Januar 2017, napisala Nika Korsič

Januar 2017  Če se ozrem nazaj, se zavedam, da je za nami resnično zelo produktivno leto. Pridobili smo kar nekaj novih nadobudnih piscev, ki pišejo, soustvarjajo in verjamejo v Spletni čas. Dosegli smo tudi že neko prepoznavnost. Kako lahko to trdim? Naj vam povem eno kratko zgodbico … Nekega poznega večera, pravzaprav je bila že noč, sem v prestolnici peljala na sprehod našega peseka. Najprej sem mislila, da bo to običajen, kratek nočni sprehod. Bila sva na “našem” travniku za blokom in videla sem, da me prosi, naj mu vržem storž in da se z njim igram. Vzdihnila sem in mu rekla: “Okeeeej, ajde, naj ti bo” ... in se že sklonila proti storžu, ko sem na drugi strani travnika zagledala dve temni senci - enega moškega in enega psa. Svojega kužka še nisem odvezala, samo prišepnila sem mu, da bo moral, vsaj dokler ne vidimo, kdo je ta kužek, malo počakati. Ko sta se nama približala, sem zaslišala: “Ali ju lahko spustiva, da se malo igrata?” Bila sem prijetno presenečena, ker po navadi vsi vlečejo kužke k sebi in bohnedaj, da bi pustili, da se psi povohajo. Z odobravanjem sem pustila, da sta se srečna kužka nato prešerno igrala na tistem travniku. Z moškim sva se seveda začela pogovarjati, dokaj tipično: “… in, kako je pa tvojemu kužku ime ... ahaa, torej je punčka ... mhmm, in, koliko je stara ... ooo, naš je pa že devet …, a reeees, pa sploh ne izgledaaa … itd.”. Nato sva se začela pogovarjati o sebi, kaj kej počneva, nakar mi reče, da je svobodni novinar. Hitro sem zagrabila in pomislila, da je zdaj idealna priložnost, da naredim malo reklame za naš Spletni čas in ga vprašam, ali ga slučajno pozna … In niti v sanjah si ne bi predstavljala, da bo rekel ja. In res, rekel je JA! Poskočilo mi je srce, on pa je bil presenečen, kako sem lahko bila tako šokirana in vesela. Kar brez besed sem ostala! Razložila sem mu, da je to MOJ oz. NAŠ spletni časopis in da je to zame ULTRA pohvala, da torej meni popolni neznanec in novinar pozna Spletni čas! Želela sem ga še vprašati, kakšen se mu zdi ta spletni časopis in seveda ali bi slučajno rad kaj sodeloval, vendar naju je zmotila še ena sprehajalka s psom, ki se s tem možakarjem očitno kar dobro pozna in smo se začeli pogovarjati druge stvari …, ker je bilo že zelo pozno in mrzlo, sem dokaj hitro popokala našega Arčija, se zahvalila za igro in z nekakšnim tihim upanjem, da bom tega moškega še kdaj srečala, odšla. Šele potem sem pomislila, da niti ne vem, kakšen je videti, saj smo stali v temi … V glavnem to je bilo zelo zelo pozitivno presenečenje ob koncu leta. Ne bom več dolgovezila, se bom pa zahvalila vsem, ki sodelujete, in vsem, ki nas berete. Tako, zdaj pa   Nika Korsič Preberite še: Smo res majhni. Nismo. Portret Januarske prilike in neprilike Ko ima hudič mlade UTD - Ali je 300 evrov dovolj? Luksuz. Naš vsakdanji kruh Kira knjiga v januarju Dom upokojencev v Izoli in Stanislava Čebron