O imenovanju živih bitij, avtor: Iztok Geister, 22.02.2015

objavljeno: 22. feb. 2015 03:41 avtor: Spletni čas - Inovelmedia   [ posodobljeno 23. mar. 2015 16:51 ]
O imenovanju živih bitij 
Vsako individualno ime je namenjeno drugemu, sami sebe ne imenujemo, zato poskrbijo drugi (pri otrocih starši ali sorodniki, pri hišnih ljubljenčkih lastniki ali njihovi otroci, pri domačih živalih rejci, pri tistih v živalskih vrtovih pazniki). Za spremembo imena naj bi bili podani tehtni razlogi, čeprav si nekateri ljudje spreminjajo imena za zabavo. Vsako ime je drugemu bitju vsiljeno. Tako podeljeno ime zaznamuje bitje, ki mu je namenjeno. Temu uroku lahko zaznamovanec v življenju sledi, lahko pa se mu tudi upira. Tako je ime, ki ga dobi ob rojstvu bolj ali manj tesno povezano z njegovo usodo, ki pa je ni mogoče spreminjati. Pravzaprav bi bilo pravičneje, da bi človek dobil ime šele na smrtni postelji in še bolj pravično, ko bi si takrat po prehojeni poti sam izbral ime. Takšna popotnica ne bi bila nesmiselna, saj se človekova pot po smrti razcepi na onostranstvo in na spomin. Preminulih se spominjamo po njihovih imenih, z njimi še naprej živijo z nami. Zato bi bilo prav, da bi človek poleg rojstnega imena nosil v spominu drugih tudi svoje smrtno ime. Samo takšno ime bi bilo pravo lastno ime, izpoved ne pa napoved njegova življenja.

Vrstna poimenovanja živih bitij izhajajo iz poznavanja njihovih pojavnih oblik, vedenjskih vzorcev in življenjskega okolja. Izjema so le poimenovanja na čast njihovih popisovalcev. Potemtakem gre pri tem za zaznamovanje za nazaj, za izpoved njihovih najbolj prepoznavnih značilnosti. Torej smo lahko kljub vsem tem pomislekom veseli, da ima vsaka vrsta pri nas pojavljajočih se rastlin in živali v slovenskem jeziku svoje vrstno besedno ime. Seveda ima vsako teh bitij poleg slovenskega tudi veliko imen v drugih jezikih, kar bogati vlogo rastlin in živali v kulturni zavesti. Da pri tem ne prihaja do nejasnosti in zmede skrbijo znanstvena imena, zapisana v mrtvem latinskem jeziku, imena v živih jezikih, tako ljudska kot umetna, pa razodevajo pestrost človekovega domišljijskega sveta.

Ampak vprašajmo se, kaj je smisel poimenovanja živih bitij. Odgovor, da je to nujno potrebno pri znanstvenem delu, saj si znanosti brez sistematike ne znamo predstavljati, znanost pa naj bi bila nedvomno v dobro človeštva, je seveda priročen izgovor. Ampak tu se naše samoizpraševanje lahko šele začne. Prazgodovinsko gledano je imenovanje v najtesnejši zvezi z govorom kot ogovarjanjem živega (in seveda tudi mrtvega) sveta. Rastlino ali žival, kot živi bitji je mogoče priklicati v svet domišljije le z imenom. Torej imenovanje ni namenjeno le klicanju drugega v realnem svetu, ampak predvsem priklicanju drugega v moj miselni svet, torej domišljijsko ali kot danes rečemo virtualno.

Živali se med seboj kličejo z neartikuliranimi prirojenimi glasovi. Ti glasovi so namenjeni prepoznavanju, z namenom sprejemanja ali zavračanja druženja. Druženje je spolno (izbira partnerja in teritorija), družinsko (skrb za zarod in ohranjanje družinskih vezi) ali družbeno motivirano (skupno iskanje hrane in skupna obrambi pred plenilci). Najbolj osupljivo je prepoznavanje pri živalih, ki v času razmnoževanja živijo v kolonijah, kjer starši med množico mladičev po specifičnem oglašanju prepoznajo in najdejo svojega mladiča. 

Z znanstveno sistemizacijo živa bitja z imeni povezujemo po njihovih sorodstvenih značilnostih, ki izhajajo iz genetskih vezi. Tako se s pomočjo domišljije vračamo k izvirnim povezavam vsega živega in si ustvarjamo zadovoljivo predstavo o nastanku pestrosti živih bitij. Prepad, ki zeva med stvarnostjo in zavestjo o tej stvarnosti, pa zato ni nič manjši. Zakaj rastline in živali pri tej predstavi sodelujejo le nagonsko, bodisi, da se privlačijo, bodisi, da se odbijajo, z nami sploh ne sodelujejo, v naš miselni svet so vpletene le pasivno kot znanstveni objekti proučevanja, umetniški objekti opisovanja in upodabljanja ali preprosto kot domišljijski objekti očaranosti, ki ji v boju za obstanek sledita polaščanje in ustrahovanje, v višji kulturni zavesti pa predvsem občudovanje.

V znanstveni sistematiki ima vsaka rastlina ali žival širše rodbinsko in ožje vrstno ime. Tega seveda ne moremo primerjati s človeškim priimkom in imenom, saj to ni osebno ime neke rastline ali živali, ampak ime vseh pripadnikov določene vrste. Seveda pa to ne pomeni, da živali in tudi rastline niso osebnostno individualizirane. Nekdaj so sistematiki vsakega pripadnika iste vrste imenovali primerek, danes ga imenujemo osebek, primerek pa le mrtvo inventarizirano žival ali rastlino.

Dokler poimenovanje ostaja na ravni vrste, rastlinam in živalim ni nevarno. Vse nekaj drugega pa bi bilo poimenovanje osebkov. Razločevanje prosto živečih osebkov se uporablja doslej le v znanstvene namene, ko je v migracijskih, populacijskih ali vedenjskih raziskavah treba individualizirati pripadnike določene vrste. Znanstveniki si pri tem pomagajo s fizičnim označevanjem živih bitij, ki omogoča vizualno, radijsko ali elektronsko spremljanje označenega bitja. Abstraktno označevanje je največkrat številčno ali črkovno, lahko pa tudi besedno kot lastno ime, vendar ni namenjeno komuniciranju, temveč odkrivanju nekih brez tega skritih podatkov, ki omogočajo nova spoznanja.

Do nedavnega je bilo individualno imenovanje z lastnimi imeni namenjeno domačim živalim, hišnim ljubljenčkom in živalim v živalskih vrtovih. V živinoreji so, da bi zavarovali lastništvo živali, od nekdaj označevali pasočo se živino. Vsa ta imena so namenjanja razločevanju in klicanju. V novejšem času pa je veterina iz razlogov sanitarne sledljivosti uvedla označevanje vzrejne in klavne živine pa tudi gojene divjadi s številkami. Številčno ime je koda, ki ni namenjanjena komuniciranju z živaljo, temveč manipuliranju z njo z namenom varovanja sanitarno neoporečne človeške prehrane.

S poimenovanjem pogojno rečeno vseh prostoživečih osebkov, kar bi bilo spričo ogromne množine mogoče le s kodami, ki omogočajo neskončno število kombinacij, bi se človek polastil vseh teh živih bitij z namenom, da jih spremlja, nadzoruje in upravlja z njimi, se pravi, da lahko odloča o njihovem obstoju. Temu moramo odločno nasprotovati, ne le iz zgodovinskih izkušenj človeške družbe, spomnimo se stigmatiziranja sužnjev z žigom lastnika in ljudi v koncentracijskih taboriščih, ki jim je bila v kožo vžgana individualna številka, torej številčno ime, in ne le iz sodobne izkušnje elektronskega nadzora ljudi v vlogi državljana, davkoplačevalca, bančnega sužnja, zdravstvenega zavarovanca, upokojenca in kar je še teh kodiranih poimenovanj v obliki identifikacijskih kartic, temveč predvsem iz zavedanja pomembnosti nenadzorovanega pojavljanja nečesa vedno novega, vsakokratne nove individualno prepoznavne variabilnosti (DNK kombinacije), takšne, kakršne doslej še ni bilo. Seveda bo genetska tehnokracija poskušala z izgovorom humanitarnosti v prihodnosti urejati in podrejati tudi genomsko spremenljivost. V trenutku, ko bo dosedanji »božji načrt« postal »človeški načrt« bo konec čudenja, ki ga izziva spontana pestrost živega sveta. Takrat bo tudi vsakršno besedno imenovanje, bodisi vrstno, to je posebno, bodisi osebno, to je zasebno, izgubilo svoj globlji smisel, saj ne bo več varovalo različnosti. Posebnost in zasebnost različnosti bosta izgubili svoje najpomembnejše poslanstvo, to pa je zagotavljanje spontane variabilnosti pojavnega sveta. V sedanjem času so potemtakem imena tista, ki jamčijo za dostojanstvo živih bitij. 

Toda mar tudi genetika, če pomislimo samo na zgodovinsko prakso selektivne vzreje živalskih pasem in rastlinskih sort, ne prispeva veliko k pestrosti pojavnega sveta, ne glede na to, da to ni ravno njen osnovni namen, temveč le stranski učinek? Rastline in živali ustvarjene po »božjem načrtu« v naravi nedvomno lahko preživijo, kaj pa rastline in živali ustvarjene po »človeškem načrtu«? Podivjane, se pravi v naravo vrnjene rastline in živali seveda to poskušajo, vendar za zdaj ni nobenega dokaza, da bi jim to uspelo. Najkasneje po koncu človeške ere bodo vse ta nesrečna bitja v postopnem križanju z divjimi zarodniki našla svoj izgubljeni jaz v naročju narave. Četudi ne več predstavljive, saj ne bo nikogar, ki bi jih lahko priklical v miselni svet, bodo tako znova zagotavljale posebnost in zasebnost različnega, čim bližje vsakokratni spodbudni odmaknjenosti od popolnosti.


I. Geister, pisatelj