Dnevnik VW

P kot pekel, avtorica: Viktorija Wit

objavljeno: 31. mar. 2020 08:00 avtor: Spletni čas - Inovelmedia   [ posodobljeno 31. mar. 2020 08:00 ]

Dragi moji! 

Čas je, da tudi jaz napišem še nekaj vrstic o življenju, ki se nam dogaja. 

Razmišljam namreč, v katerem, od devetih krogov Dantejevega pekla, se ta trenutek nahajamo. Rada bi verjela, da se nahajamo v zadnjem, in da bomo končno lahko prestopili prag vic, kjer nas bo sedanja situacija, ki jo doživljamo zaradi korona virusa očistila do te mere, da bomo lahko nekoč vstopili v nebesa. Prej moramo prehoditi še sedem strmih in kamnitih planot. Saj veste, katere?  (požrešnost, pohlep, pohota ...) Ko jih presežemo, vstopimo v vrt, kjer bomo živeli po povsem drugih vrednotah, kot jih živimo danes. Utopija? Indija Koromandija? 

Jaz, Viktorija, upokojenka, sem še vedno otroško naivna, še vedno verjamem, da lahko postane rek: Življenje je lepo! resničen za vse ljudi na tem svetu. Ni nas preveč, kot nekateri trdijo, zemlja je dovolj prostorna, da lahko vsi živimo v simbiozi z njo. Hrane je dovolj za vse ljudi in dostojnega dela za človeka tudi, le vrednotiti bi ga bilo potrebno drugače kot je vrednoteno zdaj.

Dajmo, združimo skupaj svoje moči, bodimo solidarni, bodimo empatični in pozabimo na globoke zamere. Slednje naj nam bodo samo v opomin, da ne stopimo vedno znova v začaran svet človeških blodenj in nedojemljivih fanatizmov, ki so se in se dogajajo tudi v času, ki ga  živimo. 

Karantena in grožnja smrti, ki trenutno preži na nas, naj bo tudi čas za razmislek o tem, kakšno življenje je za nas dobro življenje. 


Vaša,





P kot pacienti, avtorica: Viktorija Wit

objavljeno: 29. mar. 2020 05:29 avtor: Vanja Čibej   [ posodobil 29. mar. 2020 10:35 Spletni čas - Inovelmedia ]

Dragi moji! 

Tako! Štirinajstdnevno karanteno sem uspešno prestala in če malo potresem z glavo, sem še kolikor toliko prisebna. Vsaj tako se mi zdi! Moje prijateljice me še niso opozorile, da se čudno obnašam oz. da čudno govorim - družimo se po telefonu, vidimo se preko kamer), in zdi se, da znam kolikor toliko plavati v tem filmu, z neko čudno stransko vlogo. Priznajte, pomislite: Ali se tudi vam dozdeva, da je to, kar se nam dogaja, kot nekakšen triler s slabim scenarijem?

Tako! Zase trdim, da sem zgledna in ubogljiva državljanka (vsaj enkrat - in to priznam, tokrat zelo zelo iskreno, da bolj pristna skoraj ne morem biti). Ker se mi zdi, da se nam dogaja nekaj, čemur resnično ni pomoči, ne glede na to ali gre za novodobno kugo, ki nas bo skoraj vse izbrisala iz zemeljskega obličja, ali so nam virus poslali vesoljci, ali pa kakšen norec in psihopat, ali celo smo udeleženi v nekem družbenem eksperimentu, ki ga je odobrila "globalna skupnost", ali nam grozi res totalna apokalipsa, svetovni potop (ker vsebuje p, sem ga v tekst vključila) ali kajvemkaj. 

Prav je, da torej ostajamo doma, ni prav, da nekateri tega pravila ne spoštujejo. Prav je, da držimo razdaljo, da se ne pogovarjamo med sabo, ni prav, da se družimo med seboj in pršimo viruse na vse strani. Prav je, da si umivamo roke, in ni prav, da si jih ne. Prav je, da si jih drgnemo toliko časa, kot si jih drgnejo kirurgi, ni prav, da si jih samo poplaknemo in mirna bosna. Prav je, da predmete, ki jih prinesemo iz zunanjega sveta razkužimo, kolikor se le da. A virus je tako drobcen, da nam pri tem zagotovo kakšen uide. Vendar ... če samo podaljšamo čas okužbe (saj en do dva virusa se počasneje razvijata v bolezen, kot pa, če bi si jih vnesli v telo naenkrat zelo veliko), je vsekakor boljše, da smo poslušni. Torej, PRAV JE, da spoštujemo ta pravila, ki nam jih pametni ljudje ves čas ponavljajo, ker si nekateri tega ne priznavajo, bodisi da tega nočejo razumeti, bodisi ker res ne razumejo, bodisi, ker mislijo, da so pametnejši od ostalih. 

Pa vendarle ... v vsem tem blodnjaku, v katerem se nahajamo, postaja (jo/mo) vsi nekakšni pacienti. Če se ta karantena ne bo končala kmalu, bomo vsi zboleli za kompulzivno obsesivno motnjo. En, dva, tri, štiri, pet, šest, sedem, osem, devet, deset, enajst, dvanajst, trinajst, štirinajst, petnajst, šestnajst, sedemnajst, osemnajst, devetnajst, dvajset (lahko tudi naprej do trideset) - torej štejemo rajši do 30 kot do 20, da res uničimo vse mikrobe. Sama imam razkužil več vrst in razvrščene po vsem stanovanju. Na hodniku, v kuhinji, v sobi, v kopalnici, razkužilo za roke, pa za tla, pa za pohištvo ... 

Razlog za današnji tekst pa ni v mojem obsesivnem umivanju rok, razlog je drugje. Naši Slovenski Istrijani so končno prišli na svoj račun. Dosegli bodo, da na Črnem kalu postavijo rampo. In ne samo to, nekateri bi občane pošiljali na dve urni sprehod v naravo preko odloka, zapisanega, če ne ravno v ustavi, pa v kakšnem mini zakoniku, ki bi natanko določal pravila za zdravo življenje, sicer sledi denarna kazen. Pa vendar ... nekateri ugotavljajo, da denar trenutno ne pomeni veliko (tistim, ki ga imajo zares veliko) - virus ni cepljen na denar. Na našo veliko srečo vsi plavamo v istem čolnu, tudi papež!


Pa srečno! Vaša, 



P.S. Gospa Viktorija je priseljenka in ni Istrijanka, čeprav živi v Slovenski Istri že od rojstva. Gospa Viktorija, natanko, njeni starši, so se prikotalili iz planote nad Vipavsko dolino. Zato jo vedno zaboli in zaskrbi, ko pravi Istrijani zahtevajo rampo na Črnem kalu. Še bolj jo zaskrbi, da to zahtevajo tudi priseljenci. Kaj, če ...



P kot politična juha, avtorica: Viktorija Wit

objavljeno: 29. jan. 2020 11:24 avtor: Spletni čas - Inovelmedia   [ posodobljeno 30. jan. 2020 23:11 ]

Dragi moji! 

Še nikoli nisem bila tako brez ideje, o čem bi pisala, kot vse te dneve v letošnjem letu dvajset dvajset. Zdaj, ko nimam več omejitev, ko sem prerezala še zadnje vrvi, ki so me zavezovale tako, da se nisem počutila dovolj svobodna pri pisanju zaradi vseh mogočih p-jevtorej, zdaj, ko imam zares popolno svobodo in sem skorajda brez vsakršne skrbi ... zdaj o gospe Viktoriji ni nobene sledi. Ni idej, ni navdiha, ni ničesar, kar bi me napolnjevalo ... eh, ena sama praznina. Vse, kar mi pade na misel, je spomin na babico, ko je klicala svoje kokoške s pi, pi, pi ... in ta pi mi odzvanja v glavi, samo da se moj pi nekako nadaljuje v nekakšno kletvico. Tako, da, ne vem, če meni koristi vsa ta svoboda, ki se mi je vse življenje prikazovala kot nekaj nedosegljivega, izmuzljivega, a kot edina rešiteljica vseh mojih tegob, kajti zdaj se mi dozdeva, da je bilo vse moje hrepenenje le izgovor lastnega nezadovoljstva. Ali pa. Ali pa sem se v vsem tem času preveč upehala in zdaj nisem več tako gibljiva, kot sem bila nekdaj.  

Ko si takole v mislih čisto potiho govorim pi ... mi nekaj govori, da je še vedno pri meni aktualen ta p, da ga vendarle še nisem popolnoma izčrpala. Dogodek, natanko na ponedeljek, na prvi dan v tednu oz. na dan med nedeljo in torkom, je v naši mali domovini odjeknila novica - najprej - da odstopa minister za finance, nato pa še sam premier. 
"Predsednik vlade Marjan Šarec je na novinarski konferenci napovedal odstop. Kot je pojasnil, s to vlado ne more doseči ničesar, zato je najbolj pošteno, da gremo na predčasne volitve," je poročal eden od osrednjih slovenskih medijev, ko je povzemal premierjevo izjavo. 
Ste videli, koliko p-jev imata samo dva stavka v zgornjem navedku?

Predsednik vlade, pojasnil, pošteno, predčasne volitve, premierjeva izjava. 

Evo, to so ključne besede, manjka še politična juha, ki se že nekaj časa gosti v pravo primorsko mineštro.

In zdaj so vsi v Sloveniji na nogah, manejo si roke, novinarji, ki so se že kar dolgočasili, ker niso imeli dovolj snovi, tako kot jaz, za pisanje polemičnih člankov ... ker človek se počuti tako neznatnega, če lahko poroča le o dobrodelnih akcijah, ki se kar naprej vrstijo, ker država ne zmore dovolj dobro poskrbeti za svoje državljane. In seveda vsi politični analitiki, bivši, sedanji in bodoči politiki ter seveda vsi državljani, ki bodo imeli spet obilo snovi za prežvekovanje.

Zdaj je politični svet v Sloveniji spet hektičen, vrstijo se okrogle mize in špekulacije, kaj se bo zgodilo v naslednjih dneh: predčasne volitve?, kdo bo največ iztržil iz nastale situacije, katere politične organizacije bodo obstale in katere bodo umrle, kako in za kaj si bodo prizadevali poslanci, saj jim grozi izguba dobro plačanega dela.

Ne morem verjeti, čeprav sem nekje v sebi čutila, da si bodo že kaj izmislili, da dopolnilno zavarovanje ne bo šlo skozi, tako da je premier kar dvignil roke in javno priznal svojo nemoč, da bi vodil vlado. 

Po drugi strani pa ... Kaj pa nam je sedanja vlada prinesla dobrega? Dopolnilno zavarovanje se je podražilo iz 27 na 35,67 evrov, torej za 8,67 evra oz. za skoraj 25 %. Kar na jok mi gre, ko pomislim na vse upokojence z minimalnimi pokojninami in vse, ki prejemajo minimalno plačo ali nekaj evrov čez. Tako, da ... konec koncev, je dobro, da bo odšel in upam, da si ne bo premislil. Menda je tudi to ena izmed možnosti.



Vaša, 







Billy, avtorica: Viktorija Wit

objavljeno: 1. dec. 2019 00:33 avtor: Spletni čas - Inovelmedia   [ posodobljeno 3. dec. 2019 23:14 ]

Dragi moji! 

Danes je 1. december 2019 in oznanjam, da bom tik pred nastopom naslednjega desetletja prekinila pisanje na p, ker me slednje preveč omejuje. Rada bi namreč napredovala, vsaj za majhno, nizko stopničko v svoji veščini pisanja in snovanja svojih pisem vam, dragi moji zvesti bralci. Saj ne vem natanko, koliko vas je, ki berete Dnevnik gospe Viktorije Wit, upam, da vas je vsaj peščica, sicer, se bojim, da me bodo v Spletnem času ukinili.
Pisala bom tako, malce raztreseno, o tem in onem, brez neke rdeče niti, brez kakršnega koli reda. Ni vrag, da iz vsega skupaj ne nastane nekaj dobrega :)
No, neka vrsta rdeče nitke kratkih pisemc pa bo vseeno ostala. Pisala vam bom svoje nenavadne dogodivščine, pa ne bom ostala samo pri svojih, snov bom črpala tudi od svojih prijateljev in znancev, za katere vem, da mi ne bi zamerili malce obrekljivosti in hudomušnosti.

Danes imam v mislih spet eno zgodbico, ki enostavno ne sme v pozabo. Današnje pismo ima naslov Billy in ko sem pobrskala malo po internetu, da bi raziskala ime Billy, sem našla zelo pomenljiv naslov - Love Billy, kajti vse na >love< me neizmerno privlači. 

Ampak, zdaj pa k zgodbici:

V prejšnjih prispevkih ste že spoznali moje prijateljice in sodelavke, a Sabrine še nisem omenila. Sabrina je devetnajstletno dekle, ki živi v veliki družini, saj ima še osem bratov in sester (milijonkrat mi je že povedala, koliko od tega je bratov in sester in katera je po vrsti, vendar si tega nisem zapomnila). Sabrina žal ni dokončala srednje šole, kajti prisiljena je bila, da pomaga svojim staršem, saj se komajda preživljajo. Tako se je prijela dela, nič kaj hvaležnega, in nič kaj preveč plačanega, a vse kar zaslužiš, je dobrodošlo. Uganili ste! Sabrina je čistilka, poleti pa sobarica in zelo je pripravna, ker je še mlada in upogljiva, za vsakršno pomoč ostalim, že starejšim sodelavkam. Tako je Sabrina na razpolago vsem kot nekakšna ... (ne bom izrekla te besede), ne glede na čas, saj vendar še nima otrok in zahtevnega moža.

Neki dan sva se srečali s Sabrino, pa sva malce pokramljali. Povedala mi je naslednjo pripoved.

"Zadnjič sem čistila pisarno, ki se nahaja v kletnih prostorih, kjer izvajajo neke dejavnosti za take, kot sva jaz in ti. Sredi belega dne! Sem izkoristila čas, ko je bila pisarna prazna, ker so bile delavke na terenu. Tako jaz mirno pometam tla, poslušam glasbo, tu pa tam ošinem pogled, če se kaj zanimivega dogaja na fb, ali če mi kaj pomembnega sporoča katera od sester ali mama. Pisarna je majhna in smrdi po plesni, kajti ob deževju voda redno namaka zidove in strop, pajki se tam zaredijo kar čez noč in tkejo svoje nevidne mreže in nekje se nahaja leglo komarjev, ker jih je res preveč, za ta letni čas. Ne pomaga ne redno čiščenje ne raznorazni spreji in sodobne pasti za nadležno mrčes."

"Ja, no, saj so pajki, stonoge, komarji že itak naši redni spremljevalci, skorajda domače živalce," sem se pošalila.

"Saj zame me ne briga, sama počistim pisarno v nekaj minutah, ampak za ljudi, ki tukaj redno delajo, pa to ni dobro. Plesen je izjemno nevarna za zdravje, saj ni čudno, da delavke ves čas pokašljujejo ... "

"Tako pač je na tem svetu! Kaj pa naj naredijo? Naj zaprejo barako in nehajo delati tako plemenito delo, kot ga delajo? Država bi morala malo več denarja odškrtniti in sanirati vzrok in prostore! Pa za slednje ni nikoli dovolj denarja!"

Sabrina je pomolčala in rekla: "Najpomembnejšega ti še nisem povedala. Torej, jaz pometam in odmikam vreče izpod pisalne mize, ko mi pogled povleče zanimiva živo rdeča vrečka. In ker tam imajo vedno veliko zanimivih reči, se nisem mogla upreti, da ne bi vanjo pokukala. Bila je nabasana steklenih kozarcev, slikarskih palet in čopičev. Z roko sežem v vrečko, ko opazim, da se nekaj premika ... in kaj zagledam? Billy-e, enega ogromnega, čisto črnega, nekaj srednje velikih, rjave barve, vseh odtenkov in vse polno majcenih mladičkov skoraj kožnate barve je mrgolelo. Zavriskala sem, ker pač tovrstnih gostov nisem pričakovala!"

Čeprav sem slutila, kdo so Billy-i, sem previdno vprašala: "Pa ne da so bili ... kaj ti ščurke, kukarache, imenuješ Billy-e?"

"Ja, točno kukarache, ja! Veš, zanima me biologija in insekti nasploh. Sami po sebi so tudi Billy-i zelo koristni in hrana mnogim živalim. Pomembni so za prehranjevalno verigo, mar ne?"

"In kaj si storila? Menda jih nisi pustila kar tam?" sem jo vprašala.

"Ne, ne, odnesla sem jih ven in jih spustila v naravo. Kar iz kozarcev sem jih stresla, v katerih je bilo še nekaj vode. Ščurki iščejo vodo, veš? No, hranijo se tudi s škrobom, sladkorjem, kruhom, papirjem in živalsko dlako. Če tega nimajo, se hranijo tudi s človeškimi iztrebki in na žalost tako prenašajo bolezni."

"Pa menda jih nisi še nahranila!?" sem vzkliknila ogorčeno.

"Nisem, a najraje bi jih! Malce sladkorja bi jim lahko nasula, a ne?" je trmasto pristavila.

"Zdaj mi samo še to povej, zakaj Billy-i?"

"Ja, no, zato ker so prišli iz Amerike! Tam je veliko Billy-ev, a ne? Včasih te vrste ščurkov ni bilo pri nas. Nekateri prav ameriškim ščurkom pripisujejo črno kugo v srednjem veku. Po mojem po krivici, kajti sicer bi še danes kdo obolel za kugo, kajti ščurkov je še danes res veliko. Vsepovsod so! Odrasli zrastejo do velikosti 4 cm. Čudno mi je, ker sem prebrala, da ščurki ne lezejo v posode, ti pa so bili v kozarcih, res da so bili razmetani po torbi in ležeči, pa vendarle ..."

"Skratka, ti bi rekla: Love Billy!" sem se zasmejala.

"Tako nekako," se je zasmejala še Sabrina, potem pa resnobno rekla: "Če bi imela dovolj denarja, bi nehala delati in bi se vpisala na študij biologije."

"Hja!" sem ji odvrnila nemočno: "Saj si še mlada, naslednje leto dokončaj že vendar to srednjo šolo, potem pa naprej!"

Vsakič, ko sedaj srečam Sabrino, jo vprašam: "Si že nahranila vse svoje Billy-e?" in še dobro, da Sabrina dobro razume moje vprašanje.



Vaša, 










P kot poljub, avtorica: Viktorija Wit

objavljeno: 13. okt. 2019 03:11 avtor: Spletni čas - Inovelmedia   [ posodobljeno 13. okt. 2019 03:17 ]

Dragi moji! 

Hej, res še nisem upokojena, a kmalu bom. Bližam se sedemdesetim letom (številko sem napisala z besedo, ker sicer me kar srh preleti po koži ob misli, da se tako hitro približujem sedmici). Kakorkoli že, kmalu bom postala penzionistka in začela sem se ozirati po rečeh, ki pritičejo osebam, ki se jim čas, vsaj začasno, nekoliko raztegne, da lahko počnejo stvari, ki jih prej iz milijon razlogov niso uspele. 

Tako sem neki dan potipala teren v Centru dnevnih aktivnosti za upokojence, kjer je bilo vse živahno in na trenutek sem se razveselila, da bom kmalu postala del njihove skupnosti. Izžarevali so neko notranjo mirnost in otroško razposajenost. Kot nalašč zame! Tam se pleše, brska po internetu, šahira, igra na tarok, na pikado, telovadijo, se gredo jogo, se preizkušajo v ročnih spretnostih ... skratka ni, da ni. Za vsakega se nekaj najde! 

In ker sem malce nevzgojena, sem se takoj prihulila k neki skupini, kjer so ženske kvačkale, no, med njimi je bil tudi en sam moški, ki je nekaj šival. Nič mi niso rekli, saj so mislili, da sem ena izmed njih. Tako sem jih lahko mirno opazovala in čakala na njihovo mentorico, da jo povprašam, ali bi se čez nekaj mesecev lahko priključila k skupini. Toda - namesto mentorice se postavi na vrata sivolasi moški in takoj ko sem ga ošvrknila s pogledom, sem ga prepoznala. Bil ni nihče drug kot moja simpatija iz prvega letnika srednje šole. Jao, jao, že od tistih let ga nisem videla, minilo je vsaj štirideset let, če ne več! In glej, kje sva se danes srečala?!? Zardela sem prav tako kot vsakič, ko sem ga kot najstnica zagledala. Moj obraz je bil videti kot napihnjen velikanski rdeč balon, tako da je rdečica odsevala še na obleki gospe, ki je sedela zraven mene, in ki je začudeno pogledovala, zdaj mene, zdaj njega. Moj pogled je vzbudil pozornost tudi njemu, ko reče, da se mu zdim znana in da ne ve od kod. "Ojoj, spomni se na začetek srednje šole ..." sem zajecljala in obraz se mu je zjasnil. Končno me je prepoznal! Grrr, kaj tako sem se postarala!? sem pomislila. Potem je rekel, da se mu mudi, in da bo še prišel sem, ko je njegov korak zastal, vrnil se je v prostor in me vprašal, kako mi je že ime. Kaj? Niti imena si ni zapomnil? Moj obraz je dobil še malo temnejši ten. "Viktorija sem! Vi kto ri ja! Se spomniš zdaj?"
"Aha!" je rekel: "Se vidiva kmalu!" In je odšel. 

Gospa zraven mene pa se je prijetno hahljala in me zvezdavo pogledovala, da sem ji bila dolžna pojasnilo. "Moja srednješolska simpatija!" sem izdavila in se začela smejati na glas, da se mi je gospa z veseljem pridružila. "Moja simpatija, on pa si niti mojega imena ni zapomnil, jaz pa še vedno zardevam kot kakšna najstnica!" In spet smo se smejali in najinemu smehu so se tudi drugi pridružili.

Potem sem se zamislila. Spomnila se se na najine prve poljube in mečkanja. In tudi sem se spomnila, da njegovi poljubi niso bili tako sladki kot spogledovanje z njim in njih pričakovanje. In da se je vse končalo prav tisti dan, ko je potiskal svoj jezik v moja usta tako globoko, da bi se skoraj zadušila. Ne, ni bil pravi zame! sem se kaj hitro potolažila, saj sem bila na prvi hipec užaljena, ker se ni spomnil mojega imena.


Vaša, 





P kot plastika, avtorica: Viktorija Wit

objavljeno: 10. jul. 2019 04:03 avtor: Spletni čas - Inovelmedia   [ posodobljeno 10. jul. 2019 09:28 ]

Dragi moji!  

Včasih imamo, ženske, ki skrbimo za čistočo, zmenek v enem izmed kafičev v malem obmorskem mestu. Nič poseben dogodek, pač na hitro spijemo kapučin v kozarčku, si izmenjamo novice, potarnamo, potem pa vsaka po svoje odhiti po nujnih opravkih. 

Pred nekaj dnevi pa priteče Lila, moja prijateljica, in po njenem obrazu in izrazu sodeč, sem takoj zaznala, da se ji je nekaj pomembnega zgodilo.

"Poslušajte zdaj to!" je skoraj zakričala, še preden je sedla.
"Kaj?" sem od vznemirjenja, zavpila še sama. "Kaj?" je ponovila za mano in zavpila Drina, s katero sem že nekaj časa sedela. "Kaj?" je naposled vzkliknila še Daliborka.

Lila sede in skoraj prevrne vse napol odpite kapučine in začne pripovedovati.

"Danes sem kot običajno ob ponedeljkih, odšla v Sončno dvorano, da počistim dvorano. V nedeljo je bila otvoritev razstave, neki na Eko, kajjazvem, in vedela sem, da bom dvorano morala vsaj pomesti in pomiti po tleh ... ko ..."

"Ko?" sem rekla nekoliko nestrpno, ker Lila zna takooo na dooolgo in široko razlagati, da te vse mine, tudi potrpljenje.

"Ko ... "

"Daj no, Lila, izpljuni že enkrat, kar imaš za povedat!" je rekla Drina.

"Ko ... ko zagledam en kup smeti!" 

Vse smo se zarežale. Ja, kaj drugega! Smeti! Saj smo zato čistilke in vsak dan odstranjujemo smeti. 

Potem pa nadaljuje: "Ljubi, Jezus, si rečem, pa kaj so delali na tej razstavi?! Koliko jih je bilo, da so tako zasmetili?! in se ne neham čuditi in postajam vedno bolj nejevoljna, tudi na Niko, ki bi te smeti vsaj zmetala v eno veliko vrečo, jaz pa bi jo odnesla v kontejner!
... Začnem malo bolj opazovati prostor, vidim eno veliko ribo, vidim enega dojenčka iz plastike sredi smeti, vidim neke čudne obleke in neke stopinje po tleh ...Pa se mi posveti! Ljubi, Jezus ... sedem, da pogledam, kdo razstavlja smeti. Si mislite? ... Berem ... in preberem, da so smeti nekaj na i ... kot inštalater, neki v zvezi z vodovodarjem ali kajvemkaj ..."

"Inštalacija. To so tej novodobni umetniki, ki vse postavljajo sem in tja, pač vse kar jim pade na pamet ... ti pa si razbijaj glavo, kaj so hoteli povedati. Kdo jih razume!" je rekla Dubravka. 

"Pa kaj je tu za razumet!" je rekla Drina, "Poglej, kako ljudje vedno bolj smetimo in te ozonske luknje in podobno ... Prav je, da se to nekako pove! Ljudje so tako nemarni!"

"Lila, pa ti bi skoraj uničila umetniško delo!"

In potem nas je popadel smeh. In smo se samo smejale, na ves glas in ljudje so začeli pogledovati proti naši mizi in me smo se samo smejale.


Vaša, 



P.S. Pa, da čistilke nismo pomembne!? Seveda smo, skrbno ločujemo odpadke in skrbimo za bolj čisto okolje. Prav bi bilo, da bi nas dali v višji plačni razred!




P kot polnjenje proračuna, avtorica: Viktorija Wit

objavljeno: 18. apr. 2019 01:21 avtor: Spletni čas - Inovelmedia   [ posodobljeno 18. apr. 2019 01:24 ]

Dragi moji!  

Zarečenega kruha se največ poje. V prejšnjem prispevku sem sem se pohvalila, da se mi nerodnosti ne dogajajo več. Ni minilo veliko dni miru, ko se mi spet dogaja. Moj scarabeo (tako pravim svojemu malemu avtu) me je zavedel. Kako? Vozim se bolj poredko, samo če se mi kam mudi, sedem za volan in peljem. Tako sem prejšnji četrtek pobožala scarabea, se mu zahvalila, da mi služi že toliko let in že sva oddirjala v trgovino in na neki družabni dogodek. 
Žal, občinsko redarstvo za svoje podanike nimajo dovolj razumevanja. Tako me je, ko sem pritisnila nekoliko močneje na gas, saj je bila cesta pregledno ravna in prazna, brez pešcev, kolesarjev, otrok na skirojih, rolkarjev in ostalih udeležencev prometa, naenkrat ostro zaslepilo. Blisk, ki ni trajal niti sekundo! V tistem me je spreletela misel, da nas napadajo vesoljci ... toda, takoj naslednji hip, sem sočno zaklela! Radar! me je spreletel drugi preblisk! Pogledala sem na števec hitrosti, noga se je itak avtomatično dvignila z gasa in pritisnila brenzo, toda kar sem videla ni bilo videti preveč obetavno ... in obetavno prijeten večer je malo zagrenil pomislek o multi, ki jo bom morala plačati. Potolažila sem se, da če jo bom takoj plačala, bo ta strošek minimalen ... denar bom že prebolela, kajti sreča v nesreči je ta, da sem na bančni račun prejela nekaj denarja, ki ga nisem pričakovala. Nepričakovan priliv bo tako kot je prišel, tudi odšel in izpuhtel v odliv! Že tako mora biti! Ni se kaj pritoževati! Lahko si srečna Viktorija, da imaš s čim plačati svoje neumnosti! sem si rekla. Pa, da ne razpravljamo več, kdo je optimist in kdo pesimist! Punto basta! 

Že čez dva dni sem dobila domov pismo občinskega redarstva. Morala sem na pošto, morala sem pokazati svojo osebno izkaznico in morala sem napisati z besedo datum prejema in se podpisati v dve različni evidenci in morala sem plačati prometni prekršek. Ob žep sem bila za 125 evrov (sem plačala takoj :), pridobila pa sem tudi 3 kazenske točke. Viktorija, Viktorija, sram naj te bo! 

Ampak ... ko sem tako premišljevala ..., sem prišla do prelepe ideje. Pravzaprav sem lahko ponosna, da tako podpiram občinski proračun. Pridno jim polnim blagajno (ne bom napisala, kaj se mi je zgodilo pred kratkim, ker sem svoji družini zamolčala kar nekaj neprijetnosti v zvezi s tem ...). Predlagam, torej, da občinski možje uvedejo posebno evidenco tako dobrih plačnikov, kot sem sama, in da enkrat letno podelijo nagrado za posebne prispevke v dobrobit skupnosti). 

Mogoče bi se znašla med nagrajenci. 


Vaša, 



P.S. Zamerim pa Denisu Avdiču, ker nas v svoji oddaji ni obvestil, da so spet postavili radar na prelepo pregledni cesti v majhnem obalnem mestecu. 

P.S. Prekoračila sem 11 km/h :(





P kot promocija, Viktorija Wit, marec 2019

objavljeno: 17. mar. 2019 01:20 avtor: Spletni čas - Inovelmedia   [ posodobljeno 17. mar. 2019 01:52 ]

Dragi moji!  

Že dolgo se nisem oglasila. Prav na te lepe pomladne dni me je urednica Spletnega časa (ki je mimogrede tudi moja prijateljica) povabila na kavo. Sedli sva torej za mizo v enega izmed barčkov na izolski promenadi in prijateljica me je nekoliko nejevoljno pobarala, da že lep čas nisem nič napisala za spletni časopis. Njene pripombe sem se, to že moram priznati, razveselila. Torej me bralci pogrešajo in si želijo prebirati moja pisma? 

Hmm, priznam pa tudi, da nimam več nobenega navdiha o čemer bi pisala ... Čisto vse sem že povedala, kar me je žulilo in kar me trenutno nervira in kar me še bo spravljalo ob živce. Niti se mi nič posebno lepega ne dogaja, še nerodnosti, ki sem jih včasih pogosto počela in njih posledice krepko občutila, so nekam poniknile (na srečo). 

Potem pa, ko sva tako čvekali tja v en dan, mi je omenila, da se v društvu trudijo na vso moč, da bi postali bolj prepoznavni in da bi radi pridobili več sredstev, vsaj za pokrivanje stroškov svojega delovanja. Radi bi tudi razširili krog bralcev in domislili so si večjo promocijo preko FB. Rečeno, storjeno! Moja prijateljica je, dokaj naivno, nekaj dni neutrudno pošiljala prošnje za prijateljstvo morebitnim zainteresirancem in njen trud je bil kmalu tisočkrat poplačan. Kajti čez približno dva tedna se je situacija obrnila in na njen fb profil so začele deževati prošnje od vsepovsod, kakor nekakšen virus, njen domet se je razširil na vse strani, žal, joj, prejoj, zelo nekontrolirano. Začelo se je hudo kibernetsko nadlegovanje, dobivala je vse, ni da ni, - od raznih ponudb super ugodnih kreditov naravnost iz Francije, pa do ženitnih ponudb, vojakov Američanov - vsi sami generali in oficirji, pa do mladih žigolojev, ki so ji pošiljali fotke svojih ali pa izposojenih mišic, tudi tistih, ja ... en se je celo pohvalil s petindvajset centimetrskim lastnim premoženjem in ji, za verodostojnost, poslal tudi fotografijo svojega ljubljenčka. 

Ko mi je te dogodivščine pripovedovala, sem se ji vedno bolj privoščljivo (tako, čisto po žensko) hahljala. Prav ti bodi! sem ji rekla, sem ti že tisočkrat rekla, da je FB samo za take pokvarjence in politike, tik pred volitvami. Saj poskušam biti malce bolj moderna, celo na blog sem pristala, a FB me ni nikoli prepričal in me nikoli ne bo! Punto e basta!

Nič dobrega se iz tega ne more izcimiti. Kvari mladino, ki postaja vedno bolj zasvojena od teh socialnih omrežij,  in ogroža otroke in take naivneže, kot ... no, ti si vendar izjema!

Malo je manjkalo, da bi me nečak prepričal in mi odprl fb profil, pa tisti čas, ko sva se o tem pogovarjala, ni imel časa, potem pa sva na to oba pozabila. Na srečo sem včasih pozabljiva in predvsem pametna - je gospa Viktorija!


Vaša,


https://sites.google.com/a/inovelmedia.si/i-novel-media/home/dnevnik-gospe-viktorije-wit/dnevnik-vw/_draft_post/viktoriaWit_podpis.png


P.S. Hmm, morda pa ne bi bilo slabo imeti svoj FB profil. Toliko zanimivih stvari ponuja! O vsem si takoj obveščen in ja, tudi 25 cm velikane vidiš!?! Tudi pri teh letih?! 





P kot pizdarija,Viktorija Wit, december 2018

objavljeno: 10. dec. 2018 22:41 avtor: Spletni čas - Inovelmedia   [ posodobljeno 11. dec. 2018 22:44 ]

Dragi moji! 

Ja, ja in še enkrat ja, Viktoriji se vedno kaj dogaja, pa saj ni niti trenutka miru, da bi kot človek sedla pod kakšno pinijo in si napasla oči nad lepoto narave, kaj šele, da bi pila pino colado - to sem napisala zgolj zaradi tega, ker pina colada vsebuje p, in se prepustila sončnim žarkom, ki se te jesenske dni nekam trmasto skrivajo. Vedno se, ko najmanj pričakuješ, pojavi pizdarija, ki pride iznenada, tako, kot nepričakovana poletna ploha. Pred par minutami še vse ok, potem pa - 'takle imamo' - bi napisali tisti, ki niso doma iz Primorske, mi, mestni Primorci pa bi temu rekli, nekoliko neotesano: pizdarija na pizdarijo. No, vsaj jaz, da mi kdo ne bi očital posploševanja. 

Ta teden sem bila močno izzvana, saj sem se počutila ogrožena, ker sploh pišem tale blog in si sploh upam objavljati svoj neprofesionalni tekst v Spletnem času. Prvič: zelo malo ljudi me bere, ker kdo bi bral tekste neke profesionalne sobarice (to poletje sem šla skozi trdo preizkušnjo (beri šolo, saj sem tudi 'preizkušnjo' uporabila le zaradi p-ja!). Drugič: ves čas se bojim, da bom pri pisanju pozabila na kakšno vejico in piko. (Mimogrede ste opazili, koliko besed je na p?). Tretjič: Ko si tako javno razgaljen, te hitro obsodijo še plagiatorstva in kršenje avtorskih pravic, ker uporabljaš besede in besedne zveze, ki so zdavnaj zbrane v raznih slovarjih in leposlovnih knjigah, ali pač si izposodiš, kakšno dobro misel in se ob taki množici in bogastvu književnih in neknjiževnih besedil težko spomniš ime genialnega avtorja, možno pa je tudi, da je besedilo, kar nekam sedlo v tvoje spominske celice, ne veš, kdaj, ne veš, kako, lahko, da tudi v času otroštva in mladostništva, ko smo v šolah brali besedila, ki jih takrat še nismo razumeli.

Se vam ne zdi, da imamo zares preveč pravil in da nekateri pretirano vztrajajo pri svojem prav, te javno popljuvajo, žalijo, primerjajo tvoje delo s poklici, ki so neprimerljivi (ste kdaj spoznali kakšnega amaterskega kirurga?) in se držijo svojega mnenja, kot se pijanec drži svojega plota? 

Lahko le rečem, da tako početje vodi le v pizdarije. To pa je pravilo (beri trditev) in pol, hahaha. 


Vaša,


https://sites.google.com/a/inovelmedia.si/i-novel-media/home/dnevnik-gospe-viktorije-wit/dnevnik-vw/_draft_post/viktoriaWit_podpis.png


P.S. Smejem se sebi, ne tistim, ki so se prebili do konca tega pisma.

P.S. Prepričana pa sem, da uredniki Spletnega časa ne bodo ukinili Spletnega časa in nekaterih rubrik, ki so pisani na kožo nekaterim ljudem. Tudi ti obstajajo in poskrbijo za pestrost narave po naravi. 

P.S. Ja, ja, vem! Uporabljam preveč pridevnikov, preveč pa-jev in še kaj bi se našlo, in rada pretiravam. Pa kaj potem, saj nisem profi. 







P kot palica, Viktorija Wit, oktober 2018

objavljeno: 14. okt. 2018 00:02 avtor: Spletni čas - Inovelmedia   [ posodobljeno 20. okt. 2018 00:56 ]

Dragi moji! 

Zadnjič sem pisala, kako me je osmodil moj lanskoletni delodajalec, ki mi je obljubljal sezonsko delo pomivalke, potem pa si je premislil in naštel kup opravičil in izgovorov, zakaj nisem primerna za pomivalko, medtem ko sem sama brezskrbno čakala, kdaj me bo poklical, saj nisem niti za trenutek pomislila, da me bo odslovil. Pač, moja naivnost se nikakor noče odmakniti z mene, ves čas se z menoj hrani in lepi se name kot najbolj odlično lepilo, ki ga ponuja današnji svet.

Ko sem dojela, da iz sezonskega dela pomivalke posode ne bo nič, me je zajela panika, ja, tudi ta je močno prisotna v mojem življenju. Še dobro, da ne traja večno in da imamo prijatelje, ki nam vedno stojijo ob strani. Moja prijateljica hitro najde rešitve za vse mogoče prilike, tapne na telefon, pokliče znanko in en dva tri dobim delo sobarice v znanem hotelu v obmorskem mestecu.  Imela sem srečo, delodajalec je bi ravno tiste dneve v hudi stiski z delovno silo, in niso me preveč spraševali, ne po letih in ne po izobrazbi, no, osnovno šolo imam, tako, da sem že naslednji dan postala del skupnosti sobaric, z vsem, kar pprinese to delo zraven. Paniko je tokrat zamenjala evforija, skrajno navdušenje, da pri svojih letih še vedno lahko dobim delo, samo preveč izbirčna in premalo vztrajna ne smem biti. Vsi, ki pravijo, da se delo dobi, če se le hoče, imajo prav! Aleluja! No, delodajalec me je opozoril, da je delo precej fizično naporno, toda ... saj bom zmogla, če drugega ne, je to brezplačen fitnes in skrb za lasten kardiovaskularni sistem, si mislim. Kaj si torej želim boljšega?! Namesto hitrih sprehodov po naravi, teka, kolesarjenja in obešanja po raznih trim orodjih, priznajte, da slednje zna biti na kratki rok precej dolgočasno in zahteva močno samodisciplino, imam zdaj priložnost razgibati in prebuditi svoje telo tako, da za nagrado dobim še plačilo v obliki zajamčene plače, plačan polurni odmor, pa še toplo malico. Hja, kaj lepšega, si pravim v valu navdušenja.

O, ja! Že prvi dan dela sledi streznitev, potem pa vsak nadaljnji dan, polna dva meseca! Takoj so mi dali vedeti, da je pri tem delu pomembna vsaka sekunda (ne, ni pomota, ni minuta, temveč hipna sekunda). In res, niso me pustili pri miru in izpred oči niti za samo sekundo, ko sem se ob koncu delovnega časa lahko oddahnila in se privlekla domov kot pritepen pes. Ali bom vzdržala tak tempo? Seveda, Viktorija, ti si močna ženska, navadila se boš in delo bo postalo zate rutina in z lahkoto ga boš opravljala, tako, kot vsako doslej. Čistiti pa seveda zna vsak! Ta poklic pade po lestvici poklicev v najnižji plačilni razred, zatorej ne more biti tako strašno težko, a ne? Torej? Glavo pokonci, prsi ven in ajde na delo naslednji dan, ne bodi kot en razvajen otrok!, sem si prigovarjala, medtem ko sem si masirala razbolele mišice. Prvih deset dni bo najtežjih, me je opozarjala prijateljica, potem bo bolje. A tega "bolje" nisem dočakala. Seveda sem pridobila fizično kondicijo v relativno kratkem času, tudi postopkov dela sem se kar hitro navadila, toda tega moji delodajalci niso opazili, nasprotno, ves čas sem bila premalo produktivna, torej - prepočasna. Jaz pa - kot da bi si prizadevala najmanj nobelove nagrade, sem se vsak dan bolj trudila in trudila do onemoglosti, saj sem delo želela opraviti dobro (pridna, pridna mravljica!) in nisem želela v ničemer zaostajati za najhitrejšo sobarico, ki je v teku moje odisejade, napredovala v nadzornico. Ostale pa smo bile  tam tam, vsaka je bila skoraj dnevno postavljena za vzorec, kakšna sobarica je slaba sobarica. Vsako jutro smo imele sestanek, pet, deset minutno, polurno pridiganje, kaj vse smo naredile narobe prejšnji dan. Glavna gospodinja pri tem ni izbirala ne besed in niti tona glasu. Kričala je na nas, kot kak histerični psihopat, ki se neumorno izživlja nad ljudmi - česa takega v svoji skoraj štiridesetletni delovni karieri še nisem doživela. In ni mi preostalo drugega, kot da se nejeverno čudim, saj sem kmalu ugotovila, da, po mojem mehkem, spravljivem upiranju, s podajanjem bolj ali manj dobrih argumentov, povzročim samo še večji plaz žaljivih besed, takih, ki ti vzamejo sapo, kjer ostaneš brez besed, ki ti vzamejo vsako človeško dostojanstvo. Tam nisi človek, niti žival, tam si stroj, brezčuten stroj, ki ima dve roki za drgnjenje wc školjk, dve nogi za tekanje s sesalcem po sobah in stopnicah, in glavo samo kot skladišče vidnega in slušnega organa, usta zašita in govor prepovedan. Stroj, od katerega se pričakuje, da bo neumorno delal in bil poslušen, in predvsem puščal, da se na njem ves čas izživljajo totalno frustrirane osebe. "Ne morem hitreje!" sem rekla. "Kako da ne? Seveda se da!" so kričali kot bi jih sam hudič obsedel. No, poleg kričanja so uporabljali tudi druga sredstva. Če bi o njih pisala, bi mi rekli, da sem si jih izmislila. Pretiravam? Tokrat, na žalost, ne! Tudi sama ne bi verjela, če tega ne bi doživela. Res se to dogaja, tudi pri nas, ne samo v nerazvitem svetu, kjer je izkoriščanje človeka po človeku najbolj pogost pojav. Ni dovolj, da se delavci zadovoljijo z minimalno plačo, treba jim je vzeti vsako dostojanstvo in jih izžeti, vse dokler dokončno ne omagajo in dokler ne postanejo čustveni in/ali telesni invalidi. Tudi pri nas, v Sloveniji, je tako! Dobro jutro, Viktorija, si le dojela! In ko slišim nekatere politike in podjetnike, da je treba povečati produktivnost, me zmrazi, da dobim kar kurjo polt in takrat me pograbi sveta jezica, ki se vedno znova čudežno ohladi, saj sem vendar pridna, pridna mravljica, odvisna od volje nadrejenih!

V tem poslovnem sistemu ne obstajata palica in korenček, obstaja samo palica, ki udriha ne vse strani tako, da niti ne veš več, od kod prihaja in kje je pravi izvor bolečin. Povzročitelj ni fizično delo, tega se nekje zaveš, izvor tovrstnih občutij nelagodja je skrajno neprimeren odnos, ki ga imajo nadrejeni nad podrejenimi delavci, takimi nadrejenimi, ki so se dokopali do višjega položaja in ki so se pustili kupiti za nekaj malega evrov več. Taki so najhujši tirani in se dobesedno izživljajo nad ljudmi, neumorno sproščujoč svoje lastne frustracije. Takih se je potrebno bati. Nekateri ljudje so nedoumljivo dovzetni do sredstev mučenja oziroma sredstev niti ne izbirajo. Neka "namišljena" moč ali pa nemoč, jih žene v skrajno nehumana dejanja. Takih ljudi se je treba bati.

Zadnji odstavek ni pisan na moj način. Je hudičevo resen in vreden razmisleka. Neki moj znanec je rekel, da je izkoriščevalsko stanje v Sloveniji kratkoročne narave, saj tovrstne delovne sile, ljudi, ki so pripravljeni delati pod takimi pogoji, že primanjkuje, ne glede na vse emigrante. Moj primer je čisti zgled. Kajti navkljub mojim letom so me sprejeli na delo, česar si še pred nedavnim nisem mogla niti predstavljati. Vse moje vloge za tovrstna in podobna dela so bile zavrnjene, ali pa mi nanje niso niti odgovorili. 
Torej, rada bi verjela svojemu znancu in resnično upam, da je tako ponižujoče stanje za delavca le začasno, saj nihče ne bo hotel več delati.

Zdaj, ko se je zaključilo moje kratkotrajno potovanje v svet sobaric, sem se zatekla v svoj brlog, kjer si kot pes ližem nastale rane. Prijateljici kar malo zamerim, da mi je omogočila tako izkušnjo. Tudi brez nje bi lahko preživela. 

Vaša,


https://sites.google.com/a/inovelmedia.si/i-novel-media/home/dnevnik-gospe-viktorije-wit/dnevnik-vw/_draft_post/viktoriaWit_podpis.png


P.S. Da ne bo kakšne pomote. Rada čistim, tudi delo sobarice ni slabo. Še bi ga opravljala, le normo bi morali malo zmanjšati in odpustiti vse nadzornike in gospodinje, morda tudi direktorja. Nihče namreč ne ve, kje je vir rakavih celic.

P.S. Viktorija je samo še senca nekdanje nečimrne Viktorije. Trudim se, da si povrnem dostojanstvo.



Preberite še: 

https://sites.google.com/a/inovelmedia.si/i-novel-media/home/natecaji/objave---natecaji/natecajzakratkozgodbo

1-10 of 36