Upodobitve ptic Vladimirja Makuca, avtor: Iztok Geister

objavljeno: 15. sep. 2016 03:53 avtor: Spletni čas - Inovelmedia
Upodobitve ptic Vladimirja Makuca 

Avtorjev prispevek na okrogli mizi ob zaprtju retrospektivne razstave Vladimirja Makuca na Ljubljanskem gradu (junij-avgust 2016). 

Upodabljanje ptic

Ko sem pred desetletji imel prijetno dolžnost poskrbeti za ilustracije ptic v Ornitološkem atlasu Slovenije, sem dobil iz Anglije spisek več kot 40-tih ilustratorjev. Pisal sem jim v imenu izdajatelja DZS in prejel nekaj več kot 20 ponudb, kar je bilo veliko glede na to, da je bilo potrebno ponuditi ilustracije 220-tih vrst ptic. Takrat sem spoznal, da je ptico določene vrste, prevladovale so risbe in akvareli, mogoče naslikati na tisoč in en način, pa bo še vedno prepoznavna. Podobe ptic so se razlikovale le glede na ilustratorjev slog, se pravi glede na umetnikovo videnje ptice, pri čemer je moral vendarle biti dosežen tudi namen upodabljanja, to pa je bila prepoznavnost. Se pravi, da je pri upodobitvi glede na namen ilustracije odigral pomembno, lahko bi rekli bistveno vlogo, videz ptice. Tega videza pa ne ponuja nihče drug kot ptica sama. Če ima določena ptica po naravi navzdol ukrivljen kljun, ne more imeti na sliki navzgor zavihanega. To bi bila potem neka druga vrsta ptice, ki v naravi obstaja ali pa tudi ne. Seveda umetnika razen namena ilustracije prav nič ne zavezuje, da bi ptici namesto orlovskega kljuna ne naslikal kljun na hej Slovani. Ampak v takšni glede na realnost groteskni upodobitvi ta vrsta ptica ne sodeluje več, je iz slike odletela. 

Grafika Vladimirja Makuca, Pokrajina s kljunači (1985)

Odnos med konkretnim in abstraktnim v leposlovju


Že teh nekaj uvodnih besed razpira vprašanje meje med konkretnim in abstraktnim tako v slikarstvu kot v leposlovju. V leposlovju se daleč največkrat uporabljajo obča imena rastlin in živali. Tako sta v poeziji največkrat uporabljena pojma ptica in roža. V svoji simbolni vlogi sta postali pravcati zaščitni znak poezije, ki jo danes povprek imenujemo romantična. Seveda pa poznamo tudi številne briljantne izjeme. Spomnimo se samo Prešernove pesmi Orglar, kjer dobro okarakterizirani nastopajo kos, kalin in slavec. V tem, da se v leposlovju tako malokrat pojavljajo rastline in živali s svojimi imeni, vidim predvsem zamujen umetniški izziv, da o svetovno nazorskih pomislekih v tem trenutku niti ne razpravljam. Navedba imena se seveda vključuje v sklop v besedilu opisanih okoliščin pojavljanja, pa naj bodo te realistične ali realnost presegajoče.

Vladimir Makuc med slikarstvom in literaturo

Čeprav se mnogim zgodovinskim ilustracijam ptic še kako pozna, da so bile naslikane po nagačenih primerkih, so nam veliki mojstri klasičnega slikarstva zapustili tudi do danes nepresežene upodobitve rastlin in živali. V novejšem času pa nekateri ilustratorji s pomočjo računalniške tehnologije prav tako dosegajo občudovanja vredne učinke, vsaj dokler ostajajo v mejah verizma. Najbolj pristen verizem še vedno zagotavlja slikarstvo in situ, ne glede na morebitno fotografsko posredništvo.

Na slikah Vladimirja Makuca imajo upodobitve ptic ne spregledljivo vlogo. Ne da bi poznal avtorjev pogled na to vlogo, bom tvegal svojo razlago. Kljub stilno izčiščenim upodobitvam ptice ostajajo največkrat vrstno prepoznavne, kar pomeni, da so ne glede na to, kako so vključene v likovno kompozicijo, kot osrednji ali kot stranski motiv, vedno nosilke sporočila. To sporočilo pa je ravno zato, ker nam ga pošilja vrstno prepoznavna ptica sporočilo žive slike, pa četudi ptica ne reče nič drugega kot samo: jaz sem ta in ta. Slikar bi za življenja mogoče dodal, da je to ena njegovih solinskih občudovank.

In kot da bi slikar poskušal zavarovati to sporočilo, na vsaki sliki, kjer je ptica prepoznavna, zapiše tudi njeno ime. Zapiše ga v znanstvenem jeziku, v sholastični latinščini, z rodovnim in vrstnim imenom, zapiše ga od zadaj naprej in zapiše ga z na glavo prevrnjenimi črkami. Torej trikrat zaklenjeno za nekoga, ki naj sliko gleda kot likovno stvaritev. Vizualni prepoznavi torej sledi literarna, odklenitvi zaklenitev in tako je slikarjev pomenski krog sklenjen. Enkrat za vselej. 

Avtor: Iztok Geister