To je zelo prijetno slišati (smeh). Ob neki priliki mi je nekdo rekel: »Pa ti narediš zgodbo iz nič!« (smeh). Vsekakor je to velik kompliment za pisanje.
Vendar ima zasluge za tak uspeh zgodb edinole Janez. Če ne bi na življenje ne gledal kot gleda, če bi ne imel tako vedrega značaja in pogleda na svet, potem se te zgodbe ne bi zgodile oziroma se ne bi na tak način kot so se. Če dobro pomisliš, marsikaterega od teh dogodkov bi se dalo dojemati tudi kot frustracijo in bi ga marsikdo opisal čisto drugače. Mislim, da je glavna srž uspeha teh zgodb v dojemanju življenja samega. Je pa res, da ptiči istega perja vkup letajo, zato je uspeh zgodb tudi zasluga njegove druščine prijateljev, ki so že s svojim obstojem pripomogli k zabavnim razpletom. In, kadar so dodali še svoje ad hoc domislice in razburljiv scenarij … (smeh)

Janez:
Z Mojco seveda nisva tekmovala, kdo bo imel večji prispevek. Menim, da brez tako dobre »šribarke« vse skupaj ne bi bilo tako zanimivo. Ob branju dogodivščin sem se potem še sam nasmejal. Moja edina vloga tu je bila, da sem se skušal čimbolj natančno spomniti dogodkov in udeležencev.

Omenila sem, da so nekatere zgodbe neusmiljeno iskrene. Običajno se ljudje izogibamo iskrenosti, ker ne želimo izpasti, bodisi naivni, neumni, bojazljivi. Ti, Janez si z vsemi temi predsodki gladko pometel in dovolil Mojci, da zgodbe objavlja v Spletnem času, s pravimi imeni in priimki oseb, ki so obenem protagonisti zgodb. Ali si pri tem imel kakšne pomisleke in ali je šla kakšna zgodba skozi tvojo cenzuro in nisi dovolil njene objave? Ali ne obstaja možnost, da bi se zaradi objave akter zgodbe vanjo obregnil, zaradi morda razžalitve oz. razkrivanja nekih zasebnih dogodkov? Kakšen občutke sta imela, ko sta prebirala svoje lastne zgodbe v Spletnem času in je tako del zasebnega življenja postal javen? Osebno mislim, da je za slednje potreben pogum. Kako si prepričal prijatelje, da so dovolili objavo?

Janez:
Preden smo začeli objavljati zgodbe, sem se z vsakim udeležencev pogovoril po telefonu (z živimi, seveda) in jih vprašal, če imajo kakšne pomisleke pred objavo njihovih polnih imen. Vsi so se strinjali z objavo zgodb in imen. Potem pa smo kar po telefonu pričeli spet obujati spomine na nekatere dogodivščine in se jim smejati. Lahko bi dodal: skupaj smo jih doživeli, skupaj se jih spominjamo in skupaj se jim smejimo.
Nikogar ni bilo treba prepričevati in mnoge je celo razveselilo, da smo se lotili tega projekta. Glede tega, da je del osebnega življenja postal javen, pa iskreno povedano, nisem imel nikakršnih občutkov, ker te zgodbe pripovedujem v družbi že vsa leta od njihovega nastanka dalje. Poleg tega pa človek tudi ob živem pripovedovanju zgodb ne omenja najbolj intimnih podatkov posameznika in tudi Mojca se jim je ob pisanju mojstrsko izognila. Če pa kdaj kaj zakuhaš – no, saj to je pa tisto, kar dogodek naredi zabaven, pa življenje tudi (smeh).

Mojca:
Ko ponovno preberem objavljeno besedilo, se ne morem izogniti kritičnemu branju in odkrivam mesta, kjer bi ga bilo dobro izboljšati. Sem se pa večkrat med pisanjem tudi sama hahljala, ko sem si predstavljala, kako se je dogodek odvijal. Tudi spominjanje lastnega ravnanja in reakcij v tistih nekaj zgodbicah, kjer sem sama udeležena, je z današnjega zornega kota videti zabavno. Zanimivo je to, da se tistih nekaj mojih lastnih »podvigov« najbrž sama danes sploh ne bi spominjala, če ne bi že pred leti postali del Janezovega pripovedovanja. Mislim, da so njegovi prijatelji veseli zapisa skupnih pripetljajev iz istega razloga, saj tako njihove zgodbe dobijo novo dimenzijo. Zdi se kot da nek dogodek v spominu drugega človeka zaživi svoje novo življenje. Najbrž tako nastajajo legende … (smeh)

Osebno teh zgodb ne čutim kot razgaljanje zasebnosti. Konec koncev se je vse odvijalo na očeh javnosti, včasih celo pred publiko, ki je malodane aplavdirala, če se samo spomnim tistih privezovanj bark na pomole pred terasami gostiln (glasen smeh). Razne dogodke iz življenja pa priložnostno še sama rada pripovedujem in se tudi iz sebe znam ponorčevati. V tem pogledu me javna objava zgodb pušča nedotaknjeno.

Mojca, v načrtu imaš tudi izdajo zbirke kratkih zgodb. Kdaj jo lahko pričakujemo?

Mojca: 

Ja, knjiga je sedaj v pripravi. Zgodbe zdaj še enkrat kritično berem in izboljšujem, obenem pa gredo v lektoriranje. Oblikovan je prvi osnutek naslovnice in vzorec v pdf formatu za sponzorje, saj je potrebno zbrati sredstva. V tem trenutku je še težko odgovoriti, kdaj bo knjiga izšla, ampak v letošnjem letu vsekakor. Vendar pa je lahko zunaj v roku enega meseca, čim bo zbranih dovolj sredstev. 

Ne morem mimo karikatur Darija Novaka, ki so dodatno popestrile posamezno zgodbo. Ali bodo tudi sestavni del bodoče zbirke?

Mojca:
Darija Novaka sem povabila k sodelovanju, ker se mi je zdel njegov stil karikature pravšnji k tem pripovedim. Žal mu čas več ne dopušča nadaljnjega sodelovanja in morda je izgubil motivacijo zaradi drugih obveznosti, kar je velika škoda. Nekaj karikatur bom vsekakor uporabila v knjižni izdaji. Je pa sedaj zaradi tega nekaj več uredniškega dela, saj celota odstopa od prvotne zamisli.


Mojca, ali nam lahko razkriješ, ali si dosegla svoj namen, ki si si ga zadala pred pričetkom pisanja, in kdo so po tvojem potencialni bralci?

Mojca:
Pred začetkom objavljanja še sama nisem vedela, kakšen naj bi bil moj namen (smeh), razen tega, da sem se strinjala s Silvom Planincem, da naj zgodbe gredo med ljudi. Zdaj, ko gledam leto dni nazaj, pa se zavedam, da je pisanje in objavljanje teh zgodb nekaj v meni močno spremenilo oziroma pomagalo uresničiti in dozoreti mojo notranjo potrebo, ki se je prej nisem niti zavedala. Vse življenje namreč že vem, da premorem nekaj malega talenta za pisanje, vendar ga nisem nikoli razvijala. Splet okoliščin in te zgodbe pa so pripomogli, da me je pisanje zagrabilo, da zdaj ob njem uživam. To pa je mnogo več kot sem kdaj koli lahko pričakovala od pisanja in objave teh dogodivščin.
Kdo so potencialni bralci je pa vedno vprašanje številka ena za vsakega založnika. Poleg generacije, ki ji je čas dogodivščin blizu in lahko zato najde dodaten motiv za branje teh pustolovščin, sem imela v mislih tudi tiste mlajše od nas. Zato sem se potrudila pri pojasnilu dodatnih okoliščin in prevode iz srbohrvaščine. Nenazadnje so te dogodivščine lahko zelo zabavno počitniško ali dopustniško branje po tem, ko ti končno uspe odložiti I-phone, ker mu je crknila baterija (smeh).

Pred kratkim si objavila tudi lastno spletno stran in odprla društvo Majarena. Na spletni strani sem prebrala veliko zanimivih reči, predvsem je mojo pozornost pritegnil projekt Intuitivno poslušanje. Ali lahko bralcem Spletnega časa, kaj več poveš o tem? Kaj to sploh je?

Mojca:
Majarena je društvo za kulturo komuniciranja. Kaj vse to pomeni ali lahko pomeni, je preveč, da bi mogla zadovoljivo opisati v nekaj stavkih. Za projekt »Intuitivno poslušanje« bi kdo porekel, da je to še ena od storitev v množici izdelkov, ki naj bi pomagali ljudem lažje prebroditi vsakdanje stiske. In imajo prav. Ljudje iščemo najrazličnejše načine, kako prebroditi osebne stiske: nekateri z raznimi vrstami duhovnosti, jogo, terapijami in coachingi vseh vrst. Vse te stvari imajo svoj namen in svoje odjemalce in nenazadnje tudi neke učinke, vsaj kratkoročno.

Intuitivno poslušanje pa zadovoljuje človekovo temeljno potrebo po biti slišan, resnično slišan. Tu sploh ni pomembno ali je nekdo mistik, duhoven ali racionalist, pragmatik ali kakršenkoli je že njegov življenjski pogled. Vsakdo od nas pride občasno v situacijo, ko bi pogosto zadoščalo že, da nekomu pove, kar ga teži, da bi se lahko izrazil ali brez zadržkov spregovoril o svojem problemu, da bi potem lažje premislil o svojih nadaljnjih korakih. Vendar pa je najbolj pomembno, da lahko zaupaš nekomu, ki te ne bo obsojal ali presojal, nekomu, ki ga ne bodo omejevala njegova lastna prepričanja ali psihoterapevtske strokovne šablone. Naši bližnji, prijatelji in psiho-zdravilci in zdravniki običajno niso te osebe, ker imajo, prvi lastna prepričanja ali so del našega problema, drugi pa okvire svoje stroke. Ne potrebuješ nasvetov, predalčkanja ali soljenja pameti. Pomembno je, da začutiš, da svoje skrbi, dogodke ali ravnanja lahko zaupaš osebi, ki te bo resnično slišala. Ko začneš pripovedovati svoje skrbi ali zgodbo, začneš strukturirati svoje misli. Tvoja lastna pripoved s tem, ko ji daješ rep in glavo, ti pomaga priti do uvida v tvoj problem. Želi pomagati na dolgi rok.

Naloga intuitivnega poslušalca je, da stori vse, da bo resnično razumel to, o čem mu govoriš in ti na nek način pomagal nastaviti zrcalo. Ko dojameš in začutiš, da je nekdo resnično doumel tvojo situacijo, takrat se nehaš počutiti tako sam in izgubljen v svojem problemu. Dober intuitivni poslušalec ti pomaga (pre)usmeriti tok tvojih misli. Takrat tvoji možgani prično delovati drugače, prično delovati konstruktivno in v smeri iskanja rešitve ali drugega zornega kota.

Oh, o tej temi lahko razglabljam še nekaj ur (smeh). Je pa res, da intuitivni poslušalec ni nekdo, ki sede na stol in te pač posluša, niti ni nekdo, ki je pametnejši od tebe. Vendar pa so potrebni znanje, empatija, občutek in tudi izkušnje. Sama trenutno sodelujem kot prostovoljka v društvu Altra, ki pomaga različnim osebam pri reintegraciji v družbo. Tam sem tudi našla odličnega mentorja. Deležna sem strokovnih napotkov in izkušenj in se še dodatno kalim kot poslušalka.


Bralce svoje spletne strani vabiš k pisanju kratkih zgodb. Se ti ne zdi, da s tem nekako konkuriraš Spletnemu času?

Mojca:
Spletni čas nima konkurence! (smeh). Ja, moja spletna stran, taka kot je trenutno, je tudi rezultat dejstva, da sem se pričela udejanjati kot pišoča oseba. Seveda je moja stran običajen blog in ne literarna revija kot Spletni čas (smeh). Res sem nastavila podstran Prevozi.org zgodbe z namenom zbirati zgodbe z avtoštopa in današnjih »prevozov«. Sicer pa na svoji strani še malo kuham, pa malo »nakladam« o tem in onem približno tako kot tisti zajček, ki sedi na štoru, si brusi krempeljce ter se mimoidočim hvali, kako bo požrl medveda …(smeh). No, ne jemljimo preveč resno tega našega življenja, dokler ga še imamo. Raje se mu smejmo.


Naj te popravim. Spletni čas ni literarna revija (teh ambicij niti nima), ampak je spletni časopis z nekoliko širšo in bolj razpršeno vsebino. Objavljamo prispevke, tako umetniške, kot tudi take z lahkotnejšimi vsebinami. Predvsem predstavljamo mlade in manj mlade, znane in manj znane portrete ljudi, ki se s čim zanimivim ukvarjajo, bodisi z umetnostjo, bodisi z obrtniškim delom ali npr. z zeliščarstvom. Ne smem mimo kolumne Iztoka Geistra, velikega zagovornika narave, ki objavlja veliko člankov na temo narave in ptičev. Naj izpostavim na tem mestu Virtualno galerijo, ki ima trenutno največji odziv pri ljudeh, pa ustvarjanje skupinskega dnevnika, ki je še svež in orje ledino in je namenjen vsem!, ki želijo karkoli povedati ali pokazati. Aktualne so tudi fotozgodbe … Imamo celo rubriko o jadralnem letalstvu, kjer avtor meni, da je ta šport v Sloveniji zapostavljen … skratka Spletni čas se odpira v vse smeri, v umetnost in v življenje, ki ga živimo, razen v znanost (smeh), pa tudi trači nas ne zanimajo. Zadovoljni smo, imamo kar lepo število bralcev in kar nekaj vsebin.

Kakorkoli že, tudi sama mislim, da naša portala ne konkurirata drug drugemu (smeh) in lahko samo sodelujeta. Pravijo, da je sodelovanje ključ do uspeha in jaz verjamem v to.

Hvala za pogovor in veliko uspeha pri delu z društvom Majarena.


Z Mojco Zelenko in Janezom Kekom se je pogovarjala Vanja Čibej.