MENU‎ > ‎Aktualno‎ > ‎Objave-Aktualno‎ > ‎

TRST via LJUBLJANA (odlomek iz romana), avtor: Jurij Hudolin

objavljeno: 12. apr. 2017 06:32 avtor: Spletni čas - Inovelmedia   [ posodobljeno 31. jul. 2017 23:54 ]


JURIJ HUDOLIN 


TRST via LJUBLJANA 

(odlomek iz romana) 



1. 


Tudi po tistem, ko mi je na porodu umrl Daniele in ne ozirajoč se na okoliščine, ali sem se prebujala v ljubljansko meglo, ali pa so me iz sna že prej začeli žokati petelini in lajež psov v Barboju, je budilka vedno začela drdrati ob pol sedmih zjutraj. Tri leta po nesrečnem porodu, ki je moje življenje spremenilo v balado in sem naokrog znala klamati tudi z orošenimi trepalnicami in sta bojda dve navpični gubi na mojem obrazu pričali o zapleteni zaskrbljenosti, sem še vedno živela v popolni apatiji, ki sem jo čutila do sebe in drugih. Vse, kar mi je ostalo, je bil moj stil, ki sem ga vsak dan na novo negovala in dodajala ornamente in to je bilo dovolj, da ljudje ne opazijo na ošvrk, da te je nekaj hudega popolnoma zdručkalo in da nisi več na lovu za jedrcem življenjskega mirakla, ki naj bi ga vsak odgovoren do sebe iskal med rojstvom in smrtjo. Čeprav je moja nona, Italijanka iz Barboja, majhne in ljubke vasice na meji med hrvaško in slovensko Istro, vedno govorila, da človeka velikega naredi stil, pa je moj ded, ljubljanski odvetnik Okreša, temu kljubovalno nasprotoval, češ da je stil malo več od gole sentimentalne bižuterije in da beži od trdega in neizprosnega življenja in da je lahko zgolj lažniva tolažba. Da bi ustregla obema, sem študirala modni dizajn v Bologni in pravo v Ljubljani, vendar sem oboje zgolj absolvirala, do njune smrti nisem pred njiju položila diplome, a me zaradi tega nista razdedinila, kakor sta znala govoriti, kadar je pred mojimi očmi tiktakal njun kazalec, saj sta bila oba iz tistega testa, da kolikor te zna bogastvo varovati in darovati, toliko te zapelje tudi na napačna in objestna pota in v resignacijo, da bi začela živeti brez vizije in malikovati nekaj, kar bi mi uničilo življenje. In če mi ga ni smrt roditeljev v prometni nesreči kot šestletni deklici, mi ga ne more nič, tako sem se rada bodrila. Za dedkom in nono mi je ostalo veliko stanovanje in hiša s posestvom in precej denarja; stanovanje na Trubarjevi ulici v Ljubljani in hiša, ki ji je pripadalo nekaj hektarjev zazidljivih parcel en kilometer od morja v Barboju v Istri.

Po nesrečnem porodu in ločitvi od Josipa, ki naj bi bila začasna, vendar ga zdaj že dve leti nisem ne videla ne slišala, sem zime preživljala večinoma v Istri, poletja pa v Ljubljani, hotela sem biti tam, kjer je manj ljudi. Sploh pa se mi je vedno bolj dozdevalo, da največ stvari in opravkov počnem prav nasprotno tistemu, kar počne večina, vendar je tudi res, da sem se zadnja leta večini priklonila v tem, da zame pustolovsko in raziskovalno potovanje ni obstajalo več, čeprav je bilo to v moji naravi, vse skupaj je bil le še promet. Bila sem plivkajoč košček plastike, a mi na kraj pameti ni padlo, da bi sredinec usmerila v nebo ali na koga drugega ali magari na kakšno prejšnjo, celo iz trte izvito krizo. Kriza je že vso zlagano zgodovino, ki časti in velikodušno kropi morilce in razbojnike, vendar mi je še bolj in zares šla na živce, pa tudi do drobovja in jeter, gnusna filozofska sintagma, ali bolje, zapoved: izvirni greh. V glavi se mi je pletlo marsikaj in dejansko sem opažala, da večina življa na svojih življenjskih poteh nima zveze z realnostjo, še s fikcijo ne, temveč s prezgodnjo demenco in norostjo. Da je svet že davno dehumaniziran, ni treba posej tolči po nakovalu smisla, zato se mi je boj proti zlu vedno zdel tratenje časa, saj zlo kontaminira še tako trdovratnega bojevnika svetlobe. A vedela sem, kar me je veselilo in mi dajalo upanje, da človek nikoli ne reši vseh problemov in nejasnosti, kaj šele, da bi se jih znebil, vendar jih lahko preraste. In če ne drugega, sem si mislila v topli postelji svoje ljubljanske spalnice, nekaj čez pol sedmo zjutraj, ko je budilka že zdrdrala svoje, mislim si in to že od študija naprej, ne glede na takratno šminko častihlepja in lakote po življenju, da jaz v vesolju ne pomenim nič in bo tako za vedno tudi ostalo. Tolažilo me je, da bi to moralo veljati za vsakega človeka in tudi slutila sem, če ne celo vedela, da največ kratov samo hibe in bolečina pripeljejo na zmagovito pot. Ta vedno zraste iz niča in takrat premagaš tudi najhujši odpor in sovraštvo in posmeh, protesta proti sami sebi se pač ne grem več. In zame bo poslej pomembna vsaka minuta: za človeka kot negovalca lastne, posamične eksistence, če si želi biti kolikor toliko izvoren, niso pomembna ne stoletja ne tisočletja, temveč vsakih piškavih, vendar zlatih deset minut, kajti kdor napada nesmrtnost in si jemlje čas za razmišljanje o njej, ta je zapravil še tistih deset minut in je največ kratov suženj ničevosti, ki nikoli ne uzre plemenitosti in ga nikoli ni šolal udarec ponorele lokomotive bolečine.


2.


Verjetno se mi zaradi tega, ker je oče dal mami v moji adolescenci pete vetru, otroštvo ni zdelo nikoli kako posebno ugodje in čeprav sta se še kasneje drug do drugega vedla precej omikano, sem bil vse do svojega dvajsetega leta, ko sem spoznal Adriano, zadrgnjen in zavrt mladenič, najbrž tudi pod vplivom ponižne in do vsakogar pobožno ustrežljive guvernante, s katero sem prebil večino časa do svojega sedemnajstega leta, saj sta se starša ukvarjala sama s seboj in s posledicami ločitve, ki ju je oba zelo prizadela: za veliko medeno kupo čudeža sta si bila oba edina v tem in verjetno zgolj v tem, da človek zaživi šele takrat, ko se zagleda v lastne napake in se jim upre.

Gimnazijo na liceju Franceta Prešerna v Trstu sem komaj končal, največ zaradi pomoči mame in bogaboječe guvernante, ki je mami na uho nosila, da vse noči berem, vendar ne čtiva za šolske obveznosti. Slovenščino in italijanščino sem imel odlično, drugo pa je bilo dva proti ena, če bi poznali ničlo, kakor pri športni napovedi, bi zagotovo žegnal tudi to. Mama se je na šoli izborila za moje maturitetno spričevalo, ki mi danes prav malo ali nič ne koristi in mi tudi v službi prevajalca pri Il Picolu ne: kruh si služim s tem, kar sem sam našel v knjigah, stanovanje pa sta mi starša zapustila, ko sem ju le s težavo prepričal, da se odkrižata služkinje, saj je vendar pri dvajsetih nisem potreboval več, zdaj je materi na uho nosila celo kaj počneva jaz in Adriana, ki sem jo spoznal leta 1999 v vaški konobi v Barboju, za katero sem slišal, da ti ne glede na debelino denarnice rečejo kaj je naravnost iz morja in če ni nič, ne dobiš nič. Z Adriano sem preživel lepih in občasno tudi zelo turbulentnih sedem let, ko pa nama je umrl tako željeni Daniele, pa sta se najini poti počasi, vendar zanesljivo razklali, najbrž nas res najbolj uničijo tisti, ki jih sploh ne poznamo, ne glede na to ali so iz naših genov ali ne.

Ljudi sem se od nekdaj bal po stopnji neumnosti, ki jim frfotajo iz ust, zato sem po najini tragediji postal tak kot pred Adriano, zazankan in tih, morebiti celo mrk in odločen, da mora čas milosti čimprej in za vedno miniti, kaj naj drugega: se gledam kako jočem, gledam, kako cel svet joče od pamtiveka, kdo se bo smejal in kdo štel solze, ko bo kajman jokal, krokodil? Jasno je, da kakor se kotalikajo in vrtijo planeti v vesolju, zaenkrat name in na vse človeštvo nima nobenega otipljivega vpliva, vsaj v tistem najbolj pomembnem oziru, da bi kdo kdaj kaj tehtnega in pomembnega skoviknil z neba, vendar je jasno tudi, da je ljubezen med različnimi in neenakimi edini možen življenjski red. Preroki in mistiki, ne samo da so sebični blodneži, zapredeni v zgodovinsko zmoto, so tudi egocentriki, ki malikujejo popolno podrejenost in s tem propad življu, ki nima jajc in zaradi tega ne razvija jasne vizije. Čeprav se mi zdi življenjepis gnusno samoljubna in bahata zvrst, sem zdaj, pri tridesetih, s ponosom – sam zase – pritaknil, da sem se za svojo vizijo življenja izvojeval: brskati po knjigah, iskati tisto, kar me bo spet odprlo in pomagati si sam, nočem da mi pomaga katerikoli fizično živi predstavnik človeške rase: hočem in želim si pomagati s knjigami, si z njimi odpirati včasih otečene in lepljive veke, vendar ne s priročniki in šundom, temveč z leposlovjem: pisal ne bom, dovolj je, če že v službi prevajam in s tem tešim željo možganskega debla, da se vsak dan znebi določene kvote besed. Bal sem se, da ne bi zaradi nesrečne zavrtosti, ki je, vsaj zdi se mi, navzven nisem kazal, zbežal v narcizem, saj je ta sprt s široko razumevajočo artikulacijo in ne zmore prenesti drugačnega mnenja, kakor zgolj tistega, ki si ga je človek ustvaril sam o sebi. To bi me zapeljalo v zgodnji propad, jaz pa sem si navkljub vsemu želel živeti. Nikakor in nikoli si ne smem dovoliti, da bi se priklonil resignaciji, potem bi šel še živ rakom žvižgat. Učitelj bom sam sebi, dovolj sem star in doživel sem svojo veliko bolečino, izgubil sem dva, ki sem ju najbolj ljubil, vendar pa se na rovaš rešitve ne mislim ukvarjati z ideologijami, vsak mesijanski akt je diktatorski, svetu in drugim ljudem pa se nikoli ne moreš maščevati, tako kot bi si v največji užaljenosti in bedi in besu nad čudežno krivico želel. Jaz bom trdovratno ubral tako pot, da bo čim manj ljudem okrog mene tekel dež iz oči, ne glede na resnico sodobnega časa, da je pri izobražencih na prvem mestu profiliran sistem laži in ne mislim se ukloniti nobenemu nagonu po moči in oblasti, ki brli in kakor sestradana divjad čumi v vsakem človeku kakor potreba po hrani in vodi. Jaz bom samo jaz, Josip Degrassi, rojen leta 1969 v Kopru, očetu Italijanu in mami Slovenki, gimnazijski maturant, zaposlen kot prevajalec pri Il Picolu, ločen (čeprav še ne na papirju), stanujoč na Via Roma v Trstu, ljubitelj vsakršne literature in zanimivega čtiva, pravzaprav nekakšen zasebni raziskovalec, prepričan v to, da ni res, da je v teku evolucije vsak sedanji človek boljši od prejšnjega, čeprav tudi mislim, da se ne sme nobene, ampak prav nobene preteklosti, zadegati v postrgani menažki v ocean in potem začudeno mežikati z očmi.




O avtorju

Jurij Hudolin se je rodil leta 1973 v Ljubljani, kjer tudi živi kot svobodni književnik, urednik, scenarist, novinar in prevajalec. Objavil je pesniške zbirke: Če je laž kralj (1991), Ajdbog in ptičvolkkača (1992), Bestije (1993), Divjanje (1994), Prividi nemirnega čudaka (1994), Govori ženska (2001), Ljubezni (2009), Žival in lakaj najdeta ljubezen (2009), Čakanje revolucije in modrosti (2013), Prištinski dnevnik (2015) in romane: Objestnost (2005), Pastorek (2008), Vrvohodec (2011), Ingrid Rosenfeld (2013), Osnove ljubezni in zla (2016), Trst via Ljubljana (2017), knjigo kratke proze Na kolodvorski ulici nič novega (2012) in knjigo izbranih kolumn Pusti ti to (2005). Iz hrvaškega, srbskega in bošnjaškega jezika je prevedel več kot trideset knjig proze, poezije in dramatike, uredil pa je tudi nekaj mednarodnih zbornikov in antologij iz več svetovnih jezikov. Bil je kolumnist vseh pomembnejših slovenskih časopisov in revij, kot scenarist pa se je podpisal pod štirinajst filmov, igranih in dokumentarnih. Njegove knjige so prevedene v angleški, češki, madžarski, hrvaški, albanski, srbski, bošnjaški in makedonski jezik, revijalno pa v trideset jezikov. Za svoje delo je prejel več domačih in tujih štipendij, nagrad in priznanj. 


Preberite še Jurijev portret, KLIK!  Portret.


http://www.inovelmedia.si/home/portret-umetnika/objave-portret-umetnika/jurij-hudolin