Druga misel je bila osuplost nad mojo reakcijo. Sprva ogorčenost, nato ena žalost. Verjetno vsak pozna ta občutek žalosti in nemoči in mi ga ni treba podrobno opisovati.  

Seveda sem takoj prižgala televizijo in novica ni bila lažna, temveč je zelo resnična. Res se v fazi agonije in najhujše more, ki jo doživljamo ljudje, zgodila ta nonšalantna poteza vlade. 

Tretja misel je bila: "Ma, kako si upajo!" in žalost se je spet morala umakniti občutku ogorčenosti in jeze. Medtem, ko so se politiki v Singapurju odrekli svojim plačam v korist medicinskemu osebju, čistilk, trgovcem in drugih, ki se nesebično izpostavljajo boleznim, si naša vlada, z Janezom Janšo na čelu, dovoli povišanje plač, niti ne po enem tednu vladanja. 

Ni me toliko strah virusa, kot me je strah prihodnosti naših otrok in krepitve moči obstoječe vlade, možne diktature in bojazni, da se bo omejevanje človekove svobode nadaljevala tudi, ko bomo ranjeni in oslabljeni zmagali v bitki z boleznijo in smrtjo.

Četrta misel: "Pazimo nase, ne ogrožajmo sebe, ne drugih. Naj nas pandemija ne spravi na kolena, vklopimo razum, ki ga bomo potrebovali ko se bo ta agonija končala! Do takrat, ostanimo doma, ohranimo dostojanstvo in mislimo na prihodnost naših otrok! Slednje je zaenkrat še naša pravica in dolžnost, ne smemo si dovoliti, da nam to vzamejo"

Peta misel: "Zgodilo se je resnično neprimerno dejanje!"