Učna delavnica nekega zmaja, avtor: Iztok Geister

objavljeno: 30. mar. 2016 06:17 avtor: Spletni čas - Inovelmedia   [ posodobljeno 30. mar. 2016 21:05 ]
Učna delavnica nekega zmaja 

V zajetnem Cerkvenem krajepisu iz leta 1700, spisal ga je koprski škof Pavel Naldini, beremo: »Pot iz Kort na Kaštel je bolj težavna kot dolga, in sicer tako zaradi strmega spusta v dolino kot zaradi napornega vzpona na drug visok hrib. Kakorkoli že, kmalu prispemo na breg znamenite Dragonje, največjega istrskega hudournika. Imenuje se Zmajska reka, ker napolnjena z vodami s hribov nad Koprom, kjer izvira, več milj tako zelo hitro in močno dere, da podira drevje in kot velik grozen zmaj straši ljudi. Njeno divjanje se umiri šele pred izlivom v Sečoveljski dolini in povzročeno škodo povrne s koristnim poganjanjem več mlinov.« 

Dragonja je šolski primer presihajoče reke. Od jeseni do pomladi je njena struga polna vode, v poletni suši pa v zgornjem teku redno presahne, voda se ohrani le v globljih tolmunih, kjer lahko vidimo vodne živali od vodnih drsalcev do rib in rakov. A bi se še kako motili, če bi po tem sklepali, da so v tolmunih zbrane živali edine, ki preživijo. Večina se je zarije v peščeno dno, kjer kljub upadli talni vodi vlage ne primanjkuje in tako preživijo sušno obdobje. 

Fotografija: Nika Korsič, Tam daleč v notranjosti se skriva dolina reke Dragonije, 2010

Dragonja je šolski primer hudourne reke. Prek kamnitih pragov živahno prelivajoča se, v zatokihlenobno zastajajoča in v tolmunih umirjena kristalno čista voda ob nalivih oživi, se rjavo obarva, divje valovi in se peni, naraščajoča prestopa bregove. Odnaša vse, kar ni pritrjeno, trga bregove in poglablja dno. Tedaj oživijo stranski in pozabljeni rokavi, kjer ji teren dopušča, ubira tudi povsem novo pota. Med neurjem se zgodi, da prestavi svojo strugo in poplavi predele, kamor sicer ne seže. Ko pa se po neurju umika v staro strugo, pušča za sabo izpodjedene bregove in prodnate nasipe, polotoke in otoke.

Dragonja pa je tudi šolski primer človekovega odnosa do reke. Vsa naselja so odmaknjena odrečne doline, čemijo visoko na oddaljenih slemenih, kar pomeni, da so ljudje v preteklosti spoštovali rečno dogajanje. Znali so živeti z zmajskim duhom reke, niso izzivali nevarnosti, ki jo prinašajo poplave, raje so se prilagodili njenemu hudourniškemu značaju. Potem pa so v novejšem, s tehniko zaznamovanem obdobju, poskušali zmagoslavno ukrotiti hudourni značaj reke tako, da so na njenem porečju zgradili na stotine ovir, ki naj bi preprečevale poplave. Toda vode njenih pritokov jih počasi, a zanesljivo premagujejo in ni daleč dan, ko se bo reka osvobodila vse okov. Podnebne spremembe so voda na njen mlin.

Iztok Geister