Navdih za tele vrstice po navadi privre na plan iz kalejdoskopa drobnih čutnih vtisov, ki me očarajo v vsakdanu. Brez posebnega truda se zložijo v abstraktno zgodbo, tako da že pred oddajo članka vem, kaj bo tema naslednjega. Potem se to kak mesec dni kuha v moji glavi, v majhnih dozah kaplja na papir v obliki pridevnikov in opisnih besednih zvez, katere se na koncu čudežno združijo v ta moj 'free-flow' sestavek. Ta mesec žal ni bilo tako. Moja inspiracija se očitno sončni nekje na Bahamih in tale dopust si je vzela zelo nevljudno brez kakršnegakoli predhodnega obvestila. Tako sem bila na milost in nemilost prepuščena zavestni izbiri vira moje marčevske domišljijske telovadbe.

Eden takih drobcev, ki se že nekaj časa valja po moji notranji knjižnici vidnih vtisov, je kontrast med žametno sivo fasado in 'glossy' steklenimi rumeno-zelenimi šipami v pritličju enega izmed blokov na Kunaverjevi. Čeprav je že nekajkrat pristal v objektivu mojega fotoaparata na telefonu, pa mu nikoli ni uspelo vzbuditi kakšnih kompleksnejših asociacij. Vsaj do zdaj, ko sem bila nekako prisiljena razmišljati, o čem za vraga naj pišem. Tale sivo-hladno-vodno-zelena kombinacija kar sama vleče vzporednice z najverjetneje edinim geografskim pojavom v naravi, ki me resnično fascinira, in to je blejski vintgar (drugih vintgarjev še nisem videla, ampak bi znalo bit, da bi me podobno fascinirali). V živo skalo vrezana modro zelena linija reke, kjer te na vseh straneh obdajajo vlažne sive kamnite stene, pod tabo pa se vije tale premikajoča se gmota modrine, se peni, vrtinči in v kotanji ustvarja nekakšno komoro mokrega hladu, ki budi občutek, da si s poletne vročine vstopil v nov, drugačen svet. Ne bom posebej omenjala, da me voda že od malega navdušuje, pa naj bo v obliki morja ali fontane. Sem pa na Pinterestu nedavno tega 'po-pinala' sliko nekega zapuščeno starega baročnega interjerja in ga poimenovala Dom povodnega moža. Njegove stene se namreč utapljajo v vodenih odtenkih in mu čarajo neko pravljično nezemeljsko atmosfero, ki se občuti tudi v prej omenjeni situaciji nad reko sredi skal.

Čeprav ga ljudske bajke in naš ljubi Prešeren opisujejo kot grozljivo zloben lik, je povodni mož v resnici kreativec po duši in ljubi DIY projekte*, še posebno pa rad kvačka, čeprav mu plavalna kožica povzroča določene težave. Kljub temu ga obdaja aura melanholije vodnih globočin, kar se odraža tudi v njegovem brlogu. Okrogli mizi, grobo izklesani iz hladno sivega kamna, delata družbo zeleno oblazinjen 'glossy' naslanjač in preprost pločevinast stol, omehčan s turkizno kvačkano blazino. Nad mizo lebdi slap visečih svetilk, nekaterih v obliki golih žarnic na betonskih nastavkih, drugih v čipkastih železnih kletkah, ter medlo osvetljuje ta samotni kotiček. V pločevinastem vedru na tleh ždi mehak oblak volne in čaka na pridne roke, ki bi ga spremenile v kaj uporabnega. Prelivajoči se zeleno turkizni odtenki plavajo vsenaokrog, na stenah, tleh in stropu, le v jedilnem kotičku se je kos stene oblekel v časopisni papir, ki ga delno zakriva posrebrena baročna kredenca. Ta skrbno čuva žlahtni porcelan in kiparsko ornamentalne pecljate steklene kozarce, iz katerih povodni mož občasno razvajajoče se sreba osvežujoč bezgov sok z radensko. Na kredenci se vrstijo zelenkaste steklenice, ki so prevzele vlogo vaz in se spoprijateljile z divjimi šopki travniških cvetlic in okroglih puhastih travnatih glav. Tale intimni kotiček pa obkrožajo visoki stropi, balustrade, oboki in podobni detajli primerni imidžu pravljičnega junaka.

Kljub poskusu opisa nekakšne grotesknosti, s kančkom humorja, si ne morem pomagati, da si ne bi predstavljala, kako od nekod seva žareče bela dnevna svetloba in vse te vodene odtenke pričara v njihovi najlepši luči in ki zaprašeno, antičnemu prostoru vdahne novo življenje. In ki me spominja na moja lastna poletja v deželi sanjarij in s kozarcem bezgovega soka v roki.


Tina Kavčič

Inspiracija: https://www.pinterest.com/tinakavcic/barve-podvodnega-sveta/

*pripis uredništva: DIY projekt: Do it yourself, naredi sam, je izdelava, spreminjanje, popravljanje, rekonstruiranje izdelkov, brez pomoči strokovnjakov. Pri tem se uporabljajo surovine, polizdelki in materiali iz naravnega okolja.  Avtorji se projekta lotijo iz različnih razlogov, bodisi izdelka ne dobijo na trgu, ali vsaj ne dovolj kakovostnega, bodisi potrebujejo prilagoditev, ali pa potrebujejo krepitev lastne identitete (iskanje edinstvenosti, potrditve ...).