Dnevnik VW

P kot poljub, avtorica: Viktorija Wit

objavljeno: 13. okt. 2019 03:11 avtor: Spletni čas - Inovelmedia   [ posodobljeno 13. okt. 2019 03:17 ]

Dragi moji! 

Hej, res še nisem upokojena, a kmalu bom. Bližam se sedemdesetim letom (številko sem napisala z besedo, ker sicer me kar srh preleti po koži ob misli, da se tako hitro približujem sedmici). Kakorkoli že, kmalu bom postala penzionistka in začela sem se ozirati po rečeh, ki pritičejo osebam, ki se jim čas, vsaj začasno, nekoliko raztegne, da lahko počnejo stvari, ki jih prej iz milijon razlogov niso uspele. 

Tako sem neki dan potipala teren v Centru dnevnih aktivnosti za upokojence, kjer je bilo vse živahno in na trenutek sem se razveselila, da bom kmalu postala del njihove skupnosti. Izžarevali so neko notranjo mirnost in otroško razposajenost. Kot nalašč zame! Tam se pleše, brska po internetu, šahira, igra na tarok, na pikado, telovadijo, se gredo jogo, se preizkušajo v ročnih spretnostih ... skratka ni, da ni. Za vsakega se nekaj najde! 

In ker sem malce nevzgojena, sem se takoj prihulila k neki skupini, kjer so ženske kvačkale, no, med njimi je bil tudi en sam moški, ki je nekaj šival. Nič mi niso rekli, saj so mislili, da sem ena izmed njih. Tako sem jih lahko mirno opazovala in čakala na njihovo mentorico, da jo povprašam, ali bi se čez nekaj mesecev lahko priključila k skupini. Toda - namesto mentorice se postavi na vrata sivolasi moški in takoj ko sem ga ošvrknila s pogledom, sem ga prepoznala. Bil ni nihče drug kot moja simpatija iz prvega letnika srednje šole. Jao, jao, že od tistih let ga nisem videla, minilo je vsaj štirideset let, če ne več! In glej, kje sva se danes srečala?!? Zardela sem prav tako kot vsakič, ko sem ga kot najstnica zagledala. Moj obraz je bil videti kot napihnjen velikanski rdeč balon, tako da je rdečica odsevala še na obleki gospe, ki je sedela zraven mene, in ki je začudeno pogledovala, zdaj mene, zdaj njega. Moj pogled je vzbudil pozornost tudi njemu, ko reče, da se mu zdim znana in da ne ve od kod. "Ojoj, spomni se na začetek srednje šole ..." sem zajecljala in obraz se mu je zjasnil. Končno me je prepoznal! Grrr, kaj tako sem se postarala!? sem pomislila. Potem je rekel, da se mu mudi, in da bo še prišel sem, ko je njegov korak zastal, vrnil se je v prostor in me vprašal, kako mi je že ime. Kaj? Niti imena si ni zapomnil? Moj obraz je dobil še malo temnejši ten. "Viktorija sem! Vi kto ri ja! Se spomniš zdaj?"
"Aha!" je rekel: "Se vidiva kmalu!" In je odšel. 

Gospa zraven mene pa se je prijetno hahljala in me zvezdavo pogledovala, da sem ji bila dolžna pojasnilo. "Moja srednješolska simpatija!" sem izdavila in se začela smejati na glas, da se mi je gospa z veseljem pridružila. "Moja simpatija, on pa si niti mojega imena ni zapomnil, jaz pa še vedno zardevam kot kakšna najstnica!" In spet smo se smejali in najinemu smehu so se tudi drugi pridružili.

Potem sem se zamislila. Spomnila se se na najine prve poljube in mečkanja. In tudi sem se spomnila, da njegovi poljubi niso bili tako sladki kot spogledovanje z njim in njih pričakovanje. In da se je vse končalo prav tisti dan, ko je potiskal svoj jezik v moja usta tako globoko, da bi se skoraj zadušila. Ne, ni bil pravi zame! sem se kaj hitro potolažila, saj sem bila na prvi hipec užaljena, ker se ni spomnil mojega imena.


Vaša, 





P kot plastika, avtorica: Viktorija Wit

objavljeno: 10. jul. 2019 04:03 avtor: Spletni čas - Inovelmedia   [ posodobljeno 10. jul. 2019 09:28 ]

Dragi moji!  

Včasih imamo, ženske, ki skrbimo za čistočo, zmenek v enem izmed kafičev v malem obmorskem mestu. Nič poseben dogodek, pač na hitro spijemo kapučin v kozarčku, si izmenjamo novice, potarnamo, potem pa vsaka po svoje odhiti po nujnih opravkih. 

Pred nekaj dnevi pa priteče Lila, moja prijateljica, in po njenem obrazu in izrazu sodeč, sem takoj zaznala, da se ji je nekaj pomembnega zgodilo.

"Poslušajte zdaj to!" je skoraj zakričala, še preden je sedla.
"Kaj?" sem od vznemirjenja, zavpila še sama. "Kaj?" je ponovila za mano in zavpila Drina, s katero sem že nekaj časa sedela. "Kaj?" je naposled vzkliknila še Daliborka.

Lila sede in skoraj prevrne vse napol odpite kapučine in začne pripovedovati.

"Danes sem kot običajno ob ponedeljkih, odšla v Sončno dvorano, da počistim dvorano. V nedeljo je bila otvoritev razstave, neki na Eko, kajjazvem, in vedela sem, da bom dvorano morala vsaj pomesti in pomiti po tleh ... ko ..."

"Ko?" sem rekla nekoliko nestrpno, ker Lila zna takooo na dooolgo in široko razlagati, da te vse mine, tudi potrpljenje.

"Ko ... "

"Daj no, Lila, izpljuni že enkrat, kar imaš za povedat!" je rekla Drina.

"Ko ... ko zagledam en kup smeti!" 

Vse smo se zarežale. Ja, kaj drugega! Smeti! Saj smo zato čistilke in vsak dan odstranjujemo smeti. 

Potem pa nadaljuje: "Ljubi, Jezus, si rečem, pa kaj so delali na tej razstavi?! Koliko jih je bilo, da so tako zasmetili?! in se ne neham čuditi in postajam vedno bolj nejevoljna, tudi na Niko, ki bi te smeti vsaj zmetala v eno veliko vrečo, jaz pa bi jo odnesla v kontejner!
... Začnem malo bolj opazovati prostor, vidim eno veliko ribo, vidim enega dojenčka iz plastike sredi smeti, vidim neke čudne obleke in neke stopinje po tleh ...Pa se mi posveti! Ljubi, Jezus ... sedem, da pogledam, kdo razstavlja smeti. Si mislite? ... Berem ... in preberem, da so smeti nekaj na i ... kot inštalater, neki v zvezi z vodovodarjem ali kajvemkaj ..."

"Inštalacija. To so tej novodobni umetniki, ki vse postavljajo sem in tja, pač vse kar jim pade na pamet ... ti pa si razbijaj glavo, kaj so hoteli povedati. Kdo jih razume!" je rekla Dubravka. 

"Pa kaj je tu za razumet!" je rekla Drina, "Poglej, kako ljudje vedno bolj smetimo in te ozonske luknje in podobno ... Prav je, da se to nekako pove! Ljudje so tako nemarni!"

"Lila, pa ti bi skoraj uničila umetniško delo!"

In potem nas je popadel smeh. In smo se samo smejale, na ves glas in ljudje so začeli pogledovati proti naši mizi in me smo se samo smejale.


Vaša, 



P.S. Pa, da čistilke nismo pomembne!? Seveda smo, skrbno ločujemo odpadke in skrbimo za bolj čisto okolje. Prav bi bilo, da bi nas dali v višji plačni razred!




P kot polnjenje proračuna, avtorica: Viktorija Wit

objavljeno: 18. apr. 2019 01:21 avtor: Spletni čas - Inovelmedia   [ posodobljeno 18. apr. 2019 01:24 ]

Dragi moji!  

Zarečenega kruha se največ poje. V prejšnjem prispevku sem sem se pohvalila, da se mi nerodnosti ne dogajajo več. Ni minilo veliko dni miru, ko se mi spet dogaja. Moj scarabeo (tako pravim svojemu malemu avtu) me je zavedel. Kako? Vozim se bolj poredko, samo če se mi kam mudi, sedem za volan in peljem. Tako sem prejšnji četrtek pobožala scarabea, se mu zahvalila, da mi služi že toliko let in že sva oddirjala v trgovino in na neki družabni dogodek. 
Žal, občinsko redarstvo za svoje podanike nimajo dovolj razumevanja. Tako me je, ko sem pritisnila nekoliko močneje na gas, saj je bila cesta pregledno ravna in prazna, brez pešcev, kolesarjev, otrok na skirojih, rolkarjev in ostalih udeležencev prometa, naenkrat ostro zaslepilo. Blisk, ki ni trajal niti sekundo! V tistem me je spreletela misel, da nas napadajo vesoljci ... toda, takoj naslednji hip, sem sočno zaklela! Radar! me je spreletel drugi preblisk! Pogledala sem na števec hitrosti, noga se je itak avtomatično dvignila z gasa in pritisnila brenzo, toda kar sem videla ni bilo videti preveč obetavno ... in obetavno prijeten večer je malo zagrenil pomislek o multi, ki jo bom morala plačati. Potolažila sem se, da če jo bom takoj plačala, bo ta strošek minimalen ... denar bom že prebolela, kajti sreča v nesreči je ta, da sem na bančni račun prejela nekaj denarja, ki ga nisem pričakovala. Nepričakovan priliv bo tako kot je prišel, tudi odšel in izpuhtel v odliv! Že tako mora biti! Ni se kaj pritoževati! Lahko si srečna Viktorija, da imaš s čim plačati svoje neumnosti! sem si rekla. Pa, da ne razpravljamo več, kdo je optimist in kdo pesimist! Punto basta! 

Že čez dva dni sem dobila domov pismo občinskega redarstva. Morala sem na pošto, morala sem pokazati svojo osebno izkaznico in morala sem napisati z besedo datum prejema in se podpisati v dve različni evidenci in morala sem plačati prometni prekršek. Ob žep sem bila za 125 evrov (sem plačala takoj :), pridobila pa sem tudi 3 kazenske točke. Viktorija, Viktorija, sram naj te bo! 

Ampak ... ko sem tako premišljevala ..., sem prišla do prelepe ideje. Pravzaprav sem lahko ponosna, da tako podpiram občinski proračun. Pridno jim polnim blagajno (ne bom napisala, kaj se mi je zgodilo pred kratkim, ker sem svoji družini zamolčala kar nekaj neprijetnosti v zvezi s tem ...). Predlagam, torej, da občinski možje uvedejo posebno evidenco tako dobrih plačnikov, kot sem sama, in da enkrat letno podelijo nagrado za posebne prispevke v dobrobit skupnosti). 

Mogoče bi se znašla med nagrajenci. 


Vaša, 



P.S. Zamerim pa Denisu Avdiču, ker nas v svoji oddaji ni obvestil, da so spet postavili radar na prelepo pregledni cesti v majhnem obalnem mestecu. 

P.S. Prekoračila sem 11 km/h :(





P kot promocija, Viktorija Wit, marec 2019

objavljeno: 17. mar. 2019 01:20 avtor: Spletni čas - Inovelmedia   [ posodobljeno 17. mar. 2019 01:52 ]

Dragi moji!  

Že dolgo se nisem oglasila. Prav na te lepe pomladne dni me je urednica Spletnega časa (ki je mimogrede tudi moja prijateljica) povabila na kavo. Sedli sva torej za mizo v enega izmed barčkov na izolski promenadi in prijateljica me je nekoliko nejevoljno pobarala, da že lep čas nisem nič napisala za spletni časopis. Njene pripombe sem se, to že moram priznati, razveselila. Torej me bralci pogrešajo in si želijo prebirati moja pisma? 

Hmm, priznam pa tudi, da nimam več nobenega navdiha o čemer bi pisala ... Čisto vse sem že povedala, kar me je žulilo in kar me trenutno nervira in kar me še bo spravljalo ob živce. Niti se mi nič posebno lepega ne dogaja, še nerodnosti, ki sem jih včasih pogosto počela in njih posledice krepko občutila, so nekam poniknile (na srečo). 

Potem pa, ko sva tako čvekali tja v en dan, mi je omenila, da se v društvu trudijo na vso moč, da bi postali bolj prepoznavni in da bi radi pridobili več sredstev, vsaj za pokrivanje stroškov svojega delovanja. Radi bi tudi razširili krog bralcev in domislili so si večjo promocijo preko FB. Rečeno, storjeno! Moja prijateljica je, dokaj naivno, nekaj dni neutrudno pošiljala prošnje za prijateljstvo morebitnim zainteresirancem in njen trud je bil kmalu tisočkrat poplačan. Kajti čez približno dva tedna se je situacija obrnila in na njen fb profil so začele deževati prošnje od vsepovsod, kakor nekakšen virus, njen domet se je razširil na vse strani, žal, joj, prejoj, zelo nekontrolirano. Začelo se je hudo kibernetsko nadlegovanje, dobivala je vse, ni da ni, - od raznih ponudb super ugodnih kreditov naravnost iz Francije, pa do ženitnih ponudb, vojakov Američanov - vsi sami generali in oficirji, pa do mladih žigolojev, ki so ji pošiljali fotke svojih ali pa izposojenih mišic, tudi tistih, ja ... en se je celo pohvalil s petindvajset centimetrskim lastnim premoženjem in ji, za verodostojnost, poslal tudi fotografijo svojega ljubljenčka. 

Ko mi je te dogodivščine pripovedovala, sem se ji vedno bolj privoščljivo (tako, čisto po žensko) hahljala. Prav ti bodi! sem ji rekla, sem ti že tisočkrat rekla, da je FB samo za take pokvarjence in politike, tik pred volitvami. Saj poskušam biti malce bolj moderna, celo na blog sem pristala, a FB me ni nikoli prepričal in me nikoli ne bo! Punto e basta!

Nič dobrega se iz tega ne more izcimiti. Kvari mladino, ki postaja vedno bolj zasvojena od teh socialnih omrežij,  in ogroža otroke in take naivneže, kot ... no, ti si vendar izjema!

Malo je manjkalo, da bi me nečak prepričal in mi odprl fb profil, pa tisti čas, ko sva se o tem pogovarjala, ni imel časa, potem pa sva na to oba pozabila. Na srečo sem včasih pozabljiva in predvsem pametna - je gospa Viktorija!


Vaša,


https://sites.google.com/a/inovelmedia.si/i-novel-media/home/dnevnik-gospe-viktorije-wit/dnevnik-vw/_draft_post/viktoriaWit_podpis.png


P.S. Hmm, morda pa ne bi bilo slabo imeti svoj FB profil. Toliko zanimivih stvari ponuja! O vsem si takoj obveščen in ja, tudi 25 cm velikane vidiš!?! Tudi pri teh letih?! 





P kot pizdarija,Viktorija Wit, december 2018

objavljeno: 10. dec. 2018 22:41 avtor: Spletni čas - Inovelmedia   [ posodobljeno 11. dec. 2018 22:44 ]

Dragi moji! 

Ja, ja in še enkrat ja, Viktoriji se vedno kaj dogaja, pa saj ni niti trenutka miru, da bi kot človek sedla pod kakšno pinijo in si napasla oči nad lepoto narave, kaj šele, da bi pila pino colado - to sem napisala zgolj zaradi tega, ker pina colada vsebuje p, in se prepustila sončnim žarkom, ki se te jesenske dni nekam trmasto skrivajo. Vedno se, ko najmanj pričakuješ, pojavi pizdarija, ki pride iznenada, tako, kot nepričakovana poletna ploha. Pred par minutami še vse ok, potem pa - 'takle imamo' - bi napisali tisti, ki niso doma iz Primorske, mi, mestni Primorci pa bi temu rekli, nekoliko neotesano: pizdarija na pizdarijo. No, vsaj jaz, da mi kdo ne bi očital posploševanja. 

Ta teden sem bila močno izzvana, saj sem se počutila ogrožena, ker sploh pišem tale blog in si sploh upam objavljati svoj neprofesionalni tekst v Spletnem času. Prvič: zelo malo ljudi me bere, ker kdo bi bral tekste neke profesionalne sobarice (to poletje sem šla skozi trdo preizkušnjo (beri šolo, saj sem tudi 'preizkušnjo' uporabila le zaradi p-ja!). Drugič: ves čas se bojim, da bom pri pisanju pozabila na kakšno vejico in piko. (Mimogrede ste opazili, koliko besed je na p?). Tretjič: Ko si tako javno razgaljen, te hitro obsodijo še plagiatorstva in kršenje avtorskih pravic, ker uporabljaš besede in besedne zveze, ki so zdavnaj zbrane v raznih slovarjih in leposlovnih knjigah, ali pač si izposodiš, kakšno dobro misel in se ob taki množici in bogastvu književnih in neknjiževnih besedil težko spomniš ime genialnega avtorja, možno pa je tudi, da je besedilo, kar nekam sedlo v tvoje spominske celice, ne veš, kdaj, ne veš, kako, lahko, da tudi v času otroštva in mladostništva, ko smo v šolah brali besedila, ki jih takrat še nismo razumeli.

Se vam ne zdi, da imamo zares preveč pravil in da nekateri pretirano vztrajajo pri svojem prav, te javno popljuvajo, žalijo, primerjajo tvoje delo s poklici, ki so neprimerljivi (ste kdaj spoznali kakšnega amaterskega kirurga?) in se držijo svojega mnenja, kot se pijanec drži svojega plota? 

Lahko le rečem, da tako početje vodi le v pizdarije. To pa je pravilo (beri trditev) in pol, hahaha. 


Vaša,


https://sites.google.com/a/inovelmedia.si/i-novel-media/home/dnevnik-gospe-viktorije-wit/dnevnik-vw/_draft_post/viktoriaWit_podpis.png


P.S. Smejem se sebi, ne tistim, ki so se prebili do konca tega pisma.

P.S. Prepričana pa sem, da uredniki Spletnega časa ne bodo ukinili Spletnega časa in nekaterih rubrik, ki so pisani na kožo nekaterim ljudem. Tudi ti obstajajo in poskrbijo za pestrost narave po naravi. 

P.S. Ja, ja, vem! Uporabljam preveč pridevnikov, preveč pa-jev in še kaj bi se našlo, in rada pretiravam. Pa kaj potem, saj nisem profi. 







P kot palica, Viktorija Wit, oktober 2018

objavljeno: 14. okt. 2018 00:02 avtor: Spletni čas - Inovelmedia   [ posodobljeno 20. okt. 2018 00:56 ]

Dragi moji! 

Zadnjič sem pisala, kako me je osmodil moj lanskoletni delodajalec, ki mi je obljubljal sezonsko delo pomivalke, potem pa si je premislil in naštel kup opravičil in izgovorov, zakaj nisem primerna za pomivalko, medtem ko sem sama brezskrbno čakala, kdaj me bo poklical, saj nisem niti za trenutek pomislila, da me bo odslovil. Pač, moja naivnost se nikakor noče odmakniti z mene, ves čas se z menoj hrani in lepi se name kot najbolj odlično lepilo, ki ga ponuja današnji svet.

Ko sem dojela, da iz sezonskega dela pomivalke posode ne bo nič, me je zajela panika, ja, tudi ta je močno prisotna v mojem življenju. Še dobro, da ne traja večno in da imamo prijatelje, ki nam vedno stojijo ob strani. Moja prijateljica hitro najde rešitve za vse mogoče prilike, tapne na telefon, pokliče znanko in en dva tri dobim delo sobarice v znanem hotelu v obmorskem mestecu.  Imela sem srečo, delodajalec je bi ravno tiste dneve v hudi stiski z delovno silo, in niso me preveč spraševali, ne po letih in ne po izobrazbi, no, osnovno šolo imam, tako, da sem že naslednji dan postala del skupnosti sobaric, z vsem, kar pprinese to delo zraven. Paniko je tokrat zamenjala evforija, skrajno navdušenje, da pri svojih letih še vedno lahko dobim delo, samo preveč izbirčna in premalo vztrajna ne smem biti. Vsi, ki pravijo, da se delo dobi, če se le hoče, imajo prav! Aleluja! No, delodajalec me je opozoril, da je delo precej fizično naporno, toda ... saj bom zmogla, če drugega ne, je to brezplačen fitnes in skrb za lasten kardiovaskularni sistem, si mislim. Kaj si torej želim boljšega?! Namesto hitrih sprehodov po naravi, teka, kolesarjenja in obešanja po raznih trim orodjih, priznajte, da slednje zna biti na kratki rok precej dolgočasno in zahteva močno samodisciplino, imam zdaj priložnost razgibati in prebuditi svoje telo tako, da za nagrado dobim še plačilo v obliki zajamčene plače, plačan polurni odmor, pa še toplo malico. Hja, kaj lepšega, si pravim v valu navdušenja.

O, ja! Že prvi dan dela sledi streznitev, potem pa vsak nadaljnji dan, polna dva meseca! Takoj so mi dali vedeti, da je pri tem delu pomembna vsaka sekunda (ne, ni pomota, ni minuta, temveč hipna sekunda). In res, niso me pustili pri miru in izpred oči niti za samo sekundo, ko sem se ob koncu delovnega časa lahko oddahnila in se privlekla domov kot pritepen pes. Ali bom vzdržala tak tempo? Seveda, Viktorija, ti si močna ženska, navadila se boš in delo bo postalo zate rutina in z lahkoto ga boš opravljala, tako, kot vsako doslej. Čistiti pa seveda zna vsak! Ta poklic pade po lestvici poklicev v najnižji plačilni razred, zatorej ne more biti tako strašno težko, a ne? Torej? Glavo pokonci, prsi ven in ajde na delo naslednji dan, ne bodi kot en razvajen otrok!, sem si prigovarjala, medtem ko sem si masirala razbolele mišice. Prvih deset dni bo najtežjih, me je opozarjala prijateljica, potem bo bolje. A tega "bolje" nisem dočakala. Seveda sem pridobila fizično kondicijo v relativno kratkem času, tudi postopkov dela sem se kar hitro navadila, toda tega moji delodajalci niso opazili, nasprotno, ves čas sem bila premalo produktivna, torej - prepočasna. Jaz pa - kot da bi si prizadevala najmanj nobelove nagrade, sem se vsak dan bolj trudila in trudila do onemoglosti, saj sem delo želela opraviti dobro (pridna, pridna mravljica!) in nisem želela v ničemer zaostajati za najhitrejšo sobarico, ki je v teku moje odisejade, napredovala v nadzornico. Ostale pa smo bile  tam tam, vsaka je bila skoraj dnevno postavljena za vzorec, kakšna sobarica je slaba sobarica. Vsako jutro smo imele sestanek, pet, deset minutno, polurno pridiganje, kaj vse smo naredile narobe prejšnji dan. Glavna gospodinja pri tem ni izbirala ne besed in niti tona glasu. Kričala je na nas, kot kak histerični psihopat, ki se neumorno izživlja nad ljudmi - česa takega v svoji skoraj štiridesetletni delovni karieri še nisem doživela. In ni mi preostalo drugega, kot da se nejeverno čudim, saj sem kmalu ugotovila, da, po mojem mehkem, spravljivem upiranju, s podajanjem bolj ali manj dobrih argumentov, povzročim samo še večji plaz žaljivih besed, takih, ki ti vzamejo sapo, kjer ostaneš brez besed, ki ti vzamejo vsako človeško dostojanstvo. Tam nisi človek, niti žival, tam si stroj, brezčuten stroj, ki ima dve roki za drgnjenje wc školjk, dve nogi za tekanje s sesalcem po sobah in stopnicah, in glavo samo kot skladišče vidnega in slušnega organa, usta zašita in govor prepovedan. Stroj, od katerega se pričakuje, da bo neumorno delal in bil poslušen, in predvsem puščal, da se na njem ves čas izživljajo totalno frustrirane osebe. "Ne morem hitreje!" sem rekla. "Kako da ne? Seveda se da!" so kričali kot bi jih sam hudič obsedel. No, poleg kričanja so uporabljali tudi druga sredstva. Če bi o njih pisala, bi mi rekli, da sem si jih izmislila. Pretiravam? Tokrat, na žalost, ne! Tudi sama ne bi verjela, če tega ne bi doživela. Res se to dogaja, tudi pri nas, ne samo v nerazvitem svetu, kjer je izkoriščanje človeka po človeku najbolj pogost pojav. Ni dovolj, da se delavci zadovoljijo z minimalno plačo, treba jim je vzeti vsako dostojanstvo in jih izžeti, vse dokler dokončno ne omagajo in dokler ne postanejo čustveni in/ali telesni invalidi. Tudi pri nas, v Sloveniji, je tako! Dobro jutro, Viktorija, si le dojela! In ko slišim nekatere politike in podjetnike, da je treba povečati produktivnost, me zmrazi, da dobim kar kurjo polt in takrat me pograbi sveta jezica, ki se vedno znova čudežno ohladi, saj sem vendar pridna, pridna mravljica, odvisna od volje nadrejenih!

V tem poslovnem sistemu ne obstajata palica in korenček, obstaja samo palica, ki udriha ne vse strani tako, da niti ne veš več, od kod prihaja in kje je pravi izvor bolečin. Povzročitelj ni fizično delo, tega se nekje zaveš, izvor tovrstnih občutij nelagodja je skrajno neprimeren odnos, ki ga imajo nadrejeni nad podrejenimi delavci, takimi nadrejenimi, ki so se dokopali do višjega položaja in ki so se pustili kupiti za nekaj malega evrov več. Taki so najhujši tirani in se dobesedno izživljajo nad ljudmi, neumorno sproščujoč svoje lastne frustracije. Takih se je potrebno bati. Nekateri ljudje so nedoumljivo dovzetni do sredstev mučenja oziroma sredstev niti ne izbirajo. Neka "namišljena" moč ali pa nemoč, jih žene v skrajno nehumana dejanja. Takih ljudi se je treba bati.

Zadnji odstavek ni pisan na moj način. Je hudičevo resen in vreden razmisleka. Neki moj znanec je rekel, da je izkoriščevalsko stanje v Sloveniji kratkoročne narave, saj tovrstne delovne sile, ljudi, ki so pripravljeni delati pod takimi pogoji, že primanjkuje, ne glede na vse emigrante. Moj primer je čisti zgled. Kajti navkljub mojim letom so me sprejeli na delo, česar si še pred nedavnim nisem mogla niti predstavljati. Vse moje vloge za tovrstna in podobna dela so bile zavrnjene, ali pa mi nanje niso niti odgovorili. 
Torej, rada bi verjela svojemu znancu in resnično upam, da je tako ponižujoče stanje za delavca le začasno, saj nihče ne bo hotel več delati.

Zdaj, ko se je zaključilo moje kratkotrajno potovanje v svet sobaric, sem se zatekla v svoj brlog, kjer si kot pes ližem nastale rane. Prijateljici kar malo zamerim, da mi je omogočila tako izkušnjo. Tudi brez nje bi lahko preživela. 

Vaša,


https://sites.google.com/a/inovelmedia.si/i-novel-media/home/dnevnik-gospe-viktorije-wit/dnevnik-vw/_draft_post/viktoriaWit_podpis.png


P.S. Da ne bo kakšne pomote. Rada čistim, tudi delo sobarice ni slabo. Še bi ga opravljala, le normo bi morali malo zmanjšati in odpustiti vse nadzornike in gospodinje, morda tudi direktorja. Nihče namreč ne ve, kje je vir rakavih celic.

P.S. Viktorija je samo še senca nekdanje nečimrne Viktorije. Trudim se, da si povrnem dostojanstvo.



Preberite še: 

https://sites.google.com/a/inovelmedia.si/i-novel-media/home/natecaji/objave---natecaji/natecajzakratkozgodbo

P kot puran, avtorica: Viktorija Wit, julij 2018

objavljeno: 8. jul. 2018 02:57 avtor: Spletni čas - Inovelmedia   [ posodobljeno 8. jul. 2018 08:21 ]

Dragi moji! 

Bom takoj prišla na bistvo, zakaj neki bi dolgovezila. Moj vrat je v tem trenutku tako rdeč, rdeč kot puran. Pa ne zaradi tega, ker bi se šopirila, sicer bi bila kot pav, temveč ker me določena dejstva, v tem trenutku močno jezijo.  

Poletje je in s tem priložnost za sezonsko delo. Vsaj tako sem si mislila. Če sem prejšnje poletje kot mravljica, pridno delala, in seštevala evre ter kalkulirala, seštevala, množila, delila in spet računala, koliko časa moram delati, da si lahko privoščim eno kremšnito v kavarni, to poletje nič ne kaže, da bi sploh pomislila na slastni okus vaniljeve kreme ali na kaj takega podobnega. Moj lanskoletni delodajalec me je spravil v skrajno neugoden položaj. Malo pred turističnim navalom, me je tudi letos testiral in ocenil, da me delo, ki mi ga je naložil, preveč utruja, ker je pprenaporno za moja leta in se boji, da me zadene še kakšna kap. Kdo bi vedel, ali sem bila res videti kot poscana kokoš tik pred tem, da izdihne zadnjo kapljico moči iz sebe, ali sem se mu s čim zamerila, ali pa je enostavno dobil nekoga, ki je pripravljen delati še za manj denarja. Skratka, malo direktno, malo po ovinkih, mi je dal vedeti, da me ne rabi več. Imam 60+. Nihče me več noče. Od vseh dobim košarico. Do upokojitve me čaka še nekaj let, prijavljena sem na zavodu za zaposlovanje ... in zdaj strahoma poslušam prioritete reform, ki se naj bi jih lotila bodoča politična elita. Prosim, samo pokojninsko reformo naj pustijo še malce ob strani, če mislijo dvigovati upokojitveno starost, vsaj tu naj pelje voda na moj mlin. Res sem že zdelana/kronično utrujena/izčrpana/izmozgana/pregorela/naveličana od tega družbeno priznanega (ne)vrednotenega (ne)dela!

Po mojem bo vsak od vas razumel, da si ne želim imeti več rdečega vratu kot puran?!


Vaša,


https://sites.google.com/a/inovelmedia.si/i-novel-media/home/dnevnik-gospe-viktorije-wit/dnevnik-vw/_draft_post/viktoriaWit_podpis.png


P.S. Upam, da me vsaj uredništvo Spletnega časa ne bo dalo na čevelj, ker samo jamram, rečeno pa mi je bilo, naj bom pri pisanju prispevkov optimistična, vedra in zazrta v lepo prihodnost.




P kot pačuli, avtorica Viktorija Wit, junij 2018

objavljeno: 7. jun. 2018 03:38 avtor: Spletni čas - Inovelmedia   [ posodobljeno 7. jun. 2018 07:06 ]

Dragi moji! 

Volitve so za nami, in jaz sem se, vsaj za nekaj malega časa, pošteno oddahnila. Zakaj? Ker, ko sem hote ali nehote prebrala kakšne izjave raznih J., T., pa še enega J.  in še koga, ki spominjajo, vsaj za moje pojme, že na sovražne govore, me je volilne kampanje in prihodnosti postalo že, kar strah. Še bolj so me presenečali komentarji, ki dišijo po velikem primitivizmu in populizmu, grajenem tudi po navedbah O., ki je podprl tovrstno kampanjo, ko je spregovoril o "preživetju slovenskega naroda". Lepo vas, prosim!?! Če smo preživeli napade vseh narodov od Rimljanov dalje, pa nas bo nekaj migrantov ogrozilo!

Kot zavedna državljanka Slovenije želim biti informirana in včasih preklopim na daljincu tudi na medij Nova24TV, a kaj, ko mi po petih minutah poslušanja vse dlake stojijo pokonci, ker njihovi novinarji nenehno sporočajo groba nacionalistična sporočila in pri tem ne skoparijo z napadi na vse ostale, ki niso z njimi. Zase mislim, da sem zelo tolerantna do drugačnosti, a ob takem hujskaštvu se moja toleranca zniža na nulo. To me pa jezi! Ta nekonsistenca lastnih čustev!

J. je zvit kot presta in prekaljen politik, izkoristi prav vsako stvar sebi v prid, tokrat širi in podpihuje strah in fobijo pred begunci, na dan razglasitve zmage svoje stranke sicer zmanjša svojo agresivno retoriko, zabrenka na drugačne strune, češ da je treba ločiti begunce od migrantov, češ da se je treba bati predvsem ekonomskih migrantov. Ti naj ostanejo raje doma, ker so tam bolj potrebni, ker: Ljudi je treba učiti loviti ribe, namesto da bi jih hranili, itd. itd. itd. 20 minut!?! govora? Pri tem pa se ne boji (raz)prodati vsa dobra podjetja, ki so v državni lasti (beri v lasti državljanov Slovenije), tujcem, namesto, da bi poskrbeli, da bi z njihovimi dobički nahranili lastne ljudi. Raje podpira sužnjelastniški odnos (služenju eliti in domovini) in rast produktivnosti, ki delavca, ko ga izžame do konca, izpljune in označi za lenuha ter ga pošlje na Zavod za zaposlovanje. Tam pa nenehno dobiva sporočila, da je nesposoben, ker si ne zna poiskati dela, da ni dovolj aktiven, da ni pripravljen več služiti domovini in da ima država zaradi njega previsoke davke. Zgaranec, ki se izčrpa med služenjem svojemu gospodarju, nenadoma postane lenoba, ki resnično ni vredna več, kot tistih nekaj socialnih evrov. Klinc pa taka država! Kako naj bom ponosna na tako državo? No, saj ne rečem, da nisem zavedna, kajti tako so me vzgojili starši, šola in okolje v starih dobrih časih, a zadnje čase vse bolj zardevam od sramu.

Zdaj se verjetno sprašujete, kakšna je povezava med volitvami in politiko na eni strani in pačuli na drugi, pa bom po zelo dolgem uvodu na kratko opisala svojo prigodo, saj je neposredno povezana z rezultatom volitev, ki so me navdajale s tesnobo, to že moram priznati. Pačuli pa so tudi posledica nadaljevanke Moja boš in igralca B., kajti v kratkem času sta se mi zgodila mala čudeža. B. je prišel v Slovenijo! Z gledanjem nadaljevanke in čudenjem nad neznansko človekovo domišljijo, spoznavanje drugačne kulture, užitek, ki ga nudi dobra igra igralcev, dobri posnetki in režija, zapleti, prepleti in razpleti, intrige in seveda tragična ljubezenska zgodba, ter z njo obsedenost, me je očarala, kot me očara vonj po orientu. Seveda, včasih med gledanjem nadaljevanke zadremam, toda nič hudega, z malo naravne logike hitro ujameš potek zgodbe. Joj, spet dolgovezim ... Torej, na nedeljski večer, ob gledanju rezultatov volitev, sem se odločila, da spečem sirov burek, ker me vlečenje testa pomirja podobno kot nadaljevanka. Imam lep keramičen pekač, izdelan nekje na vzhodu, morda celo v Turčiji, ki ima tudi pleteno košarico iz naravnega materiala in služi kot podstavek za vroč pekač. Vlečem torej testo, poslušam P.-ovo, Š.-ča, B.-ta in komentatorje volitev, a že takoj na začetku me je gospa novinarka vznemirila, da sem bila ob vleki testa vse preveč vneta - testo je bilo na koncu bolj podobno švicarskemu siru!? Toda, brez panike, uspelo mi ga je razvleči po prtu, in ga zviti v tanko rolico ter ga brez pretirane škode umestiti v pekač. Pečica je bila že ogreta in pripravljena na peko. En dva tri, se je burek lepo pekel, lepo je narasel in nastavila sem si alarm, da ga ne bi zažgala. Vse je teklo kot po olju, samo ... Drugi mali čudež se je zgodil - zadišalo je po pačuli. Res, da je pačulijevo olje dobro za starejšo in suho kožo in res, da baje zmanjšuje tesnobnost in depresivnost, toda olja nimam in tudi že dolgo si nisem prižgala nobenega kadila. Niti ga nimam doma. Šla sem na balkon, morda, čeprav malo verjetno, je kakšna soseda prižgala dišavo, da bi odgnala že nadležne poletne komarje. Ne! Razširjala sem nosnice, ovohavala, kot moj maček ovohava vonjave, ki jih jaz ne vonjam, toda ničesar nisem zaznala. Vonj je prihajal naravnost iz moje kuhinje? Burek? Nemogoče, saj nisem vanj dala nobenih začimb. Pomislila sem na čudež, kakršnega opevajo verniki. Ah, daj no mir, Viktorija, ne bodi neumna, sem si rekla. 

Odprla sem pečico. In glej zlomka, vame je butnila intenzivna orientalska vonjava in dim. Kaj za vraga ... Kaj si spet ušpičila, Viktorija? sem si mrmrala v brado in ko se je dim nekoliko razkadil v prostor, sem videla, da sem dala v pečico tudi košarico iz orientalskega šibja, ki je pri segrevanju sproščala čudovite dišave. No, ne vem, če ravno po pačuliju, po orientu pa zagotovo. Brez skrbi! Ni bilo sledu o požaru, pa tudi P. ni dosegel niti odstotek glasov. 

Pa ne recite, da to ni čudež! Pačuli je blagodejno vplival name v času volitev in B. je poskrbel za vsesplošno vznemirjenje in rekel, da nas ima rad. 

"Na pomoč, samo čudež nas reši!"



Vaša,


https://sites.google.com/a/inovelmedia.si/i-novel-media/home/dnevnik-gospe-viktorije-wit/dnevnik-vw/_draft_post/viktoriaWit_podpis.png


P.S. Vas zanima, ali je bil burek dober? Bil je odličen, bolj eksotičnega, ja, orientalskega okusa je bil, saj je bil dimljen s kadilom. 










P kot putka, avtorica Viktorija Wit, marec 2018

objavljeno: 24. mar. 2018 03:20 avtor: Spletni čas - Inovelmedia   [ posodobljeno 24. mar. 2018 22:36 ]

Dragi moji! 

Ste kdaj pomislili, da bo na Obali, prav na prvi pomladni dan snežilo? 

Ne glede na to, ali ste pomislili ali niste, sama sem na ta dan sklenila otvoriti kolesarsko sezono, ne glede na prilike snežink, ki so drobno naletavale in poplesovale okoli, kot bi se nahajali v nekakšni gorski pokrajini ne pa ob morju. Sedla sem torej na kolo in se navkljub vremenu zapeljala v trgovino, lepo previdno, kot se spodobi za razmere na cesti in za letne gume na kolesu.  

V svoji nakupovalni vnemi sem pozabila, da sem s kolesom, in v trgovini kupila držalo za omelo, več kosov močov za pomivanje tal, saj so bili v akciji ter nekaj drobnarij, ki se jih je nabralo za dve polni vrečki.  In prisežem (!), da sem vzela le izdelke s posebnimi popusti. Tako mi ni preostalo nič drugega, kot da sem natovorila težki vrečki kar na balanco, na vsako stran po eno - za boljše ravnotežje, ročaj za močo pa sem držala v roki, le naslonila sem ga na krmilo in akcija - gremo novim zmagam naproti. 

Medtem, ko sem tovorila kolo, nato še sebe, in se majavo zapeljala, me je pri mojem početju opazoval mlad fant, ki je bil ravno na čik pauzi, in ko sem štartala, je zaklical: "Gospa, previdno na kolesu, da ne boste padla!"

Kako pak, nisem ga poslušala, preveč sem bila preokupirana z lovljenjem ravnotežja in v nekem trenutku sem zapeljala čez neko trdo plastiko, ki je ležala na cesti pred skladiščem trgovine. Predmet sem zagledala zadnji trenutek, prepozno, da bi se mu uspela izogniti. Močno je zaropotalo, prednje kolo je zablokiralo, mene pa pognalo, skupaj s palico vred, čez balanco. Toda Viktorija ne bi bila Viktorija, če se ne bi ujela in kolikor toliko elegantno pristala na obeh nogah. Uspelo mi je zadržati tudi kolo in vso natovorjeno špežo. Viktorija ima kljub svojih 60+ še vedno reflekse! Pogledala sem fanta, ki je prestrašeno zmajeval z glavo in se mu kislo nasmejala ter rekla: "Saj mi nič ni!"  
Toda zgodbe še ni konec, plastičen predmet, nedefinirane oblike, se je zagozdil med špice kolesa. Hotela sem ga izvleci, a po nekaj poskusih sem obupala in prosila fanta za pomoč. Seveda je takoj priskočil, izvlekel pritiklino ter  solidno poravnal zvite špice na kolesu. Zahvalila sem se mu, v vsej svoji zmedenosti pa sem mu pozabila potisniti v dlan nekaj evrov za pivo ali kavo, le rekla sem mu, da bi ga oženila, če bi bila mlajša. Kajti, bil je povsem tiho in ni razpravljal z menoj o meni.

Potem sem vozila zelo počasi, budno sem spremljala cestišče in kolo, vrečke in podobno in se nekako pripeljala domov po daljši poti, da me ne bi zasačil kakšen mestni redar.

Doma sem si ogledala posledice nesreče. Pod rebri se je že delala modrica, ki mi jo je naredilo držalo za omelo, navkljub vsej moji spretnosti in refleksom.

Globoko sem se pogledala v ogledalo in si rekla: "Viktorija ti si res ena velika kokoš!" 

Danes, ko to pišem, sem do sebe bolj milostna in si rečem, da sem putka, pa tudi - vse mora biti zapisano v pravem stilu! Končno, kaj je imel za ležati tisti predmet na skladiščnem parkirišču?! 


Vaša,

https://sites.google.com/a/inovelmedia.si/i-novel-media/home/dnevnik-gospe-viktorije-wit/dnevnik-vw/_draft_post/viktoriaWit_podpis.png

P kot povedi, avtorica: Viktorija Wit, marec 2018

objavljeno: 2. mar. 2018 23:48 avtor: Spletni čas - Inovelmedia   [ posodobljeno 2. mar. 2018 23:55 ]

Dragi moji! 

Že dolgo se nisem oglasila, sicer me ni nihče pogrešal, nihče ni vprašal, na primer, ali sem sploh še živa, ali je z menoj vse v redu, ali --- pač vsakdanja vprašanja, ki si jih postaviš, ko kdo, ki ti je blizu, ponikne kot kafra, no, izgine za nekaj mesecev. 

No, pa se je v meni pojavila potreba, da bi izlila v svoj dnevnik nekaj besedic, tudi povedi. In razmišljam, razmišljam in si ne domislim nič kaj posebno pametnega, razen nekaj žolča bi lahko izlila, ker me vsakdanjost vse prevečkrat pojezi - stavke javnih delavcev, predvolilno kupčkanje, mizerija brezsposelnih, prazne obljube, streljanje dijakov na dijake v šolah in Emir v nadaljevanki Moja boš. Rabila sem dolg premor ---

Toda, glej, življenje poskrbi za čudeže! 1. marca je bil posebno lep dan, tu, na morju. Snežilo je! Pravi sneg je naletaval ves dan, suh, tak, ki škriplje pod nogami, tako da sem se ob hoji precej pomirila in tudi raznežila. Po dolgem sprehodu med snežinkami sva s prijateljico odšli v Trst, prav zaradi čudežnega sneženja, in ker se je narava bleščala kot beli dan (malce prirejen stavek Tolkiena iz Gospodarja prstanov). Radostilo me je vreme, klepet, snežinke, ki so padale na moj razgreti obraz in veselje otrok, ki so se dričkali, kepali in delali mini snežene može. Vsa ta otroška razposajenost, smeh in njihova neustavljiva energija segreje še tako otrdelo srce in tudi moje je. Pa se mi je zdelo, da bi bilo fajn kaj napisati o tem. 

Ko sva se s prijateljico vračali domov, sva se ustavili na bencinskem servisu z barom na tržaški obvoznici za sedmi pomol, na obveznem kapučinu, sestavljenem iz enakih deležev espressa, mleka in mlečne pene. Tako sva sedeli na barskih stolih ob velikih steklenih oknih, modrovali o današnjem najlepšem darilu narave, srkali kapučino, ob katerem se mi še danes ovlažijo ustne brbončice, ko naenkrat vstopi v prostor cela četica policistov. Preštevala sem jih. Morda jih je bilo štirinajst, brhki mladi fantje, tako dobro razpoloženi so bili, kot so bili otroci, ki sem jih opazovala čez dan. Drug za drugim so vstopili v bar, no, nekateri so se držali bolj resno in strogo. Ali koga iščejo? Sem vozila prehitro? Sem naredila kakšen prekršek? Kje sem že parkirala avto? Na pravem mestu? V rokah sem držala cigareto, lepo pripravljeno za kasneje, za kajenje ob vrtinčenju belih kristalov. V nekakšni nerazložljivi paniki sem cigareto prižgala. Ja. V baru! Prijateljica me je zgroženo pogledala, da sem otrpnila kot kača sredi zime. Grobo mi je iztrgala cigareto iz ust in jo ugasnila na krožničku ob še nepopitem kapučinu, dim se je kar sukljal, kakor da bi se želel pobahati pred nama in pred policisti.

"Kaj ti je? Ti mladeniči so te čisto spravili s tira ..." me je očitajoče okarala, jaz pa sem osramočeno vstala in odvihrala ven, kot bi me lovil sam zlodej. Kapučino je ostal tam, prijateljica tudi, policisti tudi, jaz v nizkem startu, v avtu, s prižganim motorjem sem čakala, kdaj se bo prikazala gospodična prijateljica ali pa policaji. Gospodična je počasi prišla do avta, nič se ji ni mudilo, odprla je vrata, se zleknila na sedež z glasnim krohotom, toda meni se prigodek ni zdel smešen. Jezno sem pihnila in divje speljala ter odpeljala moji ljubljeni Sloveniji naproti. 

"Še nikoli nisem videla toliko policistov na kupu!" sem rekla: "Zdelo se je kot, hmm, ne vem, no ... kot bi nekoga lovili in jaz, koza, prižgem cigareto ... mladi fantje pa naju niso niti opazili!" No, potem sem prasnila v smeh še sama. In sva se krohotali, joj kako sva se smejali iz srca, tako iz drobovja, tako zelo kot že dolgo ne.

Želela sem napisati le nekaj povedi, o snegu ob morju, o otrocih, ki so morda prvič videli sneg, o svojem mačku, ki si je nelagodno otresal mokre snežinke s kožuha in o perfektnem dnevu. 

Dan je bil res popoln. 


Vaša,

https://sites.google.com/a/inovelmedia.si/i-novel-media/home/dnevnik-gospe-viktorije-wit/dnevnik-vw/_draft_post/viktoriaWit_podpis.png

1-10 of 32