objavljeno: 7. maj 2015, 15:52 avtor: Spletni čas
[
posodobljeno 3. mar. 2016, 02:57
]
Maj 2015 Aprilu sem se izognila, ne, ni bilo namenoma.
 Vedno, ko "se lotim" pisati uvodnik, zmrznem. Najbrž zato, ker sem vedno v zamudi. Čas me vedno prehiteva, pa čeprav gre takrat, ko ga preganjam prav vedno počasi. Saj se ne dogaja pogosto, da ga preganjam, nikoli mi ni dolgčas. Preganjam ga, ko nekaj ali nekoga čakam, čeprav odkar imam pametni telefon, to niti ni taka težava. Pot na avtobusu, od centra Ljubljane do Šiške se je skrajšala za ... nenormalno veliko!
Aprilu sem se izognila, in ne, ni bilo namenoma. Rumeni april je, kot muhasto vreme razburkal vse moje plati človečnosti, ki sem jih poznala in tudi tiste, ki sem vedno čakala, da jih bom morala dati čez kot tiste, ki jih nikoli nisem niti približno pričakovala.
In sedaj je tu maj, mesec, ko sem štiriindvajset let nazaj dobila brata, ki me vedno navdihuje in mi daje občutek, da zmorem več in da marsikaj bi lahko naredila in nisem in še lahko, in je tak mesec, ki po aprilu meša občutke, čustva, psihična in fizična, ki jih pomeša, in potem znova spravi v red.
Samo ko se spomnim, na tiste, kot velike gumbe črne oči, z zavihanimi trepalnicami v nedogled, "une" črne rokerske čupce in majhnega noska ... me vedno "spomne" na to, kako je življenje minljivo in kako za tem sledi novo rojstvo nečesa najlepšega kar si lahko zamislim.
Ne pozabite,
Nika Korsič
Fotografija: Nika Korsič - selfi, Koper, Miramar - degustacija in delikatesa, 2015 |
|
|
|
