Poletno branje, avtor: Iztok Geister, 26.07.2015

objavljeno: 26. jul. 2015 13:28 avtor: Spletni čas - Inovelmedia   [ posodobljeno 7. jan. 2016 04:10 ]
Poletno branje 

Iztok Geister  Thomas Mann (1875-1956) in Herman Hesse (1877-1962), oba nobelovca, sta si štirideset let dopisovala. Objavljenih je 138 njunih medsebojnih pisem, sicer pa je Mann v življenju napisal 30.000 in Hesse celo 35.000 pisem. V enem od njih se Mann zahvaljuje Hesseju za lepo pošiljko, ki kot pravi, začenši z akvarelno pisemsko glavo v celoti nosi pečat njegovega zaupno prijateljskega duha. Hesse je namreč pisal pisma na prepognjeni polo papirja, prijateljem pa je na vrhu naslikal tudi majhen akvarel. Njuna medsebojna pisma se začenjajo z izmenjavo literarnih, uredniških in publicističnih novic, se nadaljujejo s kritiko družbenega sistema in končajo z družinskimi novicami, saj sta se zaradi občasnega obiskovanja tudi po tej plati poznala. Iz njunih pisem je mogoče razbrati ne le duh časa (Zeitgeist), ampak tudi njuno nazorsko prepričanje in osebni značaj, saj sta kot zaupna prijatelja, oba pisatelja, s spoštljivim medsebojnim odnosom, pisala brez dlake na jezike. Zelo posplošeno in popreproščeno bi lahko rekli, da sta se dobro ujela, ker je bil Mann po značaju »človek duha«, Hesse pa »človek duše«.

Objavljeno je tudi dopisovanje med filozofom Martinom Heideggerjem (1889-1976) in publicistko Hannah Arendt (1906-1975), po izobrazbi tudi filozofinjo, dejavno predvsem v politični teoriji. Ohranjena so pisma iz treh življenjskih obdobij, pri čemer je med prvim in drugim, ko so ohranjena predvsem njegova, minilo kar sedemnajst let, šele iz zadnjega obdobja pa obojestranska. Hannah Arendt in Martin Heidegger sta se v dvajsetih letih prejšnjega stoletja, ko je bila ona študentka, on pa profesor filozofije na univerzi v Marburgu zapletla v ljubezenske razmerje. V enem od pisem iz leta 1925 Martin piše Hannah: »Učinkujemo le toliko, kolikor zmoremo dajati - ali je dar prevzet takoj ali sploh kdaj – to je vseeno. In le toliko smo upravičeni biti, kolikor zmoremo biti pozorni. Dajemo lahko namreč le to, kar zahtevamo od samih sebe. In edinole globina, v kateri lahko od sebe zahtevam svojo bit, odloča o moji biti do drugih.« Januarja 1926 ji piše: »Ta večer in Tvoja pisma mi ponovno zagotavljajo, da se bo vse držalo dobrega in bo postalo dobro … Da bo vsak od naju ostal dorasel eksistenci drugega, in to pomeni svobodi verovanja in notranji nujnosti  neskaljenega zaupanja  - v tem se bo potrdila najina ljubezen. Ko je decembra 1927 Heidegger med obiskom profesorskega kolega Carla Jaspersa na Heidelberški univerzi, kjer je Arendtova nadaljevala svoj študij, izvedel, da je domnevno zaročena z nekim študentskim kolegom, ji je med drugim napisal. »Ljuba Hannah, bilo mi je, kakor da mi je dana milost, da lahko podarim poslednje, veličino, da bi jo, ta dar in podarjanje, ponovno dobil kot novo last. Tega še nisem premagal, ne zmorem razumljivo povedati, kaj sem v teh urah neslutenega videl v najinem bivanju.« Aprila leta 1928 Arendtova odgovarja Heideggerju na neko njegovo obvestilo: »Pot, ki si mi jo pokazal, je daljša in težja, kot sem mislila. Terja celo, dolgo življenje. Samotnost te poti izbiram sama … Pot sama pa ni nič drugega kot naloga, ki mi jo zadaja najina ljubezen. Izgubila bi svojo pravico, da živim, če bi izgubila svojo ljubezen do Tebe …« Pismo zaključi z verzom E.B.Browningove: »In če Bog da, te bom bolje ljubila po smrti.« Jeseni leta 1929, pa po poroki z Gunterjem Sternom, s katerim se je poznala še iz študentskih let v Marburgu, Arendtova piše Heideggerju: »Ljubi Martin, verjetno boš iz drugih, slučajnih virov slišal o meni. To mi jemlje naivnost sporočila, ne pa tudi zaupanja, ki ga je najino poslednje ponovno videnje v Heidelbergu na novo in osrečujoče učvrstilo. Tako prihajam danes k Tebi s staro gotovostjo in s staro prošnjo: ne pozabi me, ne pozabi, kako globoko vem, da je najina ljubezen postala blagor mojega življenja. Te vednosti ni mogoče izpodbiti, tudi danes ne, ko sem našla dom in zatočišče pred svojim nemirom pri človeku, za katerega boš Ti to kar najmanj razumel … Poljubljam Tvoje čelo in oči, Tvoja Hannah.« Pisemski osnutek je bil najden v zapuščini Arendtove in mogoče pismo ni bilo nikoli odposlano. Drugo pisemsko obdobje, ki se pričenja leta 1950, po njenem prvem povojnem obisku Nemčije (leta 1941 je emigrirala v ZDA, potem, ko se je leta 1940 drugič poročila) najmočneje zaznamuje njen obisk na Heideggerjevem domu ob navzočnosti njegove žene Elfriede s katero sta poročena že od leta 1917. Kot je razbrati iz pisem, sta temu spravnemu srečanju pripisovala precejšen pomen, daleč največjega pa seveda Heidegger sam, ki se je s priznanjem opral krivde zamolčevanja. V tem obdobju so Heideggerjeva pisma Arendtovi nasičena s poezijo filozofske vsebine, kar kaže na to, da je svoja čustva do nje odslej smel izražati le še razumsko. Vendar se je čez dve leti, ko je Arendtova ponovno obiskala Nemčijo in nekajkrat zapored poslušala Heideggerjeva predavanja, napetost v trikotniku znova povečala, tako da sta se dopisovalca ponovno videla šele leta 1967. Dopisovanje iz zadnjega življenjskega obdobja je jesensko umirjeno, čustveno pastelno obarvano z mnogoterimi sklicevanji na spomine.

 

Najbolj zajetno, vendar prav nič utrudljivo branje, ponujajo dopisovanja praškega nemškega pisatelja Franza Kafke (1883 – 1924) z  ženskimi prijateljicami. Če se osredotočim le na pisma dvakratni zaročenki, berlinski uradnici, Felice Bauer iz obdobja 1913-1917, ohranjena so namreč le njegova ne pa tudi njena, lahko brez pomisleka rečem, da se berejo kot srhljivka, zakaj tako neprizanesljivo osebna so, da se ni mogoče izogniti vtisu, da gre za literarno razgibavanje pred pisanjem tega, kar imenujemo proza. Februarja 1914 ji piše: »V tej kartici, ki mi jo je sluga izročil kot nekaj nepomembnega, so spet Tvoje besede, namenjene meni, prej dobre kot slabe, četudi dvoumne besede, vsekakor Tvoje besede meni; zdaj se mi vsaj kažeš in hočeš z menoj imeti kakšen opravek, naj je povod za to karkoli že - kar slabo mi je bilo od sreče, ko sem to bral, jabolko, ki sem ga ravno hotel pojesti, nisem, denimo odložil, temveč mi je preprosto padlo iz roke.« Dva meseca kasneje, tik pred prvo zaroko,  ji piše: »Ne reci, da ravnam s Teboj prestrogo; kar je v meni sposobno ljubezni, služi samo Tebi. Ampak poglej, več kot leto in pol si že tečeva nasproti in že po prvem mesecu se je zdelo, da sva že skoraj čisto skupaj. Zdaj po tako dolgem času, po tako dolgem teku pa sva še vedno tako daleč narazen. Tvoja brezpogojna dolžnost, F. je, da kolikor mogoče dobro spoznaš sebe. Ko se bova končno srečala, se vendar ne smeva pobiti; škoda bi naju bilo.« Pa vendar sta zaroko po nekaj mesecih razdrla. Naslednje leto Kafka mrzlično išče stanovanje, primerno za skupno bivanje s Felice, vmes pa se nekajkrat seli zaradi nezadovoljstva z najemniško sobo: »Ne smej se, F. naj se ti moje trpljenje ne zdi zaničevanja vredno; gotovo, toliko ljudi zdaj trpi, in kar povzroča njihovo trpljenje, je več kot šepetanje v sosednji sobi, toda ravno v najboljšem primeru se borijo za svoj obstoj, ali točneje rečeno za odnose, ki jih ima njihov obstoj s skupnostjo, jaz pa nič drugače, nihče nič drugače. Z dobrimi željami me spremljaj pri iskanju stanovanja.« Spomladi leta 1916 ji piše: »Draga Felice - na službeni poti v Karlovih Varih in Marienbadu, tokrat sam. Obstajajo prikazni družbe in prikazni osamljenosti, zdaj so na  vrsti slednje, zlasti kadar dežuje, ko je hladno in na dvorišču klepetajo kočijaži. Kljub temu bi si želel nekaj mesecev ostati tu sam, da bi videl kako je z menoj. Čas mineva in človek nesmiselno mineva z njim. Prav turobno je in sploh ni treba imeti posebne sposobnosti, da takšne stvari tako rekoč nenehno opažaš. Rad bi ti popravil lase s čela in o tem povprašal Tvoje oči, toda v bližini roka omahne.« Pisma je seveda pisal na roko, zato se zdi danes, ko je pisalni stroj, glasni mehanski prednik današnje računalniške tipkovnice, toliko bolj zanimivo in nemara celo uporabno njegovo razmišljanje v avgustovskem pismu tega leta. »Najdražja, najlepša hvala za pismo in za to, da je tako izčrpno. Nekaj razočarajočega je v tipkopisih, in človek je v skušnjavi, da bi pogledal za hladen list, ali ni morda tam mogoče zgrabiti kaj živega, toda prednost tipkopisa je vendarle velika. Skoraj se mi zdi, da se Ti za pisalnim strojem počutiš bolj domače.« Leto dni zatem in mesec dni po drugi zaroki Kafko doleti krvavitev iz pljuč. V enem zadnjih pisem tisto jesen piše svoji muzi: »Sicer pa ti bom zaupal skrivnost, v katero sam trenutno sploh ne verjamem (čeprav bi me mrak, ki pri poskusih, da bi delal, in pri razmišljanju nekje v daljavi leži vse okrog mene, morda lahko prepričal), a mora vseeno držati: ne bom več ozdravel. Ker pač ne gre za tuberkulozo, ki jo položiš v ležalnik in pozdraviš, temveč za orožje, ki bo skrajno nujno, vse dokler bom živel. In oba ne moreva živeti.« Sedem let kasneje je Franc Kafka ta dvoboj izgubil.


Mi pa se smemo vprašati, kam so se dandanes izgubili potencialni rokopisi in tipkopisi, ki odsevajo ne le duh časa (zato ni potrebno dosti ali nič storiti), ampak so tako zelo neposredni, da se šibijo pod težo lastne iskrenosti. Saj sploh ne bi bilo posebno težko v elektronskem pismu prijatelju ali prijateljici povedati nekaj z besedami, ki jih v elektronskih medijih ne bomo ne prebrali in ne slišali. Poskusimo v jutranjem hladu, prav prijalo bo!



I. Geister