MENU‎ > ‎Aktualno‎ > ‎Objave-Aktualno‎ > ‎

Strast in manifestacija, avtorica: Urša Brate, avgust 2020

objavljeno: 25. avg. 2020 08:26 avtor: Spletni čas - Inovelmedia   [ posodobljeno 25. avg. 2020 18:57 ]

PA LEP DAN 

Strast in manifestacija 


Kot je »duhovni učitelj« Sadghuru enkrat rekel: »Če bi policisti imeli toliko energije kot jo imajo razbojniki, kriminala ne bi bilo. V perverzijah je občutek povečanega toka energije izrazit.« 


https://sites.google.com/a/inovelmedia.si/i-novel-media/home/aktualno/objave-aktualno/strastinmanifestacijaavtoricaursabrateavgust2020/cosmos%20flowers%20(2).jpg
Fotografija: Cosmos Flower 2, Urša Brate 


Ko sem se ustavila na teh besedah, ki so mi kar nekaj dni odmevale v miselnem polju, nisem uspela drugače, kot da se s tem strinjam – čeprav mi to nikakor ne diši. 

Rojeni smo v ta svet s potrebami, željami, vzgibi – kot je na primer prva potreba po hrani in v lovu za njo smo neustavljivi, tudi lačne nas žene primarni boj za preživetje. 

Potem se skozi sprehod po prostoru življenja navzamemo nekaj tega in nekaj onega. Okolje nas uči, nas oblikuje in tako oblikuje tudi naše želje, potrebe in »perverzije«. Tam tiči občutek povečane energije, tja se zliva strast in tam zraste ego. In nekako v tem omejenem svetu polnem represije, se uspejo še tako osnovne in čiste želje oblikovati v nekaj kar morda koristi nam – drugim pa vzame. Že dolgo živimo tako in te odmiki od harmonije so postali pravi KAOS (ja, z velikimi črkami). Z željami, ki so same sebi namen tako kreiramo svet, ki ni inkluziven ampak izrazito ekskluziven. 

Najtežje osebno spoznanje je bilo, da sem sama kreator svoje sedanjosti in prihodnosti (zaenkrat pustimo preteklost v preteklosti). Biti odgovorna do sebe, svojih misli in izbire, je absolutno najtežji korak, ki ga delam znova in znova. Sicer pa globoko verjamem v to, da je pravi uspeh v ponavljanju veščin. 

Vsak trenutek prinaša možnosti … možnost ene poti ali druge, križišče - priložnost odločitve. 

Pri meni se je oblikovanje začelo z izrazitim zavedanjem česa nočem, in odklon je risal vedno bolj jasno sliko tistega kar želim videti v svojem svetu. Vrline, občutki, doživetja, osebni odnosi, kompromisi in meje. Vse se začne tam, pri mejah. Osebne meje so izraz ljubezni. Ljubezni do sebe in okolice. Šele pri jasno postavljenih mejah se lahko začne prava ljubezen, ki je čista, neodvisna, svobodna. Meje so meni osebno sigurno največji izziv in se jih še vedno učim zdravo postavljati. Vsaka situacija jih ponovno definira in ustvarja prostor. Le iz tega prostora pa lahko delujem ljubeče in empatično, kot oseba, ki si želim biti. Tukaj se tudi vedno znova odvija proces kreacije. 

Zato zdaj vem, da je za uspešno manifestacijo potrebno očistiti svoje energijsko polje, postaviti se v svoje bistvo, svoj višji jaz in od tam sprejemati odločitve. Postavljati meje in kultivirati mir, občutek povezanosti s samim seboj, z obstojem, in čutiti varnost, ki jo lahko čutimo samo v tem centru. Iz tega centra pa lahko ustvarimo kar želimo, tu je neomejen vodnjak kreacije. Maternica obstoja.

Gibanje, tako popularno od razvoja socialnih medijev, “Be happy” - ni uravnovešeno stanje človeka. In zato je to gibanje ustvarilo primeren kontrast, kot je depresija in nesreča, jeza, frustracija, strah. Da pa se ljudje lahko uspešno razvijamo in oblikujemo, potrebujemo mavrico občutkov in zatiranje “negativnih” (ki so v resnici samo neodobravanje družbe do upora), je prineslo ekstremne oblike ene in druge strani kovanca. Evforija na eni strani, depresija na drugi. In lažno energijo s katero se hranijo ti ekstremi in naši strahovi. Strahovi pa nasprotujejo naši esenci, samouresničitvi in na koncu manifestaciji življenja, ki smo jo prišli uresničit. So šola na poti k samemu sebi. In kot pravijo “na drugi strani strahu nas čaka sreča, izpolnjenost”.

Kaj pa si sploh želim ustvariti v svetu? 

Na hitro nam želje silijo k materialnemu ali pa k zdravju ali pa k ljubezni ... Po navadi nam nekaj, ali pa kar vse od tega manjka, da bi bilo življenje “popolno”. Ampak ali je res to tisto kar si želimo? Če olupimo vse te zunanje pogojene ideje kot čebulo in uspemo poslušati notranji utrip, ali ni da v resnici želimo biti varni, srečni, mirni, ljubljeni? To so vse občutki, ki jih gojimo v sebi, vznikajo v nas samih in niso pogoj zunanjega sveta, to smo mi, v naši čistini. In tukaj je center manifestacije - samouresničitve. V nas samih. V občutkih, v ljubezni do sebe in vsega, v odpuščanju česar nam ne služi in sprejemanju drugačnosti, sočutju, strpnosti, v nasmehu, ki ga podariš, v miru, ki si ga nudiš in v ljubezni, ki jo nosiš. Nad tem imaš moč v vsakem trenutku, moč nad samim seboj. 

Telo in naš 3D obstoj pa nas zares brezkompromisno opominja na to, da vseeno živimo v omejenem svetu, kjer se simultano dogajajo tudi procesi, ki jih ne nadziramo mi (naš človeški um), ampak višja sila, nam uganka, ki svoje silnice usmerja po svoji podobi. Je ženskega spola, ker kreacija je ženska. Je neomejena maternica vsega obstoja, je kreativnost, rojstvo idej in nazadnje velika manifestacija. Začetna ovira tukaj je pomanjkanje. Ko je krč želje ustvarjen z mislijo ali pa dejstvom tistega kar nimamo. Za to, da se rodi želja po nečem, je lahko razlog tudi pomanjkanje (in največkrat je tako), ampak takoj za tem pa lahko nastopi hvaležnost za obilje, ki ga nosimo v sebi - naš notranji center, naš vodnjak. Zato je začetek najtežji in tudi najpomembnejši korak k uresničitvi. Bodimo vibracija uresničitve. Vse se začne znotraj … v miru, v povezanosti. 

Ko pišem ta učenja, ki jih seveda premlevam znova in znova, se sprašujem kako je mogoče, da nosim to znanje in še vedno padem pri izpitu življenja. Enkrat stopim na val in gre, in gre! In potem padem… trdno na tla. In, ko sem tam, »uživam« v blatu, odrgninah potolčenih kolenih in z buško na glavi, si ne znam pomagat, da ne bi prijela tudi za to vabo “perverzije”. Se še malo sprehodim po kontrastu in bi bila lagala, če bi trdila da mi je grozno, no, je grozno ampak ego uživa. To je neka ta sprijenost človeka, ki v svojih bolečinah v resnici uživa. Uživa biti žrtev. Pa čeprav trpi, z njim trpijo tudi vsa načela. To je ta mlakuža in cona udobja. Tukaj ni potrebe biti odgovoren za svoja dejanja, ker so za njih odgovorni vsi drugi, v mojem primeru ponavadi »krivično vesolje«. Je pot učenja, čiščenja česar nam ne služi, notranjih konfliktov in bolečin, pot k sebi, čisti esenci, ki ustvarja boljši svet. Za vse prednike in potomce in seveda zase in vse, ki smo na tej poti. 

Torej ključ do zares izpolnjenega občutka sreče, zadovoljstva, povezanosti in ljubezni, ni samo v manifestaciji sebi služnih reči, situacij, stanj, ampak v življenju kjer si kot človek obkrožen z vsem, ki podpira tvojo željo ideala. To pa pomeni nenehno ustvarjati vse to v svojem okolju. Ko življenje okoli nas odseva naše notranje stanje harmonije, se občutki, kot so sreča in ljubezen, reciklirajo skozi kanal kamor to usmerjamo, skozi druge ljudi. Zato manifestirajmo življenje za vse nas , se povežimo in okrepimo v energiji, ki podpira skupno vizijo. Bodimo zgled in luč in neomejen vodnjak obilja <3 

Ljubezen? O tem pa naslednjič :) 

Pa lep dan, Urša 



Opomnik sami sebi:  

»Bodi sprememba, ki jo želiš videti v svetu.« 

 (Ghandhi)