Ko se je jesen polno razcvetela, sem začela hoditi v novo službo na drugi strani mesta. Vsako jutro me je pričakala slika soseske v zgodnjem jesenskem jutru, ki je kot pravi zaspanec nisem bila vajena. Izgledala je nekako takole:

Rahlo rosenje, ki me spremlja na poti do avtobusne postaje, sivina jutranje megle in zlatorumeno listje platan, ki lebdijo nad mano in prekrivajo pločnik pod mojimi nogami. Čipkasto črno vejevje, zastrto s krhkim listjem in zaplate temnozelenega mahu, ki objemajo debla platan kakor mehka preproga. Ko se zvečer vračam domov, so zlate platane osvetljene z uličnimi svetilkami in delujejo kot puhasta svetlobna telesa.

Vsi ti čutni vtisi so me vsak dan očarali, in na podlagi teh sinetetičnih doživljajev, se je v moj domišljijski svet prikradla ideja o začaranem gozdu, njegovi barvno-teksturni paleti in atmosferi. Globoko zelena barva mahu v mehkem žametu, razpon temnorjavih odtenkov v grobem lesu in svetlečem usnju. Mehki oblački svetlobe, zastrte z rumenimi senčili in njihovi odbleski v zlati kovini. Osamela sova v obliki svečnika ali slika veverice na steni.

Čas pravljic je bil v otroštvu vedno rezerviran za čas pred spanjem in v ohranjanju tradicije sem se odločila, da začarani gozd manifestiram v spalnici. Kot majhna punčka sem si vedno želela imeti posteljo z baldahinom. Zakaj? Ker ga imajo vse princeske seveda. No, princeske sem sicer prerasla, baldahin pa se še vedno sliši kot fajn zadeva. Sploh če nad posteljo ustvari svetlobni oblak, saj so v njegovo tančico ujete razobešene gole žarnice, pri vznožju pa v obliki zavese mehko pada proti tlom. V gozdnato zeleno svilo oblečena puhovka prekriva posteljo, na njej pa olivno zelene puhaste blazine, odprta knjiga in lesen pladenj ter na njem skodelica črnega čaja z okusom karamele (verjetno bi bilo odveč pojasnjevati, da je to moj najljubši čaj za razvajanje). Na temne stene bi s prosojnim lakom ustvarila črtast vzorec, posnemajoč silhuete dreves ponoči. Na nočni omarici bi me vsako jutro pričakal gospod Jelen. In ne, ne mislim kakšnega morebitnega, nič hudega slutečega soseda, temveč sem tako poimenovala doprsni kipec gospoda z jelenjo glavo, oblečenega v retro moško obleko s telovnikom, ki sem ga zasledila v eni izmed revij o notranjem oblikovanju in se mi je nekako usedel v srce. Namesto zoprne budilke pa bi me s pomočjo ptičje hranilnice pred oknom vsaj med vikendi zbujal ptičji ščebet, kar se pravzaprav že nevarno približuje asociaciji na Pepelko. Je pa eden izmed preverjenih načinov za prijetno vstajanje s pravo nogo.

Če se tudi vam zahoče zelena, naj povem da preplet gozdnato zelenih odtenkov sicer ustvari pomirjajoč, a nekoliko dolgočasen prostor, katerega je potrebno nekako zbuditi s šokom kontrasta, z uvedbo svetlejših in intenzivnejših odtenkov zelene. Recimo florescentno. Mogoče malo pretiravam (ali pa tudi ne), kakorkoli pa naj bodo to manjši kosi pohištva ali pa dodatki kot so vaze, okvirji slik na steni, morda kak 'fancy' barvni viseči lestenec, zakaj pa ne. Meni je še posebej všeč intenzivna gorčično zeleno rumena barva, ki je pravzaprav preplet okra in rumeno-zelene. Ta se še posebej lepo ujema z zlatimi detajli, ki poživijo zelene odtenke. Barvno paleto pa naj zaključi še kremasto bela.

Tina Kavčič