MENU‎ > ‎Barve‎ > ‎Objave-barve‎ > ‎

Sladkarije in modro zimsko nebo, avtor, Tina Kavčič, 26.1.2015

objavljeno: 25. jan. 2015 21:33 avtor: Spletni čas - Inovelmedia   [ posodobljeno 25. jan. 2015 21:40 ]
Sladkarije in modro zimsko nebo 

Zime nisem nikoli marala. Na Primorskem te pozimi (vsaj, če si drobčkan in lahek kot jaz nekoč) burja brez usmiljenja premetava sem in tja, večina dni je sivih in turobnih, objekti se spremenijo v sive brezoblične gmote in, le če imaš srečo, ne dežuje. V nasprotnem primeru si namreč obsojen na dolge borbe z dežnikom, ki ima neustavljivo željo, da bi s pomočjo vetra svojo kupolo usločil proti nebu in te prepustil nemilosti dežja. Šele s prihodom v Ljubljano se mi je zima prikupila (ne me zdaj sovražiti, dragi moji Primorci, kar je res, je pač res). Nekaj čarobnega je namreč v pogledu na spreminjajočo se okolico, ki se s pomočjo mehkih snežink prelevi v čudovito igro kontrastov.


Sneg in mraz s seboj prineseta hladno zimsko svetlobo, v kateri se je nekega januarskega dne kopal tudi nič hudega sluteč kozolec, na katerega sem naletela med enim izmed svojih pohodov po ljubljanskem Polju. Njegova neobdelana lesena tekstura se je v medlih nevtralnih tonih mešala z odtenki neba, ki so se razprostirali po paleti intenzivne svetlomodre barve. Prizor je bil fascinanten, in je povzemal likovno bit zime (ali vsaj mojo interpretacijo le-te), ki sem jo zdaj improvizirano poimenovala sinestetični kontrast. Nebo, v omenjenem prizoru je bilo hkrati hladno modrikasto, ostro, a tudi mehko, sladko. Kakor Pufi sladoled iz priljubljene sladoledarne v Kopru. Prelivajoče se barve na kozolcu so na eni strani pričale o njegovem grobem karakterju, na drugi strani pa o njegovi toplini. Žled, ki je lani vklenil naravo v ledeni oklep, je bil hkrati čudovito pravljičen in grozljivo uničevalen. Tudi najbolj osnovni element zime pooseblja podobno nasprotje: sneg, ki je videti kot mehak puh, s katerim bi se najraje ovil kot s toplo odejo, je ob dotiku ledeno mrzel. Iz teh kontrastov, senzornih in pomenskih, sem črpala navdih za oris januarskega domišljijskega prostora.


Ozadje je skomponirano iz lestvice sivih in golobje modrih odtenkov, povzetih po zimskem nebu in njegovi spreminjajoči se naravi. V sivomodri se kopajo gole stene, v nekoliko intenzivnejšem odtenku pa tudi puhasta preproga na tleh. Oko privablja neonski napis na steni, umetno fluorescenten, a z mehkim žarom tople rožnate barve. Njegova svetloba spominja na sladke lizike in žvečilne gumije iz otroških let. Pod napisom ždi stol. Iz vlitega betona, neudoben. Stol – skulptura. Sladkost neonske 'pinki' barve se ponavlja v hladni keramiki preprostih čajnih skodelic, njeno umetno naravo pa blaži sivo lesen, baročno izrezljan okvir zrcala. Z njegovo pomočjo se hlad neskončne modrine razteza tudi v iluzorno dvojčico sobe v ogledalu. Na lesenih policah se bohotijo stekleni kozarci, do vrha napolnjeni z živobarvnimi bomboni. Iz stropa se nekje spuščajo črne 'glossy' češnjice Nike Zupanc. Vzorci na tekstilu so zreducirani na črno-bele geometrijske vzorce. Panoramsko polkrožno okno, ki se z belim mrežastim okvirjem pne čez steno, razkriva v sneg odeto pokrajino in dopolnjuje atmosfero interjerja.

Rdeča nit te zgodbe, ta sladko-hladni kontrast, prepleta senzorna občutja in večplastno nagovarja naše čute. Kakor mene zasnežena pokrajina pozimi.


Tina Kavčič