MENU‎ > ‎Aktualno‎ > ‎Objave-Aktualno‎ > ‎

Pot do osebne svobode, napisala: Mojca Zelenko, januar 2017

objavljeno: 24. jan. 2017 07:27 avtor: Spletni čas - Inovelmedia   [ posodobljeno 25. jan. 2017 04:44 ]

Robert Bric: Pot do osebne svobode - intervju 
Nekateri pravijo, da naključij ni, da je vse določeno. Jaz tega ne vem, kakor tudi tisti ne, ki to zatrjujejo. Pravim le, če si odprt, potem doživiš marsikaj in marsikoga spoznaš. 

Roberta Brica spremljam od takrat, ko sem se naročila na njegove spletne novice pred kakim letom dni. Je sicer eden izmed mnogih učiteljev in trenerjev za osebnostno in duhovno rast v Sloveniji, vendar ima zelo poseben pristop. 

Govori brez dlake na jeziku in z veliko mero humorja in ironije in demistificira najrazličnejše oblike duhovnosti, ki so se razpasle po svetu.

Zase trdim, da sem racionalist in ne mistik. Nikoli me niso pritegnili učitelji in metode, ki bi reševale osebnostne in osebne probleme s pomočjo čaker, vibracij, energij, hoje po žerjavici, govorjenjem »ooohm«, zakona privlačnosti in imenovanjem sebe boginja, zato mi je bilo srečanje s pristopom Roberta Brica za osebnostno rast dobrodošlo presenečenje. 


Naključje me je prineslo na njegovo dvodnevno delavnico terapevtskega coachinga za samopomoč. 
Nisem čutila potrebe po učenju za samopomoč in tako sem šla na delavnico predvsem zaradi radovednosti in pa zato, da slišim še v živo njegovo temperamentno govorjenje v kleni severni primorščini. In spremljala me je dokajšnja mera skepse.
Kako je delavnica v resnici potekala in kako sem jo doživela, predvsem pa, kdo je Robert Bric, bom skušala prikazati s pomočjo tega intervjuja. 



Gospod Robert Bric, na delavnici res ni bilo plesanja, mahanja, niti čustvenih izpadov posameznikov, ki so tako značilni za razne oblike duhovnosti. Pa vendar smo uporabljali neke tehnike za ukvarjanje s samimi seboj.

Najprej predlagam, dajva se prosim tikat. To rečem vedno tudi na svojih delavnicah. Je bolj naravno za medčloveške odnose. Ko sem šel 1990 v Avstralijo, smo bili vsi na ti. Ko sem se vrnil 2003 v Slovenijo, so bili vsi na vi. In klima med ljudmi je bila slabša!

Tehnike za ukvarjanje s samimi s seboj so zato, ker edino, na kar lahko res vplivamo, smo mi sami. Vplivamo lahko na naš notranji svet to je na misli, čustva in občutke. 
Večina ljudi živi v iluziji, da se morajo naučiti uporabljati tehnike za vpliv na zunanji svet v stilu recimo Zakona privlačnosti. In da bo potem njihovo življenje boljše. 
Te tehnike kot prvo ne delujejo, kar je razvidno vsakomur, ki želi videti dejstva. Vsakdo lahko na primer pogleda na AJPESu finančne rezultate gurujev Zakona privlačnosti, ki učijo finančno blagostanje, sami pa so revni kot cerkvena miš. 
Kot drugo pa lahko živimo v super zunanjem svetu, pa smo vseeno mizerni. To dokazujejo recimo primeri bogatih uspešnih zdravih ljudi v dobrih medčloveških odnosih, ki padajo v depresijo ali celo delajo samomor.

Pri psihologiji bi se morali učiti že v srednji šoli praktična orodja za delo na sebi. In spoznati bi morali, kako deluje podzavest. Svet bi bil drugačen.
Ker se to ne bo zgodilo, so potrebne take delavnice kot je moja. 

Delavnico opisuješ kot nabor orodij in tehnik, ki lahko človeka pripeljejo do popolne svobode. Hkrati pa imate tudi e-delavnico za razsvetljenje, ki naj bi pripeljala človeka do absolutne svobode. V čem pa je razlika?

Popolnost je subjektivna. Vsakdo jo vidi drugače, si želi drugačno popolnost in opisuje drugačno popolnost. 

Da bi človek lahko živel v popolno svobodi, mora postati gospodar svoje podzavesti. Do takrat je namreč suženj podzavesti, ki ga premetava kot pajaca. Posledično psihično trpi. 
Ko postane gospodar podzavesti, si lahko tak človek postavi življenje na način kot si on sam želi. Zato je to popolna svoboda.
Absolutna svoboda je nekaj drugega. Za vse je enaka, zato pač je absolutna. Ni subjektivne interpretacije. Kdor doživi stanje razsvetljenja, lahko razume to izjavo. 
To stanje razsvetljenja pa ni tisto, kar ponavadi razumejo ljudje pod tem pojmom, ker so tako prebrali v duhovnih knjigah ali slišali od mnogih gurujev. 
Gre za temeljno stanje bivanja, ki je stalno na razpolago vsem. Ni treba biti od boga izbran ali posebno nadarjen ali meditirati celo življenje ali imeti očiščeno karmo in še vse ostalo, s čimer polni duhovnost glave ljudem. 
Če bi ljudje dojeli in sprejeli, kako naravno, preprosto in vsem dosegljivo je stanje razsvetljenja, bi potreba po duhovnosti odpadla.
To se seveda ne bo zgodilo, ker od duhovnosti živi množica ljudi. Tem ni v interesu, da bi ljudje spoznali resnico. Mimogrede, večina med njimi je niti sama ne pozna.

Robert Bric, si poslovni svetovalec in coach za osebnostno rast. V življenju si marsikaj delal in imaš širok nabor dejavnosti od razvoja in formacijske tehnologije, marketinga, prodaje, sodeloval v raznih projektih in bil poslovni vodja. Karierno si prišel do vodilnih oziroma direktorskih položajev in to v Avstraliji, kjer si živel 13 let.
Zaradi svojih pestrih življenjskih izkušenj si brez dvoma kompetentna oseba za pomoč ljudem na njihovi poti osebnostne rasti. Tvoja življenjska pot je izjemno uspešna. Pa vendarle se mora človek tega tudi nekje naučiti ali so dovolj le lastne izkušnje? Se je tvoja življenjska pot le vzpenjala ali so bili na njej tudi padci? Kako je pravzaprav prišlo do tega, da pomagaš drugim?

Zakaj sploh ljudje potrebujemo pomoč?
 
  

Seveda sem doživljal padce. Eno večjih razočaranj sem doživel, ko sem dojel, da je duhovnost v veliki meri nateg množic. Vanjo sem namreč do takrat vložil približno 10 let svojega časa, ogromno energije in denarja. Sledil sem raznoraznim gurujem, ampak vse poti so se izkazale za slepe ulice.

Zato sem stopil na svojo pot. Na tej sem prišel do tistega, do česar sem prej mislil, da me bo pripeljala duhovnost.
Potem sem se odločil, da pomagam takim kot sem bil jaz: to so tisti, ki jim duhovnost ni pomagala. Ampak pomagati takim ni tako enostavno kot zveni.
Ljudje se na žalost ukalupimo v nek okvir prepričanj. Z leti postane ta okvir vse manj fleksibilen. In pride trenutek, ko se začnemo samo še vrteti znotraj tega okvirja.

To je okvir, v katerem bivajo tudi negativna čustva in omejujoča prepričanja. Ko se aktivirajo, začnemo psihično trpeti.
Vsaka težka življenjska situacija nas pritisne ob ta okvir. Ta pritisk je neprijeten ali celo boleč. 
Če se ne seznanimo s tem, kako človek glede tega sploh deluje, potem smo sužnji podzavesti. Da bi se osvobodili izpod jarma podzavesti, pa moramo najprej dobiti prave informacije. In potem to preizkusiti v praksi. Na sebi!
Slepa vera, ki je tako prevladujoča v duhovnosti, tukaj ne pride v poštev. 
Zato so nam koristni ljudje, ki so pred nami prehodili pot do popolne svobode. Taki govorijo iz lastnih izkušenj za razliko od mnogih v duhovnosti, ki samo kot papige ponavljajo tisto, kar so slišali ali prebrali.

Ampak na žalost je duhovnost popularna, ker obljublja super rezultate z malo ali nič truda. Poleg tega v ljudeh vzbuja upanje, ki je kot droga. 
Ljudje na tej drogi potem nočejo videti realnosti. Živijo v iluziji. Jaz temu pravim otroški vrtec življenja. 

Mogoče ti je danes odveč pripovedovati o tvoji lastni izkušnji, ko si sam iskal razsvetljenje in na tej desetletni poti, ki si jo omenil in je bila brez želenega rezultata, srečal najbrž mnoge svetovne guruje in pridobil tudi različne kvalifikacije.


Si vseeno pripravljen povedati, katere poti si ubiral, preden si našel svojo lastno za doseganje osebne svobode?


Ko sem šel 1990 v Avstralijo, sem padel v duhovne vode. Odločil sem se, da bom našel razsvetljenje. Pa niti vedel nisem, kaj to je!!! Super dokaz, kako padeš pod vpliv množic. Vsi okoli mene so namreč govorili o razsvetljenju. Seveda tudi oni niso imeli pojma, kaj to je.
V iskanju razsvetljenja sem se ukvarjal s TaiChi-jem in taoizmom, kriya in raja jogo in hinduizmom, budizmom, celim kupom meditacijskih tehnik, z izventelesnimi izkušnjami, astralnimi projekcijami in prejšnjimi življenji pa še s celo množico New Age pristopov, ki so dišali po Zakonu privlačnosti. Zabluzil sem celo v kristale in eterična olja.
Porabil sem ogromno časa, energije in denarja. Tako iskanega razsvetljenja pa ni bilo od nikjer. Še zdaj se spomnim, kako sem pozimi do pasu gol meditiral pod drevesom v lotus položaju. Čakal sem, da me bo »zadelo« od nekje in bom razsvetljen. Zdaj se temu samo smejim, ampak takrat sem pa vse to jemal in delal zelo resno.
Ko sem konec 90ih dojel, da brcam v temo, sem stopil na svojo pot. Ampak tam sem brez učitelja, guruja ali kakršnegakoli vodnika po brezmejnih planjavah duhovnosti tudi še naprej brcal pa v drugačno temo. Vendar sem hotel do konca priti sam.
Trajalo je še nekaj let, da sem končno po svoji poti prispel do cilja. Tudi na tej poti sem porabil ogromno energije in časa, zato pa zelo malo denarja.
Na osnovi teh svojih izkušenj trdim, da je duhovnost v bistvu nateg množic, pa najsi bo dobronameren ali zlonameren. Nateg v smislu, da duhovna pot ne vodi do željenega cilj. Tja vodi pot osebnostne rasti. Za razliko od duhovne poti pa je ta zelo težka, vsaj na začetku. Zato po njej hodi tako malo ljudi.

V Sloveniji vodiš projekt terapevtskega coachinga za samopomoč po lastni metodi. Izkazala se je za izjemno uspešno. Ljudje te lahko spremljajo po internetu in osebno na delavnicah po vsej Sloveniji. 
Sedaj si prešel že v fazo, ko boš svoje znanje predajal naprej in pričenjaš s seminarji za pripravo trenerjev po tvoji lastni metodi. Kakšne predispozije ali kvalifikacije mora imeti nekdo, ki bi želel pomagati ljudem po tej metodi?


Jaz uporabljam vse te tehnike in orodja že mnogo let. Sem se pa šele v 2015 odločil, da bom vse to delil s tistimi, ki želijo to obvladati.
Takrat sem ocenil, da je nategovanje ljudi skozi duhovnost, pa naj si bo namerno ali nenamerno, preseglo zame sprejemljive okvirje.

Name so se začeli obračati ljudje, ki jih je duhovnost razočarala ravno v trenutkih, ko bi potrebovali neko rešitev. To so tisti težki življenjski trenutki, ko izgubiš ljubljeno osebo, službo, se ločiš, resno zboliš ipd. 
Vse, kar so vedeli in znali, jim ni pomagalo. Še najmanj pa Zakon privlačnosti. Zato so bili pripravljeni pogledati še v kako drugo smer. 

Zelo hitro mi je postalo jasno, da sam ne bom zmogel biti prisoten povsod, kjer bi bil lahko koristen. Zato sem se odločil prenesti znanje in izkušnje na nekaj coachev, ki razmišljajo podobno kot jaz.
Za biti terapevtski coach po moji metodi mora biti človek pripravljen iti s celo svojo bitjo preko svojega okvirja prepričanj. Mora doživeti popolno svobodo kot je treba. Kako naj sicer vodi nekoga v to smer, če ne ve, kje je to in kaj je to in kako to izgleda in kaj lahko da?
Učenje samih tehnik pa je preprosto. Za to ni treba biti posebno nadarjen.
Pomembno je tudi, da si coach želi pomagati ljudem in da ni v coachingu zaradi ega ali denarja.




Ko sem se prvič srečala s projektom »Kaj pravi zdrava kmečka pamet », sem skoraj umrla od smeha. Imaš odličen nastop in vsebina je vredna gledališkega scenarija za komedijo. Cilj projekta je ozavestiti ljudi, da ne bi nasedali najrazličnejšim šarlatanom, ki z najhujšimi nebulozami uspejo izvabiti zadnje prihranke iz ljudi. Pa vendar se najdejo taki, ki jim ni všeč, ko jim razkriješ pravo plat zgodbe. Najbolj zanimivo in proti pričakovanju je to, da se ne razburjajo tisti, ki z nebulozami služijo, pač pa se razburjajo žrtve in kandidati za žrtve šarlatanstva. Kako lahko to razložiš?

Ko se človek enkrat ukalupi v svoj okvir prepričanj, potem ga je pripravljen braniti na vse načine. V nekaterih skrajnih primerih tudi z lastnim življenjem kot kažejo recimo primeri verskih vojn ali samomorilski teroristi in podobno.


Spreminjanje globoko ukoreninjenih in široko vplivajočih prepričanj bi pomenilo, da si nekdo prizna, da nima prav. Za ego je to nesprejemljivo.
Posledično bi tak človek moral tudi spremeniti identiteto. To je kot mala smrt. Stara identiteta mora umreti, da se nova rodi. Smrti se pa bojimo, ker nas pelje v neznano.

Vzemimo primer vernika Zakona privlačnosti.
Za delovanje tega zakona ni nobenega dokaza, ki bi vzdržal resno znanstveno presojo ali presegal rezultate, ki jih napove verjetnostni račun.
Kljub temu v svetu obstaja množica ljudi, ki v to verjamejo. Ne moremo jim premakniti niti z dokazi, ker padejo takoj v zanikanje ali pa jih sploh nočejo videti.
Če bi sprejeli dejstva, bi si namreč morali priznati, da so leta brcali v temo. Tega ne bodo naredili.
Pa tudi dobro se počutijo v družbi enako mislečih. Vsi skupaj sanjarijo in življenje je lepo.
Seveda samo do trenutka, ko se zgodi nekaj, za kar je potrebno biti osebnostno zrel. V takih težkih trenutkih namreč upanje samo ne pomaga kaj dosti. In zakon privlačnosti tudi ne. 
O tem sem ogromno objavil na portalu v okviru serije Kako zdrava kmečka pamet gleda na duhovnost. 

V Sloveniji opažamo porast raznoraznih coachev in terapevtov za osebno in duhovno rast. Vi poudarjate, da ste coach za osebnostno rast. V čem je razlika?


Zame je osebna rast, ko oseba raste. Kar pomeni, da se redi, ker pridobiva na teži. Duhovna rast je pridobivanje cele množice konceptov, ki človeka počasi, a zanesljivo zasužnjijo. Ga ukalupijo v nefleksibilen okvir razmišljanja.
Vsi ti duhovni koncepti so več ali manj bolj malo koristni, ko človeka življenje neugodno udari v čelo.


Osebnostna rast je, kot beseda sama pove, rast osebnosti človeka. Človek, ki postaja osebnostno zrel, se je sposoben vse bolj soočati z življenjem in sam s sabo.
Osebnostna rast je v bistvu odmetavanje konceptov, ki človeka zasužnjujejo. V končni fazi je osebnostna rast osvobajanje od samega sebe.


Premalo ljudi hodi po poti osebnostne rasti. Upam, da bo tale intervju vzpodbudil vsaj nekatere, da bodo stopili na to pot.
Na začetku je ta pot sicer težka, ampak končna nagrada je pa fantastična: popolna svoboda! Se splača potruditi. Svet bo boljši. In več bo pristnih nasmeškov!

Gospod Robert Bric, najlepša hvala za pogovor in želim, da pomagate še mnogim napredovati v naslednjo fazo razvoja njihove osebnostne rasti.




Napisala: Mojca Zelenko 
Fotografije: osebni arhiv avtorice in Roberta Brica


Če bi si želeli izvedeti kaj več o delavnicah g. Roberta Brica, in če bi se jih želeli udeležiti, nam pišite na naslov: