MENU‎ > ‎Barve‎ > ‎Objave-barve‎ > ‎

Sivine, avtor: Tina Kavčič, 23.9.2014

objavljeno: 8. sep. 2014 15:32 avtor: Info nika korsič   [ posodobil 19. okt. 2014 03:00 Spletni čas - Inovelmedia ]
Sivine

Svet se kopa v morju neskončnega števila barvnih odtenkov. Barve, ti povezovalni elementi mojega notranjega in vidnega zunanjega sveta, so me vedno privlačile. V mojih očeh namreč barvni odtenki slikajo dodatno plast sveta, dodajajo mu emocionalno dimenzijo, kjer vsak odtenek nosi svoje sporočilo, vezano na določeno izkušnjo ali spomin. Barve spreminjajo vrednost prostora in naše doživljanje okolice. Samo predstavljajte si dan, obsijan s soncem, pri katerem je pogled skozi okno prava paleta intenzivnih barv ter ga primerjajte s sivino meglenega dne. V primerjavi z življenjem, ki ga sevajo živobarvni odtenki, se zdi sivina depresivna, utrujena, nezanimiva, celo anonimna, odmaknjena in samotna. A vse ima svoj čar, in v mojih očeh sivine niso odmaknjene in nezanimive, ampak skrivnostne, mehke in vabljive.

Živim na obrobju Ljubljane, v bloku, blizu narave. Vendar pa me do te narave loči kratek spust v osrčje gole konstrukcije cestišč v obliki urejene poti, ki poteka nekoliko dvignjeno ob avtocesti. Nad njo se bohotijo mostovi, ki železniškim progam v višavah omogočajo prečkanje avtoceste. Med hojo po tej poti se na levi dvigujejo mogočni betonski nosilci mostov, sivi, umazani in luknjasti, na desni pa se razprostirajo živobarvni grafiti, ki grdo sivino skrivajo in lepšajo. Nepričakovano pa moj pogled vedno znova pritegne betonska stena, ki me med hojo objema kakor velikanska siva roka. Njena pegasta površina me vedno znova privlači. Patina jo dela živo, in kljub goloti surovega betona priča o življenju, ki ga mesto živi mimo nas, ljudi, in opominja, da imajo tudi objekti svojo zgodovino. Ko si zdaj to steno kličem pred očmi, se mi začenja svitati, da mi je morda blizu zaradi svoje grobe preprostosti in teksture, ki ju vsak dan videvam tudi v svoji skicirki. Grafit svinčnika namreč prav tako za seboj pusti sled, ki je obenem preprosta in kompleksno teksturna. In ker je siva linija le podaljšek giba moje roke, je mehka, domača in svilena.


S sivo barvo sem kar nekaj časa imela en tak love-hate odnos, saj je povečini opisana kot barva, ki je oropana vseh čustvenih povezav, a šele zdaj ugotavljam, da ji anonimno neotipljivost ne pričara odsotnost barvnega tona, temveč odsotnost detajlov, zgodovine, senc in teksture. Prav sivine so namreč tiste, ki plastično opišejo prostor, ga napolnijo s sencami in ga naredijo mehkega, vabljivega in skrivnostnega. Zato je tekstura na sivinah najbolj izrazita lastnost, ki je tako lahko hkrati zanimiva in neizrazita. Se še spomnim mojega priljubljenega debelo pletenega puloverja v temno sivi barvi, posejanega s srebrnimi nitmi, katerega so ravno ti detajli in izrazita tekstura delali posebnega in zanimivega.

Tudi moja delovna soba se je pred pol leta odela v grafitno sivo, v kateri še vedno uživa. Res je, da svetlobo sončnega dne vpije hitreje kot bi si želela, vendar pa se ponoči s pomočjo lučk spremeni v žametni bazen mehke svetlobe in neskončne globine. Za razliko od betonskega stebra ji značaja ne daje patina, temveč žametna mat površina, ki svetlobo v enem koncu sobe odbija z rdečkastim, na drugem koncu sobe pa z modrim podtonom in s tem razbija togo enoličnost sicer enotne barve.


Če vas sive stene strašijo, se lahko zgledujete po mojem puloverju in v prostor vnesete bogate sive tekstile, debelo pletene volnene odeje, puhaste blazine in prte z vtkanimi srebrnimi nitmi. Izberite lestvico sorodnih sivih odtenkov ter jih kot odmev ponovite v različnih materialih. Priporočam, pa da sivine v prostoru, naj so še tako lepe, ublažite z dodatnimi barvnimi odtenki. Kakor tudi grafit blaži surovost sivega betona.


Tina Kavčič