MENU‎ > ‎Dnevnik gospe Viktorije Wit‎ > ‎Dnevnik VW‎ > ‎

Billy, avtorica: Viktorija Wit

objavljeno: 1. dec. 2019 00:33 avtor: Spletni čas - Inovelmedia   [ posodobljeno 3. dec. 2019 23:14 ]
Dragi moji! 

Danes je 1. december 2019 in oznanjam, da bom tik pred nastopom naslednjega desetletja prekinila pisanje na p, ker me slednje preveč omejuje. Rada bi namreč napredovala, vsaj za majhno, nizko stopničko v svoji veščini pisanja in snovanja svojih pisem vam, dragi moji zvesti bralci. Saj ne vem natanko, koliko vas je, ki berete Dnevnik gospe Viktorije Wit, upam, da vas je vsaj peščica, sicer, se bojim, da me bodo v Spletnem času ukinili.
Pisala bom tako, malce raztreseno, o tem in onem, brez neke rdeče niti, brez kakršnega koli reda. Ni vrag, da iz vsega skupaj ne nastane nekaj dobrega :)
No, neka vrsta rdeče nitke kratkih pisemc pa bo vseeno ostala. Pisala vam bom svoje nenavadne dogodivščine, pa ne bom ostala samo pri svojih, snov bom črpala tudi od svojih prijateljev in znancev, za katere vem, da mi ne bi zamerili malce obrekljivosti in hudomušnosti.

Danes imam v mislih spet eno zgodbico, ki enostavno ne sme v pozabo. Današnje pismo ima naslov Billy in ko sem pobrskala malo po internetu, da bi raziskala ime Billy, sem našla zelo pomenljiv naslov - Love Billy, kajti vse na >love< me neizmerno privlači. 

Ampak, zdaj pa k zgodbici:

V prejšnjih prispevkih ste že spoznali moje prijateljice in sodelavke, a Sabrine še nisem omenila. Sabrina je devetnajstletno dekle, ki živi v veliki družini, saj ima še osem bratov in sester (milijonkrat mi je že povedala, koliko od tega je bratov in sester in katera je po vrsti, vendar si tega nisem zapomnila). Sabrina žal ni dokončala srednje šole, kajti prisiljena je bila, da pomaga svojim staršem, saj se komajda preživljajo. Tako se je prijela dela, nič kaj hvaležnega, in nič kaj preveč plačanega, a vse kar zaslužiš, je dobrodošlo. Uganili ste! Sabrina je čistilka, poleti pa sobarica in zelo je pripravna, ker je še mlada in upogljiva, za vsakršno pomoč ostalim, že starejšim sodelavkam. Tako je Sabrina na razpolago vsem kot nekakšna ... (ne bom izrekla te besede), ne glede na čas, saj vendar še nima otrok in zahtevnega moža.

Neki dan sva se srečali s Sabrino, pa sva malce pokramljali. Povedala mi je naslednjo pripoved.

"Zadnjič sem čistila pisarno, ki se nahaja v kletnih prostorih, kjer izvajajo neke dejavnosti za take, kot sva jaz in ti. Sredi belega dne! Sem izkoristila čas, ko je bila pisarna prazna, ker so bile delavke na terenu. Tako jaz mirno pometam tla, poslušam glasbo, tu pa tam ošinem pogled, če se kaj zanimivega dogaja na fb, ali če mi kaj pomembnega sporoča katera od sester ali mama. Pisarna je majhna in smrdi po plesni, kajti ob deževju voda redno namaka zidove in strop, pajki se tam zaredijo kar čez noč in tkejo svoje nevidne mreže in nekje se nahaja leglo komarjev, ker jih je res preveč, za ta letni čas. Ne pomaga ne redno čiščenje ne raznorazni spreji in sodobne pasti za nadležno mrčes."

"Ja, no, saj so pajki, stonoge, komarji že itak naši redni spremljevalci, skorajda domače živalce," sem se pošalila.

"Saj zame me ne briga, sama počistim pisarno v nekaj minutah, ampak za ljudi, ki tukaj redno delajo, pa to ni dobro. Plesen je izjemno nevarna za zdravje, saj ni čudno, da delavke ves čas pokašljujejo ... "

"Tako pač je na tem svetu! Kaj pa naj naredijo? Naj zaprejo barako in nehajo delati tako plemenito delo, kot ga delajo? Država bi morala malo več denarja odškrtniti in sanirati vzrok in prostore! Pa za slednje ni nikoli dovolj denarja!"

Sabrina je pomolčala in rekla: "Najpomembnejšega ti še nisem povedala. Torej, jaz pometam in odmikam vreče izpod pisalne mize, ko mi pogled povleče zanimiva živo rdeča vrečka. In ker tam imajo vedno veliko zanimivih reči, se nisem mogla upreti, da ne bi vanjo pokukala. Bila je nabasana steklenih kozarcev, slikarskih palet in čopičev. Z roko sežem v vrečko, ko opazim, da se nekaj premika ... in kaj zagledam? Billy-e, enega ogromnega, čisto črnega, nekaj srednje velikih, rjave barve, vseh odtenkov in vse polno majcenih mladičkov skoraj kožnate barve je mrgolelo. Zavriskala sem, ker pač tovrstnih gostov nisem pričakovala!"

Čeprav sem slutila, kdo so Billy-i, sem previdno vprašala: "Pa ne da so bili ... kaj ti ščurke, kukarache, imenuješ Billy-e?"

"Ja, točno kukarache, ja! Veš, zanima me biologija in insekti nasploh. Sami po sebi so tudi Billy-i zelo koristni in hrana mnogim živalim. Pomembni so za prehranjevalno verigo, mar ne?"

"In kaj si storila? Menda jih nisi pustila kar tam?" sem jo vprašala.

"Ne, ne, odnesla sem jih ven in jih spustila v naravo. Kar iz kozarcev sem jih stresla, v katerih je bilo še nekaj vode. Ščurki iščejo vodo, veš? No, hranijo se tudi s škrobom, sladkorjem, kruhom, papirjem in živalsko dlako. Če tega nimajo, se hranijo tudi s človeškimi iztrebki in na žalost tako prenašajo bolezni."

"Pa menda jih nisi še nahranila!?" sem vzkliknila ogorčeno.

"Nisem, a najraje bi jih! Malce sladkorja bi jim lahko nasula, a ne?" je trmasto pristavila.

"Zdaj mi samo še to povej, zakaj Billy-i?"

"Ja, no, zato ker so prišli iz Amerike! Tam je veliko Billy-ev, a ne? Včasih te vrste ščurkov ni bilo pri nas. Nekateri prav ameriškim ščurkom pripisujejo črno kugo v srednjem veku. Po mojem po krivici, kajti sicer bi še danes kdo obolel za kugo, kajti ščurkov je še danes res veliko. Vsepovsod so! Odrasli zrastejo do velikosti 4 cm. Čudno mi je, ker sem prebrala, da ščurki ne lezejo v posode, ti pa so bili v kozarcih, res da so bili razmetani po torbi in ležeči, pa vendarle ..."

"Skratka, ti bi rekla: Love Billy!" sem se zasmejala.

"Tako nekako," se je zasmejala še Sabrina, potem pa resnobno rekla: "Če bi imela dovolj denarja, bi nehala delati in bi se vpisala na študij biologije."

"Hja!" sem ji odvrnila nemočno: "Saj si še mlada, naslednje leto dokončaj že vendar to srednjo šolo, potem pa naprej!"

Vsakič, ko sedaj srečam Sabrino, jo vprašam: "Si že nahranila vse svoje Billy-e?" in še dobro, da Sabrina dobro razume moje vprašanje.



Vaša,