11.

»Ta moški se mi zdi, no, ko sem ga spoznala, se mi je zdelo, da ima avro izjemneža, čeprav je molčeč in ne razmetava z glasnim čustvovanjem in ropotanjem in namišljenim moškim barbarskim nagonom. Pri njem mi je bilo takoj všeč, da ne izigrava in se prenareja v kakšnega gizdalinskega opičjaka, poglej današnje moške; sami ubogi otroci, izgubljeni v sanjah,« je rekla Ankica, ki je že začela ošvrkovati moške, ki so hodili mimo najine mize tik ob vhodu v Stino, čeprav je vedela in to zelo dobro, da je najbolj zapeljiva in seksualna in erotična prav hladnokrvna čutnost.

»Joj, sva pustili Bertiju vodo in brikete?«

»Sem draga, Berti ne bo lačen in žejen. Sem ga malo posvojila, jaz tako ali tako še nikoli nisem skrbela za nikogar drugega kot le zase. Naj bo Berti ta čas, ko si pri meni, moj pastorek,« se je zasmejala Ankica.

»In naj se bori za resnico in naj se naje kruha kakor ti, virtuozna manipulantka in zmagovalka vsega sladkega v življenju, kar si zvlekla na svoj rovaš, mojstrica. Če bo postal tak kot ti, mi bo še pobegnil, se razpočil od samozavesti,« sem rekla prijateljici.

»Kaj če bi šli pogledat do Facesa?«

»Kaj pa je to?«

»Diskoteka Igorja Štimca, selektorja hrvaške nogometne reprezentance. Šminkerji in parfumi. Greva?«

»No, vsaj pogledat bi lahko šli,« sem rekla in bila z mislimi drugje. Ko sem gledala snobe, ki srkajo vinca, o katerih večinoma nimajo pojma in veliko kratov ne okusa, se mi je utrnilo, da moč res privlači večinoma slabe in nesamozavestne, vendar zna uničiti tudi dobre in ponosne.

12.

Počasi sem padal v povsem svoj svet, zdelo se mi je, da v službi delam kot robot, potem pa se spet prepuščam emocijam in valovom, ki so me senzibilno nosili po svetu ustvarjanja. Postajal sem čedalje bolj zadovoljen, vendar tudi zaprt in nedostopen, pisanje me je popolnoma prevzelo. O knjigi še nisem razmišljal, čeprav sem pisal kakor da bi bil na turbo friziran stroj. Kar bruhalo je. Včasih sem zelo veliko bral Rainerja Mario Rilkeja in opazil sem, da je v poeziji, ki sem jo pisal, veliko njegovih sledi in artikulacija večkrat spominja na mojstrovo. To me je motilo, a me je hkrati tudi tolažilo, da je Rilke skoraj dvajset let pisal povprečne pesmi, dokler se ni postavil na svoje noge in ga je nehala prevevati jalovina pesniške sugestivnosti. Verjetno je tudi pri književnosti, tako kot v vsakem drugem poslu, leta so potrebna do svojega jezika in izraza, tudi če ima avtor nič koliko snovi in idej, ki so lahko zanimive in izvirne, treba je biti vztrajen in potrpežljiv in se nikoli ne kaznovati za to, da si trenutno takšen, kakršen si ne želiš biti, saj nič ne pride takoj, sploh pa ne v literaturi, v kateri je obsedenost z močjo in slavo pogubna. Za razliko od proze, ki sem se je loteval koncizno in ekonomično, kakor da bi igral šah, z načrtom in vnaprej izdelano podlago v glavi, sem poeziji puščal, da je kar sama gomazela na papir, zato sem se večkrat počutil mesijansko, kar gorel in žarel sem, kakor da iz mene prihaja neka gosta, lepljiva snov, ki se jo je treba iznebiti, jo izkašljati in se očistiti. Pri pisanju poezije nikoli nisem imel zastavljene forme, delal sem povsem nasprotno prozi, poezija mora biti gmota, eksploziv in ne dopušča nikakršnega prostora za trezno okraševanje in nečimrnost, sploh če ta raste iz še ene nečimrnosti, saj potem vse hitro postane cenena bižuterija v dolini pobožnega leporečja. Forma se mi je v poeziji zdela povsem odveč, nikoli si ne bi dovolil kakršnekoli pesniške ujetosti, poezija in proza sta nekaj povsem drugega in govorita z drugačnimi jeziki, čeprav je velikokrat marsikateri pesnik kasneje postal tudi prozaist in je redko obratno. Tudi kot ljudje so se mi pesniki zdeli povsem drugačni od pisateljev, ne samo po biografijah ali avtobiografijah, pesniki so nekakšna zamaknjena bitja, ki lahko v samoti delovne sobe slišijo, kako so iz vejevja zafrfotali ptiči, ki nemalo kratov živijo v vzporednem svetu, ki ga tudi prozaisti ne poznajo, pesniki so res drugačni ob drugega življa, prozaisti pa bolj zemeljski in stvarni, kar se mi po svoje zdi logično, saj proza zahteva tudi ekonomičnost in veliko silo ustvarjalnega spomina, da roman ne postane zmešana čobodra netočnosti, netaktnosti in prozorne filozofaže, kar sodi v mozaik začetniških napak, čeprav imajo tudi skupno lastnost, da je treba delati zgolj po sebi in težiti k razburkanosti. In tudi: proza zahteva garanje, proza je tako rekoč uradniška služba, kakršno sem opravljal tudi sam in navkljub temu, da sem se ukvarjal z besedami, sem moral sedeti ure in ure in prežvekovati in obračati stavke, tako je tudi pri proznem pisanju, poezija pa je lahko, in večino kratov tudi je, eno samo zaklinjanje v inspiraciji, dih, trenutek in hip, utrinek in komet, ne zahteva sedenja in sestavljanja črepinj v dolge povedi, ki se sprijemajo v čedalje večjo gmoto besed, katere pa morajo imeti glavo in rep, nek smisel, kar pri hermetični metafori ne velja: vendar je jezik poezije lahko tudi zaprt in neprediren in popolnoma jasen samo avtorju, pa mu bo uspelo priti do redkih bralcev, ki jih poezija ima, večkrat sem pomislil, da nekateri prav obožujejo tak pesniški credo, ki ga ne razumejo povsem, ne vem zakaj in kaj temu botruje, mogoče pomanjkanje samozavesti ali pa podcenjevanje lastne percepcije, mogoče pa tudi barvno slepoto za šifriranje poezije. Zdaj sem se že večkrat zasačil, da sem začel ljudi ocenjevati in se hkrati tudi zanimati za njih le po tem, ko sem jih izpraševal katero knjigo berejo, kakšna književnost jih tangira. Kadar sem pisal prozo, kar sem večinoma počel doma za delovno mizo, sem si prej vedno pripravil zeleni čaj, vzel beležke in sedel, kakor da sedam za službeno mizo, s poezijo je bilo drugače, v žepu suknjiča sem imel pripravljeno manjšo karirasto beležnico in je največ pesmi nastalo na sprehodih ali v kavarni San Marco, s pesniško besedo sem lahko kupčeval tudi med ljudmi in jih takrat sploh nisem slišal ali zaznal, vendar to ne pomeni, da sem rinil v zmoto, da hočem biti po vsej sili drugačen od drugih, hotel sem le hoditi pot, ki me bo naredila stabilnega človeka. In poezija je navkljub norosti in odlepljenosti od realnega z menoj počela prav to, ko sem zapisal pesem ali zgolj verz, utrinek, sem se počutil skrajno racionalnega in odgovornega do sveta, dobro sem se zavedal, da popolnosti ni in ne more biti samoumevna, kakor marsikateri bralec ali delavec v kateremkoli poslu včasih pomisli. Pisanje in ustvarjanje je bilo zame nekaj povsem novega in drugačnega, osvežujočega, če hočete, in ne vem, komu naj se zahvalim za to, saj sem se po tistem, ko sem začel pisati, počutil veliko lažjega in trdnejšega, Adriana bi skočila v nebo, kaj, padla bi vznak od vzhičenosti, če bi vedela, da sem začel početi tisto, kar si je najbolj želela in me k temu spodbujala in nagovarjala, saj se ji je za razliko od mene vedno zdelo, da bi moral biti pisatelj, jaz pa sem to odklanjal in celo preziral, ker sem bil mnenja, da je bilo vse to že zdavnaj in neštetokrat na tem svetu, čemur je Adriana v smehu oponirala, razmišljala je, če ne celo sodila, da je vsak človek svet zase in endem in da nikoli ni bilo in da ne bo možno, da bi bilo karkoli od človeka dano že neštetokrat na tem svetu: da so samo bolj nadarjeni in bolj delovni in bolj izkoreninjeni ljudje od podrejenih, lenih in zavrtih, da človek že z rojstvom prinaša v svet samo njemu lasten značaj in odgovornost do sveta. Moja uresničitev naj bi bila po njenem pisanje knjig, vendar za časa najinega odnosa tega ni doživela, kaj še, doživela je zavračanje in mojo tezo o utrujenih in spranih klišejih v sodobni književnosti. Vendar sem se zmotil in zdaj sem postajal prav to, kar sem mislil, da nikoli ne bom, kar se človeku rado dogodi in je nemalo kratov še bolj zadovoljno razburjen, kot je bil prej goreče odklonilen. In bilo mi je žal, da sem ji enkrat nesramno rekel, da imovite dedinje, kakor je ona, nikoli ne morejo soditi o fundamentalnih turbulencah človeške nravi in sem zaradi tega lastnega nasilja začel na neki način človekožerstvo prezirati. Na to sem se spomnil nekega čarobnega večera, ko sem ležal v kadi, polni vroče vode in dišečih olj, in se mi je v kar naenkrat zazdelo, da v sopuhu vroče vode vidim bleda kolobarja dojk Adriane Okreše.

13.

Nisem kak velik privrženec zabav in klubov, še manj pa diskotek, zato se mi je ob pogledu na svetlečo žarečo kroglo, ki se je vrtela na stropu Facesa zazdelo, da sem v lunaparku in me je spomin začel tirati v slabost, saj sem kot otrok nekoč bruhala na vrtiljaku. Šla sem na toaleto in si oplaknila lice ter si izpod pipe prisvojila nekaj dolgih požirkov vode. Ura je bila blizu polnoči in diskoteka je bila na pol prazna; nekaj mladih deklet je na plesišču mešalo s hlebci ritnic, na točilniškem pultu pa je komolce gulilo nekaj prestrašenih jastrebov brez stila, ki jim stopnja poguma raste z okajenostjo in zapeljujejo smrklje s plačevanjem pijač in govejimi, otožnimi pogledi, ki so že zdavnaj oropani tudi poslednje lažnive superiornosti. Tudi beda mora imeti svojo birokracijo in če naročim še en Long Island, bom tudi sama tam, v vesolju, ki nima nobene kontrole nad razsodnostjo, kaj šele nad stilom, ki ne zahteva samo talenta, temveč tudi veliko mero minucioznosti v izvedbi. Vendar sva vseeno naročili in nekaj časa besedovali, v zdaj že dobro naphani diskoteki in ugotavljali, kako sva si različni, kar sva vedeli že kot cimri v Bologni: jaz zapečkar in ženska domačega praga, Ankica pa po poznanstvih in odprtosti povsod doma, v klubih, na plaži, na ulici, mreža je bila spletena prav povsod in raster znancev, od šoferjev in varnostnikov do največjih mafijcev, nogometnih selektorjev in predsednikov, imeli pa sva skupno lastnost, ki je bila obema zelo, če ne najbolj pomembna, da nikoli nisva imeli občutka, da bi se nama zaradi tega, ker sva se zavedali, kaj si želiva v življenju in vsaj približno vedeli, kdo sva, okrog glave bleščal svetniški sij. Potem sva nazdravili in to v žaru veselja, da nama je uspelo vsaj na svojo zaplato zemlje prirasti kakor korenina.

Mimo je prišel možicelj, droben kakor špargelj in visok kakih sto petinšestdeset, bil nama je do brade. Po razburkanosti snidenja, ki sta ga izkazala drug do drugega, je bilo za konstatirati, da se že dolgo poznata: najprej je iz notranjega žepa suknjiča potegnil bižuterijsko oblikovano cigaretnico in iz nje vzel tenko zvito cigareto ter jo z veliko strastjo in užitkom prižgal z žveplenko; potem se mi je predstavil in nekaj bziknil v polomljeni angleščini, potem pa sem slišala ali pa se mi je zaradi alkohola samo zdelo, da je iz njegovih ust prifrčal pijani dovtip o lepoticah ali pač nekaj, kar čestita času in prostoru primernega. Ampak stal je pokončno in samozavestno, kot da bi na plečih nosil vse nebo.

»To je Pierre Toromanoff,« je rekla Ankica, še preden je šparglju uspelo sestaviti ime in priimek, kakor da bi bil kak fašist, ki se nikoli ne žrtvuje, še zase ne.

»Spoznala sem ga lani v Torinu, ko je Taschen predstavljal foto monografijo Kate Moss. On je glavni vodja promocije Taschna za Evropo, na Bolu ima hišo in že deset let hodi sem, kadar ima čas in je na Balkanu. Mislim, da veliko dela tudi s Slovenci, tam ima Taschen svojo ekspozituro v okviru neke hrvaške založbe, ki ima predstavništvo v Sloveniji.«

»Mislim, da vem, za kaj gre,« sem rekla. Seveda sem poznala založbo Taschen, to večinoma pop-kič zbirko, recimo malo višjega ranga, vendar samo pogojno, saj so poleg lepih slik in kvalitetnega papirja teksti na ravni srednješolske izobrazbe prirejeni za masovni trg, čeprav se morebiti tudi motim, saj sem poznala samo nekaj njihovih izdaj in ne bi bila rada krivična do ljudi, sploh do tistih, ki kaj delajo in se trudijo. Nisem pa si mogla domisliti, zakaj bi mi bilo to tako domače, kakor da bi bila sem s tem nekoč povezana ali kaj. Bila sem okajena in zaspana in se verjetno nisem mogla domisliti ničesar več, že zdavnaj otrplo in globoko v notranjost možganske arhitekture zazankano meseno hrepenenje me je minilo, ki se pri nekaterih ljudeh, in danes sem zaznala, da tudi sama sodim v ta mozaik, pojavlja po stopnji zaužitega alkohola. Zaradi tega sem se skoraj zagnusila sama sebi, vendar sem to misel brž pregnala. Drugače: Ankica je šparglju in predstavniku dovolila, da jo je precej nediskretno grabil za ritna hlebca in se zraven krohotala storiji, ki ji jo je knjižni mešetar kakor navita lajna kihal na uho. Vendar je poznala moško nrav, tako zelo in na drobno, da tudi pretkani zapeljivci niso zlepa ugotovili, da ne potrebuje gospodarja in osladnega leporečenja, kaj šele kakega iz trte izvitega mojstra, temveč da se bo plesalo po njenem taktu. Špargelj z oslabelo hipofizo se je zdel primeren kandidat, da bi se mu ugreznilo na tenkem ledu zmote. Nekaj časa smo še plivkali ob zanemarjenem točilnem pultu Facesa, potem pa je Ankica predlagala, da bi se zapeljali do Pučišč, kjer lahko nadaljujemo zabavo, Pierre ji že nekaj časa obljublja, da jo bo obiskal in zdaj je pravi čas. Ko sem pripeljala pred Ankičino hišo, sem videla le še posteljo: šparglja in Tomičko sem pustila na verandi, govorila sta kakor pokvarjen tranzistor in se krohotala in razpravljala o politiki in pravičnosti in skušala karkoli skleniti in zakoličiti, a ni šlo: želo sna se je zabadalo v mojo glavo in preživet večer je bobnal kakor s kladivcem za čelom po zrklih in noč se je plazila v sobo z vonjem po rožmarinu.

O točnem datumu promocije boste obiskovalci še obveščeni v začeteku septembra.

Jurij Hudolin se je rodil leta 1973 v Ljubljani, kjer tudi živi kot svobodni književnik, urednik, scenarist, novinar in prevajalec. Objavil je pesniške zbirke: Če je laž kralj (1991), Ajdbog in ptičvolkkača (1992), Bestije (1993), Divjanje (1994), Prividi nemirnega čudaka (1994), Govori ženska (2001), Ljubezni (2009), Žival in lakaj najdeta ljubezen (2009), Čakanje revolucije in modrosti (2013), Prištinski dnevnik (2015) in romane: Objestnost (2005), Pastorek (2008), Vrvohodec (2011), Ingrid Rosenfeld (2013), Osnove ljubezni in zla (2016), Trst via Ljubljana (2017), knjigo kratke proze Na kolodvorski ulici nič novega (2012) in knjigo izbranih kolumn Pusti ti to (2005). Iz hrvaškega, srbskega in bošnjaškega jezika je prevedel več kot trideset knjig proze, poezije in dramatike, uredil pa je tudi nekaj mednarodnih zbornikov in antologij iz več svetovnih jezikov. Bil je kolumnist vseh pomembnejših slovenskih časopisov in revij, kot scenarist pa se je podpisal pod štirinajst filmov, igranih in dokumentarnih. Njegove knjige so prevedene v angleški, češki, madžarski, hrvaški, albanski, srbski, bošnjaški in makedonski jezik, revijalno pa v trideset jezikov. Za svoje delo je prejel več domačih in tujih štipendij, nagrad in priznanj.

---

Fotografija: Portret Jurija Hudolina, Milan Milenković iz Tednika Vreme