Sedim za svojo pisalno mizo in gledam ven na park, ki se kopa v poplavi dežnih kapelj. V zraku tudi ob sončnih dnevih diši po jeseni, drevesa pred blokom pa so že gola, kakor da ravnokar pozdravljamo zimo, ne pa se poslavljamo od poletja. Moja ljubezen do poletja mi že od malega jesen slika v otožnih tonih. Noči se začnejo vrivati v ure dneva, svetlobe je vse manj in ves svet se odene v sicer čudovito, a omejeno lestvico rdečkastih in rjavih tonov. Ko tako opazujem naravo kako se vse bolj odeva v zamolkle tone, opažam podobno situacijo v moji omari. Ne vem, če ste opazili, ampak s prihodom sezone zimske garderobe se iz trgovin postopoma porazgubijo tudi intenzivni odtenki poletja, ki pa so moji najljubši, še posebej turkizni. V njih je moč videti prelivajoče se barve mešanja slane in sladke vode, ki me spominja na eksotične atole, sanjske lagune in večno poletje, kjer je ta kombinacija del naravnega okolja. Živo zeleno rastlinje predstavlja en konec spektra, drugo skrajnost globoko moder ocean. Vmes pa je moč najti tople in nasičene odtenke, ki se čudovito ujamejo z barvami jeseni – z zlatimi, rjavimi, pudrastimi in glineno rdečkastimi toni. Turkizna in rjava ustvarjata zanimiv tandem, saj sta le različica kontrasta zelenomodre in oranžnordeče. Zato ustvarjata napetost, ki pa je omiljena s toploto sodelujočih barv.
Že nekaj časa sanjam o spalnici z pudrasto rjavimi stenami in posteljnino v topli svetloturkizni barvi, ki bi mi vsak večer pred spanjem pričarala občutek skoka v bazen. Ja, vem, bazen je daleč od sanjskih plaž, ampak verjeli ali ne, odtenek vode v bazenih je v moji mladosti veliko prispeval k moji odločitvi, da so bazeni bolj „kul“ od morja. Do sanjskih plaž pa tako ali tako nisem imela dostopa. Tak „bazen“ bi si pravi 'turkizoljubi' lahko ustvarili tudi v obliki velikanskega kavča, posutega z zelenomodrimi blazinami v teksturno različnih materialih, katere, poleg prijetnih asociacij, potencirajo še otipno izkušnjo. Obkrožen z naravnimi materiali v obliki rdeče opeke, neobdelanega temnega lesa ter džungle zelenih rastlin, je v moji domišljiji podoben oazi, kamor bi se z veseljem zatekala vsak dan znova.
Je pa še en prostor, ki kliče po tej kombinaciji in to je kopalnica. Samo kavč naj nadomestijo zanimive turkizne ploščice v območju prhe, obdane s toniranimi steklenimi ploščami, naraven les naj se pojavi v obliki tal in samostoječega pohištva ali celo stene, 'overdose' rastlin pa bo tudi tu pričaral tisti eksotični pridih. 

S svetlejšimi odtenki tega kontrasta ustvarjamo priokus poletja, globoki in nasičeni pa ustvarjajo atmosfero jeseni. Zanimivo, kako se ti dve asociaciji zlivata v preprostem barvnem kontrastu. Kar me je napeljalo na misel, da bi zlila skupaj tudi jesen in poletje v moji omari z uporabo poletnih majic v rjavi jesenski garderobi ter si tako prihranila vsaj nekaj časa pred uvedbo 'all-dark' podobe.

Tina Kavčič