Dnevnik VW

P kot putka, avtorica Viktorija Wit, marec 2018

objavljeno: 24. mar. 2018 03:20 avtor: Spletni čas - Inovelmedia   [ posodobljeno 24. mar. 2018 22:36 ]

Dragi moji! 

Ste kdaj pomislili, da bo na Obali, prav na prvi pomladni dan snežilo? 

Ne glede na to, ali ste pomislili ali niste, sama sem na ta dan sklenila otvoriti kolesarsko sezono, ne glede na prilike snežink, ki so drobno naletavale in poplesovale okoli, kot bi se nahajali v nekakšni gorski pokrajini ne pa ob morju. Sedla sem torej na kolo in se navkljub vremenu zapeljala v trgovino, lepo previdno, kot se spodobi za razmere na cesti in za letne gume na kolesu.  

V svoji nakupovalni vnemi sem pozabila, da sem s kolesom, in v trgovini kupila držalo za omelo, več kosov močov za pomivanje tal, saj so bili v akciji ter nekaj drobnarij, ki se jih je nabralo za dve polni vrečki.  In prisežem (!), da sem vzela le izdelke s posebnimi popusti. Tako mi ni preostalo nič drugega, kot da sem natovorila težki vrečki kar na balanco, na vsako stran po eno - za boljše ravnotežje, ročaj za močo pa sem držala v roki, le naslonila sem ga na krmilo in akcija - gremo novim zmagam naproti. 

Medtem, ko sem tovorila kolo, nato še sebe, in se majavo zapeljala, me je pri mojem početju opazoval mlad fant, ki je bil ravno na čik pauzi, in ko sem štartala, je zaklical: "Gospa, previdno na kolesu, da ne boste padla!"

Kako pak, nisem ga poslušala, preveč sem bila preokupirana z lovljenjem ravnotežja in v nekem trenutku sem zapeljala čez neko trdo plastiko, ki je ležala na cesti pred skladiščem trgovine. Predmet sem zagledala zadnji trenutek, prepozno, da bi se mu uspela izogniti. Močno je zaropotalo, prednje kolo je zablokiralo, mene pa pognalo, skupaj s palico vred, čez balanco. Toda Viktorija ne bi bila Viktorija, če se ne bi ujela in kolikor toliko elegantno pristala na obeh nogah. Uspelo mi je zadržati tudi kolo in vso natovorjeno špežo. Viktorija ima kljub svojih 60+ še vedno reflekse! Pogledala sem fanta, ki je prestrašeno zmajeval z glavo in se mu kislo nasmejala ter rekla: "Saj mi nič ni!"  
Toda zgodbe še ni konec, plastičen predmet, nedefinirane oblike, se je zagozdil med špice kolesa. Hotela sem ga izvleci, a po nekaj poskusih sem obupala in prosila fanta za pomoč. Seveda je takoj priskočil, izvlekel pritiklino ter  solidno poravnal zvite špice na kolesu. Zahvalila sem se mu, v vsej svoji zmedenosti pa sem mu pozabila potisniti v dlan nekaj evrov za pivo ali kavo, le rekla sem mu, da bi ga oženila, če bi bila mlajša. Kajti, bil je povsem tiho in ni razpravljal z menoj o meni.

Potem sem vozila zelo počasi, budno sem spremljala cestišče in kolo, vrečke in podobno in se nekako pripeljala domov po daljši poti, da me ne bi zasačil kakšen mestni redar.

Doma sem si ogledala posledice nesreče. Pod rebri se je že delala modrica, ki mi jo je naredilo držalo za omelo, navkljub vsej moji spretnosti in refleksom.

Globoko sem se pogledala v ogledalo in si rekla: "Viktorija ti si res ena velika kokoš!" 

Danes, ko to pišem, sem do sebe bolj milostna in si rečem, da sem putka, pa tudi - vse mora biti zapisano v pravem stilu! Končno, kaj je imel za ležati tisti predmet na skladiščnem parkirišču?! 


Vaša,

https://sites.google.com/a/inovelmedia.si/i-novel-media/home/dnevnik-gospe-viktorije-wit/dnevnik-vw/_draft_post/viktoriaWit_podpis.png

P kot povedi, avtorica: Viktorija Wit, marec 2018

objavljeno: 2. mar. 2018 23:48 avtor: Spletni čas - Inovelmedia   [ posodobljeno 2. mar. 2018 23:55 ]

Dragi moji! 

Že dolgo se nisem oglasila, sicer me ni nihče pogrešal, nihče ni vprašal, na primer, ali sem sploh še živa, ali je z menoj vse v redu, ali --- pač vsakdanja vprašanja, ki si jih postaviš, ko kdo, ki ti je blizu, ponikne kot kafra, no, izgine za nekaj mesecev. 

No, pa se je v meni pojavila potreba, da bi izlila v svoj dnevnik nekaj besedic, tudi povedi. In razmišljam, razmišljam in si ne domislim nič kaj posebno pametnega, razen nekaj žolča bi lahko izlila, ker me vsakdanjost vse prevečkrat pojezi - stavke javnih delavcev, predvolilno kupčkanje, mizerija brezsposelnih, prazne obljube, streljanje dijakov na dijake v šolah in Emir v nadaljevanki Moja boš. Rabila sem dolg premor ---

Toda, glej, življenje poskrbi za čudeže! 1. marca je bil posebno lep dan, tu, na morju. Snežilo je! Pravi sneg je naletaval ves dan, suh, tak, ki škriplje pod nogami, tako da sem se ob hoji precej pomirila in tudi raznežila. Po dolgem sprehodu med snežinkami sva s prijateljico odšli v Trst, prav zaradi čudežnega sneženja, in ker se je narava bleščala kot beli dan (malce prirejen stavek Tolkiena iz Gospodarja prstanov). Radostilo me je vreme, klepet, snežinke, ki so padale na moj razgreti obraz in veselje otrok, ki so se dričkali, kepali in delali mini snežene može. Vsa ta otroška razposajenost, smeh in njihova neustavljiva energija segreje še tako otrdelo srce in tudi moje je. Pa se mi je zdelo, da bi bilo fajn kaj napisati o tem. 

Ko sva se s prijateljico vračali domov, sva se ustavili na bencinskem servisu z barom na tržaški obvoznici za sedmi pomol, na obveznem kapučinu, sestavljenem iz enakih deležev espressa, mleka in mlečne pene. Tako sva sedeli na barskih stolih ob velikih steklenih oknih, modrovali o današnjem najlepšem darilu narave, srkali kapučino, ob katerem se mi še danes ovlažijo ustne brbončice, ko naenkrat vstopi v prostor cela četica policistov. Preštevala sem jih. Morda jih je bilo štirinajst, brhki mladi fantje, tako dobro razpoloženi so bili, kot so bili otroci, ki sem jih opazovala čez dan. Drug za drugim so vstopili v bar, no, nekateri so se držali bolj resno in strogo. Ali koga iščejo? Sem vozila prehitro? Sem naredila kakšen prekršek? Kje sem že parkirala avto? Na pravem mestu? V rokah sem držala cigareto, lepo pripravljeno za kasneje, za kajenje ob vrtinčenju belih kristalov. V nekakšni nerazložljivi paniki sem cigareto prižgala. Ja. V baru! Prijateljica me je zgroženo pogledala, da sem otrpnila kot kača sredi zime. Grobo mi je iztrgala cigareto iz ust in jo ugasnila na krožničku ob še nepopitem kapučinu, dim se je kar sukljal, kakor da bi se želel pobahati pred nama in pred policisti.

"Kaj ti je? Ti mladeniči so te čisto spravili s tira ..." me je očitajoče okarala, jaz pa sem osramočeno vstala in odvihrala ven, kot bi me lovil sam zlodej. Kapučino je ostal tam, prijateljica tudi, policisti tudi, jaz v nizkem startu, v avtu, s prižganim motorjem sem čakala, kdaj se bo prikazala gospodična prijateljica ali pa policaji. Gospodična je počasi prišla do avta, nič se ji ni mudilo, odprla je vrata, se zleknila na sedež z glasnim krohotom, toda meni se prigodek ni zdel smešen. Jezno sem pihnila in divje speljala ter odpeljala moji ljubljeni Sloveniji naproti. 

"Še nikoli nisem videla toliko policistov na kupu!" sem rekla: "Zdelo se je kot, hmm, ne vem, no ... kot bi nekoga lovili in jaz, koza, prižgem cigareto ... mladi fantje pa naju niso niti opazili!" No, potem sem prasnila v smeh še sama. In sva se krohotali, joj kako sva se smejali iz srca, tako iz drobovja, tako zelo kot že dolgo ne.

Želela sem napisati le nekaj povedi, o snegu ob morju, o otrocih, ki so morda prvič videli sneg, o svojem mačku, ki si je nelagodno otresal mokre snežinke s kožuha in o perfektnem dnevu. 

Dan je bil res popoln. 


Vaša,

https://sites.google.com/a/inovelmedia.si/i-novel-media/home/dnevnik-gospe-viktorije-wit/dnevnik-vw/_draft_post/viktoriaWit_podpis.png

Poslovna Priložnost, napisala: Viktorija Wit, april 2017

objavljeno: 11. apr. 2017 00:32 avtor: Spletni čas - Inovelmedia   [ posodobljeno 12. apr. 2017 01:30 ]

Dragi moji! 

15. februarja 2017, so v Državnem zboru brez glasu proti sprejeli zakon, ki prepoveduje kajenje oz. uporabo tobaka, tobačnih izdelkov, razen tobaka za žvečenje in za njuhanje, v vseh javnih in delovnih prostorih. Med drugim predpisuje tudi enotno embalažo z naravnost grozljivimi, neokusnimi in nasilnimi prizori. 

"Aleluja!" bi rekla moja bivša sodelavka. Naravnost sem vzhičena. Prvič zato, ker so bili poslanci, vsaj enkrat, 100 odstotno složni. Drugič zato, ker smo resnično lahko zadovoljni, ker naši politiki tako zelo skrbijo za naše zdravje, saj jih vodi načelo, da je prav vsak posameznik v naši družbi pomemben, če ne zaradi njega samega, pač pa zaradi tega, ker manjša zaloge novcev, ki se državi nabere preko trošarin na tobačne izdelke, ki znaša tja od 22,0377 % vse do 36 % in jih mora nameniti zbolelim zaradi kajenja. Tretjič zato, ker vsaj začasno poskrbi, da poleg tobačnih proizvajalcev zaslužijo tudi drugi. Na primer, fotografi, ki fotografirajo srhljive prizore, potem oblikovalci, ki skrbno načrtujejo enotno embalažo, pa tiskarji, ki jim tovrstna sprememba narekuje spremembo v delovnem procesu. Svoje poslanstvo pa opravičujejo tudi vsi birokrati in inšpektorji, ki pišejo navodila, izdelujejo in predpisujejo razne obrazce za kontrolo nad/pod/ob kontrolo izvajanja zakona in verjetno bi lahko naštela še koga, ki ob tem zasluži nekaj cvenkov. Tako, da ja, tudi to plačujemo davkoplačevalci, eni lažje, drugi vse težje. 

Zadnja in najpomembnejša prednost zakona pa je, da je poskrbela tudi za tiste, ki jim primanjkuje idej za poslovne priložnosti. Kako to mislim? Bom takoj razložila!

Naj se zdaj vrnem na slikice, ki seveda niso kot Tom in Jerry, ampak jih lahko jemljemo kot nasilje tudi nad tistimi, ki niso kadilci. Naj pride škatlica v roke otroku za sekundo nepazljivega starša ... si lahko predstavljate kakšno grozo doživi otrok ob pogledu na črna pljuča, strašljive oči kot bi bile od kakšnega zlobnega vesoljca, gola skrčena telesa, kri, ki lije od vsepovsod in tako dalje in tako dalje. Le kaj si otrok predstavlja, lahko samo ugibamo. Jaz si težko predstavljam, ker me kot otroka niso bombardirali s takimi podobicami. Res pa je, da so me nekateri strašili z drugimi rečmi - v dobri veri, da delajo dobro, ampak name je delovalo, žal, negativno. Še zdaj se bojim vsakega "BU" izza kakšnega vogala, pa tudi policajev se še danes bojim, če že hočete vedeti. Priznam! in tvegam vaš porogljiv nasmeh! Nekaterim pa se zdi naravnost vzgojno, če se otroke tako straši - tako jih vzgajajo v družbeno pokorne ljudi, slabiče in bojazljivce ... ampak, pustimo zdaj ob strani mojo otroško travmo, ker pri tem ni pomembna.

Naj omenim, da so tu tudi prodajalci tovrstnih škatlic in tobačne embalaže, ki so dnevno podvrženi gledanju skrajno neestetskih fotografij in iskanju najmanj grozljive - tako jih nemalokrat prosijo bolj ali manj zahtevni uporabniki tobačnih izdelkov. Na prodajalce (bog ne daj, da so nekadilci!) zagotovo strašljive podobe, ki jih obkrožajo v malih trafikah delujejo stresno, se vam ne zdi? 

Kakorkoli že, ljudje se navadijo na vse, tudi na grdo, tudi na grozote, celo na terorizem in nadzor zaradi njega, tudi na gnilobna pljuča, telesne bolezenske izcedke in podobno. Resnih kadilcev slikice ne bodo odvrnile od kajenja, otrok pa tudi ne. Z leti, v dobi adolescence, bo namreč spoznal, da se njegov starš ni spremenil v pošastnega vesoljca in da je tisto, kar je prepovedano še vedno najslajše. Preprosto, ne verjamem, da bodo slikice zmanjšale število kadilcev. Ker pa se nekateri ljudje ne dajo in vedno znova in znova poskušajo najti način, kako bi grenili življenje drugorazrednim državljanom, kako bi jim vlivali slabo vest in krivdo, in kako bi jih izločili iz zdrave, čiste družbe, verjamem, da se bodo spomnili še kakšnega, bolj bizarnega načina žuganja kadilskim, smrdečim nagnusnežem. No, zdaj pa sem nekako pripeljala do tam, kamor sem hotela. 

Dokopala sem se do fenomenalne ideje za naslednjo različico zakona. Beremo, da smo v visoki tehnološki razvitosti, robotika in to in ono, pišejo se pametni algoritmi, ki uspejo pretentati povprečneža, pa tudi tistega bolj inteligentnega - skratka, da ne dolgovezim, predlagam inženirjem, da skonstruirajo pametno tobačno škatlico, ki ko se odpre, udari kadilca po prstih in mu reče: "Fej, fuj, sram te bodi, ker kadiš. Ena cigareta skrajša življenje za n-minut. Vidim, da ti nič ne pomaga. Vztrajaš pri škatlici na dan? Praktično si že mrtev. Jutri preideva na drugo stopnjo odvajanja, ti izmeček družbe! Če ne zlepa, pa zgrda, je naš slogan!" Druga stopnja ne udari samo po prstih, druga stopnja vključuje sorazmerno neškodljiv sunek električnega toka in sproži močan alarm, ki utihne samo če na kadilca pljune zaprisežen nekadilec. In tako naprej! Pa da vidimo, kdo bo vztrajal! Seveda, pa mora država biti tu malce previdna. Da se ne bi pretirano opuščalo kajenje, saj bi slednje povzročilo izumrtje tobačne industrije, in seveda trošarin, pa trafike ne bi bile več trafike ... svobodnemu državljanu dovoli kupovanje poljubnega števila pametnih škatlic, za solidno ceno, seve. Si predstavljate kakšna pestra industrijska veriga bi se pri tem formirala? Kreirala bi se nova delovna mesta, v kateri bi vsi deležniki skupnostno delovali. Uvedli bi lahko tekmovanje za najbolj dizajnersko škatlico, pa za najbolj posrečeno in prepričljivo pridigo, pa za najbolj domiselno strategijo odvajanja, pa za najbolj optimalno shranjevanje podatkov o kadilcih, pa za najbolj inventivno skrito oglaševanje, pa za prenos podatkov v zdravstveno, zavarovalno, inšpekcijsko, policijsko, davčno, bančno, obveščevalno metabazopodatkov. O, ja, ja, koliko tega vsega je ... če želiš en izdelek spraviti na trg, še posebej tako kočljivega kot je tobačni izdelek. Poslovna priložnost pa je, kajne? In slavni guruji pravijo, da ni nič nemogoče!



Vaša,

https://sites.google.com/a/inovelmedia.si/i-novel-media/home/dnevnik-gospe-viktorije-wit/dnevnik-vw/_draft_post/viktoriaWit_podpis.png




 




 

Uravnilovka, napisala: Viktorija Wit

objavljeno: 11. mar. 2017 00:45 avtor: Spletni čas - Inovelmedia   [ posodobljeno 15. mar. 2017 02:30 ]

Dragi moji! 

Odločila sem se, da bom prekinila verigo p-jev, no, vsaj tako odkrito ne bom več pisala o tem. Baje je že Aristotel rekel, da takoj ko se rodimo, smo že do kolen pogreznjeni v nekaj, kar se začne na ppolitiko. Strinjam se z njim, in vam torej ne morem obljubiti, da bi to temo popolnoma zaobšla. Kajti, z leti spoznavam, da sem od tega abstraktnega pojma, zelo zelo odvisna. 

Danes se bom izognila pisanju o ženskah (čeprav se v mesecu marcu malo več govori in pisari o nas) in o naši navidezni emancipaciji, ki je v tako nestabilnem stanju, kot je nestabilno trenutno stanje na zemeljski polobli. Ko poslušaš dnevne novice, se včasih zazdi, da sedimo na tempirani bombi. In potem je zaželeno, da vsako jutro izrečemo mantro: "Zahvaljujem se, da sem se še vedno prebudila v prijazen dan, kajti zaenkrat se nahajam v prostoru in času, kjer še vedno vlada mir!" Ko tako razmišljaš, da si čudežno živ, sorazmerno zdrav, da živiš v prostoru/času, kjer te še vedno ne pustijo kar tako umreti pod kakšnim mostom ali v kakšni grapi, postanejo naše drobne težave drobcene težavice in resnično se ti potemtakem ne izplača travmirati in dramatizirati o lastnem položaju in o tem, da sicer ne veš, ali boš imel za plačilo položnic ali ne, kaj šele, da bi razmišljal o vlogi dandanašnje ženske. Ta zadeva je zares malenkostna proti vsemu drugemu.

Izven tega, kaj sem pisala do tega trenutka, bi rada povedala, da me danes že ves dan mori misel o zdravstveni reformi, kajti nekaj dni nazaj sem poslušala po poročilih, da ministrici nikakor ne uspe prepričati predstavnikov delodajalcev, da so predlagani predlogi dobri za večino populacije v Sloveniji, razen za 20 odstotkov ljudi, ki bi po predlogu morali plačati nekoliko višji znesek dodatnega zavarovanja. Baje so si delodajalci enotni bolj kot kadarkoli, da je delna reforma popolnoma zanič in zahtevajo celovito zdravstveno reformo, ki bo denimo zmanjšala čakalne vrste, korupcijo in še kaj. Menda so gospo ministrico celo dvakrat bojkotirali in niso prišli na sestanek, ki ga je sklicala, da bi si tam iz oči v oči hitro izmenjali lastne poglede. Po mojem skromnem mnenju se sprememb najbolj otepajo zavarovalnice, saj bi bile, po predlogu delne reforme, ob lep košček zaslužka, za katerega jim skoraj nič ni bilo potrebno postoriti, saj so si zavarovalnice med seboj lepo in pravično razdelile širno populacijo Slovenije. Sprememb se otepajo tudi drugi, vsi tisti, ki se ne nahajajo tik pod ali majčkeno nad pragom revščine. Njim ni v interesu, da bi se sedanji način dodatnega zdravstvenega zavarovanja kakorkoli spremenil. Čudežno pa je, da jih pri tem ne moti popolna uravnilovka, ki je tako nevaren sinonim za sivi, neuspeli in totalitarni komunizem oz. nekaj, kar je slabo in skrajno škodljivo. Vsi državljani Slovenije plačujemo (resda prostovoljno) znesek v enaki višini za dopolnilno zdravstveno zavarovanje. 
Če nikjer ne, smo si v tem, prav vsi državljani Slovenije, enaki! 

Torej, čistilka zasluži maksimalno 613 evrov na mesec in plačuje okoli 28 evrov za dopolnilno zavarovanje, enako kot zdravnik, pripravnik, ki mesečno zasluži okoli 1300 evrov neto za svoje 24 urno delo. Čistilka mora od svoje plače odškrtniti 4,5 odstotkov, medtem ko zdravnik pripravnik le 2,1. Ali se vam ne zdi to dejstvo bizarno nesramno? 
Se vam ne zdi nesramno, da si zdravniki pod vodstvom zelo retoričnih sindikalistov tako nonšalantno in hitro spogajajo višje plače in še marsikaj, s čimer navadni državljani nismo niti seznanjeni, medtem ko se kasta na dnu, vse bolj utaplja v revščini in sužnjelastniškem delovnem odnosu? Kje so zdaj sindikati teh revežev? Nimajo jih, saj si jih tudi ne morejo privoščiti!

Ne ... ni nas sram, da živimo v taki družbi. Čistilka si je vendar sama kriva, da ni dokončala nobene šole, in tudi vsi ostali fizični delavci ... Na Zavodu za zaposlovanje pa so itak sami lenuhi, iščejo delo in molijo, da ga ne najdejo. Kdor ne dela, naj ne je! In naj se tudi ne zdravi, če zboli! - to je ja kristalno jasno! Ne bomo podpirali lenuhov, delomrznežev in neprilagojenih osebkov, kot je vsa umetniška in samooklicana umetniška sodrga.

Še eno pravilo bi rada izpostavila, ki tudi danes velja kot pribito na cerkvena vrata: Il mondo è fatto per i furbi!* 

Tako so govorili stari ljudje - prav tu, kjer se meša slovenščina z italijanščino ali italijanščina s slovenščino, če že hočete.


Vaša,



* Svet je (narejen) za iznajdljive, beri prebrisane/pretkane/premetene/pohlepne!

P.S. Če ste slučajno pomislili ... imate prav, iz mene govori čista pregovorna, slovenska zavist: Le zakaj bi bilo sosedu, čeravno je zdravnik ali poslanec ali manager, bolje od mene?

 








P kot Pero, napisala: Viktorija Wit, marec 2017

objavljeno: 3. mar. 2017 20:27 avtor: Spletni čas - Inovelmedia

Dragi moji! 

Navdih, ki me pripravi k pisanju bloga, včasih presenetljivo hitro pride, včasih pa še hitreje poide. 

Za današnje pisanje sta me doletela kar dva: intervju Vesne Milek s Petrom Lovšinom, ki sem ga gledala na tv in članek Spicy Señorita presenta, s podnaslovom: Povej mi, kaj poslušaš in povem ti, kaj si. Če sem prav iskrena, bolj kot navdih, me je navdihovalo naključje podobne tematike - glasbe, namreč, in trdi, grobi, ostri rock in še bolj kot podobnost, Perov navedek, v že omenjeni pogovorni oddaji. Glasil se je približno tako: "Danes je tričetrt Slovencev, starih nad 55 let, na borzi dela in je danes odpisana generacija."
Moram povedati, da me je prizadel, ne glede, kako mi je bil všečen, ko je bil v vrhu jugoslovanske punk rock scene in ne glede na 8. dan, ko 'Zato je osmi dan ustvaru rock, ja, osmi dan je bog ustvaru rock' in ne glede na to, da je diplomiral na temo "Pornografija - družbeni pojav" na FDVju. Ker, jaz sem, po njegovem mnenju, docela pogreznjena v ta njegov predalček - v tako imenovano odpisano generacijo! 

Povedek: 3/4 Slovencev nad 55 let je danes odpisana generacija, je, emmm, kako bi rekla, nekoliko prenapihnjena, čeprav ... 

Se pa strinjam, da je zelo prikladno povedal, da je danes Slovenija porušena in prodana. Jaz dodajam, da seveda ni to, kar sem si pred osamosvojitvijo predstavljala. 

Vsekakor bi potrebovali še ene takšne Pankrte, ki so baje predstavljali največjo bombo, ki je padla v dolino Šentflorjansko. 




Vaša, 




P.S. In če vam moji pppp-ji že najedajo živce, obljubim, da se bom naslednjič spomnila kaj drugega. Pero je že namočeno v črnilo in pripravljeno na nizki štart. Tričetrtinka me je namreč spomnila na peron 9 3/4 pri Harryu Potterju in očitno bo treba po navdih v London. 









P kot populizem, napisala Viktorija Wit, februar 2017

objavljeno: 2. feb. 2017 18:42 avtor: Spletni čas - Inovelmedia   [ posodobljeno 4. feb. 2017 23:13 ]

Dragi moji! 

Moram se malo razvedriti. Kaj si morda tudi vi želite nekaj podobnega? 

Spremljala sem medije in ves pomp okoli prisege Donalda Trumpa in naše Melanie. Pa nikar ne recite, da smo 50 let za Ameriko, vsaj kar se tiče posnemanja populizma mi nič ne zaostajamo. Mi, pomeni mi, Slovenci in mi žlahtni Evropejci. 

In mi poskrbimo tudi za smeh. Najbolj sem se nasmejala velikanski novoletni smreki, ki je krasila našo prestolnico med božičnimi in novoletnimi prazniki. Nadalje sem se nasmejala torticam in ameriškim pitam, ki se odzivajo na ime prve ameriške dame, pa Trumpove kroglice so me spravile v najbolj iskren in glasen smeh. Ker ... ker sem na nekaj pomislila. Jah, ne morem si pomagati.

Ampak, kar je res je res! Slovenija je zelo lepa dežela. Poleg prelepe najbolj zelene narave, z morjem, na sončni strani Alp, s prostranim nižavjem na SV, s kotlinami in močvirji in pragozdom na Pohorju, krasnimi kraškimi jamami, človeškimi ribicami, s prelepimi rekami, tudi ponikalnicami in kočevskimi medvedi, ima Slovenija tudi prelepe ljudi. Vsaj v večini! Tudi naš predsednik je prelep in prva dama v ZDA tudi. Zelo se približujemo grškemu idealu lepote. Slovenija se resnično nahaja v zlatem rezu stare Evrope, ki utripa kot nekakšen svetel žarek, med problemi sodobnega evropejskega sveta, ki ne ve, kaj naj si misli o terorizmu, o islamizmu in o beguncih iz daljnega vzhoda.  

Slovenija je resnično pravcati paradiž. Ni mi jasno, kako tega tuji investitorji še niso opazili in ne vlagajo več novcev v našo deželico. Po mojem si bodo zaradi spregledane priložnosti še pulili svoje dlake (če jih še kaj premorejo).


Vaša, 



P.S. Populizem vedri in nas, če drugega ne, nasmeji.





Ko jagenjčki obmolknejo, napisala: Viktorija Wit, januar 2017

objavljeno: 2. jan. 2017 22:30 avtor: Spletni čas - Inovelmedia   [ posodobljeno 5. jan. 2017 08:00 ]

Dragi moji! 


Ko sem razmišljala o temi, ki bi jo napisala v tem mesecu in iskala primerno besedo na p, so mi na misel prihajale samo sočne kletvice, pa sem, tako pri sebi sklenila, da je bolje najti kaj drugega. 

Toda: kaj, kaj, kaj naj pišem, v taki fazi, ko samo še preklinjam? 

Pa sem se spomnila na 365 tem, ki jih priporoča Spletni čas in sem se kar nanje naročila. Za današnji dan, ko sem se odločila napisati objavo za blog, je razpisana tema: Ko jagenjčki obmolknejo. 

Sledila sem navodilom, si vzela nekaj trenutkov za razmišljanje, si nastavila štoparico na pet minut in začela pisati: 

Film, trilogija, Hanibal! Ne bom pisala in razmišljala o serijskem morilcu in niti o zlu ne. 

Gremo dalje! Ko jagenjčki obmolknejo, se začne pojedina volkov. Ne vem več, kje sem to prebrala, ampak včasih se res počutim žrtveno jagnje, včasih pa kot volk. Toda o tem ne bom pisala, ker bi vas najbrž zamorila, sebe pa tudi.

Kaj naj torej pišem? Moje glava je prazna do popolnosti! Takrat, ko je glava prazna, jagenjčki obmolknejo, volk pa samo potrpežljivo čaka na primeren trenutek. Ja, resnično je danes tak trenutek, ki se bo, kot kaže, razvlekel v dan. 

Priznam, da se tudi meni, resda zelo poredko, zgodi, da imam slab dan. Le včasih sem tako jezna, da bi samo preklinjala. Bolje, da neham. Že zdavnaj je minilo pet minut.

Toda, jutri bo nov dan in nova priložnost, da kaj lepega napišem.


Vaša,



P.S. :) V originalnem besedilu je za pol strani kletvic. Prosim, nikar ne recite, da sem vulgarna.
 




Preberite še:

Trebuh mi bo razparaloMojca Zelenko

Tudi zvezde niso moje, Jože Brenčič

Nekaj misli, avtorica: Dolores Peroša

Šentanel, Lidija Polak

Kruha in soli, Zarja Trkman







P kot Pahor, avtorica: Viktorija Wit, december 2016

objavljeno: 4. dec. 2016 01:04 avtor: Spletni čas - Inovelmedia   [ posodobljeno 4. dec. 2016 01:14 ]

Dragi moji! 

Med sezonskim delom sem med eno in drugo izmeno preživljala čas v kavarni, kjer imajo poleg dobrih sladic tudi časopise, take s trači in tudi bolj resne. Naj kar takoj povem, da sem jih vso sezono z veseljem prebirala, saj časopisov že zdavnaj ne kupujem več. In tako sem v poletni vročini pila kavo z ledom, si kakšno cigareto zmotkala in brala vse po vrsti, nenazadnje, da bi dobila kakšen dober navdih za pisanje tega bloga.
Pri tem sem bila vedno pozorna na črko p. Evo, in naletim na Pahorja. Ne na katerega koli, ampak na našega predsednika. Takoj sem videla naslov v Spletnem času - Pahor je naš prelepi predsednik. Stavek vsebuje kar tri p-je. Ni slabo, kajne? 

No, in berem članek, saj je obetal dober trač. Naslov je bil namreč Od miške do delfina. Seveda sem takoj vedela, da gre za našega predsednika, saj se tiste dni za medije ni dogajalo kaj posebej pretresljivega, tako je za novinarje poskrbel sam naš predsednik, ki se je razgalil pred javnostjo in nam pokazal nekaj gole kože in svoj tatoo v obliki delfinčka (ko sem prebrala, da si je nadel samo obliž, sem bila globoko razočarana). 

Toda, ko sem brala trač, čeprav napisan nekoliko bolj intelektualno (pisala ga je diplomirana novinarka), me je vsebina malce razjezila. Pisala je o zlorabi medijske svobode, ki je baje prevelika, saj danes lahko že vsakdo javnosti sporoča karkoli, krivec pa je svetovni splet, ki nagrajuje uživače, samoopevane radostnike življenja. Vse skupaj pa pelje nikamor drugam kot v anarhijo in v razpad človeštva, celo v samo kugo. Kajti prav vsak si domišlja, da ima prihodnost, če se objavlja za vsako ceno. No, potem še nekaj piše o enosmerni komunikaciji, samo na daljavo itd itd in še veliko takih in podobnih - govori o patologiji, zasvojenosti z internetom, skratka, po njenem mnenju, človeški družbi grozi totalen propad in razpad.

Jaz pa sem bila tako vesela, ker sem se naučila blogati in ker se mi je ponudila priložnost, da tudi sama kaj napišem!? Novinarka mi niti tega ne privošči!

Ne vem, zakaj me ne bi smeli brati neznani bralci, čeprav nisem novinarka in sem samo pomivalka posode in občasno tudi čistilka? In zdaj berem, da sem bolna in celo kužna, ker moj blog morda bere kakšen Slovenec v daljni Avstraliji, čeprav ne dosegam pravih intelektualnih standardov? Pa še slavna bi želela postati!!! Kajne, da sem uživačica? Seveda sem! Priznam! Zaradi tega bi mi novinarka najraje prepovedala pisati te silne (ne!)pomembnosti, saj je potratno, nevzgojno in neprimerno, ko objavljamo svoje resničnostne face in vsesorte, običajno neprimerne pripombe. 

Ok. Pa zanemarimo mojo lastno užaljenost in preidimo na Pahorja, ampak tudi novinarka je tako začela, jaz pa se učim od nje :). Kajti po zelo dolgem uvodu, kjer sprosti svojo frustracijo, ker je nejevoljna zaradi internetne vsesplošne komunikacije med ljudsko množico, in se zdaj, kot novinarska elita, počuti nekoliko ogroženo, je tudi ona prešla na tistega, ki smo ga ves čas pričakovali, saj je naslov tako obetal. 

In pravi, da se za predsednika države, osebo, ki predstavlja našo ljubo Slovenijo, ne spodobi, da objavlja take fotke, kot je denimo tatoo in ljubki delfinček na predsednikovi rami. Take objave se ji zdijo bizarne in nje pač ne zanima, kaj ta in kaj oni hip počne. Ja, saj kdo jo sili, da take objave gleda in bere? Mirno lahko zamiži, se obrne stran, preskoči objavo, blokira vsiljivce, jih celo zatoži pristojnim institucijam ... in si prebere, na primer, kakšno bolj akademsko objavo.

Priznavam:

"Jaz, Viktorija, rada berem trače, in rada preberem kakšno sočno o osebnem življenju znanih in manj znanih ljudi. In rada pišem, predvsem o sebi."


In končno poglejte, kaj vse govori Donald Trump, ki v tem trenutku, ko to pišem, še ne ve, ali bo predsednik ZDA ali ne. Pa tudi gospa Hilary Clinton, ki prav tako še ne ve, ali bo postala prva ženska predsednica, ali ne, izjavi kakšno čudno. Pa novinarji tega sveta pridno vse to beležijo in vse, kar onadva, pa še naša Melany izdahnejo, komentirajo na tisoč in en način. 

Naš predsednik pa tega ne sme? Niti košček gole kože ne sme pokazati? Jaz sem vendarle ponosna nanj. Ko pa je tako zelo šik in moderen!


Vaša,




Vse objave te rubrike si lahko ogledate s klikom na sliko!




Preberite še:



Cafee Kamelija, Niko Slana

Zaklenjene mavriceDolores Peroša

Čarobna megla, Lidija Polak

De mortuis, Andrej Kos

Dotore Rudi, Mojca Zelenko



P kot pet evrov na uro, avtorica: Viktorija Wit, november 2016

objavljeno: 4. nov. 2016 18:05 avtor: Spletni čas - Inovelmedia   [ posodobljeno 5. nov. 2016 02:36 ]

Dragi moji! 

Tako je kot sem med poletjem napovedala: Ko je Poletja nepreklicno konec, je konec tudi turistične sezone in hkrati tudi konec vseh sezonskih del. Tako sem trenutno spet brez dela. 

To poletje sem se preživljala s pomivanjem posode. Izračunala sem, da sem dobila povprečno 5 (pet) evrov na uro. In potem sem računala dalje. Mimogrede naj povem, da sem prazne ure med eno in drugo izmeno največkrat preživljala v naši kavarni, kjer imajo zelo dobre sladice, med drugim tudi pregrešno dobre kremne rezine, skoraj tako dobre, kot so blejske. Ker si že dolgo nisem privoščila slastne kremšnite, sem začela računati. Za belo kavo moram delati 16 minut, za kremšnito pa 31 minut, skupaj 47 minut pomivanja težkih krožnikov, ponev in nerodnih posod v poletni vročini, v kuhinji s pomivalnim strojem, ki kot za stavo puha vročo vlažno soparo, nekako tako kot v modro mozaični turški savni. 47 minut dela v zameno 5 minutnega razvajanja okuševalk na jeziku. Uživancijo lahko razvlečeš maksimalno na 10 minut, saj sicer lahko krema hitro postane topla obloda. Ok, privoščila sem si sladico in ob tem dodobra uživala, ker sem se zavedala, da jem pregrešno dobro, predvsem pa pregrešno drago sladico, vsaj za moj žep. Ko sem tako zadovoljeno pogledovala na uro, koliko časa mi je še preostalo do naslednje izmene, mi je prišlo na misel, da bi lahko podobne izračune lahko naredila še za plačilo udobja, ki mi ga narekuje zahodna civilizacija. 
Mesečni stroški (elektrika, voda ... seveda tudi internet) me stanejo natanko 3000 minut oz. 50 ur dela. In ko sem tako naprej računala, me je dobra volja vedno bolj zapuščala, namreč, zgolj za mesečne stroške moram delati nekaj čez 6 dni, seveda če bi delala poln delovni čas. Ker pa delam na črno in sem pPlačana sem le efektivne ure in samo 6 ur na dan, z deljenim delovnim časom! in se vse skupaj razvleče na 8 dni. Skoraj polovico meseca pokurim, zgolj za plačilo položnic?!

Prenehala sem računati in si naročila še kepico sladoleda. Kamor gre bik, pa naj gre še štrik, sem si mislila.


Vaša,





P.S. Ampak duša mi ni dala miru, da sem izračunala še sledeče: Če bi bila pomivalka v parlamentu, bi si za uro dela lahko privoščila 14 kav, kot pomivalka na liberalnem in svobodnem trgu pa le 3 kave pa pol. Seveda svoboda nekaj stane, in ko pijem kavo v turističnem obalnem mestu, se počutim skoraj tako božansko kot turist. Naj kar pijejo kavo naši poslanci po 35 centov, saj jim privoščim. Seveda si jo zaslužijo! Si predstavljate, koliko jih stane dopust na morju?


 





P kot prijetnost in prijaznost, avtorica: Viktorija Wit, september 2016

objavljeno: 29. sep. 2016 01:44 avtor: Spletni čas - Inovelmedia   [ posodobljeno 3. okt. 2016 00:31 ]

Dragi moji! 

Danes bom pisala o prijaznosti. Moram se pobahati, da sem brala Aristotelovo Nikomahovo etiko in naletela na razlago o vrlinah, med drugim o prijaznosti. On pravi: kdo je prijeten do prave mere, je prijazen, srednja mera je prijaznost. Kdor v tem pretirava brez posebnega interesa, je vsiljivec, kdor pretirava iz koristoljubja, je lizun. In kdor tega ne pozna, kdor je v vseh zadevah neprijazen, je prepirljivec in čmerika, pač čemeren človek. 

Vidite, prava mera je srednja mera, pretiravanje, v eno ali drugi smer, ni prav dobro. Kar želim povedati je, da bi si želela v življenju nasploh več prave prijetnosti. Pa naj vam razložim na primeru. Imam veliko sosedov, saj stanujem v enem izmed socialnih blokov. In čeprav živim sedaj že kar nekaj let v tem bloku, se še vedno ne počutim prav doma, razlog pa so najbrž sosedje, ki bi jih najraje menjala, pa slednje ni prav mogoče. V mojem bloku je veliko čemernih ljudi, namreč. Danes bom malo obrekovala sosedo, ki živi nad mano, in postala čemerna tudi sama.  

Sem kadilka, kadim, ustanoviti sem želela celo fabriko cigaret (o tem sem že pisala v tem dnevniku). Torej, tej svoji razvadi sem se hotela že nekajkrat odreči, pa mi ni uspelo. To sem počenjala kar nekaj let, vse dokler se nisem prepričala, da je to moja razvadica, ki jo resnično rada počnem in bom ostala kadilka do konca svojega življenja. In tu se začenja zgodbica. Kadim na balkonu, vsak dan, v poletni vročini in ko brije zunaj burja, za petek in svetek. Zadnji mesec pa se je moje početje zamerilo sosedi. Ji je prekipelo in ponoči, ko sem se hladila na balkonu, sem zaslišala pritajen glas, ki je prihajal nekam od zgoraj, da sem pomislila celo na duhove. Morala sem napeti in zastriči z ušesi, da sem razumela, kaj mi jezni duhec pravi. In pravil je sledeče: "Ta smrad. Nehajte kaditi! Dovolj imam tega smradu. Polila vas bom. Nekaj bom zlila na vaš balkon!"

Obstala sem okamnela in bila tiho kot miš. Ura je bila pozna in v sosednjem bloku imajo dojenčka, ki ima zelo rahel spanec in velikokrat ponoči joka. Nisem želela glasne izmenjave mnenj sredi trde noči, ki je prehajala že v jutro. 

Naslednji dan sva se srečali na stopnišču. Že sem se v mislih pripravila na pogovor, ko me je prijazno pozdravila in odšla po stopnicah, ne da bi karkoli omenila nočni izbruh, ko mi je grozila, da bo nekaj zlila na moj balkon. Saj bi jo vprašala, kako je to mislila in kaj je to nekaj, pa me je pustila odprtih ust. 

Ok, soseda je imela slab dan, tudi to se zgodi in sosedje smo med drugim tudi zato, da vsaj malo ublažimo stiske in mirno požremo reči, ki nam niso ravno pogodu. Vsa vesela sem razmišljala, kako bi sosedi polepšala dan. In se domislila! Kupila sem svečko, ki požira cigaretni dim in sprošča prijetno esenco po sandalovini. Ko sem spet kadila na balkonu, sem prižgala svečko, zagrnila sem balkon z zaveso, da ne bi cigaretni dim uhajal v zgornje nadstropje in bila tiho kot miš, da je ne bi spet ujezila. Toda ... čez nekaj noči se je zgodba ponovila, tokrat z glasnejšim tonom, da sem natanko vedela od kod prihaja. In kot običajno, ko sva se srečali na stopnišču, me je spet prijazno pozdravila, nekaj omenila vročino in ostale običajne fraze, ki pritičejo, ko se sosedje srečajo iz oči v oči. 

Vsakič, ko me je soseda po tiho, skozi stisnjene zobe nadirala sredi noči, sem se prestrašila in se počutila kot otrok, ki ga zasačijo pri kraji marmelade. Razmišljala sem, kaj naj še naredim in razmišljala sem, kaj mene vse moti pri njej. Ugotovila sem, da še kar veliko stvari, zato sem sklenila, da jo bom naslednjič prosila, da naj ne otresa njenega perila in rjuh skozi okno, ker imam potem vso spalnico nastlano z njenimi pršicami, dlakami, nohti in odmrlo kožo. Naslednja prošnja se bo glasila, naj ne obeša njene oprane rjuhe na dolgo, saj mi zastira pogled na park. Prosila bi jo tudi, naj reče svojemu sinu s pevskimi ambicijami, naj ne poje, saj je brez posluha, ker ko je človek utrujen, težko prenaša nenavadne zvoke. Tudi njeno tolčenje zrezkov, medtem ko počivam in dremuckam ni ravno prijeten zvok. Pa njeni cvetovi rož, ki se sipljejo pa stopnišču in ki jih vztrajno pobiram, me motijo. Motijo me tudi njihovi občasni gostje, ki se glasno pogovarjajo, da se zdi, kot da so v moji dnevni sobi. 
Lahko bi šla še dlje. Vse moje ostale ljube sosede bi prosila, naj nehajo kuhati vampe, golaž in ribe, posebej takrat, ko moje stanovanje lepo diši po generalnem čiščenju.

Tako bi lahko šla naprej, v nedogled, saj me pravzaprav moti veliko reči. Pa se mi zdi, da nima smisla, prijazno jo bom prosila, naj mi že enkrat neha težiti! Saj me je jezica zdaj, ko sem to napisala, nekoliko popustila.


Vaša, 












1-10 of 24