MENU‎ > ‎Barve‎ > ‎Objave-barve‎ > ‎

Odtenki prahu, usnja in metuljevih kril, avtor, Tina Kavčič, 03.03.2015

objavljeno: 3. mar. 2015 00:11 avtor: Spletni čas - Inovelmedia   [ posodobljeno 24. mar. 2015 16:33 ]
Odtenki prahu, usnja in metuljevih kril 

Metulji. Za marsikoga so epitom kiča, blinga in girly-­girl imidža, kopajoč se v bleščicah in 
mavričnih barvah. Mene pa je vedno fascinirala kontradiktornost lepote njihovih krhkih kril in
nekoliko nagravžnega kosmatega telesca in nožic. Njihova čudežna sposobnost zbuditi privlačnost
in odboj hkrati, v enem samem čutnem dražljaju. No, morda sem le naravno nagnjena k iskanju
dualnosti v svetu, ki me obkroža. A tale priročni motiv metulja me je v zadnjem času srečal ravno
dovoljkrat, da si je prislužil mesto tudi v teh vrsticah.

Metulji so namreč moji stari prijatelji. Če odraščaš izven mesta, obkrožen z vrtovi, travniki in
nasadi trt, je najzanimivejša igrača (poleg barbik in lego kock, seveda) ravno narava in darovi, ki ti
jih ponuja. Na primer naravna poslastica v obliki lešnikov z domačih lesk, opazovanje nenavadnega
odpiranja cvetov frajlic v večernih urah poletja in pa bogastvo obiskovalcev rastlinja, ki je
obkrožalo našo hišo. Poleg našega starega prijatelja kolibrija, kresničk in občasne bogomolke je
našo hišo obletavalo več metuljev in še več metuljev nočne vrste. Raznorazne vešče in manj
glamurozni bratranci travniških lepotic. In ena takih vešč iz mojega otroštva je našla pot v mojo
ljubljansko (zdaj že bivšo) delovno sobo, mi delala družbo ob večernem ustvarjanju ter tik pred
selitvijo nadobudno spremljala nastajanje slike velikega črno belega metulja. Usoda?

Takale majcena žuželka, velikokrat zreducirana na preprost simbol kiča, pa vendarle premore
paleto verzij, od elegantnih in eksotično živobarvnih do moteče odbijajočih, rjavih in neuglednih.
S črnimi žilami, ki lepšajo njihova krila ali z rjavimi površinami, ki jih kazijo. A vedno fascinantno
polna detajlov in tekstur.

Tokratni sprehod po moji domišljiji in njenih kreacijah bo združil bleščavo lepoto metuljevih kril,
mojih najljubših, takih z zanimivimi grafičnimi črno belimi vzorci, in grotesknostjo vešč, ki me
asocirajo na zapuščene in pozabljene prostore, kot so podstrešja in kleti, ki večino časa preždijo v
temi, čuvajoč zgodovino svojih gospodarjev. Ta preplet novega in starega, gladkega in patinastega,
povezujejo v celoto glavni akterji opisane scene: detajli. Taki drobni, včasih neopazni, drugič
zlijajoči se v nove vzorce. Kot simetričen vzorec gumbov v naslonu obrabljene rjave usnjene zofe
Chesterfield. In drobne niti, sklekljane v staromodno čipko zavese, ki služi kot prosojni zastor v
katerega se ob večerih ujame svetloba stropne svetilke za njo. Baročne oblike lesenega podstavka
klubske mizice in bogate barve svetlih hortenzij in potonik v šopku na njej, ki popestrijo omejeno
črno­belo­rjavo paleto prostora. Črna lakirana pisalna miza je preprosta, s tankimi črnimi nožicami
in ravno pravokotno delovno površino, zanjo moderen pisalni stol, omehčan s črnim puhom ovčje
kože. Eno steno prekrivajo masivne sive knjižne police, polne knjig, katerim bi zavidal marsikateri
antikvariat, na drugi pa se pne velikanski starinski zemljevid sveta v umazanih bež odtenkih in
nadaljuje motiv detajlov v obliki napisov imen geografskih elementov. Tla prekriva vintage
maroška belo­črna preproga s surovimi robovi, iz katerih se vijejo proste niti. In kot se za glavno
inspiracijo spodobi, se na knjižnih policah najde prostor tudi za kolekcijo slik in detaljnih
ilustracij raznovrstnih krilatih žuželk.

Domišljijski prostori so fajn, ker jih lahko brez muke in stroškov prestavljaš iz okolja v okolje. In
tako kot si lahko predstavljam tole zadevico zgoraj nekje na deželi, s panoramskim oknom, ki ob
poletjih sobo spremeni v podaljšek vrta in kjer lahko v družbi metuljev ob dobri knjigi popiješ
jutranjo kavo, si jo s prav podobno lahkoto predstavljam v kakšni polkleti, kjer ob prasketanju
ognja, kot nekoč prebiram srhljivke Stephena Kinga do zgodnjih jutranjih ur.

Tina Kavčič