Utičarji, avtor: Iztok Geister

objavljeno: 15. jan. 2017 08:10 avtor: Spletni čas - Inovelmedia

Utičarji

Utičarji so tropske ptice, živeče v Avstraliji in na Novi Gvineji, katerih samci v obdobju parjenja privabljajo samice z umetelno zgrajenimi utami, ki pa niso uporabne za gnezdenje, namenjene so izključno dvorjenju. Družina utičarjev Ptilonorhynchidae obsega dvajset vrst sistematično razvrščenih v osem rodov. Pripadniki vsake vrste postavljajo nekoliko drugačne ute iz dračja, jih z listjem, cvetjem, perjem, polžjimi hišicami in raznobarvnimi kamenčki krasijo po svoje, pri čemer nekateri uporabljajo tudi svetleče se plastične in steklene smeti, nekateri pa jih celo obarvajo z lastno slino in sokovi gozdnih sadežev, kar počno s koščkom skorje kot orodjem.

https://en.wikipedia.org/wiki/Tooth-billed_bowerbird
Fotografija: Francesco Veronesi

Rodovno ime zobatega utičarja Scenopoeetes dentirostris pomeni v sholastični latinščini, tistega, ki ustvarja hišo (grško skene hiša; poietes ustvarjalec), vrstno ime pa zobokljuna (latinsko dens, dentis zob; -rostris kljunast), kajti roženi robovi kljuna so nazobčani kot krojaške škarje, kar samcu omogoča razrezovanje listov, s katerimi krasi za dvorjenje izbrana tla. Zobati utičar namreč edini med utičarji ne gradi kolibe, ampak dvorišče le nastelje z listjem, ki ga trga z bližnjih dreves. Za osnovo uporablja liste drevesa Macaranga subdentata, razgrinja jih po tleh s svetlejšo spodnjo ploskvijo navzgor, tem pa dodaja svetlikajoče se liste drugih drevesnih vrst (Argydendron spp., Schefflera actinophylla, Castanospora alphandii) deževnega gozda.

Spolno zrel samec v obdobju parjenja najprej očisti tla v izmeri enega do dveh metrov v premeru in tja dnevno polaga sveže odtrgane in razrezane drevesne liste, medtem ko uvenele odlaga na rob instalacije, kamor nalaga tudi prazne polžje hišice. Z bližnje veje s petjem, v katerega vpleta tudi veliko oponašanj oglašanja ptic in drugih živali, privablja samice. Ko se samica približa, prične poplesavati in se šopiriti okrog razstavišča. Skrbna opazovanja so razkrila, da so pri tem nagovarjanju samic k spolni združitvi, uspešnejši samci, ki premorejo lepša in bolj razkošno opremljena plesišča. Prav tako je bilo ugotovljeno, da so tam, kjer je gostota samcev večja, razstavišča spričo tekmovalnosti razkošnejša. Ker je vrsta poligamna, samec vzdržuje prizorišče vse gnezditveno obdobje, ohranja in obnavlja ga iz leta v leto, saj se prepričljivemu samcu naklonjene samice rade vračajo na isto plesišče.

Francoska filozofa Gilles Deleuze (1925-1995) in Felix Guattari (1930-1992) v njuni znameniti knjigi Kaj je filozofija navajata v razpravi o pojmu teritorija kot primer umetniškega dejanja prav dvorjenje zobatega utičarja Scenopoeetes dentirostris. Imenujeta ga popolni umetnik in to utemeljujeta z besedami: »Morda se umetnost začenja z živaljo, vsaj z živaljo, ki zariše teritorij in si postavi hišo (oba sta korelativna oziroma se včasih celo mešata v tistem, čemur pravimo bivališče, habitat). S sistemom teritorij-hiša se transformira veliko organskih funkcij, spolnost, razmnoževanje, agresivnost, prehranjevanje, vendar ta transformacija še ne pojasni pojava teritorija in hiše, prej bo narobe: teritorij implicira vznik čutnih kvalitet, sensibilia, ki nehajo biti izključno funkcionalne in postanejo izrazne poteze, kar omogoči transformacijo funkcij. Ta izraznost je nedvomno že razpršena v življenju, zaradi česar lahko rečemo, da travniška lilija, že poje slavo nebeški gloriji. Toda šele s teritorijem in hišo postane konstruktivna in postavi ritualne spomenike animalične maše, ki časti kvalitete, preden bo iz njih potegnila nove vzročnosti in smotre. Ta vznik je že umetnost, ne le v obravnavi zunanjih materialov, temveč v držah in barvah telesa, v spevih in krikih, ki označujejo teritorij. To je vrenje potez, barv in zvokov, ki so neločljivi, kadar postanejo izrazni (filozofski pojem teritorija).« (prevod Stojan Pelko).

http://timlaman.photoshelter.com/image/I0000h6rn8jrCvQk

Fotografija: Tim Laman

O vedenju utičarjev so pisali mnogi naravoslovni pisci (tudi Charles Darwin), vsi pa so ga seveda videli le v funkciji razmnoževanja, saj je to za klasično naravoslovno znanost poglavitni smoter živalskega obstoja. Sodobna naravoslovna znanost k temu dodaja še okoljsko komponento, a tudi to ne pomeni, da se je pojmovanju razmnoževanja kot osrednjega gibala nadaljevanja življenja na zemlji mogoče odpovedati. Tako v očeh naravoslovja utičarjevo vedenje, vsej izrazni posebnosti navkljub, ni nič drugega kot funkcija razmnoževanja, saj se pojavlja izključno v tej vlogi. Utičarji ne postavljajo svojih ut in ne lepotičijo svojih plesišč zunaj gnezditvenega obdobja, to vedenje pa je namenjeno edinole samicam, četudi je posredno, prek učinka nanje, v tekmovalnem razmerju tudi z drugimi samci. Pa vendar ni mogoče prezreti, da si samice ogledujejo različne postavitve, da se tudi vračajo ocenjujoč morebitne izboljšave in da se nazadnje odločijo za parjenje 'z najboljšim umetnikom'. Najnovejša dognanja poskušajo to vlogo še podrobneje pojasniti s komplementarnimi učinki takšnega spolnega vedenja. Tako naj bi uta zmanjševala nevarnost nasilnega parjenja, čeprav je bilo ravno pri zobatem utičarju opaženo prav takšno neučakano nasilništvo in naj bi razstavišče tako omogočalo šele nekakšno post kopulacijsko soglasje, čeprav ni povsem jasno, kaj naj bi to pomenilo za uspešno razmnoževanje.

Kajpak se ob vsem tem lahko vprašamo o vlogi 'umetniškega vtisa' na spolnega partnerja, če to vlogo pri pticah primerjamo z medčloveškimi odnosi. Deleuze in Guattari zapišeta misel, da »umetnosti ni nikoli prenehala preganjati žival«. Je potemtakem v umetnosti skritega tudi nekaj živalskega razmnoževalnega nagona? Že svetovno znani ornitolog E. T. Gilliard je zagovarjal t. i. prenosni učinek (transfer effect), ko naj bi utičarji evolucijsko prenesli krasoto svojega perja na uto z namenom, da zmanjšajo tveganje, da bodo uplenjeni med ženitovanjskim plesom. Se v umetnosti v človeških rokah prav do današnjih dni nemara skriva takšen prastrah pred lastno pogubo, strahospoštovanje do narave kot ga je moč razbrati tudi iz predzgodovinskih jamskih poslikav? Mogoče prav to hkrati tudi pojasnjuje moško domeno v umetnostnih zvrsteh, ki si jo sicer razlagamo s podrejeno družbeno vlogo žensk v zgodovini. Vsekakor pa je vsak umetnik (ne glede na spol), nagnjen k razkazovanju svojih najglobljih občutij na čutno dojemljiv način, ne oziraje se na to ali se šopiri in poplesuje na listih knjige, na steni slike ali na razvejanem koncertnem odru. 

Deleuze in Guattari sicer veliko razpravljata o različnih vlogah filozofije, znanosti in umetnosti v človeškem mišljenju, svoja razmišljanja pa skleneta s preprosto ugotovitvijo: »Filozofija potrebuje neko ne-filozofijo, ki jo razume, potrebuje neko ne-filozofsko razumevanje, tako kot umetnost potrebuje ne-umetnost, znanost pa ne-znanost.« Mar tudi poznavanje utičarjev ne potrebuje nekega ne-poznavanja, da bi lahko v popolnosti dojeli njihovo občudovanja vredno vedenje?


Iztok Geister