Na lovu za besedo, avtor: Iztok Geister, 20.01.2015

objavljeno: 20. jan. 2015 03:59 avtor: Spletni čas - Inovelmedia   [ posodobljeno 22. feb. 2015 03:36 ]
Na lovu za besedo 

V zadnjem času so vse pogostejši medijski zapisi o »ženskih lovcih«. Seveda ne gre za spremembo spola, marveč za osebe, ki so se pridružile zeleni bratovščini, tako rekoč »zelene sestre«. Formalno so članice lovske organizacije, se pravi, da delujejo legalno, ne pa krivolovsko. S poimenovanjem ženskega spola v tej vlogi pa se pojavlja kar nekaj jezikovnih pomislekov. Včasih je bila za lov v rabi celo beseda ženskega spola lovnja (Pleteršnik & Cigale), ki nekako rahlja moško domeno tega početja, namreč lova.

Čeprav se nam zdi pojav ženskega lovstva nekaj novega, to ne drži. Že antična mitologija pozna nekaj 
boginj lova (grška Artemida, rimska Diana, slovanska Devana). V avtoritativnem Pleteršnikovem
Slovensko-nemškem slovarju s konca devetnajstega stoletja najdemo kar nekaj za razmislek o tej temi
zanimivih besed, ki so jih sicer zapisali že jezikoslovci pred njim. Za lovčevko pravi, da je die Jägersfrau, torej lovčeva žena, za lovko pa navaja štiri pomene: 1) die Jägerin, torej ženska, ki se ukvarja z lovom tako kot lovec, pa tudi die Fängerin, torej lovilka (čeprav te slovenske besede ne zapiše), oseba ženskega spola, ki nekaj lovi; 2) die Fangarm, dobesedno lovilna roka oziroma lovka kot telesni organ; 3) die Fangschlinge, lovilna zanka in 4. die Falle, past. V slovenščini ima beseda lovka po SSKJ (1975) še vedno te pomene, le zanka je izpuščena, v Toporišičevem Slovenskem pravopisu (2001) pa je lovka le še organ hobotnic in seveda ženska oblika besede lovec. Novi SSKJ (2014) vsebuje ta dva pojma z že znano razlago.

Lahko se vprašamo, ali je beseda lovka res najprimernejše poimenovanje za statusno poimenovanje
ženske, ki se ukvarja z lovom, torej kot ženska oblika besede lovec. Mislim, da ne, saj beseda lovka danes pomeni predvsem nekaj drugega, namreč »gibljiv organ nekaterih nižje razvitih živali za lovljenje hrane, tipanje« (SSKJ 1975,2014) , v knjižni rabi »deviška lovka« lahko pomeni boginjo Artemido, v
prenesenem pomenu pa kot množinski samostalnik pomeni poseganje z vplivnega položaj (npr. v politiki). Žal ne poznamo besede, ki bi takšen pomislek rahločutno obšla, kot npr. lovika.

Pleteršnik pozna tudi besedo lovica v obeh pomenih, kot žensko obliko za lovca (die Jägerin) in kot
lovilko (die Fängerin), to tudi kot mačko in tatico. Kot zastarelo jo navaja tudi SKKJ (1975): »ženska, ki
se ukvarja z lovom« in kot primer knjižne rabe navede: »božanska lovica Artemida«. 

Potem je pa tu v bližini še beseda lovača, ki seveda pomeni vse kaj drugega, namreč žensko, ki lovi
moškega. Pri Pleteršniku niti ne vlačuge, kot jo pojmujemo danes, ampak razuzdano žensko sobo kot kraj, kjer se lovijo moški.

Lovilec po SSKJ pomeni tistega, ki lovi, pa ni lovec. Slovar navaja tudi nazorno razlago: »lovilci ptic v
mreže«, kar jasno kaže na razliko med lovom in lovljenjem, četudi gre v obeh primerih lahko za statusno početje, saj se ptice danes pri nas ne lovijo drugače kot v znanstvene namene. Kadar ni tako, gre za kaznivo dejanje. Toporišič tudi izrecno navaja lovilko, v pomenu lovilke ptic. Potemtakem je lovilka ženska, ki lovi s povsem drugačnim namenom kot »ženski lovec«. 
 
V Besedišču slovenskega jezika z oblikoslovnimi podatki (1998), na tem smetišču slovenskega jezika,
najdemo besedo lovkinja, kot ženska, ki se ukvarja z lovom tako kot lovec. Vendar se vsiljuje vtis, četudi neupravičen, da je koren te besede vendarle lovka, in ne lov, čeprav je jasno, da sta obe besedi izpeljani iz lova. Zato bi bilo bolj neobremenjeno in rahločutneje reči kar lovcinja: »Lovcinje hodijo po gozdu bolj potiho kot lovci.«

Lovilnica, prav tako iz Besedišča, je seveda lovilna naprava. Temu je pomensko blizu beseda lovnica
(SSKJ, 2014), ki pomeni ribiško past in past, v kateri ostane ujeta žival nepoškodovana, ter novodobno
ponjavo za reševanje ljudi iz višjih nadstropij v primeru nesreče, v belokranjskem narečju pa celo seneno kopico. 

Beseda lovina pomeni lovski ali ribiški plen in menda lovno divjad, lovnina pa nekaj povsem drugega,
namreč pristojbino za lovno dovoljenje (SSKJ), včasih se je temu reklo lovarina, lovnina pa je pomenila zaslužek od lova (Pleteršnik). Lovinar je bil po Pleteršniku lovski pes, lovinarka pa najbrž psica. Izmišljena beseda lovinja bi bila lovini pomensko zelo blizu. Naj poskusim: »Zbrali so se lovci in
lovinje.« Sliši se skorajda paradno, kakor levi in levinje. Za uniformirano druženje morda celo pomenljivo. Pa vendar nekoliko pregrobo, ker pomislimo na plenilko. Iz pojma lovina bi se dalo izpeljati tudi povsem novo besedo lovinka. Na primer: »Lovinka se je povzpela na prežo.« Ali: »Z lovinkami se je zapletel v pogovor«, kar zveni bolje kot »Z lovkami se je zapletel v pogovor«, če naj se malo pošalim, pa vendar preveč ljubkovalno. Kaj pa beseda lovana, ki nekoliko spominja na Devano, boginjo lova? »Lova se je udeležilo veliko lovcev, pa tudi nekaj lovan«, se ne sliši slabo, pa vendar zaradi tega posnemovalskega pridiha preveč klasicistično. Navsezadnje sploh ne gre za kakšne svetnice.

Če naj povzamem, zastarela lovica in izmišljena lovana, obe obsijani z rahlim mitološkim žarom, se mi zdita neprimerno lepši in primernejši besedi za poimenovanje ženske, ki se ukvarja z lovom, pa četudi le za kratek čas, kot beseda lovka. Vendar bi vseeno glasoval za lovcinjo. Črka c daje lovu nekakšno mehkobo, skorajda otroško milino, s čimer bi bilo mogoče omiliti dokaj razširjeno predstavo o ženskah, ki se ukvarjajo z lovom, kot brezsrčnih bitjih. Gotovo bi bil obtožen mačizma, če bi rekel, da je za ženske značilnejša milosrčnost. No, vsekakor pa se je pri takšnih domišljijskih poskusih treba zavedati, da ima besedotvorje bržkone svoje zakonitosti, čeprav jih variabilnost ženskih oblik v mnogočem rahlja. Razen tega pa obstajajo tudi besede, pri katerih ne poznamo ženske oblike, kot npr. novec, čeprav je kar nekaj besed za denarne enote tudi ženskega spola.

Saj si ne domišljam, da je lahko najti neko za vse sprejemljivo besedo, ki bi bila manj nerodna, kot je ta lovka, daleč od tega. Za kaj takega niti nisem usposobljen, kvečjemu se čutim poklicanega v najbolj
preprostem pomenu predrznosti, kot nekdo, ki ga je beseda poklicala. Tako sem si ravno po zaslugi tega
izziva dovolil nanizati nekaj vznemirljivih sopomenk. Prepričan sem namreč, da se o dragocenostih iz
slovenskega besednega zaklada vse premalo pogovarjamo. Morda pa je beseda lovka lovcem, tako
moškim kot ženskam, celo všeč in si je ne bi pustili kar tako vzeti.


I. Geister, pisatelj