MENU > Bližje popolnosti >
Objave-bližje popolnosti
Utičarji, avtor: Iztok Geister
Utičarji Utičarji so tropske ptice, živeče v Avstraliji in na Novi Gvineji, katerih samci v obdobju parjenja privabljajo samice z umetelno zgrajenimi utami, ki pa niso uporabne za gnezdenje, namenjene so izključno dvorjenju. Družina utičarjev Ptilonorhynchidae obsega dvajset vrst sistematično razvrščenih v osem rodov. Pripadniki vsake vrste postavljajo nekoliko drugačne ute iz dračja, jih z listjem, cvetjem, perjem, polžjimi hišicami in raznobarvnimi kamenčki krasijo po svoje, pri čemer nekateri uporabljajo tudi svetleče se plastične in steklene smeti, nekateri pa jih celo obarvajo z lastno slino in sokovi gozdnih sadežev, kar počno s koščkom skorje kot orodjem.  Rodovno ime zobatega utičarja Scenopoeetes dentirostris pomeni v sholastični latinščini, tistega, ki ustvarja hišo (grško skene hiša; poietes ustvarjalec), vrstno ime pa zobokljuna (latinsko dens, dentis zob; -rostris kljunast), kajti roženi robovi kljuna so nazobčani kot krojaške škarje, kar samcu omogoča razrezovanje listov, s katerimi krasi za dvorjenje izbrana tla. Zobati utičar namreč edini med utičarji ne gradi kolibe, ampak dvorišče le nastelje z listjem, ki ga trga z bližnjih dreves. Za osnovo uporablja liste drevesa Macaranga subdentata, razgrinja jih po tleh s svetlejšo spodnjo ploskvijo navzgor, tem pa dodaja svetlikajoče se liste drugih drevesnih vrst (Argydendron spp., Schefflera actinophylla, Castanospora alphandii) deževnega gozda. Spolno zrel samec v obdobju parjenja najprej očisti tla v izmeri enega do dveh metrov v premeru in tja dnevno polaga sveže odtrgane in razrezane drevesne liste, medtem ko uvenele odlaga na rob instalacije, kamor nalaga tudi prazne polžje hišice. Z bližnje veje s petjem, v katerega vpleta tudi veliko oponašanj oglašanja ptic in drugih živali, privablja samice. Ko se samica približa, prične poplesavati in se šopiriti okrog razstavišča. Skrbna opazovanja so razkrila, da so pri tem nagovarjanju samic k spolni združitvi, uspešnejši samci, ki premorejo lepša in bolj razkošno opremljena plesišča. Prav tako je bilo ugotovljeno, da so tam, kjer je gostota samcev večja, razstavišča spričo tekmovalnosti razkošnejša. Ker je vrsta poligamna, samec vzdržuje prizorišče vse gnezditveno obdobje, ohranja in obnavlja ga iz leta v leto, saj se prepričljivemu samcu naklonjene samice rade vračajo na isto plesišče. Francoska filozofa Gilles Deleuze (1925-1995) in Felix Guattari (1930-1992) v njuni znameniti knjigi Kaj je filozofija navajata v razpravi o pojmu teritorija kot primer umetniškega dejanja prav dvorjenje zobatega utičarja Scenopoeetes dentirostris. Imenujeta ga popolni umetnik in to utemeljujeta z besedami: »Morda se umetnost začenja z živaljo, vsaj z živaljo, ki zariše teritorij in si postavi hišo (oba sta korelativna oziroma se včasih celo mešata v tistem, čemur pravimo bivališče, habitat). S sistemom teritorij-hiša se transformira veliko organskih funkcij, spolnost, razmnoževanje, agresivnost, prehranjevanje, vendar ta transformacija še ne pojasni pojava teritorija in hiše, prej bo narobe: teritorij implicira vznik čutnih kvalitet, sensibilia, ki nehajo biti izključno funkcionalne in postanejo izrazne poteze, kar omogoči transformacijo funkcij. Ta izraznost je nedvomno že razpršena v življenju, zaradi česar lahko rečemo, da travniška lilija, že poje slavo nebeški gloriji. Toda šele s teritorijem in hišo postane konstruktivna in postavi ritualne spomenike animalične maše, ki časti kvalitete, preden bo iz njih potegnila nove vzročnosti in smotre. Ta vznik je že umetnost, ne le v obravnavi zunanjih materialov, temveč v držah in barvah telesa, v spevih in krikih, ki označujejo teritorij. To je vrenje potez, barv in zvokov, ki so neločljivi, kadar postanejo izrazni (filozofski pojem teritorija).« (prevod Stojan Pelko).  Fotografija: Tim Laman O vedenju utičarjev so pisali mnogi naravoslovni pisci (tudi Charles Darwin), vsi pa so ga seveda videli le v funkciji razmnoževanja, saj je to za klasično naravoslovno znanost poglavitni smoter živalskega obstoja. Sodobna naravoslovna znanost k temu dodaja še okoljsko komponento, a tudi to ne pomeni, da se je pojmovanju razmnoževanja kot osrednjega gibala nadaljevanja življenja na zemlji mogoče odpovedati. Tako v očeh naravoslovja utičarjevo vedenje, vsej izrazni posebnosti navkljub, ni nič drugega kot funkcija razmnoževanja, saj se pojavlja izključno v tej vlogi. Utičarji ne postavljajo svojih ut in ne lepotičijo svojih plesišč zunaj gnezditvenega obdobja, to vedenje pa je namenjeno edinole samicam, četudi je posredno, prek učinka nanje, v tekmovalnem razmerju tudi z drugimi samci. Pa vendar ni mogoče prezreti, da si samice ogledujejo različne postavitve, da se tudi vračajo ocenjujoč morebitne izboljšave in da se nazadnje odločijo za parjenje 'z najboljšim umetnikom'. Najnovejša dognanja poskušajo to vlogo še podrobneje pojasniti s komplementarnimi učinki takšnega spolnega vedenja. Tako naj bi uta zmanjševala nevarnost nasilnega parjenja, čeprav je bilo ravno pri zobatem utičarju opaženo prav takšno neučakano nasilništvo in naj bi razstavišče tako omogočalo šele nekakšno post kopulacijsko soglasje, čeprav ni povsem jasno, kaj naj bi to pomenilo za uspešno razmnoževanje. Kajpak se ob vsem tem lahko vprašamo o vlogi 'umetniškega vtisa' na spolnega partnerja, če to vlogo pri pticah primerjamo z medčloveškimi odnosi. Deleuze in Guattari zapišeta misel, da »umetnosti ni nikoli prenehala preganjati žival«. Je potemtakem v umetnosti skritega tudi nekaj živalskega razmnoževalnega nagona? Že svetovno znani ornitolog E. T. Gilliard je zagovarjal t. i. prenosni učinek (transfer effect), ko naj bi utičarji evolucijsko prenesli krasoto svojega perja na uto z namenom, da zmanjšajo tveganje, da bodo uplenjeni med ženitovanjskim plesom. Se v umetnosti v človeških rokah prav do današnjih dni nemara skriva takšen prastrah pred lastno pogubo, strahospoštovanje do narave kot ga je moč razbrati tudi iz predzgodovinskih jamskih poslikav? Mogoče prav to hkrati tudi pojasnjuje moško domeno v umetnostnih zvrsteh, ki si jo sicer razlagamo s podrejeno družbeno vlogo žensk v zgodovini. Vsekakor pa je vsak umetnik (ne glede na spol), nagnjen k razkazovanju svojih najglobljih občutij na čutno dojemljiv način, ne oziraje se na to ali se šopiri in poplesuje na listih knjige, na steni slike ali na razvejanem koncertnem odru. Deleuze in Guattari sicer veliko razpravljata o različnih vlogah filozofije, znanosti in umetnosti v človeškem mišljenju, svoja razmišljanja pa skleneta s preprosto ugotovitvijo: »Filozofija potrebuje neko ne-filozofijo, ki jo razume, potrebuje neko ne-filozofsko razumevanje, tako kot umetnost potrebuje ne-umetnost, znanost pa ne-znanost.« Mar tudi poznavanje utičarjev ne potrebuje nekega ne-poznavanja, da bi lahko v popolnosti dojeli njihovo občudovanja vredno vedenje? Iztok Geister
|
Daoud contra Camus, avtor: Iztok Geister
Daoud contra Camus Leta 2013 je v Alžiriji izšel roman Kamela Daouda z naslovom Primer Meursault, ki se motivno navezuje na leta 1942 v Franciji izdani roman Alberta Camusa z naslovom Tujec. Camus v romanu opisuje protagonistovo doživljanje sveta, ki ga najbolje označuje beseda ravnodušje, medtem ko Daoudov roman preveva bolj zapleteno čustvovanje, ki pa ga je vendarle mogoče povzeti kot maščevanje. Camusov junak v literarnem pomenu besede namreč nekje proti koncu mladostnega iskanja samega sebe ubije nekega Arabca, Daoudov prvo osebni pripovedovalec, brat pokojnega Arabca, pa se Camusovemu junaku zato maščuje, tako da dvajset let kasneje ubije nekega francoskega kolona, čeprav je bil morilec pred sodiščem spoznan za krivega in je bil tudi javno usmrčen. V nasprotju z njim pa maščevalec pred sodiščem ni bil spoznan za krivega, ker je svojo žrtev ubil v času, ko je bilo to še dovoljeno, v času alžirskega osvobodilnega boja zoper francosko kolonialno upravo (neodvisnost razglašena 5.7.1962). Daoudu se zdi potrebno simbolnega morilca še enkrat usmrtiti zaradi tega, ker se Camusu ni zdelo pomembno Arabca individualizirati, ga imenovati z imenom in priimkom, se pravi, če na ta zaplet gledamo globlje, iz etičnih razlogov, saj naj bi bil takšen prezir moralno nedopusten.  V obeh romanih igrata pomembno vlogo materi obeh zločincev. V Camusevem je morilec Arabca spoznan za krivega, ker se je » na dan po materini smrti šel kopat, sklenil nedopustno ljubezensko zvezo in se šel smejat komičnemu filmu«, če povzamem tožilčeve besede porotnikom. V Daoudovem pa je mati, zdaj namreč Arabec ni več anonimnež, ime mu je Musa, obsedena z maščevanjem sinove smrti, in soudeleženka pri umoru, ki ga zagreši njen sin Harun, pripovedovalec zgodbe. Camusov junak Meursault se pred smrtjo zagovarja pred svojo vestjo z besedami »nihče ni imel pravice, da bi jokal za njo«, kajti tožilec, mu je očital tudi to, kar so povedale priče, da ni jokal na pogrebu svoje matere. Daoudov junak Harun pa je do matere do konca neprizanesljiv, ko pravi: »Mama še vedno živi, a je mutasta.«, kajti ostala je prepričana, da si je žrtvovani Francoz zaslužil maščevanje, ker se je rad kopal ob dveh popoldan, ko naj bi bil pred dvajsetimi leti ubit njen sin Musa, pripovedovalčev brat. Romanesknima junakoma je skupno zanikanje Boga, kar v duhu evropskega eksistencializma ni nič nepričakovanega, nasprotno pa je to toliko bolj neobičajno v muslimanskem sistemu strogih moralnih vrednot, zato ni presenetljivo, da so izid Daoudovega roman v domovini pospremili očitki razžalitve verskih čustev. In ravno v tem segmentu pripovedi sta si junaka najbližja in po tihem celo med seboj spravljena, čeprav Daoudov junak govori o »pravici izravnane teže«, o nekakšnem ravnovesju zločina torej. Ampak saj je maščevanje kot najzanesljivejša vez med krivdo in kaznijo, moralno in socialno gonilo obeh navidezno nasprotujočih si verstev. Sicer pa je bil Daoud v Franciji leta 2015 nagrajen z Goncourtovo nagrado za prvenec, ob tem pa ne gre pozabiti, da je Camus leta 1957 prejel Nobelovo nagrado za svoj ne ravno obsežen pisateljski opus. Če hočemo doumeti kompleksnost v teh dveh romanih obravnavane problematike,, velja pred branjem Daoudovega Primera Meursault ponovno vzeti v roke Camusovega Tujca. Daoud nam v odličnem literarnem slogu, prežetim z mističnim realizmom (»Dan po zločinu je bilo vse mirno … Še limonovec se je pretvarjal, da ni ničesar videl.«), odstira pogled v arabski in s tem tudi muslimanski način razmišljanja, kar je seveda aktualna tema. Čeprav se roman dogaja konec petdesetih in v začetku šestdesetih let prejšnjega stoletja pa je v njem mogoče najti tudi zametke postmodernega razmišljanja. Avtor: Iztok Geister |
Upodobitve ptic Vladimirja Makuca, avtor: Iztok Geister
Upodobitve ptic Vladimirja Makuca Avtorjev prispevek na okrogli mizi ob zaprtju retrospektivne razstave Vladimirja Makuca na Ljubljanskem gradu (junij-avgust 2016). Upodabljanje ptic Ko sem pred desetletji imel prijetno dolžnost poskrbeti za ilustracije ptic v Ornitološkem atlasu Slovenije, sem dobil iz Anglije spisek več kot 40-tih ilustratorjev. Pisal sem jim v imenu izdajatelja DZS in prejel nekaj več kot 20 ponudb, kar je bilo veliko glede na to, da je bilo potrebno ponuditi ilustracije 220-tih vrst ptic. Takrat sem spoznal, da je ptico določene vrste, prevladovale so risbe in akvareli, mogoče naslikati na tisoč in en način, pa bo še vedno prepoznavna. Podobe ptic so se razlikovale le glede na ilustratorjev slog, se pravi glede na umetnikovo videnje ptice, pri čemer je moral vendarle biti dosežen tudi namen upodabljanja, to pa je bila prepoznavnost. Se pravi, da je pri upodobitvi glede na namen ilustracije odigral pomembno, lahko bi rekli bistveno vlogo, videz ptice. Tega videza pa ne ponuja nihče drug kot ptica sama. Če ima določena ptica po naravi navzdol ukrivljen kljun, ne more imeti na sliki navzgor zavihanega. To bi bila potem neka druga vrsta ptice, ki v naravi obstaja ali pa tudi ne. Seveda umetnika razen namena ilustracije prav nič ne zavezuje, da bi ptici namesto orlovskega kljuna ne naslikal kljun na hej Slovani. Ampak v takšni glede na realnost groteskni upodobitvi ta vrsta ptica ne sodeluje več, je iz slike odletela.  Odnos med konkretnim in abstraktnim v leposlovju Že teh nekaj uvodnih besed razpira vprašanje meje med konkretnim in abstraktnim tako v slikarstvu kot v leposlovju. V leposlovju se daleč največkrat uporabljajo obča imena rastlin in živali. Tako sta v poeziji največkrat uporabljena pojma ptica in roža. V svoji simbolni vlogi sta postali pravcati zaščitni znak poezije, ki jo danes povprek imenujemo romantična. Seveda pa poznamo tudi številne briljantne izjeme. Spomnimo se samo Prešernove pesmi Orglar, kjer dobro okarakterizirani nastopajo kos, kalin in slavec. V tem, da se v leposlovju tako malokrat pojavljajo rastline in živali s svojimi imeni, vidim predvsem zamujen umetniški izziv, da o svetovno nazorskih pomislekih v tem trenutku niti ne razpravljam. Navedba imena se seveda vključuje v sklop v besedilu opisanih okoliščin pojavljanja, pa naj bodo te realistične ali realnost presegajoče. Vladimir Makuc med slikarstvom in literaturo Čeprav se mnogim zgodovinskim ilustracijam ptic še kako pozna, da so bile naslikane po nagačenih primerkih, so nam veliki mojstri klasičnega slikarstva zapustili tudi do danes nepresežene upodobitve rastlin in živali. V novejšem času pa nekateri ilustratorji s pomočjo računalniške tehnologije prav tako dosegajo občudovanja vredne učinke, vsaj dokler ostajajo v mejah verizma. Najbolj pristen verizem še vedno zagotavlja slikarstvo in situ, ne glede na morebitno fotografsko posredništvo. Na slikah Vladimirja Makuca imajo upodobitve ptic ne spregledljivo vlogo. Ne da bi poznal avtorjev pogled na to vlogo, bom tvegal svojo razlago. Kljub stilno izčiščenim upodobitvam ptice ostajajo največkrat vrstno prepoznavne, kar pomeni, da so ne glede na to, kako so vključene v likovno kompozicijo, kot osrednji ali kot stranski motiv, vedno nosilke sporočila. To sporočilo pa je ravno zato, ker nam ga pošilja vrstno prepoznavna ptica sporočilo žive slike, pa četudi ptica ne reče nič drugega kot samo: jaz sem ta in ta. Slikar bi za življenja mogoče dodal, da je to ena njegovih solinskih občudovank. In kot da bi slikar poskušal zavarovati to sporočilo, na vsaki sliki, kjer je ptica prepoznavna, zapiše tudi njeno ime. Zapiše ga v znanstvenem jeziku, v sholastični latinščini, z rodovnim in vrstnim imenom, zapiše ga od zadaj naprej in zapiše ga z na glavo prevrnjenimi črkami. Torej trikrat zaklenjeno za nekoga, ki naj sliko gleda kot likovno stvaritev. Vizualni prepoznavi torej sledi literarna, odklenitvi zaklenitev in tako je slikarjev pomenski krog sklenjen. Enkrat za vselej. Avtor: Iztok Geister |
Walden, avtor: Iztok Geister
WALDEN Tako kot misli njegovega sodobnika Franceta Prešerna (1800―1849), so tudi pogledi Henryja Davida Thoreauja (1817―1962) aktualni tudi danes, po več kot stopetdesetih letih od izidov Zdravljice (1848), Državljanske nepokorščine (1949) in Waldna (1854). Literarizirani dnevnik Walden; or, Life in the Woods (Walden: življenje v gozdu, Sanje 2016) temelji na zapiskih, ki so nastajali v obdobju njegovega dveletnega prebivanja v gozdni koči ob jezeru Walden v državi Massachusetts v ZDA.  (By work : Leovilok (talk)shape of pond : Walden_Pond_map.jpg: Prosopeewindrose : Brosen windrose.svg: Brosen - Walden_Pond_map.jpg, CC BY-SA 3.0, https://commons.wikimedia.org/w/index.php?curid=12611093) Henry David Thoreau se je po diplomi na Harwardu (1837), kjer je med drugim študiral tudi filozofijo, preživljal sprva z učiteljevanjem, leta 1845 pa si je v gozdu ob jezeru Walden zgradil leseno kočo, se prehranjeval v dobršni meri s tem, kar je ulovil in pridelal, hkrati pa venomer bral, premišljeval in pisal. Kot oster kritik takratnega ameriškega načina življenja je s svojim poskusom sonaravnega bivanja hotel dokazati, da je za osebno srečo bolje namesto v degradacijo narave investirati v sožitje z njo, kar je bilo v frontalnem nasprotju z razvijajočim se kapitalizmom sredine devetnajstega stoletja. Pri tem pa ni toliko kritiziral družbenega sistema, kolikor vedenje posameznika, verjel je namreč v svobodo osebne odločitve. Da bi dokazal, da človek lahko samega sebe spremeni in celo poboljša, se je bil pripravljen odpovedati vsem tistim civilizacijskih blagodatim, ki so ga oddaljevale od sožitja z naravo. Pri tem si ni pomišljal v svoj dnevnik zapisati stavka: "Nikoli nisem poznal hujšega človeka od sebe". Končni cilj notranje preobrazbe pa je mogoče razbrati iz v knjigi zapisne misli, da je človek toliko bogat, kolikor stvari si lahko privošči pustiti na miru. Potem, ko je izkrčil del gozda in si na tako nastali jasi ob jezeru postavil leseno kočo, je največ fizičnih moči namenil fižolovi njivi. Ampak tudi pri tem opravilu ga je bolj kot doprinos in morebitni iztržek (zakaj pridelal naj bi več fižola, kot ga je potreboval), zanimal njegov odnos do narave: "Moji sovražniki so črvi, mrzli dnevi in predvsem svizci. Ti so vse do čistega pregrizli četrt orala. Toda s kakšno pravico sem odstranil šentjanževko ter prekopal njihov stari zeliščni vrt?" Da pri Thoreauju še zdaleč ne gre za nikakršno svetobolje najlepše pojasnjuje tale odlomek. "Nisem manj človeški od drugih, vendar nisem opazil, da bi bila moja čustva posebno prizadeta. Pomiloval nisem ne rib ne črvov. To je bila navada. Kar se tiče lova na ptice, sem zadnjih nekaj let nosil puško z izgovorom, da proučujem ornitologijo in iščem le nove ali redke ptice. Vendar priznam, zdaj se nagibam k mišljenju, da obstaja za proučevanje ornitologije lepši način od tega. Ta zahteva toliko večjo pozornost do ptičjih navad, da sem bil pripravljen opustiti puško že samo iz tega razloga. Kljub pomislekom glede človečnosti moram dvomiti, ali so druga razvedrila lahko kdaj enakovredno nadomestilo; in kadar me prijatelji zaskrbljeno vprašajo, ali naj svoje sinove pustijo na lov, je moj odgovor da - kajti spomnim se, da je bil to eden najboljših delov mojega izobraževanja – naredite lovce iz njih, čeprav sprva le za razvedrilo, na koncu pa, če le gre, mogočne lovce, da ne bodo mogli najti dovolj velike divjadi zase v tej ali katerikoli drugi zaraščeni divjini - lovce, pa tudi ribiče ljudi." Če vemo, da je takšen način razvedrila še danes marsikje v svetu nekaj povsem običajnega in da so ornitologi pri nas še pred petdesetimi leti hodili na teren s puško na rami, potem bomo znali ceniti radikalnost Thoreaujevih priporočil, četudi sodobni pomisleki segajo tudi onkraj antropocentrizma. Danes je namreč nesprejemljivo tudi to, da bi se ljudje ozaveščali na hrbtih ptic, oziramo nečloveških bitij nasploh. Thoreau je poznal Darwinovo teorijo o nastanku vrst, tako da tudi ne presenečajo njegove ekološke razlage o povezanosti živih bitij v naravi: "Ostriž pogoltne črva, ščuka pogoltne ostriža in ribič pogoltne ščuko: in tako lestev dobi vse kline." Pa vendar ga je kljub razumskim razlagam naravnih pojavov, vedno znova navduševalo doživljanje spontanega dogajanja v gozdu in na jezeru. Prisluhnimo odlomku o podhujkah: "Do poletja so vsakokrat ob pol osmih, potem ko je šel mimo večerni vlak, podhujke po pol ure prepevale večernice, sedeč na štoru pri mojih vratih ali na hišnem slemenu. Vsak večer so skoraj kot ura točno začele peti znotraj petih minut okrog časa, ko je zahajalo sonce. Imel sem redko priložnost, da sem spoznal njihove navade. Včasih sem jih slišal po štiri ali pet hkrati v različnih predelih gozda, po naključju ena kak takt za drugo in tako blizu mene, da nisem razločil le kokodakanja po vsaki noti, temveč pogosto tudi tisti enkratni brenčeči zvok muhe v pajkovi mreži, le precej glasnejši. "Kdor pozna podhujkino oglašanje, bo navdušeno prikimal tej metafori. Daleč največ dnevniških strani je v knjigi namenjeno jezeru v vseh letnih časih. Po eni strani gre za, lahko bi rekli, znanstvene beležke fizikalne narave, predvsem v zvezi poledenitvijo in taljenjem, globino in vidno obarvanostjo vode, fizikalnim značajem dna in obrežja, pa tudi pojavljanjem selečih se ptic na jezeru. A če dandanes na spletu kliknemo na Walden Pond, nas neprijetno preseneti opozorilo o prepovedi pitja in kopanja v bakteriološko oporečni vodi, medtem ko jo je Thoreau vsak dan pil in se vsako jutro v njej tudi umil. A najbrž ne gre le za posledice človekovega onesnaževanja, saj je območje že dolgo razglašeno za naravni park (v njem je tudi replika Thoreauxjeve koče), ampak tudi naravne procese staranja ledeniškega jezera, ki se napaja izključno s podtalnimi izviri. Če naj povzamem bralsko doživetje te knjige, potem nikakor nisem dolžan zamolčati nekaterih na prvi pogled protislovnih ugotovitev. Marsikatera Thoreaujeva kritična misel izzveni preveč učiteljsko, ampak to je najbrž zaradi prvo osebne izpovedi, česar se tudi pisec zaveda in se bralcu zato celo vnaprej opraviči. Marsikatera misel ne skriva cinizma, tako da ni čudno, da so ga nasprotniki njegove družbene kritike imeli za ljudomrznika, kljub temu, da resnicoljubnost odtehta vse grehe. Njegov odnos do narave je ambivalenten, ne gre le občudovanje ali izkoriščanje, gre za koristno občudovanje in občudujoče izkoriščanje hkrati. Ali z drugimi besedami ne stremi nazaj k naravi (česa takega sploh ne omenja), kvečjemu naprej k naravi, kar bi se dalo primerno podkrepiti z njegovim stavkom: "Če ljudje nočejo piti iz studenca dneva, no potem ga moramo pač nekaj ustekleničiti in ga prodajati v trgovinah, v korist tistih, ki so izgubili svojo prednaročniško vstopnico za jutranji čas na tem svetu." Kako daljnovidna metafora izpred poldrugega stoletja! No, Thoreau velja v ZDA že najmanj sto let za kultnega pisca in misleca o naravi, njegova priljubljenost pa v ekološki dobi le še pridobiva na veljavi. Mislim, da upravičeno. Proti koncu še nekaj besed o prevodu, ki že zaradi spoštljive starosti originala ni lahkotno opravilo. Naj mi bo pri tem dovoljeno izreči nekaj priobrežnih pripomb, če že govorimo o jezeru. V angleškem jeziku beseda pond sicer ne pomeni jezera, za kar obstaja beseda lake, temveč ribnik. Razlika naj bi bila tako v rabi kot po nastanku, pri čemer naj bi bilo jezero naravnega, ribnik pa umetnega izvora, vendar poznamo tudi umetna jezera, ribe pa so seveda tudi tam, kjer jih ne gojimo. Res razločujoča je le limnološka delitev na jezero in mlako, pri čemer je za jezero značilna predvsem globinska temperaturna razslojenost vode, medtem, ki je pri mlaki, zaradi majhne globine (do dveh metrov) ni. Tamkajšnje vodno telo je do 33 m globoka ledeniška kotanja (kettle hole) s površino 25 ha, kar pomeni, da je 6 krat manjše od po nastanku, in globini podobnega Blejskega jezera. Torej je v primeru Walden Pond uporaba besede jezero v slovenščini povsem umestna, kar pa ni mogoče reči za rabo besede obala v zvezi z jezerom, ne glede na to, kako prevajamo angleško besedo shore. V slovenskem jeziku namreč uporabljamo za sladkovodna telesa (jezero, ribnik, mlaka, kal in kar je podobnih) besedo obrežje. Uporabljati bi jo morali sicer tudi za morje in sicer kot morsko obrežje, saj sicer najpogosteje brezbrižno rabljena beseda obala pomeni poseben tip obrežja, namreč umetno narejeno obrežje oziroma valobran. Raba besede obala za jezersko obrežje je povsem neprimerna in celo moteča, še posebno, če se pojavlja tolikokrat kot v tej knjigi, ko je zapisana celo večkrat na eni strani. In plaža je še ena obrežje kazeča tujka, ki ne sodi niti k jezeru niti v slovenski jezik. Namesto te besede iz skladišča rumenega tiska bi bila peščina ali sipina nedvomno primernejša ustreznica za angleško beach. Velja pa pri prevodu pohvaliti skrb za slovenska imena rastlin in živali, še posebno ptic, pri katerih se včasih pojavljajo evropskim sorodne ameriške vrste, vendar bi bilo v takih primerih dokaj nerodno uporabljati pridevnik ameriški. Posebno nevarno prevodno čer pa predstavlja ameriška taščica American Robin, ki ni taščica, temveč drozg. Kljub navedbi znanstvenega imena je prevajalka nasedla originalnemu imenu Robin (taščica) za taščičnega drozga Turdus migratorius. In čisto za konec še ena izmed neštetih Thoreaujevih duhovitosti: Toma Hydna, šušmarja, so pod vislicami vprašali, ali ima kaj povedati. »Recite krojačem«, je rekel, »naj ne pozabijo narediti vozla na niti.« avtor: Iztok Geister  Fotografija: Originalna izdaja iz leta 1854, vir: Wikipedia |
Učna delavnica nekega zmaja, avtor: Iztok Geister
Učna delavnica nekega zmaja V zajetnem Cerkvenem krajepisu iz leta 1700, spisal ga je koprski škof Pavel Naldini, beremo: »Pot iz Kort na Kaštel je bolj težavna kot dolga, in sicer tako zaradi strmega spusta v dolino kot zaradi napornega vzpona na drug visok hrib. Kakorkoli že, kmalu prispemo na breg znamenite Dragonje, največjega istrskega hudournika. Imenuje se Zmajska reka, ker napolnjena z vodami s hribov nad Koprom, kjer izvira, več milj tako zelo hitro in močno dere, da podira drevje in kot velik grozen zmaj straši ljudi. Njeno divjanje se umiri šele pred izlivom v Sečoveljski dolini in povzročeno škodo povrne s koristnim poganjanjem več mlinov.« Dragonja je šolski primer presihajoče reke. Od jeseni do pomladi je njena struga polna vode, v poletni suši pa v zgornjem teku redno presahne, voda se ohrani le v globljih tolmunih, kjer lahko vidimo vodne živali od vodnih drsalcev do rib in rakov. A bi se še kako motili, če bi po tem sklepali, da so v tolmunih zbrane živali edine, ki preživijo. Večina se je zarije v peščeno dno, kjer kljub upadli talni vodi vlage ne primanjkuje in tako preživijo sušno obdobje.  Dragonja je šolski primer hudourne reke. Prek kamnitih pragov živahno prelivajoča se, v zatokihlenobno zastajajoča in v tolmunih umirjena kristalno čista voda ob nalivih oživi, se rjavo obarva, divje valovi in se peni, naraščajoča prestopa bregove. Odnaša vse, kar ni pritrjeno, trga bregove in poglablja dno. Tedaj oživijo stranski in pozabljeni rokavi, kjer ji teren dopušča, ubira tudi povsem novo pota. Med neurjem se zgodi, da prestavi svojo strugo in poplavi predele, kamor sicer ne seže. Ko pa se po neurju umika v staro strugo, pušča za sabo izpodjedene bregove in prodnate nasipe, polotoke in otoke. Dragonja pa je tudi šolski primer človekovega odnosa do reke. Vsa naselja so odmaknjena odrečne doline, čemijo visoko na oddaljenih slemenih, kar pomeni, da so ljudje v preteklosti spoštovali rečno dogajanje. Znali so živeti z zmajskim duhom reke, niso izzivali nevarnosti, ki jo prinašajo poplave, raje so se prilagodili njenemu hudourniškemu značaju. Potem pa so v novejšem, s tehniko zaznamovanem obdobju, poskušali zmagoslavno ukrotiti hudourni značaj reke tako, da so na njenem porečju zgradili na stotine ovir, ki naj bi preprečevale poplave. Toda vode njenih pritokov jih počasi, a zanesljivo premagujejo in ni daleč dan, ko se bo reka osvobodila vse okov. Podnebne spremembe so voda na njen mlin. Iztok Geister |
Zadrega z močvirjem, avtor: Iztok Geister
Zadrega z močvirjem Ob svetovnem dnevu mokrišč, ki ga praznujemo 2. februarja, se spodobi, da se zamislimo nad njegovo nespodobnostjo. Po Pleteršnikovem Slovensko nemškem slovarju (1894) mokrišče ne pomeni nič drugega kot pisoar. Od kod neki se je v sodobno izrazoslovje prikradel ta klošmerlski pojem, če parafraziram sloviti roman Gabriela Chevallieaja Clochmerle iz leta 1934, ki opisuje peripetije v zvezi s postavitvijo javnega stranišča v neki francoski vasi? Zgodovinsko ozadje za mokrišče v navedenem pomenu moramo poiskati v izrazito negativnem pomenu močvirja v slovenski oziroma evropski zavesti. Prispodobo močvirja še danes uporabljamo v najrazličnejših zvezah, ki vse pomenijo nekaj slabega, recimo moralno, politično, finančno močvirje, kamor se ugrezajo bolj ali manj plemenite človeške vrline. Pa vendar temu ni bilo vedno tako, saj vemo, da so prazgodovinska mostiščarska naselja na koleh zrasla sredi močvirij, na srednjeevropskih plitvih ledeniških jezerih in severnoevropskih šotnih barjih. Razlogi za takšno odločitev so bili izključno obrambni. Mostiščarska naselje na Ljubljanskem barju so obstajala do drugega tisočeletja pred našim štetjem, ko je tedanje jezero že tolikanj okopnelo, da varno bivanje ni bilo več zagotovljeno, v severni Nemčiji pa je bilo mesto Demmin še vse do 17.stoletja s treh strani obdano z šotnim močvirjem, okrog mesta pa je bil iz bližnje reke speljan širok obvod. Tako smemo reči, da je bilo močvirje marsikje nadvse čislana bivanjska okoliščina, kar se je izražalo tudi v poganskem verovanju. Najbolj znana je nordijska boginja Freja, ki si ji za dvornega razsodnika, ki je odločal o življenju in smrti izbrala kačjega pastirja.  Pri nas ima najdaljšo otoško tradicijo mesto Koper, ki je bilo vse do dvajsetih let prejšnjega stoletja z vseh strani obdano z morjem. Skalnati otok sredi plitvega zaliva je bil sprva dostopen le s plovili, vendar sta hudourniški reki Badaševica in Rižana sčasoma tolikanj znižali morsko dno na vzhodni strani otoka, da se je morje pričelo spreminjati v somornično plitvino. Tako se je koprski župan Nicolo Donaldo leta 1580 pritoževal zaradi nezdravega življenjem v mestu, za kar je krivil slab zrak zaradi bližnjega močvirja ali »mal aria«, čemur bi danes rekli malarija, saj naj bi tistega poletja zaradi tega umrlo kar tristo ljudi. Ker pa je bilo na vzhodni strani le pol istrske milje (približno 500 korakov) oddaljeno od kopnega, so sredi sedemnajstega stoletja zgradili most, ki je mesto povezoval s celino. Poslej se je koprski škof Baldassare Bonifacio v svojem rokopisu z naslovom od Kopra do Pirana zmrdoval nad nesnago, ki zaradi slabše pretočnosti zastaja pod mostom. Sam pa sem tristo let kasneje v knjigi od Pirana do Ankarana obžaloval zaradi zasipavanja primestnih sušin izgubljeno zadnjo priložnost za vrnitev otoškosti mestu v drugi polovici dvajsetega stoletja, potem, ko so bile v dvajsetih letih opuščene soline spremenjene v bonifiko, kar pomeni za poljedelstvo izboljšano zemljino. V drugi polovici dvajsetega stoletja se je zaradi novo nastalega nasipa od Kopra do Ankarana, zgrajen je bil zaradi tovornega pristanišča, kasnejše Luke Koper, Škocjanski zaliv spremenil v zatok z ozkim, le štirideset metrov širokim morskim prelivom. S poglabljanjem morja pred pristaniščem pridobljeni mulj je bil prečrpan v zatok, ki se je zato vidno zmanjševal, postajal pa je tudi vse plitvejši. Skupaj z veliki količinami organskih odpadkov iz luke, so se življenjske razmere v sušnih mesecih tako poslabšale, da je bilo samo vprašanje časa, kdaj bo prišlo do izbruha botulizma. To se je zgodilo leta 1999, ko je zaradi prerazmnožitve strupene anaerobne bakterije Claustridium botulinum poginilo veliko vodnih ptic in drugih živali. Na podlagi leto dni pred tem dogodkom sprejetega zakona o naravnem rezervatu sta se leta 2006 pričeli renaturacija morske plitvine in zamočvirjenje bertoške bonifike. Da danes namesto o Ljubljanskem močvirju govorimo o Ljubljanskem barju se moramo zahvaliti pisatelju Franu Levstiku, ki je v devetnajstem stoletju namesto o močvirju s slabšalnim prizvokom, pričel pisati o barju. Tamkajšnje domačini so govorili o borju kot rastišču borovcev, kar je bilo v narečju slišati kot barje. Hkrati pa je ta beseda zvenela panslovansko, saj je spominjala na srbsko baro. Domačini seveda tudi niso govorili o visokem barju, kot šotnem močvirju, marveč so celotno s šotnim mahom poraslo območje Ljubljanskega barja imenovali kratko malo Mah. Čeprav je zakon o proglasitvi Škocjanskega zatoka za naravni rezervat iz leta 1998 izjemno pomemben, z njim je bilo prvič v Sloveniji z najvišjim zakonskim aktom zavarovano neko močvirje, se tudi s tem zakonom nadaljuje zgodba o slovenski zadregi pri pojmovanju močvirja. V zakonu ni namreč niti z besedo omenjeno močvirje, baje iz bojazni, da ne bi v javnosti, lokalni skupnosti in ne nazadnje v parlamentu sprejem zakona vzbujal nelagodnosti ali celo zgražanja. Še danes lahko v pismih bralcev po časopisih, iz ust lokalnih veljakov in v koprskih oštarijah slišimo obžalovanje, da zatok ni bil zasut in uporabljen za širitev mestne pozidave.  Fotografija: I. Geister, Bonifika, Škocjanski zatok Rudolf Badjura je v svoji Ljudski geografiji (1953) navaja kar 24 ljudskih imen za močvirja, med njimi pa seveda ni mokrišča. Četudi zvest ljudski tradiciji sam močvirju ni naklonjen, ko pravi da so »močave vobče malo ali nič pridna zemljina in kot slabo razhoden ali sploh neprehoden svet človeku, posebno pa vojski zelo v napoto«, nam je vendarle ohranil tudi tako poetično besedo kot je izraz mokrine za močvirje. Močvirje se v človeški zavesti še dandanes pojmuje izrazito slabšalno v povezavi s človeškim zdravjem. Spomnimo se le nedavne ptičje gripe, v povezavi z vodno perjadjo, pa dandanašnjo grožnjo nosečnicam, virus poimenovan po ugandskem gozdu Zika, ki ga sedaj epidemično prenašajo južno in srednjeameriški komarji rodu Aedes. Po drugi svetovni vojni so V Škocjanskem zatoku zatirali komarje rodu Anopheles kot možne prenašalce malarije z DDT-ijem, tudi človeškemu zdravju izredno nevarno kemikalijo, posipavali pa so jo kar z letalom. Ob tem pas ne smemo pozabiti na izjemno pestrost komarjev po svetu, poznavalci so našteli že okrog 3500 vrst. Seveda pa zaradi nekaj vrst, ki prenašajo za človeka nevarne bolezni vedno zmaga obtožba kolektivne krivde. Samci sesajo rastlinske sokove, samice pa za razvoj potomstva potrebujejo kapljico krvi. Prav zares sem poznal človeka, ki je na moje opozorilo, da ima na roki komarja, dejal, pa kaj, naj pije, kar je moja najgloblja svetopisemska izkušnja, ki ji seveda nisem dorasel. Močvirje premore tudi svoj izjemno učinkovit sistem samoočiščenja, temelječ na najpogostejši rastlini z imenom trst, vegetativno razraščajoča se v obširne sestoje, imenovane trstišča. Njegova korenika očisti vodo težkih kovin, zato se uporablja tudi za sanitarna močvirja, tako, da se ponovno znajdemo v bližini mokrišča. V globalnem pomenu pa so močvirja vendarle posode upanja. Po napovedih klimatologov naj bi se s podnebnimi spremembami v sedaj zamrznjenih tleh severne poloble sprostile velike količine vode, kar pomeni, da se bodo vsa ta zdaj kopna območja spremenila v močvirja z najčistejšo vodo. V izvir moče v najboljšem pomenu besede.  Prav trstu in njegovi združbi se lahko zahvalimo, da je voda v Škocjanskem zatoku spet polna življenja, je namreč v gradnik močvirske rastlinsko živalske skupnosti. V njegovem steblu in na njegovih listih in klasju se namreč prehranjuje in preobraža veliko vrst žuželk, v trstišču gnezdi tudi več vrst ptic. Za ohranjanje Škocjanskega zatoka je zaslužno kar nekaj srčnih ljudi, ki verjamejo v samoohranitveno moč narave, najzaslužnejša pa je zagotovo pravkar opisana močvirska rastlina. Ne le oljka in vinski trs, tudi s soncem obsijano trstno klasje je zlata vredno. Iztok Geister . |
Starost in zanimanje za ptice, avtor: Iztok Geister
Starost in zanimanje za ptice Ko francoski pisatelj
Frederic Beigbeder navidezno mimogrede v svojem najnovejšem romanu Oola in
Salinger (2014) citira Vladimirja Nabokova iz njegove biografske zgodbe, da je Ženevsko
»jezero v popoldanskem času prekrito z nepregledno množico pikic – črnih lisk
in žvižgavk«, to komentira z besedami, da se ob tem lahko pretvarjamo, da vemo
za kakšne ptice gre ali pa jih tudi res poznamo. Zase priznava, da si mora pri
tem pomagati z Wikipedijo, pri tem pa zagreši napako, ko pravi, da je žvižgavka
»neke vrste raca prav tako (kot liska op.avt.) črnega perja, a rumenega kljuna«.
Žvižgavka nima črnega perja in tudi ne rumenega kljuna, pač pa le bledo rumeno
čelo in teme. Napako lahko sicer obžalujemo, a ni nič posebno pretresljivega,
če vemo, da je tako rekoč v vsaki leposlovni knjigi najti podobne in še hujše
napake, ob katerih se lahko samo sprašuješ ali jih je zakrivil pisec ali
prevajalec. Pomenljivejši pa je Beigbederjev komentar: »Starost nastopi takrat,
ko začenjamo imeti čas, da se zanimamo za imena ptic.«
Temu oporekam. Pa ne zato, ker se zanimam za imena ptic že od rane mladosti, čeprav sem knjigo na to temo (Razodetja ptičjih imen, 2008) napisal pri triinšestdesetih (Beigbeder jih je imel petinštirideset, ko se je že počutil starega). Brez pretiravanja lahko celo rečem, da so se mi imena ptic zdela vedno enako zanimiva kot ptice same, še več, preden sem spoznal vse naše ptice sem dodobra poznal vsa njihova imena. Prežet s prepričanjem, da si ptice, če drugega ne, zaslužijo vsaj to, da jih ogovarjamo z njihovimi imeni, ne glede na to ali smo se z njimi že kdaj srečali v naravi ali morda samo v knjigah in na medmrežju. V tem duhu sem v minulih desetletjih večkrat nagovarjal mladež, da bi ne bilo napak, če bi tako, kot pozna znamke avtomobilov, poznala tudi imena ptic, ki jih srečuje bodisi v mestih bodisi na podeželju. Temu oporekam predvsem zato, ker je poimenovanje tako stvari kot živali in rastlin najboljši način za spoznavanje pestrosti sveta in s tem priznavanja različnosti kot odločilnega pogoja za osrečujoče doživljanje sveta. Res pa je, da marsikdo vpet v tirnice vsakdanjega tempa življenja, ko z avtomobilsko hitrostjo hitimo mimo najlepših pokrajin našega vsakdana, svoja zavedna ali nezavedna nagnjenja, kot je na primer zanimanje za ptice, odlaga in odlaša v prihodnost, ko bo, tako vsaj upa, imel čas tudi za to. Kratkočasni konjiček je prepoceni beseda za takšna desetletja odlagana in odlašana nagnjenja. Tako kot je ljubezen na prvi pogled, pa naj gre za sanjsko lep človeški obraz ali le srajco v izložbi, mogoče udejanjiti le tisti hip in kasneje nikdar več, je tudi nagnjenje do nečesa tako skrivnostno navdihujočega kot je bližnje srečanje z očarljivo ptico treba doreči v tistem trenutku. In prav temu so med drugim namenjena imena rastlin in živali. Vladimir Nabokov, sicer najbolj znan kot pisec Lolite (1955) je takšno očaranost z imeni ptic, metuljev in rastlin pronicljivo vpletal tudi v svoje romane. Ko sta se Oona O'Neill (desetletja poročena s Charliem Chaplinom) in J.D. Salinger leta 1940 po štiridesetih letih spet srečala v New Yorku, je njegova nekdanja punca pisatelju, ki je nesmrtno zaslovel z romanom Varuh v rži (1951), v Beigbederjevem romanu povedala nekaj o njegovi pisateljski zmoti pri presoji tega ali race v Centralnem parku pozimi zapustijo tamkajšnje jezero ali ne. Sam sem tamkajšnje race v družbi z osemintrideset let mlajšo prijateljico opazoval pozimi leta 2012. Kako malo bi bilo vredno tisto opazovanje, ko bi ne poznal imena vseh tistih različnih vrst vodnih ptic in kako malo bi mi pomenilo to poznavanje, ko bi ga ne mogel prenesti na mlajšo sopotnico. Razveselil sem se tako vrst, ki sem jih poznal iz domovine kot tudi onih, doma samo v Ameriki, ki sem jih takrat prvič videl v živo in katerih imena sem si moral v eni od newyorških knjigarn na novo obuditi.  Beigbeder v romanu, ki noče biti le leposlovno delo, navaja vrsto primerov velike razlike v letih med moškim in žensko v paru. Pri tem je več kot zanimivo, da je J.D.Salinger razliko med Charliejem Chaplinom in Oono O'Neill s 36 let v svoji zakonski zvezi z Colleen O'Neill povečal na 50 let. Starost nastopi takrat, bi lahko popravili in povzeli našega pisatelja, ki se je pri petinštiridesetih poročil s tridesetletnico, ko se človek začne zanimati za mlajše ženske in imena ptic. Ta strast je medsebojno docela primerljiva in celo ulovljiva z imeni živih bitij. Še isti dan, ko sem napisal ta sestavek, se je zvečer pri meni oglasil prijatelj s posebnim darilom za mojo sedemdestletnico, z elektronsko zbirko ptičjega oglašanja. Ker nisem pokazal kakšnega pretiranega navdušenja, saj je dandanes dostop do to vrstnih zbirk mačji kašelj, se je sam lotil prenosa podatkov na moj zunanji disk. Sedel sem na kavču, on pa za računalnikom, kjer je spremljal prenos, tako da je glasno bral imena ptic iz tega seznama. Imena zapisana v tujem jeziku je izgovarjal v mehki pogrkujoči nemščini, saj se je, slovenskim staršem rojen v Nemčiji, izobraževal v tamkajšnjih šolah. Nisem še videl nikogar, ki bi s tako ljubečim spoštovanjem in tako očarano izgovarjal imena ptic. Prijatelj je lansko leto dopolnil petdeset let, prebral pa je vseh 1100 ptičjih imen. Domenila sva se, da bova ob naslednjem srečanju poslušanje glasov dopolnila z njihovimi upodobitvami v enem izmed priročnikov. Iztok Geister |
Poletno branje, avtor: Iztok Geister, 26.07.2015
1-10 of 17
