Zadrega z močvirjem, avtor: Iztok Geister

objavljeno: 6. feb. 2016 04:34 avtor: Spletni čas - Inovelmedia   [ posodobljeno 11. feb. 2016 23:09 ]
Zadrega z močvirjem 

Ob svetovnem dnevu mokrišč, ki ga praznujemo 2. februarja, se spodobi, da se zamislimo nad njegovo nespodobnostjo. Po Pleteršnikovem Slovensko nemškem slovarju (1894) mokrišče ne pomeni nič drugega kot pisoar. Od kod neki se je v sodobno izrazoslovje prikradel ta klošmerlski pojem, če parafraziram sloviti roman Gabriela Chevallieaja Clochmerle iz leta 1934, ki opisuje peripetije v zvezi s postavitvijo javnega stranišča v neki francoski vasi? Zgodovinsko ozadje za mokrišče v navedenem pomenu moramo poiskati v izrazito negativnem pomenu močvirja v slovenski oziroma evropski zavesti. Prispodobo močvirja še danes uporabljamo v najrazličnejših zvezah, ki vse pomenijo nekaj slabega, recimo moralno, politično, finančno močvirje, kamor se ugrezajo bolj ali manj plemenite človeške vrline. 

Pa vendar temu ni bilo vedno tako, saj vemo, da so prazgodovinska mostiščarska naselja na koleh zrasla sredi močvirij, na srednjeevropskih plitvih ledeniških jezerih in severnoevropskih šotnih barjih. Razlogi za takšno odločitev so bili izključno obrambni. Mostiščarska naselje na Ljubljanskem barju so obstajala do drugega tisočeletja pred našim štetjem, ko je tedanje jezero že tolikanj okopnelo, da varno bivanje ni bilo več zagotovljeno, v severni Nemčiji pa je bilo mesto Demmin še vse do 17.stoletja s treh strani obdano z šotnim močvirjem, okrog mesta pa je bil iz bližnje reke speljan širok obvod. Tako smemo reči, da je bilo močvirje marsikje nadvse čislana bivanjska okoliščina, kar se je izražalo tudi v poganskem verovanju. Najbolj znana je nordijska boginja Freja, ki si ji za dvornega razsodnika, ki je odločal o življenju in smrti izbrala kačjega pastirja. 

Fotografija: I. Geister, Laguna, Škocjanski zatok

Pri nas ima najdaljšo otoško tradicijo mesto Koper, ki je bilo vse do dvajsetih let prejšnjega stoletja z vseh strani obdano z morjem. Skalnati otok sredi plitvega zaliva je bil sprva dostopen le s plovili, vendar sta hudourniški reki Badaševica in Rižana sčasoma tolikanj znižali morsko dno na vzhodni strani otoka, da se je morje pričelo spreminjati v somornično plitvino. Tako se je koprski župan Nicolo Donaldo leta 1580 pritoževal zaradi nezdravega življenjem v mestu, za kar je krivil slab zrak zaradi bližnjega močvirja ali »mal aria«, čemur bi danes rekli malarija, saj naj bi tistega poletja zaradi tega umrlo kar tristo ljudi. Ker pa je bilo na vzhodni strani le pol istrske milje (približno 500 korakov) oddaljeno od kopnega, so sredi sedemnajstega stoletja zgradili most, ki je mesto povezoval s celino. Poslej se je koprski škof Baldassare Bonifacio v svojem rokopisu z naslovom od Kopra do Pirana zmrdoval nad nesnago, ki zaradi slabše pretočnosti zastaja pod mostom. Sam pa sem tristo let kasneje v knjigi od Pirana do Ankarana obžaloval zaradi zasipavanja primestnih sušin izgubljeno zadnjo priložnost za vrnitev otoškosti mestu v drugi polovici dvajsetega stoletja, potem, ko so bile v dvajsetih letih opuščene soline spremenjene v bonifiko, kar pomeni za poljedelstvo izboljšano zemljino.

V drugi polovici dvajsetega stoletja se je zaradi novo nastalega nasipa od Kopra do Ankarana, zgrajen je bil zaradi tovornega pristanišča, kasnejše Luke Koper, Škocjanski zaliv spremenil v zatok z ozkim, le štirideset metrov širokim morskim prelivom. S poglabljanjem morja pred pristaniščem pridobljeni mulj je bil prečrpan v zatok, ki se je zato vidno zmanjševal, postajal pa je tudi vse plitvejši. Skupaj z veliki količinami organskih odpadkov iz luke, so se življenjske razmere v sušnih mesecih tako poslabšale, da je bilo samo vprašanje časa, kdaj bo prišlo do izbruha botulizma. To se je zgodilo leta 1999, ko je zaradi prerazmnožitve strupene anaerobne bakterije Claustridium botulinum poginilo veliko vodnih ptic in drugih živali. Na podlagi leto dni pred tem dogodkom sprejetega zakona o naravnem rezervatu sta se leta 2006 pričeli renaturacija morske plitvine in zamočvirjenje bertoške bonifike.

Da danes namesto o Ljubljanskem močvirju govorimo o Ljubljanskem barju se moramo zahvaliti pisatelju Franu Levstiku, ki je v devetnajstem stoletju namesto o močvirju s slabšalnim prizvokom, pričel pisati o barju. Tamkajšnje domačini so govorili o borju kot rastišču borovcev, kar je bilo v narečju slišati kot barje. Hkrati pa je ta beseda zvenela panslovansko, saj je spominjala na srbsko baro. Domačini seveda tudi niso govorili o visokem barju, kot šotnem močvirju, marveč so celotno s šotnim mahom poraslo območje Ljubljanskega barja imenovali kratko malo Mah.

Čeprav je zakon o proglasitvi Škocjanskega zatoka za naravni rezervat iz leta 1998 izjemno pomemben, z njim je bilo prvič v Sloveniji z najvišjim zakonskim aktom zavarovano neko močvirje, se tudi s tem zakonom nadaljuje zgodba o slovenski zadregi pri pojmovanju močvirja. V zakonu ni namreč niti z besedo omenjeno močvirje, baje iz bojazni, da ne bi v javnosti, lokalni skupnosti in ne nazadnje v parlamentu sprejem zakona vzbujal nelagodnosti ali celo zgražanja. Še danes lahko v pismih bralcev po časopisih, iz ust lokalnih veljakov in v koprskih oštarijah slišimo obžalovanje, da zatok ni bil zasut in uporabljen za širitev mestne pozidave.

Fotografija: I. Geister, Bonifika, Škocjanski zatok

Rudolf Badjura je v svoji Ljudski geografiji (1953) navaja kar 24 ljudskih imen za močvirja, med njimi pa seveda ni mokrišča. Četudi zvest ljudski tradiciji sam močvirju ni naklonjen, ko pravi da so »močave vobče malo ali nič pridna zemljina in kot slabo razhoden ali sploh neprehoden svet človeku, posebno pa vojski zelo v napoto«, nam je vendarle ohranil tudi tako poetično besedo kot je izraz mokrine za močvirje.

Močvirje se v človeški zavesti še dandanes pojmuje izrazito slabšalno v povezavi s človeškim zdravjem. Spomnimo se le nedavne ptičje gripe, v povezavi z vodno perjadjo, pa dandanašnjo  grožnjo nosečnicam, virus poimenovan po ugandskem gozdu Zika, ki ga sedaj epidemično prenašajo južno in srednjeameriški komarji rodu Aedes. Po drugi svetovni vojni so V Škocjanskem zatoku zatirali  komarje rodu Anopheles kot možne prenašalce malarije z DDT-ijem, tudi človeškemu zdravju izredno nevarno kemikalijo, posipavali pa so jo kar z letalom. Ob tem pas ne smemo pozabiti na izjemno pestrost komarjev po svetu, poznavalci so našteli že okrog 3500 vrst. Seveda pa zaradi nekaj vrst, ki prenašajo za človeka nevarne bolezni vedno zmaga obtožba kolektivne krivde. Samci sesajo rastlinske sokove, samice pa za razvoj potomstva potrebujejo kapljico krvi. Prav zares sem poznal človeka, ki je na moje opozorilo, da ima na roki komarja, dejal, pa kaj, naj pije, kar je moja najgloblja svetopisemska izkušnja, ki ji seveda nisem dorasel.

Močvirje premore tudi svoj izjemno učinkovit sistem samoočiščenja, temelječ na najpogostejši rastlini z imenom trst, vegetativno razraščajoča se v obširne sestoje, imenovane trstišča.  Njegova korenika očisti vodo težkih kovin, zato se uporablja tudi za sanitarna močvirja, tako, da se ponovno znajdemo v bližini mokrišča.  V globalnem pomenu pa so močvirja  vendarle posode upanja. Po napovedih klimatologov naj bi se s podnebnimi spremembami v sedaj zamrznjenih tleh severne poloble sprostile velike količine vode, kar pomeni, da se bodo vsa ta zdaj kopna območja spremenila v močvirja z najčistejšo vodo. V izvir moče v najboljšem pomenu besede.

Fotografija: I. Geister, Trstišče, Škocjanski zatok

Prav trstu in njegovi združbi se lahko zahvalimo, da je voda v Škocjanskem zatoku spet polna življenja, je namreč v gradnik močvirske rastlinsko živalske skupnosti. V njegovem steblu in na njegovih listih in klasju se namreč prehranjuje in preobraža veliko vrst žuželk, v trstišču gnezdi tudi več vrst ptic. Za ohranjanje Škocjanskega zatoka je zaslužno kar nekaj srčnih ljudi, ki verjamejo v samoohranitveno moč narave, najzaslužnejša pa je zagotovo pravkar opisana močvirska rastlina. Ne le oljka in vinski trs, tudi s soncem obsijano trstno klasje je zlata vredno. 

Iztok Geister
.