Odgovornost do drugačnosti, avtor: Iztok Geister, 23.12.2014

objavljeno: 23. dec. 2014 00:38 avtor: Spletni čas - Inovelmedia   [ posodobljeno 20. jan. 2015 04:18 ]
Odgovornost do drugačnosti 

Kot spoznavno razmišljujoča bitja občudujemo in zagovarjamo pestrost pojavnih oblik v naravi, čeprav za gensko variabilnost ni nobenega drugega racionalnega razloga kot ohranjanje in nadaljevanje življenja. Kljub neizmernemu bogastvu pojavnih oblik življenja, se to ohranja po vedno enakem načelu razmnoževanja, ki pa ga omogoča le variabilnost genov. Naravna pestrost življenjskih oblik torej izhaja iz temeljne neenakosti, ki omogoča vedno enako nadaljevanje življenja.

Vprvinski naravi, torej divjini, veljajo nepisana pravila ohranjanja pestrosti pojavnih oblik. Primarna 
zakonitost se odraža v dejstvu, da nobena rastlinska ali živalska vrata ne more iztrebiti druge. V populacijski ekologiji je to izraženo s pravilom, da plen določa število plenilcev in gostitelj število zajedalcev. Vsako pretirano plenjenje in zajedanje se sprevrže v zmanjšanje števila plenilcev in zajedavcev, ker številčno oslabljena prehranska baza ne more več zadovoljiti vse večjih potreb. Alternativni viri prehrane v takem primeru rešujejo plenilce in zajedavce pred iztrebljenjem. Pestrost pojavnih življenjskih oblik se tako izkaže kot blažilna okoliščina v boju za obstanek vrst.

V kulturno okrnjeni naravi, za kakršno velja tako imenovana civilizacija, tudi človek posnemaje naravo z umetnim izborom vrst rešuje predvsem vprašanje preživetja, četudi je ta izbornost dandanes navidezno v službi povečevanja gospodarskega dobička bodisi zares bodisi le za kratek čas. Še pred sto leti smo poznali več sto sort jabolk, danes najdemo na prodajnih policah le nekaj najbolj donosnih vrst, pa še te morajo ustrezati transportnim zahtevam po enakosti, ki gredo tako daleč, da je predpisan celo merski obseg posameznega sadeža. Raznolikost ponudbe se je skrčila v enoličnost. Lahko se vprašamo, kaj je po tisočletjih kultiviranja ostalo od jabolka razen prispodobe grešnega sadeža, pomensko preoblečenega, ob ponovnem izgona iz raja.

Človek se ne more načuditi zahtevam po enoličnosti v družbenih odnosih, ko pa hkrati vse povsod 
prisegamo na različnost. V snovni kulturi občudujemo raznolikost dobrin, v duhovni kulturi raznolikost običajev, v medsebojnih odnosih raznolikost značajev in temperamentov. Kljub demokratični kulturi pa se nam ob nazorskem pogledu, verskem prepričanju ali spolni usmerjenosti, ki so drugačni od našega, privzdigne obrv. Kako je mogoče, da naravna in celo družbeno priznana, torej legitimna pravica do drugačnosti postane žrtev poenotenja?

Mar s tem, ko zahtevamo za etnično manjšino, da naj se vede tako, da kot to zahteva večina, ne tvegamo njenega propada? Nekdo, ki se lahko poistoveti le z nomadskim načinom življenja, bo s stalno naselitvijo izgubil svojo istovetnost. V interesu različnosti bi morali takšno etnično razosebljenje preprečiti, ne pa da jo z zahtevami po vključevanju v družbo »normalnih« zadajamo smrtni udarec. Mar s tem, ko zahtevamo za spolno manjšino, da naj se vede, tako kot je v družbi pričakovano, ne posegamo v tolikšni meri v njene prepoznavne značilnosti , da tvegamo, da se njena spolna posebnost razvodeni? Zakaj zahtevamo, da se njene pravice, izhajajoče iz pravice do drugačnosti, izenačijo s pravicami nedrugačnih samo zato, da bi ne bili zaznamovani kot drugačni? Mar ni spolna drugačnost prepoznavna le dokler se ne utopi v »normalnosti«? Če naj bo različnost družbena vrednota, naj se njene družbene pravice (zdravstvene, pokojninske, dedne in ne nazadnje družinske) pravno uredijo ločeno od obstoječih predpisov, ki urejajo ta vprašanja. To nikakor ne bi pomenilo negativne zaznamovanosti, temveč pozitivno priznanje drugačnosti.

Seveda pa se moramo ob tem vprašati ali si pripadniki bodisi etnične bodisi spolne manjšine takšnega 
priznanja morda niti ne želijo in bi bili nemara srečnejši, če bi izgubili svojo identiteto. Tudi to naj bi bila njihova pravica. Zahteva po izenačenju pravic pomeni odpoved pravici do drugačnosti. Vendar se vsaka pravica odslikava v svoji zrcalni podobi, ki se imenuje dolžnost. Le če se nikoli ne pogledamo v ogledalo resnice, svoje pravice ne bomo občutili kot dolžnost. To pa je trenutek, ko se moramo vprašati, kaj je z mojo odgovornostjo do drugačnosti, če sem drugačen.

I. Geister, pisatelj