September 2016 

September … september je čas, ko se plaže izpraznijo. Ko ni več vrveža brezskrbnih ljudi, ki se sprehajajo po mestu in se velikokrat obnašajo, kot da so sami na svetu. Je mesec, ko si ljudje zopet nadenejo resnejši izraz na obrazu in hitijo tisočerim opravkom naproti.

Otroci in mladostniki hitijo v šolo, odrasli v službo. In kot da to ni dovolj, imajo še cel kup popoldanskih obveznosti, ki jih izčrpajo, a hkrati dajejo moči za življenje. Rekreacija je zakon in mora bit! Obstranski hobiji prav tako, saj le-ti dopolnjujejo vsakdanjo rutino, ki tako prazni človeka. Hobiji polnijo človekovega duha, da lažje preživijo stresne dneve, od ponedeljka do petka. Da nekako prebrodijo dneve do vikenda, ko je čas za družinske obveznosti in pospravljanje doma. In tako znova sledi ponedeljek in tako dalje in tako dalje. Fajn, a ne, v kakšni družbi živimo. Mislimo, da smo svobodni, a vemo, da ni tako. Čedalje bolj se zavedamo, v kakšnem novodobnem suženjstvu živimo. Ampak, mi smo tiho. Večini ljudi to ustreza, saj nimajo lastnih idej. Lažje je iti v službo in delati, kar ti rečejo drugi. Sem pa čedalje bolj polna upanja, ko vidim, da se stvari počasi obračajo. Da se ljudje počasi obračajo k sebi. Vse lepo in prav, vendar tudi to, vsaj tako se zdi, prerašča v čedalje večji egoizem in skrb samo zase in za svoje najbližje. Vsi ostali so nepomembni. To opažam vsak dan: v trgovini, na cesti, po televiziji, spletnih forumih … Razmišljam, da bi se, v primeru npr. velike naravne nesreče, vojne ali česa podobnega, ljudje še med sabo pobili. Sosed soseda.