MENU‎ > ‎Aktualno‎ > ‎Objave-Aktualno‎ > ‎

Objemanje praznine (odlomek iz romana), avtor: Jurij Hudolin, maj 2016

objavljeno: 12. maj 2016 01:03 avtor: Spletni čas - Inovelmedia   [ posodobljeno 12. maj 2016 02:28 ]
                      JURIJ HUDOLIN

                                              OBJEMANJE PRAZNINE

                                                    (odlomek iz romana)



Ko sem se zjutraj prebudil sem bil čudežno dobre volje in življenjska pot se mi je zdela tlakovana z velikim zasebnim zadovoljstvom, spet sem maček, ki mleko pije, nikakor ne kmetič pri šahu. Uspelo mi je celo tri ure zbrano delati, popiti kavico, pospraviti stanovanje in skočiti v kožo popolne pomirjenosti. Oblekel sem se pražnje, kakor že dolgo ne, kakor za k maši, kjer še nikoli nisem bil in sem bil glede vprašanj krščanstva popolnoma neuk, neizobražen bedak. Šel sem na trg in naravnost v Istranko, kjer ni bilo nikogar, zato sem se odločil za krajši sprehod do Trnovega, kjer je neki znani pevec narodno zabavne glasbe že pred časom odprl svoj vinotoč. Vinotoči so bili sploh v nekakšni ljubljanski modi, večinoma pa taki, kjer so se rezali tudi pršuti, kuhale krače in pekle klobase, poleg vina kajpak, no, jaz sem prisegal na Istranko in mediteransko hrano. Vendar vinotoč Oregon ni bil od muh. Znani popevkar Duki je bil nekoč v Portlandu in ga je Oregon tako navdušil, da je dal svojemu vinotoču prav tako neumno ime. V Portland so hodili drugačni kalibri kakor v Istranko; ta luknja je bila rezervirana za eksplicitne podjetnike&tatove, nepremičninske agente, odvetnike, tu in tam si srečal tudi kakega novinarja ali znanega mafijca, vendar je bil to podjetniški vinotoč, gostje Oregona se niso radi kazali v medijih, kakor Istrankini. Tudi tukaj so se sklepali posli in tudi tukaj nihče in nikoli ni bil nemarno naduzan, nikoli nisem tega videl, kakor tudi pretepov in ležanja po tleh ne, kaj šele bruhanja in drugih nemarščin, vendar sem Oregon redko obiskal. Dobil pa sem veliko brezplačnih odvetniških nasvetov in spoznal par ljudi, ki so mi še kako prišli prav, ali pa jaz njim, kakorkoli, vsaka gorjača ima dva konca in en začetek. Rekel sem par besed z Napoleonovim odvetnikom Kongom, on je tudi vobče precej nediskretno govoril vse živo, vedel sem marsikaj tudi o Trgovskem potniku in drugih njegovih klientih, odvetnik mi je precej zaupal in vedel sem, veliko pred mediji in nemara celo pred samimi osumljenci, kdaj in zakaj bo šel kdo v preiskovalni zapor, čeprav je v Sloveniji pravosodni sistem deloval večinoma po vatlu poznanstev in novcev, zato vsak z denarjem in z mrežo znanstev hitro leži v domači postelji. Vendar mi to ni veliko pomenilo, največ kratov sem take informacije takoj pozabil, vedno sem bil zvest svojemu pisateljskemu poklicu, rad sem poslušal bizarno, temperamentno storijo, dogajanje je moralo biti bolj globoko, kompleksno, samo ropanje in slovenske prevare med kot literata nikoli niso očarali, čeprav sem zaradi tega skoraj vsako leto plačeval večje davke in tudi na svoji koži čutil posledice banana države, ki so jo ropali taki, ki jih je Kongo branil in temu govoril poklicna deformacija.

Ko se je Kongo na vratih poslavljal, je vstopil Rajc Vorončič. Ta mož, nekaj čez petdeset jih je imel na plečih, je bil največja legenda Ljubljane med leti 1980 – 1990, on je bil prvi pravi slovenski DJ in je glasbo večinoma vrtel v diskoteki Goba. Svoje čase je bil tudi eden bolj bogatih Slovencev, vozil se je s športnimi avtomobili, imel je najlepše ženske in pil najdražje pijače, rad pa se je, eden prvih Ljubljančanov, ki je to javno razglašal, frišal tudi s kokainom. Služil je veliko na privatnih zabavah, ki jih je organizirala t.i. ljubljanska smetana, pravil je, da je skoraj vsem pijanim in debelim direktorjem prikavsnil žene, ki so ga še dodatno zasipale z devizami in drugimi, občudovanja vrednimi motivacijskimi darili. Moč nad ljudmi in človeško lazenje za njo, pa sta temu dobremu in naivnemu, tudi slaboumnemu človeku tako redizajnirali um, kajpak s pomočjo opojnih substanc, da je v času, ko se je Slovenija osamosvajala in ko bi lahko rešil svojo eksistenco, dodobra zavozil: zdaj je bil brezdomec in krasile so ga samo štiri rjave škrbine v votlini glave, hodil je naokrog kakor lunatičen in ves čas govoril, da je treba Gobo na novo aktivirati, da bodo ljudje plesali, saj to bojda najbolj pomaga v krizi, o kateri v njegovih časih ni bilo ne duha ne sluha. Vorončič je pred nekaj leti posilil neko manekenko in preživel nekaj časa tudi za zapahnjenimi vrati kaznilnice, vendar ga to ni omečilo, da ne bi krošnjaril naprej. Vedno je imel dve želji: če imam pet evrov, v redkih in izjemnih primerih dvajset in če bi lahko nekaj dni bival pri meni na Mestnem trgu. Toda še vedno je imel nekaj gosposkega v sebi, saj je za proti uslugo nujno nudil kakšen ukraden parfum ali kos obleke, drugače tudi on ni sprejemal usluge, vse je bilo kvalitetno in novo, ukradeno, odvzeto in za vedno odtujeno. Če sem bil pri denarju, sem vedno kaj kupil, bivakiranje pa zavrnil, to nisem dovolil skoraj nikomur, saj mi je osebni mir pomenil največ, v tem oziru sem bil povsem običajen človek. Mogoče bi ga kdaj celo prenočil, a se mi ni dalo poslušati že zdavnaj slišanih in vedno znova repetitivnih zgod in nezgod pozabljenega DJ – ja iz velike Gobe. Vorončič je bil klasičen Slovenec in kakor prerisana storija slovenske države: kako vse pridobiti z levo roko in na kredit, leteti visoko, visoko in potem prosjakati, dolgo živeti v agoniji in se spominjati boljših časov, ko nismo nič resnega delali, temveč samo jemali brez pokritja, ne da bi mrežo pletli v korektnem poslovnem sodelovanju in z ustvarjalnim delom, da ne bi bil zdaj še jaz preveč pameten, saj sem se ves čas norčeval, da ljudje v enaindvajsetem stoletju ne hodijo v službe, temveč v manufakturne kaznilnice. Rajc je definitivno zaključil na tem svetu, saj pri več kot petdesetih in z isto vizijo kakor pred tridesetimi leti ni mogel naprej, nazaj pa itak ne, očitno bo kakor večina ljudi tudi on ostal bojazljivec do poslednjega diha. Ni se mi smilil in nihče se mi ni smilil. Če je demokracija najbolj zlorabljena beseda sodobnega sveta in je po mojem že davno ni več in je nikoli ni bilo manj kot zdaj, veliko več pa tudi ne, če izključimo svetovne vojne, potem tudi usmiljenje ne velja in navsezadnje tudi nikoli ni veljalo: če se te usmilim te ugonobim, jeklena resnica in pametna taktika. In Rajc je svoje gnal naprej: spila sva par kozarcev malvazije in že je nekaj šepetal Dukiju na uho in ta je pokimal: naročil je liter vina in par klobas in tudi deset evrov mu je spulil, toliko šarma je še imel, da je Duki verjel, da bo plačal in vrnil jutri: plačal ne bo nikoli in ga nikdar več tudi ne bo. Vorončič je na svoj spisek vsak dan dodal kakšno tako gostišče. In so ga odjebavali za par kozarcev vina in par klobas in par kovancev, on pa sploh ni opazil, da leze v mišjo luknjo in da se seznam krajša in je mislil, da živi kot kralj osemdesetih, hitmejker, da: nikoli ne bom razumel ljudi, ki permanentno propadajo in so iz dneva v dan bolj v dreku, vendar trmasto rinejo s preverjeno neuspešnim vzorcem naprej, tega tudi nočem razumeti, saj je preveč enostavno in bedasto, kakor da bi celo življenje vozil kot robot samo naravnost in rinil naprej, brez ovinkov in občudovanja vrednih presenečenj. Izgovoril sem se na Natali in jo ob Ljubljanici počasi mahnil domov, Vorončiču pa potisnil še preostale kovance. Bil je večer in čutil sem zelo malo, ustavil sem se in nekaj časa zrl v Ljubljanico in drevesa, ki so se mi naenkrat zdela tako visoka, da so se krošnje zabadale v nebo in sem se sam sebi zazdel klavrna druščina v predstavi lastnega življenja, kakor da bi bile vse želje, ki so se mi uresničile v teku časa, velika tragedija in me je v solarnem pleksusu nekaj zbadalo, kot da bi poslednjič skrušeno stal sredi ogolele dediščine.


&


Bilo je sončno sobotno dopoldne, ko sva se z Natali peljala v Grupijo, kjer je imela majhno in skromno, vendar udobno in lepo istrsko hišico, ki sta jo z materjo kupili pred kakimi desetimi leti, ko je Natali diplomirala. Vas ni bila vas, to je bil zaselek s tremi hišami in devetimi stanovalci, kakšnih osem kilometrov pred Umagom iz smeri Plovanije. Včasih sem tam pisal in bil navdušen, odraščal sem nižje v Istri in sem na neki način sodil sem, nekateri Purgerji so mi celo govorili ali pa kvakali za hrbtom, da sem tudi zajeban kot Istran. Navkljub neprijetnim značajem, ki sem jih spoznal in s katerimi sem živel v Istri, mi je bila pokrajina in mir in način življenja všeč: kliše pač pravi, da nas adolescenca najbolj zaznamuje, jaz pa sem svojo pustil v Istri, zato sem bil mogoče celo bolj Istran kakor Ljubljančan. Če ne drugega, sem vsaj čutil tako, čeprav sem zadnja leta redko sploh kaj čutil. Natali je bila razpoložena in je govorila raznolike vsebine, teme so skakale druga čez drugo in vsega nisem niti poslušal. A sem tole slišal:

»Veš, da je slovenski minister v času osamosvajanja, ne vem, kaj je bil, a bil je ves čas na televiziji in ne vem kaj počne sedaj, zdi se mi, da je nek svetovalec ali podjetnik ali kaj, najel mojo profesorico nemščine za privatne ure? Hiter kurs, vsak dan dve uri!«

»Ja, a ni to dobro? Nekatere opice ne znajo niti angleško, nič ne znajo in imajo celo jajca, da dajejo intervjuje v najbolj resne medije v jezikih, v katerih jim je jasno samo Guten Tag, potem pa se cel svet smeji,« sem zakihal, da nisem molčal. Bolj resno pa sem pristavil, kar sem dejansko slišal od svojih prijateljev v tujini, da Slovenci postajamo sinonim za poslovno goljufijo in neresnost, podkupnine in amaterizem.

»Ja, ni v tem štos. Hoteli smo ga prijaviti policiji, ker se je hotel onegaviti z njo. Med uro pri njem doma, no v državnem stanovanju, je rekel, da ima nujen telefon, vrnil pa se je gol in bos. Da če bi se igrala mačke in miši, je rekel, da ji lahko uredi malo boljšo službo, ne pa tole drobižanje, vse da lahko zrihta, samo če mu malo potežka kurca,« ji je šlo na smeh.

»Meni se to ne zdi nič takega niti nenavadnega. Pač, hotel ga je vtaknit, mogoče pa ženska tudi dobro zgleda,« sem rekel, saj sem se počutil popolnoma pasivnega.

»Ne to, bil je skrajno agresiven, da je komaj komaj pobegnila iz stanovanja in ga je prijavila na policijo. Smo imeli cel halo,« je rekla in pritiskala na pospešnik, da mi je znoj začel poplavljati čelo. Vedno je vozila izjemno hitro in neprevidno.

»Iz tega ne bo nič, boš videla. Če bo kdo najebal, bo punca. A je trapasta, živimo v Sloveniji! Pri nas smo celo tako daleč, da celo mesto ve, katerega dilerja ima ta z oblasti, katerega ta in katero tajnico poriva ta in kdo je kradel tisto zemljo in kdo je zidal komu in tako naprej in samo naprej. V čorko ne gre noben ali pa samo na krajši dopust,« sem se prebujal iz letargije.

»Ja, saj, sem mislila isto, vendar je bila punca čisto iz sebe. A misliš, da bo sranje?« je pristavila in šla sva že čez dvesto.

»Ma nič ne bo, mir mu dajta in bo vse ok. Nič ne bo pomagalo, niti mediji, niti policija, niti mafija. Sončna stran Alp pač. Ti, daj nogo s pospešnika, tole gre prehitro,« sem bil živčen.

»Uh, res, res gre čez dvesto. Meni je prav, naj plača in naj spizdi in krade in izsiljuje kje drugje, kurčič,« je rekla Natali in kazalec je zdaj padel na sto petdeset na uro.

»A predsednik res snifa koko?« je rekla, zdaj že skoraj tjavdan.

»Ne zanima me, naj snifa, saj je samostojen človek,« sem postal sarkastičen.

»Pizda si tečen,« je rekla in navila Harija Varešanovića: »Strah me da te volim, kao nekada …«

Začel sem razmišljati o tem, kaj vse ljudje tračarijo in kvasijo, kaj so večinoma porumeneli in celo podkupljeni mediji naredili prebivalstvu, kaj so nam storili, da hočeš nočeš začneš razmišljati tudi največje bedarije: ali predsednik snifa koko, ali ima Napoleon res kliniko v Avstraliji, ali je bil Silvo Plut moten, ali je Kristijan Kamenik res velik diler, ali je Vesa Jovićića in Miša Vujićića res ubila država, ki naj bi pospravila tudi Ivana z opico na rami in vsak dan kakšna nova traparija in nikoli se nič ne razreši in spelje na goljavo. Ko pride do tega, da bi si človek res želel nekaj razumeti in slišati resnico, večina skomizgne z rameni. V normalni državi se s tem ukvarja policija in pravosodje, mediji pa objavljajo preverjene informacije, ne pa ugibanja in še to neumna, tisto pa, kar je res pomembno, velikokrat ne upajo ali pa ne smejo objaviti. Ljudje dejansko hodijo spat s takimi vprašanji, večina ljudi kvasi in premleva in ugiba, večino onih drugih pa boli kurac, oni igrajo še naprej svojemu pimplnu na rovaš in uživajo v medijski pozornosti. Celo taki, kakršna je Natali, ki vse dneve opravlja svoj posel in je dejansko intenzivno okupirana z njim in je delo tudi zahtevno in zahteva veliko znanja in se zraven ubada tudi z nekaterimi povsem osebnimi vizijami in željami, celo ona premišljuje o natolcevanjih, ki jih je pobrala na cesti ali v rumenem ali črno – belem ali načičkanem. Ne da se samo sprašuje, s tem si razbija glavo. Živimo v vulgarnosti, ki ponuja dvojno ponižanje zgodovine, kaj človek vse vidi na facebooku ali na twitterju, jeben boj za samopromocijo, niz neumnosti, kurji možgani, vse na hitro in brez haska: brez doživetja, resnične empatije in starih, dobrih, poglobljenih filozofskih premišljevanj, anamnez in analiz. Čas je, ko nas je neresnost do samih sebe pripeljala tako daleč, da, vsaj kar se tiče Slovenije nimamo več kam: recimo, da se vsak dan uniči ena plemenita in izobražena duša, ena pa odide živet v drugo, normalno državo, ki ceni take, ki imajo znanje in se s seboj ukvarjajo na tak način, da so koristni celotni družbi in se to tudi pošteno plača. Kmalu bo država postala samo še puščava, kjer ne bo niti dolžniških razmerij več, saj ne bo s čim, ljudje bodo zastavili gola življenja, kaj pa to pomeni, vemo in si nihče ne želi. Občasni odhodi v tujino, študijski ali zgolj promocijske narave ob izdaji kakšnega prevoda, so mi odprli oči v kakšni državi živim. Zagotovo so še slabše, vendar je pri nas zelo intenzivno poudarjeno, da se ne ve, kdo pije in kdo plača, čeprav je na videz videti drugače. In slovenska država je dejansko postala država sinonim za roparstvo, poslovno neresnost in nezanesljivost, ne samo v državah sosedah, temveč je šel glas že veliko dlje. Je pa res, da velika večina življa tega sveta, ki ni v Evropi, sploh ne ve za Slovenijo, od držav, ki so nastale iz bivše Jugoslavije sta do neke mere zvezdnika Sarajevo in hrvaška obala in veliko posameznikov, vendar svetovno uveljavljen posameznik presega vprašanje države in njenih poslov v vinotočih. Igra pač povsod. Slava Sarajeva in Hrvaške obale pa je tudi pogojna in iz usmiljenja, s predznakom, da je bila pred kratkim tam še vojna. Ljudje pa si kajpak v spomin najprej vpišemo negativitete in si tešimo ego, kadar imamo priložnost okrog sebe frcati škodljivo usmiljenje. Sedanjost in zgodovino je vedno bolj zanimala nesreča in tragedija, kakor pa sreča, ki negotovo miglja na pogorišču prihodnosti.

Ko sva parkirala v Grupiji, sem globoko vdihnil morski zrak in bil nemara zadovoljen, da imam ob sebi žensko, s katero imam iskren in odprt, tudi strasten odnos, čeprav sem vedel, da taki odnosi vedno znova čestitajo mastnim lažem, ki hočeš ali nočeš kar naenkrat povijejo mlade. Toda to reko bom moral preplavati sam, Darwin mi ni naložil ničesar o ljubezni, religije še veliko manj, vladajo pa večinoma neumni, saj so pametni ogrnjeni v plašč nečimrnosti.


Pripis uredništva: Roman izide pri založbi Beletrina, 2017. 


O avtorju: Jurij Hudolin je slovenski pesnik, pisatelj, kritik, kolumnist in prevajalec. Je literarni urednik revije za kulturo Apokalipsa. Rojen je leta 1973. Živi kot svobodni književnik v Ljubljani. Doslej je izdal pesniške zbirke: Če je laž kralj, Ajdbog in ptičvolkkača, Bestije, Divjanje, Prividi nemirnega čudaka, Govori ženska, Ljubezni, Prištinski dnevnik in romana: Objestnost, Pastorek.

Več si lahko preberete v rubriki: Portret.




fotografija: Tihomir Pinter, Ljubljana, 2013