Zakaj naj bi zemljo prepustili rastlinam in živalim, avtor: Iztok Geister, 24.03.2015

objavljeno: 23. mar. 2015 17:16 avtor: Spletni čas - Inovelmedia   [ posodobljeno 28. apr. 2015 22:16 ]
Zakaj naj bi zemljo prepustili rastlinam in živalim 

 S premičnice zemlje nikoli ne vidimo zadnje strani njene spremnice lune, če se izrazim z besedami Janeza Jesenka iz njegovega Občega zemljepisa  iz leta 1873. To dejstvo je botrovalo izreku »biti za luno«, kar pomeni biti naiven, če ne kar neumen. Čeprav že dolgo vemo, da je zadnja stran lune nevidna zaradi sočasnega vrtenja zemlje in njenega satelita okrog njune osi, smo jo vendarle želeli videti tudi od zadaj, kar se je zgodilo leta 1966, ko je z umetnega satelita nastala prva fotografija in kot da to ne bi bilo dovolj, smo jo hoteli videti še na lastne oči, menda zato, da ne bi izpadli naivni, če ne kar neumni. To se je posrečilo posadki vesoljske ladje dve leti kasneje. S tem je pregovor postal nesmiseln. Naslednje leto je sledil še Armstrongov korak »majhen za človeka, velik za človeštvo«. Majhnost koraka pomeni avanturo s katero smo potešili radovednost, medtem ko na pomen velikosti tega koraka še čakamo, saj po letu 1972 ni bilo nobenega pristanka več.

Letošnje leto je razglašeno za mednarodno leto svetlobe in tehnologij, povezanih s svetlobo, kar
pomeni, da naj bi bilo več denarja namenjenega za raziskovanje tega pojava. Pa ne le naravnega, 
oziroma vesoljnega pojava, saj vemo, da večino svetlobe dobimo na zemlji od sonca. Čaščenje sonca se 
je zdavnaj umaknilo čaščenju zemeljskih virov svetlobe.  Zgodovina umetne svetlobe je dolgobrada: od 
ognjene bakle, prek oljenke, sveče, petrolejke in žarnice do svetleče se diode. Človeško življenje zgolj ob sončni in lunini svetlobi si danes lahko le predstavljamo, živeti pa nam ga ni več dano. Pri razpadu 
atomov nastajajo v njihovih jedrih fotoni, ki sevajo žarke gama, fotoni v elektronske oblaku v okolici 
atoma pa sevajo žarke X, po izumitelju imenovane rentgenski žarki. Proučevanje in izkoriščanje takšnih virov svetlobe je v središču sodobnega zanimanja znanosti  in visokoprofitnih tehnologij, opravičljivih z dobrobitjo človeštva. Ko sem pred dnevi postavil na mizo pred mandarino steklenico sadjevca sem 
opazil, da zaradi lomljenja svetlobe vidim dve mandarini, ne da bi popil eno samo šilce te pijače. To je bil moj intimni prispevek k letu svetlobe in navdal me je z neizmernim zadovoljstvom odkritja, primerljivega z razkritjem temne strani meseca.

Sodobna eko tehnokracija je v zadnjem desetletju prepričala politike in javno mnenje, da so podnebne 
spremembe temeljno vprašanje obstoja človeštva na zemlji. S tako imenovano zeleno tehnologijo naj bi 
svetovnemu gospodarstvu zagotovila nadaljnji razvoj.  Ekologisti kar tekmujejo med seboj, kdo bo 
zmogel plasirati bolj alarmantne podatke o meteorološki kondiciji zemlje. Večina akademskih ekologov tendenciozno razlaga množico nasprotujočih si podatkov, ki jih po vsem svetu zbirajo njihovi raziskovalni kolegi. O podnebnih spremembah, ki jih je zemlja že prestala, največ vedo paleogeologi, 
vendar molčijo ali pa njihovega glasu spričo preglasnega govorjenja prerokov ni slišati.

Naj na kratko povzamem v znanosti splošno znane, v javnosti pa skoraj neznane ugotovitve o vzrokih 
podnebnih sprememb v zgodovini zemlje. Znanost jih deli na topografske, atmosferske in oceanske, 
geofizikalne, planetarne in kozmične. Topografske se nanašajo na spremembe reliefa, predvsem 
terciarne regresije  morja na eni in dvigovanja kopnega na drugi strani, atmosferski vzroki se nanašajo na spremembe količin vulkanske pare in ogljikovega dvokisa v ozračju, oceanski vzroki se nanašajo na 
spremembo slanosti morij  in morskih tokov, geofizikalni na rotacijska vprašanja, predvsem spremenjen položaj zemeljske osi in s tem povezano prelaganje celin, planetarni vzroki zadevajo ekscentričnost zemljinega tira in postopno spreminjanje zemljine osi in končno kozmični vzroki, ki se nanašajo predvsem na sončevo aktivnost, tako na dogajanje v njegovi notranjosti kot na spremembe v vijoličnem delu spektra.  Vsi ti vzroki so vplivali na podnebje na zemlji in ga spreminjali pred nastankom človeka in pojavom njegovega poseganja v okolja in tako je v pretežni meri tudi danes. Sodobnost pri tem pristavlja svoj lonček le, ko gre za spremembe, ki jih v ozračju in morju povzroča povečana vsebnost ogljikovega dvokisa. Vendar so v naravi vsi fizikalno kemični procesi dvosmerni, kar pomeni, da neprestano težijo k preurejanju tako, da obstoječe ravnovesje rušijo in ga v spremenjenih razmerah na novo vzpostavljajo.

Od povečane vsebnosti dvokisa v zraku profitira tako kopensko kot vodno rastlinstvo, v  morju 
predvsem alge, ki odločilno prispeva k zadostni  količini kisika pod ozonskim plaščem. Med njimi tudi 
cianobakterije, ki kot prvi na zemlji nastali fotosintetski organizmi, morda celo dopuščajo možnost, da bi zaradi povečane količine dvokisa v morju, na zemlji nastalo povsem novo, torej nekakšno prenovljeno, očiščeno in pomlajeno cankarjansko življenje. Pri tem smemo celo pomisliti na to, da bi na koncu takega novega ciklusa nastalo novo človeško bitje, morebiti celo brez takšne razvojne napake kot je neodgovornost.

Anton Trstenjak je o tej neodgovornosti povedal tole:» Pri prilagoditvi naravi na višji ravni je integralna sestavina ravno zavestno vklapljanje zaviralnih mehanizmov, ki jih v živalskem svetu oskrbuje instinkt, pri človeku pa jih mora nadomestiti, ali bolje – šele odkriti in aktivirati načrtna zavest simboličnim mišljenjem, se pravi z idejami in principi … Moderni človek se ob teh nalogah izkazuje kot enostransko okrnjeno (atrofirano) in obenem enostransko razvito (evolucijsko) bitje: kar je na ravni instinkta izgubil, tega še ni dovolj nadomestil na ravni etičnega razuma. Človeška etika zaostaja za živalskim vedenjem.«

Prevladujočo nestrpnost zaradi segrevanja ozračja in morja, sicer značilnega za vsako medledeno dobo opravičujemo z zaskrbljenostjo zaradi enormno stopnjevanih sprememb podnebja zadnjih sto let. Seveda ne vemo, kdaj bo nastopil trenutek preloma, ko se bosta ozračje in morje pričela ohlajati. Ampak če bi lahko izbirali med naraščanjem in s tem širjenjem v medledeni dobi in upadanjem in umikanjem morja v ledeni dobi, se ne bi znali odločiti za boljšo med dvema na videz pogubnima odločitvama. Rešitev je seveda v prilagajanju podnebnim spremembam z vsemi ekosistemskimi in demografskimi posledicami. Na Luni takšne dileme ni, saj na njej ni podnebja. Torej bi lahko rekli, da smo v tem pogledu res za luno. Težava pa je v tem, da nam pamet, ki jo danes pooseblja znanost, pri tem prav nič ne pomaga. Modrost prilagajanja je danes izgubljena etična vrlina.

Rušenje naravnega ravnovesja v domeni človeka se ni pričelo šele z industrializacijo, med katero se je do ekscesnih razsežnosti stopnjevalo nasilje nad naravo, temveč že v povojih civilizacije, ki jo je omogočilo kultiviranje narave. Kodeks kultiviranja narave v zahodni civilizaciji, sveto pismo, s prispodobo izgona iz raja, ohranja pričevanje o tem zgodovinskem obratu do današnjih dni. Vsa človeška kultura temelji na tem spremenjenem odnosu človeka do narave. Medtem, ko se je rastlinstvo in živalstvo prilagajalo naravnim danostim, jih je človeštvo nasprotno temu, prilagajalo sebi. Naj si gre za požigalništvo, nekdanje motično ali sodobno strojno poljedelstvo, pašo ali hlevsko živinorejo, ribolov, gozdarstvo, gospodarjenje z vodo in rudninami, težko ali lahko industrijo, turizem ali zabavno industrijo, elektroniko ali zeleno tehnologijo, vedno gre za enak prikrojevalni odnos do narave, ki je iz prvotne samozadostnosti zgodovinsko prerasel v tržno gospodarstvo. Kultiviranje narave je hkrati temelj človeške kulture, tako materialne kot duhovne.

Tudi kulturizacija vesolja se temu ne bo mogla izogniti. Začelo se bo s kultiviranjem narave, pa naj bo še tako drugačna od te na Zemlji. Vsekakor bo ob verjetni kolonizaciji nam najbližjega planeta Lune, največji izziv voda, ki je zdaj ukleščena v večni led, odkrita pa je bila tudi v steklenem prahu (regolitu), ki je nastal ob udarnih procesih in imajo zato tla iz silicijeva dioksida, kako romantično, teksturo kot sneg in vonj po rabljenem smodniku. V več metrov debelih plasteh prekriva tako ravnine imenovane morja kot višavja. Vzorci skal iz naplavljene lave ponujajo pestro rudninsko sestavo, ki vsiljuje prostodušno domnevo, da bo kolonizator pričel najprej rudariti, tako kot je to počel v predzgodovinskih kovinskih dobah na zemlji, čeprav sodobna tehnologija hlasta po dragocenejših kovinah kot sta baker in železo.

Naj poskusim osrednjo domišljijsko značilnost kolonizacije vesolja, to je naselitve na dotlej nenaseljenem ozemlju primerjati z vrednotenjem naseljevanja na Zemlji. Ker nam manjka evolucijska sposobnost vzdržnega letenja in plavanja, smo se bili že od nekdaj prisiljeni seliti se brez povratka v nasprotju z selečimi se živalmi. V tem smo podobni rastlinam, tam, kjer pade naše seme, vzklijemo, rastemo in se razmnožujemo. Rastlinam se to dogaja spontano, njihove seme prenašajo vetrovi in vode, kot slepe potnike jih tovorijo tako divje kot domače živali (transhumana paša) pa tudi ljudje, ki jih seveda prenašamo tudi namenoma. Večina kulturnih rastlin ni domorodnega porekla. Kljub temu si dovoljujemo vrstno segregacijo, utemeljeno na etični čistosti domorodnih rastlin, ki naj bi jih ogrožale tujerodne, priseljene vrste. Uprizarjamo križarske pohode nad nedolžnimi rastlinami, namesto da bi občudovali njihovo avanturistično sposobnost naseljevanja dotlej neposeljenih teritorijev. Nobena rastlinska ali živalska vrsta, pravzaprav nobeno živo bitje,  se ne more stalno naseliti, če ji okoljske razmere tega ne dopuščajo. Naselitev omogoča prosta bivanjska niša, kar ne pomeni le ugodnih abiotskih razmer, ampak tudi odsotnost medvrstne tekmovalnosti. Morebitna invazivnost je kratkega veka, slej ko prej mine, bodisi zaradi lastne nevzdržnosti bodisi na novo nastale konkurence. Slej ko prej se v okolju vzpostavi ravnotežje. Problem pa je v tem da pristajamo samo na dana, ne pa tudi spremenjena ravnotežja. V naravovarstvenih krogih prevladuje ksenofobično prepričanje, da vsaka spontana poselitvena noviteta pomeni okoljsko grožnjo, načrtno vnašanje tujerodnih vrst pa naj bi bilo obvladljivo. Takšno stališče je etično nevzdržno. Z vesoljskim plovilom se ponavlja zgodba z Noetovo barko, Armstrong je bil le krokar, tehnološka golobica pa je namesto oljčne vejice prinesla kamnine. Zdaj smo pred tem, da bomo namenoma ali nenamenoma prenesli življenje z Zemlje na druge planete. Se bomo znali pri tem početju etično opredeliti, če tega nismo sposobni niti glede poselitvenih razmer na Zemlji?

Pri tem nam manjka sposobnost preboja iz antropentričnega v ekosistemsko mišljenje. Naj navedem 
nekaj primerov. Koliko let že problematiziramo zimsko pojavljanje kormoranov na naših rekah. Vsako 
leto znova te ptice prikazujemo kot rušitelje ravnotežja v naravi, namesto, da bi sprevideli, da so poklicane ravno zato, da ponovno vzpostavijo ravnotežje, ki ga z vlaganjem rib v reke rušimo ljudje. Povsem proti naravno reagiramo na naravne ujme: po povodnji se lotevamo restriktivnih ukrepov, predvsem gradnje nasipov in pustošenja bregov, uravnav in poglabljanja rečni strug in gradenj zadrževalnikov namesto, da bi naraslim vodam priznali naravno pravico do razlitja po pokrajini kakor to dovoljuje naravni relief. Namesto, da bi v požledi in vetrovni polomasti videli priložnost za naravno samoobnovo gozda, ponovno oživljamo doslej pritajeno gozdarsko prakso umetnega pogozdovanja.

Po vsem povedanem se izrisuje dober razlog zato, da soglašam z kulturizacijo vesolja. Ne le zato, da bi ob kolonizaciji ne ponavljali napak storjenih na Zemlji, saj jih tako ali tako nočemo priznati kot napake,
marveč zato, da se umaknemo s planeta, kjer nismo nikoli doumeli logike naravnega ravnotežja in nikoli priznavali spontanosti prednost pred načrtovanjem. Torej sem zato, da planet Zemlji prepustimo rastlinam in živalim, skratka neljudem, četudi s tem tvegam, da me razglasite za neznani leteči predmet  (UFO) ali po slovensko »umsko fuknjeno osebo«.

Iztok Geister

*Ekspoze na Okrogli mizi o kulturizaciji vesolja, KSEVT, Vitanje 21.3.2015