Kako razbrati sebičnost, avtor: Iztok Geister, 23.11.2014

objavljeno: 22. nov. 2014 22:43 avtor: Spletni čas - Inovelmedia   [ posodobljeno 8. jan. 2015 13:51 ]
Kako razbrati sebičnost

»Sodila je med tiste vseskozi ne sebične narave, ki sicer vedno mislijo nase, vendar ne skrbijo zase, in to je od navadne, za prednosti skrbeče sebičnosti oddaljeno bolj kot zadovoljna nesebičnost tistih, ki skrbijo za svoje soljudi.« Ta nenavadni stavek iz romana Mož brez posebnosti (Der Mann ohne Eigenschaften) Roberta Musila ni lahko in takoj doumljiv. Šele po ponovljenem, pozornem branju dojamemo, kaj nam pisatelj želi povedati, pa ne zato, ker bi bil stavek slabo napisan ali ker bi bilo njegov sporočilo nejasno, temveč zato, ker preprosto nismo navajeni razmišljati v več razsežnostih hkrati.

Če torej poskušamo ta pisateljev stavek analizirati, ga moramo premisliti po sklopih. Izhodična sebičnost je za prednosti skrbeča sebičnost. S to najbolj običajno, lahko bi rekli normativno sebičnostjo pisatelj primerja nesebičnost, ki se kaže v skrbi za soljudi. Vendar obstaja tudi takšne vrste nesebičnost, pri kateri vedno mislimo nase, vendar pri tem ne skrbimo zase.

Te tri tako različne sebičnosti pisatelj preplete, čeprav na prvi pogled govori samo o razliki med sebičnostjo in nesebičnostjo. To stori tako, da to razliko kot na nekakšni premici razpotegne tako zelo, da je vmes še prostor za tiste vrste nesebičnosti, ki ni ne eno ne drugo. Zanjo naj bi bilo značilno, da sicer pri tem vedno mislimo nase, vendar ne skrbimo zase. Torej naj bi to bila nekakšna nedejavna sebičnost, ki ne skriva svoje narave, hkrati pa drugemu ne škodi, če komu, škodi kvečjemu sama sebi.

In prav to nedejavno sebičnost hoče pisatelj poudariti, če ne kar povzdigniti nad običajno pojmovanje človeških lastnosti, izraženo z pritrdilno-zanikalnim dvojcem sebičnost-nesebičnost. Lahko se vprašamo, kako to, da za tovrstno sebičnost ali nesebičnost pisatelj pravi, da je od normativne za prednosti skrbeče sebičnosti veliko bolj oddaljena kot zadovoljna nesebičnost tistih, ki skrbijo za svoje soljudi. Skoraj zanesljivo hoče povedati, da je med skrbjo za druge in neskrbjo zase velika razlika., čeprav bi na prvi pogled mislili, da gre za dve plati ene in iste medalje. Kdor skrbi v prvi vrsti za druge in mu to ponuja v zameno zadovoljstvo, to ne pomeni nič drugega kot to, da ob tem, ko skrbi za druge, poskrbi tudi zase. Kdor pa ne skrbi zase takšnega plačila upravičeno ni deležen. To pa hkrati pomeni, da je med tema dvema nesebičnostima, pravzaprav še večja razlika kot med sebičnostjo in nesebičnostjo.

Spoznanje, da poleg sebične nesebičnosti poplačane z zadovoljstvom, obstaja tudi nesebična nesebičnost brez tovrstnega plačila, je skoraj zagotovo presenetljivo. Razlika med skrbjo za druge in ne skrbjo zase je večja kot razlika med skrbjo za druge in ne skrbjo za druge. Misliti nase in pri tem ne skrbeti zase naj bi bila redka značajska lastnost. Musilova romaneskna junakinja Agata se do takšnega spoznanja dokoplje ob spraševanju, zakaj naj bi bilo preprostejše skrbeti za druge kot zase. Kot nenehno vračajoči se bralec tega odličnega romana moram reči, da takšna presenetljiva razmišljanja v vsakdanjem življenju pogrešam.

I. Geister