Avtorica pričujoče razstave, akademska slikarka Nika Korsič, se je doslej preizkušala v različnih upodobitvenih tehnikah, pri čemer je nadvse uspešno združevala slikarstvo in fotografiranje. Zato je lahko brez večjih pomislekov pripravila ta pester izbor slik in fotografij, ki ga je omejeval le improviziran razstavni prostor.

Pa je morda kljub navidezni poljubnosti razstavljenega gradiva mogoče najti kakšno vse povezujoče opravičilo za prav takšen in ne drugačen izbor, ki naj bi bilo hkrati tudi potrditev slikarkinega likovnega sporočila? Mislim, da je vsem slikam in fotografijam, tako abstraktnim kot figurativnim skupno prav to, da gledalca nagovarjajo z izrazno močnim koloritom in premišljeno kompozicijo. Ker pa vsakokratna uporaba barv nagovarja gledalca v čustveni govorici, lahko rečemo, da so to barve letnih časov: zimsko vznemirljive, spomladansko živahne, poletno vroče, jesensko spokojne. Zima (abstraktne skice): skice občutimo kot pripravo na vznik življenja, kot nekaj še neorganizirano beljakovinskega, s poskusi črtnega kodiranja, kot pričakovanje, da bo pravkar počilo, pa naj bo to lupina ali ledena ploskev. Pomlad (oljna figuralika): lebdeča človeška telesa, upodobljena v polnem žuborenju svetlobe v najnežnejših nebesnih tonih, ki se zrcalijo tako v oblakih kot v vodi. Poletje (abstraktne kompozicije v akrilu): skorajda zgnetena prepletenost linij in barvnih ploskev v ozračju dih jemljajoče vročine visokega poletja, domala brezizhodna prepletenost strastnih linij in nasičenih barv. Jesen (fotografije odsevov): strasti so povsem umirjene, brez vsakršne ostrine ali notranje napetosti, topli rjavi toni odsevajo čas sproščanja in tihega samozadovoljstva. Ampak, da bi lahko čustveno opredeli zadrego in nelagodje, ki ga vzbuja v gledalcu povoščeno in pomrznjeno sadje in zelenjava v ledeno kričečih barvah, bi potrebovali še en letni čas, ki bi združeval zimska pričakovanja in spomladanski nemir, poletno vročičnost in jesenski mir. Imenujmo ga čas predrznosti, čas izumetničenja naravne lepote. Vendar mar ni ravno upodabljanje tega manjkajočega letnega časa najresnejša in najbolj odgovorna naloga umetnosti? Od nekdaj in za vekomaj.

Vse razstavljene slike so ptice selivke. Večina se jih bo po razstavi vrnila domov. Nekaj pa si jih bo našlo nov dom, novo mesto.