MENU‎ > ‎Barve‎ > ‎

Objave-barve



Barve v različnih odtenkih in kombinacijah so zame 
neskončen vir inspiracije. 

So katalizator
pozabljenih spominov, nikoli še domišljenih idej ter rdeča nit moje rubrike. 

V njej brskam po
svojih spominih, se igram z opisi doživljanja barv in si zamišljam njihovo uporabo v prostoru.

Lepo vabljeni k branju.

Tina Kavčič

Barve podvodnega sveta, avtor: Tina Kavčič, 25.3.2015

objavljeno: 24. mar. 2015 17:09 avtor: Spletni čas - Inovelmedia   [ posodobljeno 25. mar. 2015 14:33 ]

Barve podvodnega sveta 

Navdih za tele vrstice po navadi privre na plan iz kalejdoskopa drobnih čutnih vtisov, ki me očarajo v vsakdanu. Brez posebnega truda se zložijo v abstraktno zgodbo, tako da že pred oddajo članka vem, kaj bo tema naslednjega. Potem se to kak mesec dni kuha v moji glavi, v majhnih dozah kaplja na papir v obliki pridevnikov in opisnih besednih zvez, katere se na koncu čudežno združijo v ta moj 'free-flow' sestavek. Ta mesec žal ni bilo tako. Moja inspiracija se očitno sončni nekje na Bahamih in tale dopust si je vzela zelo nevljudno brez kakršnegakoli predhodnega obvestila. Tako sem bila na milost in nemilost prepuščena zavestni izbiri vira moje marčevske domišljijske telovadbe.

Eden takih drobcev, ki se že nekaj časa valja po moji notranji knjižnici vidnih vtisov, je kontrast med žametno sivo fasado in 'glossy' steklenimi rumeno-zelenimi šipami v pritličju enega izmed blokov na Kunaverjevi. Čeprav je že nekajkrat pristal v objektivu mojega fotoaparata na telefonu, pa mu nikoli ni uspelo vzbuditi kakšnih kompleksnejših asociacij. Vsaj do zdaj, ko sem bila nekako prisiljena razmišljati, o čem za vraga naj pišem. Tale sivo-hladno-vodno-zelena kombinacija kar sama vleče vzporednice z najverjetneje edinim geografskim pojavom v naravi, ki me resnično fascinira, in to je blejski vintgar (drugih vintgarjev še nisem videla, ampak bi znalo bit, da bi me podobno fascinirali). V živo skalo vrezana modro zelena linija reke, kjer te na vseh straneh obdajajo vlažne sive kamnite stene, pod tabo pa se vije tale premikajoča se gmota modrine, se peni, vrtinči in v kotanji ustvarja nekakšno komoro mokrega hladu, ki budi občutek, da si s poletne vročine vstopil v nov, drugačen svet. Ne bom posebej omenjala, da me voda že od malega navdušuje, pa naj bo v obliki morja ali fontane. Sem pa na Pinterestu nedavno tega 'po-pinala' sliko nekega zapuščeno starega baročnega interjerja in ga poimenovala Dom povodnega moža. Njegove stene se namreč utapljajo v vodenih odtenkih in mu čarajo neko pravljično nezemeljsko atmosfero, ki se občuti tudi v prej omenjeni situaciji nad reko sredi skal.

Čeprav ga ljudske bajke in naš ljubi Prešeren opisujejo kot grozljivo zloben lik, je povodni mož v resnici kreativec po duši in ljubi DIY projekte*, še posebno pa rad kvačka, čeprav mu plavalna kožica povzroča določene težave. Kljub temu ga obdaja aura melanholije vodnih globočin, kar se odraža tudi v njegovem brlogu. Okrogli mizi, grobo izklesani iz hladno sivega kamna, delata družbo zeleno oblazinjen 'glossy' naslanjač in preprost pločevinast stol, omehčan s turkizno kvačkano blazino. Nad mizo lebdi slap visečih svetilk, nekaterih v obliki golih žarnic na betonskih nastavkih, drugih v čipkastih železnih kletkah, ter medlo osvetljuje ta samotni kotiček. V pločevinastem vedru na tleh ždi mehak oblak volne in čaka na pridne roke, ki bi ga spremenile v kaj uporabnega. Prelivajoči se zeleno turkizni odtenki plavajo vsenaokrog, na stenah, tleh in stropu, le v jedilnem kotičku se je kos stene oblekel v časopisni papir, ki ga delno zakriva posrebrena baročna kredenca. Ta skrbno čuva žlahtni porcelan in kiparsko ornamentalne pecljate steklene kozarce, iz katerih povodni mož občasno razvajajoče se sreba osvežujoč bezgov sok z radensko. Na kredenci se vrstijo zelenkaste steklenice, ki so prevzele vlogo vaz in se spoprijateljile z divjimi šopki travniških cvetlic in okroglih puhastih travnatih glav. Tale intimni kotiček pa obkrožajo visoki stropi, balustrade, oboki in podobni detajli primerni imidžu pravljičnega junaka.

Kljub poskusu opisa nekakšne grotesknosti, s kančkom humorja, si ne morem pomagati, da si ne bi predstavljala, kako od nekod seva žareče bela dnevna svetloba in vse te vodene odtenke pričara v njihovi najlepši luči in ki zaprašeno, antičnemu prostoru vdahne novo življenje. In ki me spominja na moja lastna poletja v deželi sanjarij in s kozarcem bezgovega soka v roki.


Tina Kavčič

Inspiracija: https://www.pinterest.com/tinakavcic/barve-podvodnega-sveta/

*pripis uredništva: DIY projekt: Do it yourself, naredi sam, je izdelava, spreminjanje, popravljanje, rekonstruiranje izdelkov, brez pomoči strokovnjakov. Pri tem se uporabljajo surovine, polizdelki in materiali iz naravnega okolja.  Avtorji se projekta lotijo iz različnih razlogov, bodisi izdelka ne dobijo na trgu, ali vsaj ne dovolj kakovostnega, bodisi potrebujejo prilagoditev, ali pa potrebujejo krepitev lastne identitete (iskanje edinstvenosti, potrditve ...).



Odtenki prahu, usnja in metuljevih kril, avtor, Tina Kavčič, 03.03.2015

objavljeno: 3. mar. 2015 00:11 avtor: Spletni čas - Inovelmedia   [ posodobljeno 24. mar. 2015 16:33 ]

Odtenki prahu, usnja in metuljevih kril 

Metulji. Za marsikoga so epitom kiča, blinga in girly-­girl imidža, kopajoč se v bleščicah in 
mavričnih barvah. Mene pa je vedno fascinirala kontradiktornost lepote njihovih krhkih kril in
nekoliko nagravžnega kosmatega telesca in nožic. Njihova čudežna sposobnost zbuditi privlačnost
in odboj hkrati, v enem samem čutnem dražljaju. No, morda sem le naravno nagnjena k iskanju
dualnosti v svetu, ki me obkroža. A tale priročni motiv metulja me je v zadnjem času srečal ravno
dovoljkrat, da si je prislužil mesto tudi v teh vrsticah.

Metulji so namreč moji stari prijatelji. Če odraščaš izven mesta, obkrožen z vrtovi, travniki in
nasadi trt, je najzanimivejša igrača (poleg barbik in lego kock, seveda) ravno narava in darovi, ki ti
jih ponuja. Na primer naravna poslastica v obliki lešnikov z domačih lesk, opazovanje nenavadnega
odpiranja cvetov frajlic v večernih urah poletja in pa bogastvo obiskovalcev rastlinja, ki je
obkrožalo našo hišo. Poleg našega starega prijatelja kolibrija, kresničk in občasne bogomolke je
našo hišo obletavalo več metuljev in še več metuljev nočne vrste. Raznorazne vešče in manj
glamurozni bratranci travniških lepotic. In ena takih vešč iz mojega otroštva je našla pot v mojo
ljubljansko (zdaj že bivšo) delovno sobo, mi delala družbo ob večernem ustvarjanju ter tik pred
selitvijo nadobudno spremljala nastajanje slike velikega črno belega metulja. Usoda?

Takale majcena žuželka, velikokrat zreducirana na preprost simbol kiča, pa vendarle premore
paleto verzij, od elegantnih in eksotično živobarvnih do moteče odbijajočih, rjavih in neuglednih.
S črnimi žilami, ki lepšajo njihova krila ali z rjavimi površinami, ki jih kazijo. A vedno fascinantno
polna detajlov in tekstur.

Tokratni sprehod po moji domišljiji in njenih kreacijah bo združil bleščavo lepoto metuljevih kril,
mojih najljubših, takih z zanimivimi grafičnimi črno belimi vzorci, in grotesknostjo vešč, ki me
asocirajo na zapuščene in pozabljene prostore, kot so podstrešja in kleti, ki večino časa preždijo v
temi, čuvajoč zgodovino svojih gospodarjev. Ta preplet novega in starega, gladkega in patinastega,
povezujejo v celoto glavni akterji opisane scene: detajli. Taki drobni, včasih neopazni, drugič
zlijajoči se v nove vzorce. Kot simetričen vzorec gumbov v naslonu obrabljene rjave usnjene zofe
Chesterfield. In drobne niti, sklekljane v staromodno čipko zavese, ki služi kot prosojni zastor v
katerega se ob večerih ujame svetloba stropne svetilke za njo. Baročne oblike lesenega podstavka
klubske mizice in bogate barve svetlih hortenzij in potonik v šopku na njej, ki popestrijo omejeno
črno­belo­rjavo paleto prostora. Črna lakirana pisalna miza je preprosta, s tankimi črnimi nožicami
in ravno pravokotno delovno površino, zanjo moderen pisalni stol, omehčan s črnim puhom ovčje
kože. Eno steno prekrivajo masivne sive knjižne police, polne knjig, katerim bi zavidal marsikateri
antikvariat, na drugi pa se pne velikanski starinski zemljevid sveta v umazanih bež odtenkih in
nadaljuje motiv detajlov v obliki napisov imen geografskih elementov. Tla prekriva vintage
maroška belo­črna preproga s surovimi robovi, iz katerih se vijejo proste niti. In kot se za glavno
inspiracijo spodobi, se na knjižnih policah najde prostor tudi za kolekcijo slik in detaljnih
ilustracij raznovrstnih krilatih žuželk.

Domišljijski prostori so fajn, ker jih lahko brez muke in stroškov prestavljaš iz okolja v okolje. In
tako kot si lahko predstavljam tole zadevico zgoraj nekje na deželi, s panoramskim oknom, ki ob
poletjih sobo spremeni v podaljšek vrta in kjer lahko v družbi metuljev ob dobri knjigi popiješ
jutranjo kavo, si jo s prav podobno lahkoto predstavljam v kakšni polkleti, kjer ob prasketanju
ognja, kot nekoč prebiram srhljivke Stephena Kinga do zgodnjih jutranjih ur.

Tina Kavčič


Sladkarije in modro zimsko nebo, avtor, Tina Kavčič, 26.1.2015

objavljeno: 25. jan. 2015 21:33 avtor: Spletni čas - Inovelmedia   [ posodobljeno 25. jan. 2015 21:40 ]

Sladkarije in modro zimsko nebo 

Zime nisem nikoli marala. Na Primorskem te pozimi (vsaj, če si drobčkan in lahek kot jaz nekoč) burja brez usmiljenja premetava sem in tja, večina dni je sivih in turobnih, objekti se spremenijo v sive brezoblične gmote in, le če imaš srečo, ne dežuje. V nasprotnem primeru si namreč obsojen na dolge borbe z dežnikom, ki ima neustavljivo željo, da bi s pomočjo vetra svojo kupolo usločil proti nebu in te prepustil nemilosti dežja. Šele s prihodom v Ljubljano se mi je zima prikupila (ne me zdaj sovražiti, dragi moji Primorci, kar je res, je pač res). Nekaj čarobnega je namreč v pogledu na spreminjajočo se okolico, ki se s pomočjo mehkih snežink prelevi v čudovito igro kontrastov.


Sneg in mraz s seboj prineseta hladno zimsko svetlobo, v kateri se je nekega januarskega dne kopal tudi nič hudega sluteč kozolec, na katerega sem naletela med enim izmed svojih pohodov po ljubljanskem Polju. Njegova neobdelana lesena tekstura se je v medlih nevtralnih tonih mešala z odtenki neba, ki so se razprostirali po paleti intenzivne svetlomodre barve. Prizor je bil fascinanten, in je povzemal likovno bit zime (ali vsaj mojo interpretacijo le-te), ki sem jo zdaj improvizirano poimenovala sinestetični kontrast. Nebo, v omenjenem prizoru je bilo hkrati hladno modrikasto, ostro, a tudi mehko, sladko. Kakor Pufi sladoled iz priljubljene sladoledarne v Kopru. Prelivajoče se barve na kozolcu so na eni strani pričale o njegovem grobem karakterju, na drugi strani pa o njegovi toplini. Žled, ki je lani vklenil naravo v ledeni oklep, je bil hkrati čudovito pravljičen in grozljivo uničevalen. Tudi najbolj osnovni element zime pooseblja podobno nasprotje: sneg, ki je videti kot mehak puh, s katerim bi se najraje ovil kot s toplo odejo, je ob dotiku ledeno mrzel. Iz teh kontrastov, senzornih in pomenskih, sem črpala navdih za oris januarskega domišljijskega prostora.


Ozadje je skomponirano iz lestvice sivih in golobje modrih odtenkov, povzetih po zimskem nebu in njegovi spreminjajoči se naravi. V sivomodri se kopajo gole stene, v nekoliko intenzivnejšem odtenku pa tudi puhasta preproga na tleh. Oko privablja neonski napis na steni, umetno fluorescenten, a z mehkim žarom tople rožnate barve. Njegova svetloba spominja na sladke lizike in žvečilne gumije iz otroških let. Pod napisom ždi stol. Iz vlitega betona, neudoben. Stol – skulptura. Sladkost neonske 'pinki' barve se ponavlja v hladni keramiki preprostih čajnih skodelic, njeno umetno naravo pa blaži sivo lesen, baročno izrezljan okvir zrcala. Z njegovo pomočjo se hlad neskončne modrine razteza tudi v iluzorno dvojčico sobe v ogledalu. Na lesenih policah se bohotijo stekleni kozarci, do vrha napolnjeni z živobarvnimi bomboni. Iz stropa se nekje spuščajo črne 'glossy' češnjice Nike Zupanc. Vzorci na tekstilu so zreducirani na črno-bele geometrijske vzorce. Panoramsko polkrožno okno, ki se z belim mrežastim okvirjem pne čez steno, razkriva v sneg odeto pokrajino in dopolnjuje atmosfero interjerja.

Rdeča nit te zgodbe, ta sladko-hladni kontrast, prepleta senzorna občutja in večplastno nagovarja naše čute. Kakor mene zasnežena pokrajina pozimi.


Tina Kavčič


Krvavo rdeča, ho ho ho!, avtor: Tina Kavčič, 28.12.2014

objavljeno: 28. dec. 2014 00:46 avtor: Spletni čas - Inovelmedia   [ posodobljeno 28. dec. 2014 00:54 ]

Krvavo rdeča, ho ho ho! 


December je že dolga leta rezerviran za utrujajoče tradicionalno rdečo barvo. Ta visi vsepovsod, na božičnih zvezdah, okrasju v trgovskih centrih, gatah za silvestrovanje, Božičkovi obleki, klasičnemu božičkastemu darilnemu papirju in najverjetneje bi se našlo še marsikaj za na tale seznam. Takle 'overdose' rdeče se torej, kar sam ponuja za osrednjo temo tegale članka. 

Če bi želela našteti vse možne asociacije, ki jih budi rdeča barva in vso simboliko, ki jo premore, bi vsi skupaj pocrkali od dolgčasa, z intuitivno izbiro tematike pa se temu lahko gladko izognemo. Namreč. Sredi vsega tega decembrskega okrasja, prekipevajočih čustev in družinske sreče na vsakem vogalu, je usoda k meni pripeljala mojo staro prijateljico nenadno spremembo, ki je kot po navadi nisem bila nič kaj vesela. Kot kaže me v naslednjem tednu čaka selitev iz moje oaze miru v nekaj novega in neznanega. Za ljudi, kot sem jaz pa so take spremembe nekaj, kar je fajn mičkeno pokuhat, v glavi, kak mesec ali dva, tole pa je bilo bolj podobno kakšnemu fastfood burgerju direkt v žilo (prosim, ne si poskušati tega slikovno predstavljati). Z upoštevanjem tornada misli in občutkov, ki me trenutno pevevajo, mi prosim ne zameriti tegale preobrata: rdeča se bo tokrat iz vloge angela božične sreče prelevila v živalsko barvo krvi in žrtvovanja. Tale njen srhljivi in zlovešči podton s koristjo uporabljajo tudi raznorazne srhljivke in grozljivke. Epicenter grozot ob gledanju grozljivk v 'mulčkastem' obdobju se mi je strnil v enem samem spominu iz serije Petek 13., v katerem dečko, oblečen v dolgi plašč pohajkuje po rdeče obsijani podzemni dvorani, ležerno prenašajoč sekiro na svojih ramenih. Nobenega še ni zaklal, pa je rdeče obsijani kader s črnimi sencami dovolj srhljiv, da se ti dvignejo kocine. Še Rdeča kapica je precej grozljiva pravljica, kjer volk žre nič hudega sluteče babice.

Takale vibrantna rdeča, ki v človeku budi nemir in ga stimulira, je veliko zanimivejša kot rdeče-zlato­zeleni trio Božiča. Za doživet takole rdečo v vsej njeni veličini pa jo je potrebno obdati s temnimi toni in grobimi teksturami. Imitacije zažganega lesa, grobo obdelane granitne površine in črno-beli grafični vzorci. Svetleče lakirane omarice v barvi paradižnika. Jagode na mizi. Baročni svečnik iz kovanega železa, na pultu odprta buteljka, poleg čašasti kozarec, poln rdečega vina. Okvirji brez slik na steni, prepleskani v enak grafitni odtenek kot stena, ki sem jim ljubkovalno nadela ime 'ghost frames'. V kotu si pajkec skrbno plete nov domek. Aja, halloween je mimo. Ok, brez pajka.

Poleg klasičnih črnih in temno sivih tonov, rdečo zelo lepo dopolnjujejo tudi ostali tonirani temni odtenki, kot je temno modra (njam), vijolična in temno rjava. Temnejša in bolj nevtralna kot je barva ozadja, bolj bo iz njega žarelo karkoli bo že odeto v rdečo barvo. Za večji efekt so to lahko res nepričakovani kosi pohištva, na primer jedilna miza. Ali pa hladilnik. Sem že omenila, da rdeča spodbuja tek? Samo, da me ne bo kdo obdolžil, da sem posredno kriva za kakšno nekontrolirano pridobivanje kilogramov.


Tina Kavčič


Začarani gozd, avtor: Tina Kavčič, 24.11.2014

objavljeno: 23. nov. 2014 15:25 avtor: Spletni čas - Inovelmedia   [ posodobljeno 24. nov. 2014 01:46 ]

Začarani gozd 

Ko se je jesen polno razcvetela, sem začela hoditi v novo službo na drugi strani mesta. Vsako jutro me je pričakala slika soseske v zgodnjem jesenskem jutru, ki je kot pravi zaspanec nisem bila vajena. Izgledala je nekako takole:

Rahlo rosenje, ki me spremlja na poti do avtobusne postaje, sivina jutranje megle in zlatorumeno listje platan, ki lebdijo nad mano in prekrivajo pločnik pod mojimi nogami. Čipkasto črno vejevje, zastrto s krhkim listjem in zaplate temnozelenega mahu, ki objemajo debla platan kakor mehka preproga. Ko se zvečer vračam domov, so zlate platane osvetljene z uličnimi svetilkami in delujejo kot puhasta svetlobna telesa.

Vsi ti čutni vtisi so me vsak dan očarali, in na podlagi teh sinetetičnih doživljajev, se je v moj domišljijski svet prikradla ideja o začaranem gozdu, njegovi barvno-teksturni paleti in atmosferi. Globoko zelena barva mahu v mehkem žametu, razpon temnorjavih odtenkov v grobem lesu in svetlečem usnju. Mehki oblački svetlobe, zastrte z rumenimi senčili in njihovi odbleski v zlati kovini. Osamela sova v obliki svečnika ali slika veverice na steni.

Čas pravljic je bil v otroštvu vedno rezerviran za čas pred spanjem in v ohranjanju tradicije sem se odločila, da začarani gozd manifestiram v spalnici. Kot majhna punčka sem si vedno želela imeti posteljo z baldahinom. Zakaj? Ker ga imajo vse princeske seveda. No, princeske sem sicer prerasla, baldahin pa se še vedno sliši kot fajn zadeva. Sploh če nad posteljo ustvari svetlobni oblak, saj so v njegovo tančico ujete razobešene gole žarnice, pri vznožju pa v obliki zavese mehko pada proti tlom. V gozdnato zeleno svilo oblečena puhovka prekriva posteljo, na njej pa olivno zelene puhaste blazine, odprta knjiga in lesen pladenj ter na njem skodelica črnega čaja z okusom karamele (verjetno bi bilo odveč pojasnjevati, da je to moj najljubši čaj za razvajanje). Na temne stene bi s prosojnim lakom ustvarila črtast vzorec, posnemajoč silhuete dreves ponoči. Na nočni omarici bi me vsako jutro pričakal gospod Jelen. In ne, ne mislim kakšnega morebitnega, nič hudega slutečega soseda, temveč sem tako poimenovala doprsni kipec gospoda z jelenjo glavo, oblečenega v retro moško obleko s telovnikom, ki sem ga zasledila v eni izmed revij o notranjem oblikovanju in se mi je nekako usedel v srce. Namesto zoprne budilke pa bi me s pomočjo ptičje hranilnice pred oknom vsaj med vikendi zbujal ptičji ščebet, kar se pravzaprav že nevarno približuje asociaciji na Pepelko. Je pa eden izmed preverjenih načinov za prijetno vstajanje s pravo nogo.

Če se tudi vam zahoče zelena, naj povem da preplet gozdnato zelenih odtenkov sicer ustvari pomirjajoč, a nekoliko dolgočasen prostor, katerega je potrebno nekako zbuditi s šokom kontrasta, z uvedbo svetlejših in intenzivnejših odtenkov zelene. Recimo florescentno. Mogoče malo pretiravam (ali pa tudi ne), kakorkoli pa naj bodo to manjši kosi pohištva ali pa dodatki kot so vaze, okvirji slik na steni, morda kak 'fancy' barvni viseči lestenec, zakaj pa ne. Meni je še posebej všeč intenzivna gorčično zeleno rumena barva, ki je pravzaprav preplet okra in rumeno-zelene. Ta se še posebej lepo ujema z zlatimi detajli, ki poživijo zelene odtenke. Barvno paleto pa naj zaključi še kremasto bela.


Tina Kavčič


Barve morja in zemlje, avtor: Tina Kavčič, 19.10.2014

objavljeno: 19. okt. 2014 02:50 avtor: Spletni čas - Inovelmedia   [ posodobljeno 12. nov. 2014 00:18 ]

Barve morja in zemlje


Sedim za svojo pisalno mizo in gledam ven na park, ki se kopa v poplavi dežnih kapelj. V zraku tudi ob sončnih dnevih diši po jeseni, drevesa pred blokom pa so že gola, kakor da ravnokar pozdravljamo zimo, ne pa se poslavljamo od poletja. Moja ljubezen do poletja mi že od malega jesen slika v otožnih tonih. Noči se začnejo vrivati v ure dneva, svetlobe je vse manj in ves svet se odene v sicer čudovito, a omejeno lestvico rdečkastih in rjavih tonov. Ko tako opazujem naravo kako se vse bolj odeva v zamolkle tone, opažam podobno situacijo v moji omari. Ne vem, če ste opazili, ampak s prihodom sezone zimske garderobe se iz trgovin postopoma porazgubijo tudi intenzivni odtenki poletja, ki pa so moji najljubši, še posebej turkizni. V njih je moč videti prelivajoče se barve mešanja slane in sladke vode, ki me spominja na eksotične atole, sanjske lagune in večno poletje, kjer je ta kombinacija del naravnega okolja. Živo zeleno rastlinje predstavlja en konec spektra, drugo skrajnost globoko moder ocean. Vmes pa je moč najti tople in nasičene odtenke, ki se čudovito ujamejo z barvami jeseni – z zlatimi, rjavimi, pudrastimi in glineno rdečkastimi toni. Turkizna in rjava ustvarjata zanimiv tandem, saj sta le različica kontrasta zelenomodre in oranžnordeče. Zato ustvarjata napetost, ki pa je omiljena s toploto sodelujočih barv.
Že nekaj časa sanjam o spalnici z pudrasto rjavimi stenami in posteljnino v topli svetloturkizni barvi, ki bi mi vsak večer pred spanjem pričarala občutek skoka v bazen. Ja, vem, bazen je daleč od sanjskih plaž, ampak verjeli ali ne, odtenek vode v bazenih je v moji mladosti veliko prispeval k moji odločitvi, da so bazeni bolj „kul“ od morja. Do sanjskih plaž pa tako ali tako nisem imela dostopa. Tak „bazen“ bi si pravi 'turkizoljubi' lahko ustvarili tudi v obliki velikanskega kavča, posutega z zelenomodrimi blazinami v teksturno različnih materialih, katere, poleg prijetnih asociacij, potencirajo še otipno izkušnjo. Obkrožen z naravnimi materiali v obliki rdeče opeke, neobdelanega temnega lesa ter džungle zelenih rastlin, je v moji domišljiji podoben oazi, kamor bi se z veseljem zatekala vsak dan znova.
Je pa še en prostor, ki kliče po tej kombinaciji in to je kopalnica. Samo kavč naj nadomestijo zanimive turkizne ploščice v območju prhe, obdane s toniranimi steklenimi ploščami, naraven les naj se pojavi v obliki tal in samostoječega pohištva ali celo stene, 'overdose' rastlin pa bo tudi tu pričaral tisti eksotični pridih. 

S svetlejšimi odtenki tega kontrasta ustvarjamo priokus poletja, globoki in nasičeni pa ustvarjajo atmosfero jeseni. Zanimivo, kako se ti dve asociaciji zlivata v preprostem barvnem kontrastu. Kar me je napeljalo na misel, da bi zlila skupaj tudi jesen in poletje v moji omari z uporabo poletnih majic v rjavi jesenski garderobi ter si tako prihranila vsaj nekaj časa pred uvedbo 'all-dark' podobe.

Tina Kavčič



Sivine, avtor: Tina Kavčič, 23.9.2014

objavljeno: 8. sep. 2014 15:32 avtor: Info nika korsič   [ posodobil 19. okt. 2014 03:00 Spletni čas - Inovelmedia ]

Sivine

Svet se kopa v morju neskončnega števila barvnih odtenkov. Barve, ti povezovalni elementi mojega notranjega in vidnega zunanjega sveta, so me vedno privlačile. V mojih očeh namreč barvni odtenki slikajo dodatno plast sveta, dodajajo mu emocionalno dimenzijo, kjer vsak odtenek nosi svoje sporočilo, vezano na določeno izkušnjo ali spomin. Barve spreminjajo vrednost prostora in naše doživljanje okolice. Samo predstavljajte si dan, obsijan s soncem, pri katerem je pogled skozi okno prava paleta intenzivnih barv ter ga primerjajte s sivino meglenega dne. V primerjavi z življenjem, ki ga sevajo živobarvni odtenki, se zdi sivina depresivna, utrujena, nezanimiva, celo anonimna, odmaknjena in samotna. A vse ima svoj čar, in v mojih očeh sivine niso odmaknjene in nezanimive, ampak skrivnostne, mehke in vabljive.

Živim na obrobju Ljubljane, v bloku, blizu narave. Vendar pa me do te narave loči kratek spust v osrčje gole konstrukcije cestišč v obliki urejene poti, ki poteka nekoliko dvignjeno ob avtocesti. Nad njo se bohotijo mostovi, ki železniškim progam v višavah omogočajo prečkanje avtoceste. Med hojo po tej poti se na levi dvigujejo mogočni betonski nosilci mostov, sivi, umazani in luknjasti, na desni pa se razprostirajo živobarvni grafiti, ki grdo sivino skrivajo in lepšajo. Nepričakovano pa moj pogled vedno znova pritegne betonska stena, ki me med hojo objema kakor velikanska siva roka. Njena pegasta površina me vedno znova privlači. Patina jo dela živo, in kljub goloti surovega betona priča o življenju, ki ga mesto živi mimo nas, ljudi, in opominja, da imajo tudi objekti svojo zgodovino. Ko si zdaj to steno kličem pred očmi, se mi začenja svitati, da mi je morda blizu zaradi svoje grobe preprostosti in teksture, ki ju vsak dan videvam tudi v svoji skicirki. Grafit svinčnika namreč prav tako za seboj pusti sled, ki je obenem preprosta in kompleksno teksturna. In ker je siva linija le podaljšek giba moje roke, je mehka, domača in svilena.


S sivo barvo sem kar nekaj časa imela en tak love-hate odnos, saj je povečini opisana kot barva, ki je oropana vseh čustvenih povezav, a šele zdaj ugotavljam, da ji anonimno neotipljivost ne pričara odsotnost barvnega tona, temveč odsotnost detajlov, zgodovine, senc in teksture. Prav sivine so namreč tiste, ki plastično opišejo prostor, ga napolnijo s sencami in ga naredijo mehkega, vabljivega in skrivnostnega. Zato je tekstura na sivinah najbolj izrazita lastnost, ki je tako lahko hkrati zanimiva in neizrazita. Se še spomnim mojega priljubljenega debelo pletenega puloverja v temno sivi barvi, posejanega s srebrnimi nitmi, katerega so ravno ti detajli in izrazita tekstura delali posebnega in zanimivega.

Tudi moja delovna soba se je pred pol leta odela v grafitno sivo, v kateri še vedno uživa. Res je, da svetlobo sončnega dne vpije hitreje kot bi si želela, vendar pa se ponoči s pomočjo lučk spremeni v žametni bazen mehke svetlobe in neskončne globine. Za razliko od betonskega stebra ji značaja ne daje patina, temveč žametna mat površina, ki svetlobo v enem koncu sobe odbija z rdečkastim, na drugem koncu sobe pa z modrim podtonom in s tem razbija togo enoličnost sicer enotne barve.


Če vas sive stene strašijo, se lahko zgledujete po mojem puloverju in v prostor vnesete bogate sive tekstile, debelo pletene volnene odeje, puhaste blazine in prte z vtkanimi srebrnimi nitmi. Izberite lestvico sorodnih sivih odtenkov ter jih kot odmev ponovite v različnih materialih. Priporočam, pa da sivine v prostoru, naj so še tako lepe, ublažite z dodatnimi barvnimi odtenki. Kakor tudi grafit blaži surovost sivega betona.


Tina Kavčič




1-7 of 7