Utrinek ob 70. obletnici konca II. svetovne vojne, avtor: Iztok Geister, 29.4.2015

objavljeno: 28. apr. 2015 22:07 avtor: Spletni čas - Inovelmedia   [ posodobljeno 31. maj 2015 09:21 ]
Utrinek ob 70. obletnici konca II. svetovne vojne


Konec druge svetovne vojne sem kot nasciturus dočakal na varnem – v materinem trebuhu. Lahko sem si oddahnil, saj je mati lahko odslej bolj brezskrbno večerjala. Sicer že prej ob alarmu letalskega napada ni tekla v klet, povsem mirna pa le ni bila. Nazadnje, ko se je ravno usedla za mizo, da bi pojedla palačinke s slivovo marmelado, je letalska bomba zadela hišo, tako da se je ožja stena zgradbe sesula in se je odprl čudovit pogled na Celjski grad, ki je bil tistega aprilskega dne že ves v zelenju. Malo zaradi strahu, še bolj pa zaradi prahu potem tistih palačink ni mogla pojesti. Ker je o tem kasneje, živela je do devetdesetega leta, večkrat pripovedovala, sem dobil vtis, da to obžaluje. To pa, da nisva postala kolaterna škoda zavezniškega bombardiranja, se ji ni zdelo vredno poudarjati. Tudi to, da je ta dogodek pospešil poroko, zgodila se je že naslednji teden, je kar prerada pozabila. 

Rodila je pri teti v Laškem, dobre tri mesece po osvoboditvi. V tej prostrani hiši, kjer je bila do prezgodnje smrti tetinega moža gostilna, s pročeljem na glavni ulici in pogledom z lesene verande na hrbtni strani na dvorišče in prostran cvetlično zelenjavni vrt, je bilo nekaj, kar je mojo mamo spominjalo na šolsko prakso v Tirolih. To je bilo leseno stranišče na štrbunk na koncu verande. Vrata niso bila potrebna ne le zaradi boljšega zračenja prostora, ampak tudi zato, ker je tisti, ki je bil na stranišču slišal škripajoče korake prihajajočega in ga pravočasno opozoril, da je prostor zaseden. V Tirolih je bil s stranišča, če si na njem sedel, čudovit pogled na visoke vršace, tu pa na bližnji hrib s cerkvijo Sv.Krištofa na vrhu. Seveda ni rodila v tetini hiši zaradi verande, temveč zato, ker so doma nasprotovali njeni zvezi z mojim očetom.

Ko so kasneje družinskega znanca stanujočega na drugem koncu mesta, v bližini vhoda v rudniško jamo, v šali povprašali ali je kaj slišal vpitje, ki naj bi tisto noč, ko sem se rodil, prihajalo iz hiše mamine tete, je ta menda odvrnil, da ob tolikšnem vpitju, ki ga je vsako noč slišati iz jame, ni mogoče razločiti med porodnimi in smrtnimi kriki. Zmagovalci so v strahu pred maščevanjem pobijali poražence, kot da nasprotnikov poraz za zmagoslavje ni dovolj. Moja mati je tiste smrtne krike preslišala, ker je ob letalskem bombnem napadu med večerjo, štiri mesece pred tem, izgubila sluh. Tudi mojega joka ni nikoli slišala. Kadar je bila v hiši svoje tete namenjena na stranišče, je vzela s seboj majhnega čuječnega psička, ki je bil nekega povojnega dne pritekel z železniške postaje.


I. Geister