ali dve se, poleg risanja, ukvarjam s športom, občasno tudi obiskujem zavetišče in sprehajam pse ter se družim s svojimi prijatelji.

MKI: Nekatere razstavljene ilustracije segajo v leto 2016. Kdaj pa bi lahko rekla, da si začela risati?

Rišem že od malih nog, lahko bi rekla od takrat, ko sem prvič samostojno zavihtela svinčnik v rokah. Kadarkoli sem imela priložnost in prazen papir sem risala. To je že od nekdaj moj svet v katerega še dandanes rada večkrat pobegnem pred realnostjo.

MKI: Kakšni motivi so se pojavljali na začetku tvojega umetniškega ustvarjanja?

Ko sem bila majhna so bili motivi vezani bolj na stvari, ki jih imam rada, predvsem na mojo psičko in naravo. Tekom let pa so le te nadomestili ženski obrazi in motivi, ki so predstavljali samoto in izgubljenost. Poleg tega sem rada risala tudi motive, ki so mi bili na splošno všeč, predvsem pse.

MKI: Kaj te pri risanju navdihuje?

Navdihuje me moj notranji svet in bolečina. Zame je risanje kot terapija, kjer lahko izrazim kar čutim ne da bi pri tem uporabila eno samo besedo.

MKI: Pravijo, da riše naše srce in da roka le uboga, kar ji srce narekuje. Kako si s tem?

Povsem se strinjam. Pri mojih slikah večkrat še sama ne vem, kaj bo iz njih nastalo. Začne se s sliko v glavi in potrebo po tem, da jo spravim na list papirja. Občutka ob risanju takih slik se ne da opisati, lahko bi jih poimenovali neprisotnost, kot da si v drugem svetu. Kar prenesem na papir, vidim šele takrat, ko končam. Včasih sama sebe presenetim koliko občutkov uspem zajeti v eni sami sliki.

MKI: Si še kje predstavila svoje ilustracije? Kakšni pa so odzivi?

Nisem, to je moja prva razstava, sem pa jih pokazala najbližjim in odzivi so bili vedno dobri. Nekateri so sicer mislili, da določene slike preveč grobe, temačne in nazorne (predvsem ilustracija dekleta, ki otroku šiva rane), vendar sem to jemala bolj kot pohvalo ne kritiko.

MKI: Zanimiva je tehnika časopisnega papirja, ki je del končne ilustracije. Ponekod služi kot ozadje, drugje pa…

… izraža podzavest, del posameznika, ki ga drugi ne poznajo, skrita zgodba, ki se piše v nas samih in katere resnico poznamo samo mi sami.

MKI: Kako so nastajale risbe, ki jih razstavljaš? Kakšno tehniko še uporabljaš poleg časopisnega papirja?

Slike so nastale v najtežjem obdobju mojega življenja, ko sem čutila potrebo, da moram najti način, da spravim bolečino iz sebe. Namesto pogovora sem se zatekla k listu papirja in k svinčniku. Prva slika, ki je tudi slika, ki predstavlja mojo razstavo je nastala, ko sem ob pospravljanju sobe našla vrečo časopisnega papirja, ki sem ga zbirala ko sem bila mlajša. Takrat sem dobila zamisel: »Kaj pa če bi risala z temperami na časopis?« Tako sem začela uporabljati časopis in strani knjige kot pripomoček za izražanje svojih čustev.

MKI: V tvojih slikah je opaziti veliko izrazne moči in pridiha realističnega manga sloga. Si se kdaj srečala z njim?

Nikoli nisem slišala zanj, ne spremljam umetnosti v veliki meri, ne uporabljam točno določenega sloga, katerega bi se držala. Preprosto se prepustim občutkom in kar nastane, nastane. Isto je, ko gledam slike drugih umetnikov. Ne oziram se toliko na slog, temveč kaj slika sama po sebi pove. Všeč so mi slike, ki so polne metafor in jih lahko bereš kot knjigo ter na tebi pustijo pečat.

MKI: Veliko umetnikov posluša glasbo ob ustvarjanju? Sodiš mednje? Katera glasba te spremlja ob risanju?

Odvisno kdaj. Pri sproščenem risanju po navadi da, odvisno od razpoloženja, saj je moj okus za glasbo mešanica vseh žanrov, od hard rocka do popa, všeč pa so mi starejše pesmi, današnje sodobne glasbe ne poslušam. Pri risanju slik kot so te, ki so del razstave, pa glasbe po navadi ne poslušam, saj jo moje misli vedno preglasijo.

MKI: Ilustratorji se v veliki večini ne držijo določenega urnika risanja. Kako pa je pri tebi? Kdaj najlažje in najraje rišeš?

Tudi jaz nimam določenega urnika, vse je odvisno od inspiracije in mojega počutja. Opažam ponavljajoči se vzorec; rišem vedno zelo pozno ponoči. Ne vem zakaj, vendar so takrat zamisli najjasnejše in najlažje se izražam.

MKI: Nika, hvala za pogovor. Želimo ti veliko veselja in uspeha pri ustvarjanju.






Pogovarjala se je Erika Gregorič

Fotografije: Mestna knjižnica Izola