Avtorjev 22 letni ustvarjalni opus zajema 7 proznih del in 3 pesniške zbirke. Rojen v Murski Soboti, v Panonski nižini črpa navdih za svoje pisanje in zgodbe, ki jih prenese v knjige. Pri srcu mu je tudi morje. Sam pravi, da se za vsakim njegovim delom skriva stik z morjem, saj največ ustvarja v dolgih poletnih mesecih na dopustu, na otoku Pašman. Tu se besede in prvi verzi rodijo ob pogledu na neskončnost morja in na njegovo navidezno črto na obzorju. Avtor zaupa, da se za pisanjem skriva želja, da bi zapisal neizrekljivo in presegel omenjeno nevidno črto ter naš košček obale. Pisatelj se namreč potaplja vase in v svojo dušo, ter išče besede med zunanjim in nevidnim notranjim svetom. Kot je svetilnik znak vsem na morju, tako so pesnikove besede svetilnik za poezijo in luč za notranje svetove. Pesniti pomeni prebivati na pesniški način in Šarotar je mnenja, da je človek lahko pesnik, ko najde način, da izrazi dušo, kar je včasih možno s pesmijo, včasih s fotografijo, včasih tudi brez besed. Čeprav je večkrat navdih prvi pogoj, da se pesem rodi, pa včasih samo ta ni dovolj. Pesnik mora najti pravi občutek in ustrezen jezik za izražanje notranjih svetov. Le ta mora biti iz ljubezni, ki jo začutimo ob prebiranju tistih pesmi, ki so polne pesnikove duše. Pri pisanju pesmi je pomemben tudi širši epos, t.j. spomin, ki po mnenju Šarotarja, pesnikom in pisateljem ponuja veliko možnosti ustvarjanja. S tem nima v mislih zgolj vsakodnevnega spomina, temveč tudi stvari, ki so se odvile davno tega in presegajo naš rod. Prav tako sodijo sem zgodbe, ki jih slišimo od drugih ali so se pripetile dolgo nazaj. Ob teh mislih pove še, da je najtežje na svetu biti pesnik, saj so si zgodbe zelo podobne. Četudi izvirajo iz nas samih, je najtežje najti jezik zanje. Pesniški poklic ni samo pisanje pesmi, temveč tudi sanjarjenje, lovljenje podob iz polzavednega, njihova artikulacija ter kako jim dati govor in jih ozavestiti.

---

Avtor o pisanju in branju 

---

Knjiga je še zadnji medij, ki se ni še povsem digitaliziral in kljub poplavi digitalizacije ohranja papirnato obliko. Otroke bi morali spodbujati k branju, da bi imeli bogatejši besedni zaklad. Pisatelj podeli svoje mnenje, da branje ni zgolj nabiranje besednega zaklada, temveč oblika mišljenja, saj ko beremo, razmišljamo na drugačen način. Eno branje odpira širše obzorje in nas pripravi na novo branje. Zahteva pozornost, zbranost, namen in obvladanje jezika. Brez branja tako knjig kot poezije se ne samo izgublja informacije, ampak tudi občutek za jezik, ter za širše in drugačno razmišljanje. Prav tako se izgubljajo zgodbe in tematike, saj je knjiga nasledek ustnega izročila. Knjige ohranjajo zgodbe o našem izvoru, smislu in namenu. Jezik pa je tisto nevidno vezivo skupnosti, s katerim se sporazumevamo in delimo svoje razmišljanje.

---

---

Pomemben preboj za Prekmurje nedvomno predstavlja roman Bilijard v Dobrayu, ki v sebi skriva veliko sposobnost ubeseditve poboja prekmurskih Židov v drugi svetovni vojni in je hkrati prvi roman, ki govori o holokavstu na tem območju, kjer je živela največja judovska skupnost v Sloveniji. Šarotar razloži, da je družinam preživelih skupno, da o taboriščih niso govorili doma. Po vojni se je v Mursko Soboto vrnilo zelo malo pripadnikov judovske skupnosti, saj je večina preživelih odšla v Izrael. Posledično so se zaprle sinagoge, tudi materialni ostanki judovske skupnosti so izginili. Do leta 2007 se o tej tematiki ni govorilo. Ob izidu Šarotarjevega romana se je na njegovi predstavitvi le spregovorilo, kar je spodbudilo pisanje zgodovinskih knjig, študij, postavitev spomenika, kjer je stala sinagoga in vrnitev zgodbe, ki še ni bila ubesedena. Pisanje ali poezija, namreč, zdravita metafizične rane s tem, ko nas soočita z dejstvom in omogočita empatijo.