Daoud contra Camus, avtor: Iztok Geister

objavljeno: 8. nov. 2016 15:13 avtor: Spletni čas - Inovelmedia   [ posodobljeno 8. nov. 2016 20:10 ]
Daoud contra Camus 


Leta 2013 je v Alžiriji izšel roman Kamela Daouda z naslovom Primer Meursault, ki se motivno navezuje na leta 1942 v Franciji izdani roman Alberta Camusa z naslovom Tujec. Camus v romanu opisuje protagonistovo doživljanje sveta, ki ga najbolje označuje beseda ravnodušje, medtem ko Daoudov roman preveva bolj zapleteno čustvovanje, ki pa ga je vendarle mogoče povzeti kot maščevanje. Camusov junak v literarnem pomenu besede namreč nekje proti koncu mladostnega iskanja samega sebe ubije nekega Arabca, Daoudov prvo osebni pripovedovalec, brat pokojnega Arabca, pa se Camusovemu junaku zato maščuje, tako da dvajset let kasneje ubije nekega francoskega kolona, čeprav je bil morilec pred sodiščem spoznan za krivega in je bil tudi javno usmrčen. V nasprotju z njim pa maščevalec pred sodiščem ni bil spoznan za krivega, ker je svojo žrtev ubil v času, ko je bilo to še dovoljeno, v času alžirskega osvobodilnega boja zoper francosko kolonialno upravo (neodvisnost razglašena 5.7.1962). Daoudu se zdi potrebno simbolnega morilca še enkrat usmrtiti zaradi tega, ker se Camusu ni zdelo pomembno Arabca individualizirati, ga imenovati z imenom in priimkom, se pravi, če na ta zaplet gledamo globlje, iz etičnih razlogov, saj naj bi bil takšen prezir moralno nedopusten. 

Fotografija: Iztok Geister, Še limonovec se je pretvarjal, da ni ničesar videl

V obeh romanih igrata pomembno vlogo materi obeh zločincev. V Camusevem je morilec Arabca spoznan za krivega, ker se je » na dan po materini smrti šel kopat, sklenil nedopustno ljubezensko zvezo in se šel smejat komičnemu filmu«, če povzamem tožilčeve besede porotnikom. V Daoudovem pa je mati, zdaj namreč Arabec ni več anonimnež, ime mu je Musa, obsedena z maščevanjem sinove smrti, in soudeleženka pri umoru, ki ga zagreši njen sin Harun, pripovedovalec zgodbe. Camusov junak Meursault se pred smrtjo zagovarja pred svojo vestjo z besedami »nihče ni imel pravice, da bi jokal za njo«, kajti tožilec, mu je očital tudi to, kar so povedale priče, da ni jokal na pogrebu svoje matere. Daoudov junak Harun pa je do matere do konca neprizanesljiv, ko pravi: »Mama še vedno živi, a je mutasta.«, kajti ostala je prepričana, da si je žrtvovani Francoz zaslužil maščevanje, ker se je rad kopal ob dveh popoldan, ko naj bi bil pred dvajsetimi leti ubit njen sin Musa, pripovedovalčev brat.

Romanesknima junakoma je skupno zanikanje Boga, kar v duhu evropskega eksistencializma ni nič nepričakovanega, nasprotno pa je to toliko bolj neobičajno v muslimanskem sistemu strogih moralnih vrednot, zato ni presenetljivo, da so izid Daoudovega roman v domovini pospremili očitki razžalitve verskih čustev. In ravno v tem segmentu pripovedi sta si junaka najbližja in po tihem celo med seboj spravljena, čeprav Daoudov junak govori o »pravici izravnane teže«, o nekakšnem ravnovesju zločina torej. Ampak saj je maščevanje kot najzanesljivejša vez med krivdo in kaznijo, moralno in socialno gonilo obeh navidezno nasprotujočih si verstev.

Sicer pa je bil Daoud v Franciji leta 2015 nagrajen z Goncourtovo nagrado za prvenec, ob tem pa ne gre pozabiti, da je Camus leta 1957 prejel Nobelovo nagrado za svoj ne ravno obsežen pisateljski opus. Če hočemo doumeti kompleksnost v teh dveh romanih obravnavane problematike,, velja pred branjem Daoudovega Primera Meursault ponovno vzeti v roke Camusovega Tujca. Daoud nam v odličnem literarnem slogu, prežetim z mističnim realizmom (»Dan po zločinu je bilo vse mirno … Še limonovec se je pretvarjal, da ni ničesar videl.«), odstira pogled v arabski in s tem tudi muslimanski način razmišljanja, kar je seveda aktualna tema. Čeprav se roman dogaja konec petdesetih in v začetku šestdesetih let prejšnjega stoletja pa je v njem mogoče najti tudi zametke postmodernega razmišljanja.

Avtor: Iztok Geister